Fant, na katerega je Slovenija čakala 30 let

Tom Teršek. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

S Tomom Terškom smo se mesec dni po tem, ko je Sloveniji prvič po 30 letih čakanja prinesel naslov mladinskega svetovnega prvaka v atletiki, pogovarjali o velikem uspehu v Peruju in načrtih za prihodnost.

“Da, kar pogosto se spomnim finala. Če ne drugega, me na to spominjajo drugi. Ta teden sem imel sprejem pri kranjskem županu, dogodek, na katerem sem govoril o nastopu v Limi, pa so organizirali tudi na Atletski zvezi Slovenije,” nam je povedal Tom Teršek, ki je konec avgusta z metom v zadnji seriji osvojil naslov svetovnega prvaka v metu kopja na mladinskem svetovnem prvenstvu v Limi in postal šele drugi Slovenec po Gregorju Cankarju leta 1994, ki mu je uspelo kaj takega.

Srednješolec iz Kranja, sicer sin večkratnega državnega prvaka v metu kopja Roberta Terška, ni samo velik talent slovenske, ampak tudi evropske atletike. To potrjuje tudi dejstvo, da se je pred kratkim znašel med nominiranci krovne evropske atletske organizacije za vzhajajočo zvezdo evropske atletike.

Medtem se je mladenič, ki je prejšnji mesec dopolnil komaj 18 let, že začel pripravljati na novo sezono, v kateri pričakuje nov preskok in tudi članski državni rekord. Letos je kopje vrgel kar 80,87 metra daleč in se na vsega 26 centimetrov približal slovenskemu rekordu Matije Krajnca, ki smo ga v Sportklubovem intervjuju gostili poleti.

“Mislim, da bi ta rekord lahko presegel, predvsem pa si želim, da bi kopje redno začel metati prek 80 metrov,” nam je povedal v intervjuju, v katerem smo se dotaknili še številnih tem. Tudi simpatičnega spodrsljaja, ki se mu je zgodil ta teden.

Mesec dni je minilo od velikega uspeha v Peruju. Kako z distance gledate nanj?

Metal nisem najbolje, a sem na koncu le dobil tisto, po kar sem prišel. Postal sem svetovni prvak. To pa je na velikih tekmovanjih seveda najpomembnejše, tako da sem lahko zadovoljen.

Do zlate medalje ste prišli šele v zadnjem metu. Ste slabše metali zaradi pritiska, saj ste v Peru prišli kot z naskokom prvi favorit?
Kaj pa vem, sam pritiska nisem čutil. Vsaj ne, da bi se ga zavedal. Morda je bil prisoten v podzavesti, kar se je pokazalo v finalu.

Zdi pa se mi, da je razlog za slabše mete tičal predvsem v tem, da na treningih nisem metal na tak način, kot sem na tekmi. Pritiska niti ni bilo toliko. Na tekmi sem užival. Komaj sem čakal, da se začne.

Je bil oče, ki je hkrati tudi vaš trener, po tekmi zadovoljen?
Seveda, zelo zadovoljen je bil in vesel. Zelo ponosen je bil že pred tem, ko sem presegel njegov osebni rekord, naslov svetovnega prvaka pa je bil tudi nekaj, kar je imel že dolgo časa v načrtih. Rekel je, da se več ni dalo narediti.

V družbi očeta Roberta Terška. FOTO: Filip Barbalić.

Kako je bilo med samo tekmo?
Drugače kot sicer. Stadion je bil kar poln, ob zaletišču sem imel tudi podporo slovenskih reprezentantov in reprezentantk. Vzdušje je bilo sijajno. Čutiti je bilo, da gre za veliko tekmo.

Povsod so bili snemalci in fotografi, kar je super, saj sem pozneje dobil veliko fotografij, ki me bodo spominjale na ta uspeh. Tudi po nastopu mi je hitro postalo jasno, da gre za večjo tekmo. Dal sem tudi nekaj intervjujev za tuje novinarje.

Kaj ste počeli takoj po tekmi, kako ste uspeh proslavili?
Najprej sem moral na podelitev, potem me je čakal še doping test. Pozneje so me v hotelu sprejeli tudi reprezentanti in predstavniki Atletske zveze Slovenije ter mi čestitali. Na koncu pa sem s prijatelji odšel v Kentucky Fried Chicken, kjer smo se dobro najedli. (smeh, op. p.)

Peru vam je bil všeč? Ste si vzeli kaj časa, da ste ga pobližje spoznali?
Prvič sem bil v Peruju, bilo mi je všeč. Prvi teden smo bili z reprezentanco v Limi, kjer je bilo okej. Hitro sem se prilagodil, počutil sem se varno.

Po prvenstvu pa smo šli s starši malce naokoli. Najprej smo obiskali znameniti Machu Picchu, potem pa smo odšli še do mesta Cusco, ki je bolj turistično. Bilo je zelo lepo. Užival sem.

Tom Teršek — Poziranje ob osebnem rekordu, ki mu je junija uspel v Celju. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Kako pa so vas dočakali doma? Ste imeli veliko sprejemov?
Vsi so mi čestitali, tako prijatelji kot sošolci in profesorji na srednji šoli. Imel sem tudi kar nekaj sprejemov. Kakšne tri, štiri. Povsod so mi kaj pripravili. Zelo lepo je bilo.

Se vaš uspeh pozna tudi v finančnem smislu? Ste dobili kakšnega sponzorja?
Nike mi je dal nekaj opreme, kaj bom verjetno dobil tudi od kluba. Morda mi kaj prinese tudi skok v višji razred kategorizacije na Atletski zvezi Slovenije, ki se mi verjetno obeta. Ne vem pa še, v katerem razredu bom pristal.

Kako to, da po svetovnem prvenstvu niste več tekmovali?

Enkrat sem še nastopil, in sicer na mitingu v Pordenoneju v Italiji. Tam sem kopje vrgel 20 centimetrov manj kot v Peruju. Imel sem tudi neke težave s komolcem, zato nisem mogel metati tako dobro. Tekmoval nisem zato, ker sem bil utrujen. Sezona je bila res dolga. Iskreno se mi niti ni dalo več.

Lani je na festivalu evropske mladine v Mariboru osvojil bronasto medaljo. FOTO: Filip Barbalić.

S sezono 2024 ste verjetno zadovoljni?
Zelo, seveda. Sezona je bila fantastična, v leto 2025 grem z dobrimi obeti.

Kaj od naslednje sezone pričakujete?
Predvsem si želim, da bi kopje čim večkrat vrgel prek 80 metrov. Skrita želja je tudi ta, da bi se uvrstil na člansko svetovno prvenstvo, ki bo v Tokiu.

Cilj, ki bi ga moral doseči, pa je uvrstitev na evropsko prvenstvo do 20 let. Tam bi si želel tudi odličja. Bomo videli, kaka bo konkurenca.

Pa državni rekord 81,13 metra?
Manjka mi 26 centimetrov. Mislim, da bi ta rekord v naslednji sezoni lahko presegel.

Kje imate največ rezerv?
Veliko jih je. Največ v moči, potem pa tudi v hitrosti in tehniki. Veliko je še rezerv, tako da se ne bojim, da bi ostal na zdajšnjih rezultatih. Kot je rekel že moj trener, je to šele začetek.

Ste s pripravami na novo sezono že začeli?
Da, ampak trenutno treniram bolj sproščeno. Malo fitnes, malo tečem in skačem. Kot sem rekel, sem imel težave s komolcem. Metati bom začel čez približno dva tedna.

Na ponedeljkovem sprejemu na sedežu Atletske zveze Slovenije se vam je zgodil simpatičen spodrsljaj. S seboj ste pozabili prinesti medaljo iz Peruja.
Da. (smeh) Povsem sem pozabil in jo pustil doma. Zaradi tega me je oče pošteno okregal.

Kje imate medaljo pospravljeno?
Doma. V dnevni sobi, na polici, tako da je pogosto zagledam in se spomnim na to, kaj mi je uspelo.

Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?

Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti

Fant, na katerega je Slovenija čakala 30 let

Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Najbolj brano - Atletika