Hči legende slovenske atletike na posebni misiji

Veselje Pike Bikar Kern po zmagi v Celju. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Pika Bikar Kern je 17-letna hči legende slovenskega sprinta Alenke Bikar, ki je prejšnji konec tedna navdušila z zmago v teku na 200 metrov na članskem državnem prvenstvu v Celju. Spoznajte jo.

“Ne, te zmage res nisem pričakovala. Sploh glede na to, kako slabo sem startala. V prvih stotih metrih me spet ni bilo nikjer, potem pa sem v finišu popravila zadeve. Tukaj sem imela nekaj nesreče, malo preveč vetra je bilo, tako da rezultat ne bo veljal. Sem pa prepričana, da imam ta čas v nogah tudi z dovoljenim vetrom. Glede na to, da sem dokaj lahka, mi veter tako ali tako ne pomaga prav veliko,” nam je po finalu ženskega teka na 200 metrov, v katerem je za stotinko prehitela v zadnjih letih najhitrejšo Slovenko, dvakratno olimpijko Majo Mihalinec Zidar, nasmejana razlagala Pika Bikar Kern.

“Sploh nisem imela občutka, da sem zmagala. Močno sem namreč zaostajala vse do konca. Sem bila pa zelo vesela. Super, sploh nisem mogla verjeti, res ne. Takoj sem tekla nazaj do semaforja in čakala, da se na njem na prvem mestu pojavi moje ime. In se je. Res sem vesela,” je še povedala 17-letnica, ki je tekla 23,64, kar bi bil njen nov osebni rekord. Toda, ker je veter premočno pihal v hrbet (+2,9 m/s), ostaja pri rezultatu 23,78, ki ga je dosegla maja na mitingu v Kranju.

“Mislim, da imam osebni rekord v nogah. Tekla bi ga lahko tudi ob dovoljenih razmerah. V tej sezoni si želim odteči osebni rekord, najbolje, da kar na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki me v Peruju čaka konec avgusta, če ne že prej. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi mi to tam prineslo,” je povedala hči najboljše v zgodovini slovenskega sprinta Alenke Bikar.

V finišu je takole premagala Majo Mihalinec Zidar. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Upa, da nekoč mami res izpolni željo

Preden je začela govoriti, je dejala, da ne ve, če bo znala kaj povedati v mikrofon. Potem pa hitro dokazala, da po mami ni podedovala le hitrih genov, ampak tudi to, da se odlično znajde pred novinarskimi mikrofoni. Z mamo, ki je medtem na telefon že poslala čestitko, sta zelo povezani.

“Res mi pomaga, tudi z nasveti. Res je super, da je ob meni. Da je zraven, da mi pomaga. Da vskoči, ko ni trenerja. Ker vem, da ima znanje. Super je,” pravi o mami, ki je leta 2000 osvojila srebrno medaljo na dvoranskem evropskem prvenstvu v Gentu v teku na 200 metrov, leto za tem pa se prebila v finale svetovnega prvenstva v Edmontonu in istega leta postavila tudi takratni državni rekord 22,76.

Rekord ji je pozneje – tako kot njen mejnik 11,21 na sto metrov – na 22,72 premaknila slovita naturalizirana Jamajčanka Merlene Ottey, ki je ob koncu kariere tekla za Slovenijo.

To nekdanjo sprinterko, ki je bila leta 2001 izbrana tudi za najboljšo slovensko športnico, boli. “Upam, da bo Pika sprintersko krono vrnila v našo družino,” nam je povedala v nedavnem velikem intervjuju za Sportklub.

“Tako daleč v prihodnost še ne gledam. O tem ne razmišljam, ampak bo … Zagotovo bo. Upam, da mi nekoč uspe izpolniti mamino željo. Časa imam dovolj,” je o tem povedala Pika.

Ne čuti nobenega bremena

Maminih zlatih atletskih časov se sicer ne spominja. “Bila sem še dojenček, ko je tekmovala, včasih se mi zdi, da kake moje prijateljice vedo o moji mami več kot jaz, kar je smešno. Ne vem veliko. Ko gledam posnetke, si rečem, mami, pa saj ti si bila pa res hitra … (smeh) Zdi se mi, da jo šele zdaj spoznavam,” pravi in dodaja, da se z mamo o časih, ko je ta blestela na atletskih stezah, ne pogovarjata preveč.

“Prej sploh ne, zdaj pa mogoče malo več, saj jo bolje razumem. Ko sem bila mlajša, pa se o njeni karieri nisva pogovarjali prav dosti,” je povedala nadarjena sprinterka, ki tega, da jo večina naslavlja s hčerko Alenke Bikar, ne moti. Pa tudi v tem, da to prinaša pritisk visokih pričakovanj, ne vidi težave.

“Ne, to me ne moti. Jaz si tega ne jemljem tako. Ne čutim nobenega bremena. To je samo spodbuda. Ne govorim si, da moram biti tako dobra kot mama. Se mi zdi, da mi to ne bi pomagalo. Bom pa seveda naredila vse, da mi uspe. Če sem bolj nadarjena kot moja mama? Ne vem,” se je še enkrat zasmejala.

Alenka Bikar — Fotografija Alenke Bikar z olimpijskih iger v Atlanti 1996. FOTO: Guliverimages.

Mamina bolezen jo je zelo prizadela

Pogovarjali smo se tudi o hudi bolezni, ki je doletela njeno mamo. Zdaj je z njo veliko bolje, pred tem pa je bila nekaj časa na invalidskem vozičku in ni vedla, ali bo še kdaj hodila. To je seveda v najstniških letih Piko zelo prizadelo.

“Ta bolezen je zelo vplivala na našo družino. Prej smo vsak konec tedna hodili na izlete, hodili smo, potem pa se je to končalo, saj je bila mama v fazi, ko sploh nismo vedeli, ali bo še lahko hodila ali ne. Bilo je zelo težko, definitivno je to vplivalo tudi name, ampak zdaj skušam ne razmišljati o temu. Res se nisem želela preveč obremenjevati s tem, saj sem vedela, da to ne bo nič pomagalo. Je veliko bolje, tako da mislim pozitivno. To je to,” je povedala nasmejana in gostobesedna najstnica, ki obiskuje športni razred gimnazije Franeta Prešerna v Kranju in ji usklajevanje šole z atletiko ne dela preglavic.

“Če si organiziran, potem gre. Je pa res, da imam tudi podporo v šoli, kar se tiče izostankov in treningov,” pravi.

Jo bomo videli teči na 400 metrov (z ovirami)?

Dovolj o mami, morda samo še to – rekla je, da jo prej kot v teku na 200 metrov vidi v kakšni drugi tekaški disciplini. Kaj o tem pravi Pika?

“Mama me vidi na 400 ovire. Trener me želi prepričati, da bi tekla na 400 metrov. Ampak sama menim, da bom, dokler mi gre, ostala na 200 metrov. Ne zdi se mi smiselno, da bi menjala, če mi gre dobro. Sem se pa dogovorila, da bom na kakem treningu poskusila teči na 400 metrov, pa morda v kaki štafeti. Bom poskusila, ampak za zdaj bom tekla še 200 metrov,” je povedala in kot iz topa odgovorila na vprašanje, kje ima največ rezerv.

“Definitivno je to start, pri katerem sem res slaba. Delam na tem, ampak mi za zdaj ne uspeva. Verjamem pa, da bom popravila tudi to. Na koncu naredim svoje, v finišu. Za zdaj gre skozi. Vem pa, da bom, ko bom izboljšala start, tekla še veliko bolje,” je povedala sprinterka, ki se je z atletiko začela ukvarjati v osnovni šoli.

“Na šolskih tekmovanjih mi je šlo dobro, zmagovala sem, tako da me je potegnilo. Mama mi pomagala izbrati klub, pristala sem v Kranju in zdaj sem tukaj,” je povedala.

Pred kratkim je ostala brez trenerja

Do zdaj je v kranjskem Triglavu trenirala pod vodstvom trenerja Blaža Čadeža, kar pa se bo kmalu spremenilo.

“Moj trener se umika iz atletike. Že tri tedne sem brez njega. Šla sem nazaj k bivšemu trenerju Matjažu Polaku. Bomo videli, kako bo šlo. Mislim, da bo,” je povedala najstnica, ki pravi, da se v prostem času najraje druži s prijatelji izven atletskih krogov.

Za konec smo jo povprašali, o čem, razen o slovenskih rekordih, v atletiki še sanja. “Morda o medaljah na velikih tekmovanjih, tako kot vsak mlad atlet. Mogoče mi pa uspe. Mogoče. Kar bo, bo. Če bo prišlo do tega, super. Ampak … Bomo videli,” je zaključila nasmejana talentirana sprinterka, katere atletske prihodnosti se že veselimo in držimo pesti, da bodo priimek Bikar po dveh desetletjih spet čim večkrat slišali tudi v tujini.

Alenka, ki je letos dopolnila okroglih 50 let, je nastopila na kar 19 največjih članskih atletskih tekmovanjih. Trikrat na olimpijskih igrah, petkrat na svetovnem prvenstvu na prostem in petkrat na svetovnem prvenstvu v dvorani, dvakrat na evropskem prvenstvu na prostem in še štirikrat na dvoranskem evropskem prvenstvu.