Legendarni ljubljanski trener ruši predsodke o starosti

Albert Šoba. FOTO: Aleš Fevžer.

Albert Šoba je eden najbolj priznanih slovenskih trenerjev, ki v atletiki nase opozarja tudi z nastopanjem na tekmovanjih v poznih letih. Čeprav je star že 66 let, je tekel tudi na letošnjem članskem državnem prvenstvu.

“Na članskih državnih prvenstvih se pojavljam zato, ker v Sloveniji ni veteranskih tekmovanj,” nam je Albert Šoba, letnik 1959, v začetku avgusta povedal po nastopu na državnem prvenstvu v Celju, kjer je tekel na 200 metrov – v cilj je prišel v času 27,48 – in se meril tudi v družbi dveh natanko 50 let mlajših atletov, rojenih leta 2009.

“V atletiki uživam na vseh ravneh, tudi tečem še vedno rad. Treniram nenehno, a zmerno. Poslušam svoja leta, saj seveda potrebujem kar nekaj časa za regeneracijo,” je nadaljeval in dodal, da na treningih več kot 200-metrskih distanc ne preteče, pa tudi sprinta ne.

“Ne, saj bi se poškodoval. Moram paziti na svoje telo,” je dejal in si zaželel, da bi se z atletiko v poznejših letih ukvarjali tudi preostali njegovi vrstniki.

Vse je v glavi, tečeš lahko še dolgo po 35. letu

“Nekaj nas je, tudi takšni, ki sploh niso trenirali atletike, pa so se potem v veteranskih letih začeli ukvarjati z njo in so zdaj navdušeni. Atleti mislijo, da se, ko so stari več kot 30 let, njihova kariera konča, a v resnici sploh ni tako. Vse je v glavi. Če si zdrav in se prepričaš, lahko tekmuješ še dolgo po dopolnjenem 35. letu. S tem, da si takrat neobremenjen. Delaš, kar hočeš. Če hočeš iti na tekmo, greš. Če ne, pač ne. Plus je zagotovo tudi to, da zdaj hodim na velike tekme – na svetovna in evropska veteranska prvenstva –, kar mi prej ni uspevalo. Vse skupaj je velik užitek,” je navdušeno razlagal Ljubljančan, ki je enkrat postal tudi evropski veteranski prvak, na tem tekmovanju pa bil dvakrat drugi in dvakrat tretji. Bronasto medaljo ima še s svetovnega prvenstva.

“Imam tudi pet balkanskih rekordov. Sem kar uspešen, a medalje še zdaleč niso glavni motiv. To počnem predvsem zaradi tega, ker v atletiki uživam. Zdrav duh v zdravem telesu,” pravi in dodaja, da namerava teči še dolgo časa.

“Dokler bom zmogel. Če bom lahko, kar do stotega leta,” se je zasmejal v ljubljanskih atletskih krogih že nekaj časa legendarni trener, ki je v atletiki že celo večnost in je ves ta čas zapisan šišenskemu Žaku, v katerega je prišel pred skorajda 50 leti, daljnega leta 1976.

Človek, ki je vzgojil Matica Osovnikarja

Kot atlet je bil, kot pravi sam, povprečen, v trenerskem poslu, s katerim se je začel ukvarjati v zgodnjih letih in se v atletiki sprva pojavljal v dvojni vlogi, pa še zdaleč ni.

Priljubljeni Berč, kot ga na atletskih stadionih kličejo že od nekdaj, je vzgojil kup vrhunskih atletov, kot so pokojni Matic Šušteršič, Jan Žumer, Pia Tajnikar, Nino Kovačič, Joni Tomičić Prezelj in še nekateri, v prvi vrsti pa gre za trenerja, ki je “ustvaril” enega najuspešnejših v zgodovini slovenske atletike, najhitrejšega Slovenca v zgodovini Matica Osovnikarja.

“Nanj in na najino sodelovanje sem res zelo ponosen. Dosegel je rezultate, o katerih je lahko slovenski sprint nekoč samo sanjal. Osvojil je medaljo na evropskem prvenstvu na prostem, tekel v finalu svetovnega prvenstva in bil večkratni finalist največjih dvoranskih tekmovanj. V vseh pogledih je bil atlet, kot si ga lahko trener le želi,” je povedal o slovenskem rekorderju na 60 (6,58), 100 (10,13) in 200 metrov (20,77).

“Z njim sva še v stikih, saj je moj zobozdravnik (smeh). Na stadion in tekme pa na žalost ne prihaja več. Po koncu kariere je še nekaj časa hodil, treniral je v fitnesu, odkar se je preselil iz stanovanja v okolici stadiona, pa ga tam ne videvam več. Zdaj se bolj kot z atletiko ukvarja s kolesarstvom,” je govoril Šoba, ki smo ga povprašali tudi o tem, ali lahko kdo od zdajšnjih slovenskih sprinterjev popravi Osovnikarjeve rekorde.

Z današnjimi zdajšnjimi sprintericami bi tekel veliko hitreje

Dva od kandidatov za te rekorde sta njegova varovanca – prvi je letos najhitrejši Slovenec na 100 metrov, ki pozornost zbuja tudi s tekom s sončnimi očali, Jernej Gumilar, drugi pa najhitrejši slovenski sprinter na 200 metrov zadnjih let Andrej Skočir.

“Bomo videli, lahko se zgodi. Na 100 metrov sta glavna kandidata Jernej Gumilar in Anej Čurin Prapotnik. Oba sta vrhunska sprinterja, ampak manjka jima še desetinka, kar je v sprintu veliko. Na 200 metrov do rekorda Andreju Skočirju manjka še precej več. Še tri desetinke. Počakajmo še leto ali dve, pa bomo videli,” pravi Šoba.

“Moji fantje sicer niso najbolj zadovoljni, ko govorim o tem, toda danes rezultati, ki jih je tekel Osovnikar, nimajo iste vrednosti, kot so jo imeli takrat. Sprint je šel naprej, nove sprinterice so v veliko pomoč. Če bi imel Matic takšne, bi tekel morda tudi desetinko hitreje. Ti rezultati danes na velikih tekmovanjih ne bi prinesli istih rezultatov, kot so jih takrat. Tisti, ki ga želijo preseči, se bodo morali na 100 metrov spustiti pod 10,10,” je dodal eden najbolj priznanih slovenskih atletskih trenerjev.

Štafeti 4×100 metrov lahko uspe fenomenalen dosežek

Na odgovor na vprašanje, kdaj bosta padla rekorda, ki sta stara 16 (100 metrov) in 21 let (200 metrov), bomo morali počakati še nekaj časa, medtem ko je 23 let star rekord slovenske štafete 4×100 metrov (39,20) letos šel v preteklost. Na evropskem ekipnem prvenstvu druge divizije ga je zdajšnja slovenska štafeta popravila z rezultatom 39,12.

“Ta štafeta je res dobra. Fantje so mladi in uigrani. Če bodo ostali v tej zasedbi in napredovali, lahko pridejo tudi do rezultata okoli 38,50. To pa je za majhno Slovenijo, ki ima vsega dva milijona prebivalcev, že fenomenalen dosežek. Imeti štiri vrhunske sprinterje naenkrat ni lahko. To je velik dosežek slovenske atletike,” je pohvalil zasedbo, v kateri sta tekla tudi dva njegova varovanca (Gumilar in Skočir).

Pod svojim okriljem ima še kup nadarjenih atletinj

Nista pa to edina njegova atleta, na katera je trenutno zelo ponosen. Še zdaleč ne. V svoji sprinterski ekipi ima še kup nadarjenih atletinj.

“Imam še nekaj takšnih, ki obetajo ogromno. Zelo sem ponosen na Lino Hribar, pa Piko Bikar Kern, Emo Vehovar, Ano Slugo, Dašo Kernel. Zelo je obetavna tudi mlajša mladinka Zarja Žižek, ki je bila sedma na 400 metrov z ovirami na olimpijskih dneh evropske mladine. To so vse udeleženci letošnjih največjih tekem v mlajših kategorijah. Verjetno sem pozabil še na koga. Skratka, talentiranih atletov in atletinj mi ne manjka. Prepričan sem, da boste o marsikom od njih v prihodnosti še slišali,” je napovedal v ljubljanskih atletskih krogih že nekaj časa legendarni Berč, ki ga atleti pri tem, da še naprej nastopa na tekmovanjih, podpirajo.

Ni manjkalo veliko, pa bi se pomeril s 48 let mlajšim sinom

“Na to gledajo pozitivno, ne treniramo pa seveda skupaj, saj tako ne bi šlo. Najprej opravim trening z njimi, potem pa treniram še sam,” je pojasnil in dodal, da podporo čuti tudi s strani družine. Nenazadnje atletiko trenira tudi njegov 48 let mlajši sin Taj.

Ne samo to, prav na članskem državnem prvenstvu v Celju bi se celo morala pomeriti eden proti drugemu, na startni listi teka na 200 metrov je bil namreč tudi Šoba mlajši, a je nastop tik pred zdajci odpovedal.

“Name je zelo ponosen, tega obračuna sva se oba zelo veselila, toda na žalost ni mogel, saj je zbolel. Škoda, saj se do zdaj še nisva pomerila, on namreč teče na 400 metrov z ovirami, kar je zame občutno preveč. Pa kdaj drugič,” je dejal dolgoletni atletski trener, ki se je v atletiki pojavljal tudi v drugih vlogah – bil je predsednik Žaka, vodja stroke pri Atletski zvezi Slovenije…

Za konec pogovora je razložil, da je prvič oče postal prav v času verjetno svojega največjega trenerskega uspeha – tik pred atletskim svetovnim prvenstvom pred 18 leti v Osaki, kjer se je njegov najbolj sloviti varovanec Osovnikar kot prvi belopolti sprinter po 20 letih uvrstil v finale svetovnega prvenstva na 100 metrov.

“Leto 2007 ima v mojem življenju zagotovo prav posebno mesto,” je prikimal.