Pekel za kadilce, raj za nekadilce

Takole na javnih mestih kadijo Japonci. FOTO: Profimedia.

Dnevnik iz Tokia - kako v njem preživeti kot kadilec. Kajenje na Japonskem je omejeno kot redko kje drugje na svetu, pravcati izziv pa je tudi to, kam odložiti sprotne smeti.

Tokio zagotovo ni raj za kadilce, podobno pa velja povsod po Japonski. Kajenje je dovoljeno le v za to posebej označenih prostorih, ki ponavadi stojijo ob železniških postajah, nakupovalnih središčih, v parkih in na večjih križiščih.

Za par dimov nikotina je zato včasih potrebno prehoditi tudi kilometer ali več. Sploh, če kot turist o lokacijah kadilnic nisi dobro obveščen, se lahko znajdeš v težavah in prehodiš še kak kilometer več.

Sam sem, ko sem iskal najbližjo kadilnico v okolici Nacionalnega stadiona, v katerem bom v naslednjih devetih dneh prebil veliko časa, vsaj tri (posnetek, koliko časa traja pot od stadiona do prve kadilnice, si lahko ogledate spodaj).

Z Japonci in angleščino si namreč lahko pomagaš redko. Ko sem naletel na starejšega možakarja, ki je angleško govoril tekoče, mi pa o tem, kje bi lahko prižgal cigareto, ni znal povedati. Pa čeprav se je zelo potrudil, celo vzel mobilni telefon iz žepa in brskal po spletu.

“Sorry!” je se je zasmejal na koncu in se ob tem sramežljivo priklonil. Priklanjanje je na Japonskem seveda vsakdanja stvar – pozdrav, s katerim izkažeš vljudnost in spoštovanje. Sam to v Tokiu – vsaj sramežljivo, priklonim se z glavo – počnem od prvega dne in ob tem počasi že uživam. Nasmeh na ustih sogovornika je stalnica, s priklonom turist hitro prebije led.

Kakorkoli že, po kakšne pol ure iskanja sem kadilnico le našel in se, preden sem potegnil prvi dim nikotina, počutil, kot da bi si zaslužil medaljo časti. Potem pa je v kadilnico vstopil moški v poslovni obleki – eden tistih živčnih kadilcev, ki cigareto pokadijo v treh dimih. Če je prehodil vsaj desetino poti, kot sem jo jaz, bi si namišljeno medaljo takoj snel in jo okoli vratu obesil njemu.

Vrnimo se na protikadilski zakon, s katerim želijo na Japonskem do leta 2032 raven kadilcev zmanjšati pod 12 odstotkov (trenutno so na okoli 16 odstotkih). Čeprav je v primerjavi s slovenskim, ki od leta 2007 prepoveduje kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih, precej strožji, je bilo še ne dolgo nazaj povsem drugače. Pred letom 2020 je bilo mogoče kaditi praktično povsod. Pravijo, da celo v bolnišnicah.

Potem pa so uvedli Zakon o promociji zdravja, ki zdaj kajenje omejuje v vseh notranjih prostorih razen nekaterih manjših gostinskih lokalih, odprtih pred letom 2020, medtem ko je kajenje v javnosti razen na redkih za to označenih mestih strogo prepovedano.

Kazni za prekršek? Ne, če vas dobijo, ne boste odšli v zapor, saj nenazadnje ne tihotapite zelenjave, boste pa segli v žep in iz njega potegnili nekje od 2000 do 5000 jenov (od 15 do 35 evrov).

Mar to pomeni, da izven omenjenih prostorov ne boste srečali nobenega kadilca? Na bolj obljudenih mestih dejansko skorajda ne, medtem ko se v kakšnih zakotnejših ulicah zbira tudi več kadilcev hkrati, ki v miru vlečejo svoje cigarete in, kar me je presenetilo, cigaretni ogorek včasih vržejo na tla.

V Tokiu na tleh sicer praktično nikjer ne boste našli niti najmanjše smeti. To je zanimivo predvsem v luči tega, da boste še dlje kot smeti na javnih mestih iskali smetnjak.

Leta 1995 so zaradi terorističnega napada z živčnim plinom v metroju v Tokiu namreč odstranili praktično vse javne koše za smeti, saj v njih vidijo nevarnost za skrivanje eksplozivov ali strupov.

Zato Japonci s seboj v torbicah pogosto nosijo plastične vrečke, v katerih nosijo smeti do doma. “Smeti so tvoje, dokler se ne vrneš domov,” pravijo. Amen, bi dodal za konec.