Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Srdjan Djordjević je v velikem intervjuju za Sportklub spregovoril o atletiki in slovenskem odnosu do športa. "Slovenci smo dobri navijači, nismo pa športna nacija," je prepričan eden najbolj priznanih strokovnjakov v našem športu, ki je treniral nekatera največja imena slovenske atletike in sodeloval tudi s svetovnimi imeni, kot so Merlene Ottey, Usain Bolt, Pep Guardiola ...
Srdjan Djordjević je diplomiran biolog, ki se je ukvarjal tudi z aplikativno matematiko, a ga je potem povleklo v atletiko, s katero se je tudi sam ukvarjal. Stik z akademsko sfero je ohranil s sodelovanjem z raznimi fakultetami in tudi objavami člankov v znanstvenih revijah.
Z leti je postal eden vodilnih trenerjev v slovenski atletiki, s tem pa tudi športu. Ravno okoli pomembnosti vezi med atletiko in celotnim športom je tekla glavna nit debelo uro dolgega pogovora, ki je večkrat preskočil na polje znanosti. “To, da Slovenija kot zelo uspešna športna država v 30 letih ni uspela zgraditi enega resnega centra za atletiko, ki za sabo potegne še kup drugih športov, je sramota,” je kritičen 70-letni strokovnjak.
“Slovensko okolje je premalo športno izobraženo. Ne gre za podcenjevanje drugih športov, ampak tega prispevka, kot ga ima lahko atletika za celoten šport, ne more dati noben drug šport. To vam lahko razložim s konkretnim primerom – tehnologija, ki se danes uporablja v vrhunskem nogometu, je še vedno vsaj deset let v zaostanku za vrhunsko tehnologijo, ki se uporablja v atletiki. Govorim glede individualne vadbe,” dodaja Ljubljančan, ki o tem ne govori na pamet.
Na različne načine je sodeloval tudi z nekaterimi najboljšimi nogometaši na svetu. Z Real Madridom, Barcelono, Bayernom Münchnom, bil je v strokovnem štabu italijanske reprezentance. Testiral je nekatere najboljše športnike na svetu. Tudi za mnoge najboljšega, zagotovo pa najhitrejšega v zgodovini, Jamajčana Usaina Bolta.
V Slovenijo je pripeljal eno najboljših športnic v zgodovini Merlene Ottey in jo pripravil do tega, da obleče slovenski dres. Treniral je dobitnico prve slovenske medalje na velikih tekmovanjih Britto Bilač in Gregorja Cankarja, ki je kot prvi v slovenskem dresu na stopničkah stal na svetovnem prvenstvu.
Pred kratkim ste se vrnili iz Pariza, kjer ste bili v vlogi trenerja naše skakalke Neje Filipič. Na koliko olimpijskih igrah ste že bili?
Na vseh, na katerih je bila zraven Slovenija. Torej na devetih, na vseh od leta 1992.
Je to tekmovanje za vas še vedno nekaj posebnega?
Olimpijske igre imajo definitivno svoje specifične vrednosti, ki jih nobena druga tekma nima. Je pa način gledanja teh tekem drugačen, če imaš za sabo toliko olimpijskih iger. Prve vedno ostanejo v posebnem spominu. Čeprav so bile vsake posebne. Predzadnje, v Tokiu, so bile zaradi pandemije smešne. To niso bile olimpijske igre. Sicer pa so spomini zelo različni. Doživel sem izjemno dobre in tudi slabo organizirane olimpijske igre. Vsekakor pa je to posebna tekma. Vsak vrhunski športnik hitro razume, da so olimpijske igre nekaj drugega.
Na katere igre imate najlepše spomine?
Mogoče res na Barcelono, to so bile moje prve igre. Pa potem tudi na Atlanta. Sydney … Atene so bile tudi simpatične. Atlanta je bila za mene nekaj posebnega tudi zato, ker sem imel tam posebno funkcijo. Bil sem koordinator organizacije ekipe, nisem bil samo trener.
Kako ste zadovoljni s tem, kar ste kot športni strokovnjak dosegli?
Nerad gledam na to, kar je bilo. Mene zanimajo bolj stvari, ki prihajajo. Še vedno je tako. Raje, kot da bi živel v preteklosti. Imel sem srečo, da sem delal z izredno velikim številom vrhunskih športnikov. Na dva načina. Prvi je kot trener, drugi pa prek podjetja, ki ga imam že več kot 20 let in se ukvarja s testiranjem. Izdelujemo naprave, ki testirajo športnike.
Velik del mojega življenja je povezan z metodami za merjenje obremenitev športnikov, kar še vedno počnemo. S čimer se jaz konkretno ukvarjam, je merjenje mehanskih lastnosti skeletnih mišic. Biomehanika mišic.
Zato sem imel več možnosti, da sem sodeloval z večjim številom športnikov. Enkrat smo preštevali in ugotovili, da sem delal z več kot stotimi športniki, ki so dobili medalje na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih. Več kot dve tretjine so iz tujine.
S čim natančno se vaše podjetje ukvarja in kako deluje?
Majhno podjetje smo, imamo ozko jedro. Štiri do pet zaposlenih. Imamo pa veliko zunanjih sodelavcev. Sodelujemo z medicinsko, računalniško, elektro in strojno fakulteto. Tudi z raznimi centri. S CSEM, denimo. To je švicarski razvojni center za razvoj mikro in nano tehnologij. Z njimi že leta delamo projekte za razvoj mikro tehnologij, ki so lahko uporabne tudi v športu.
Trenutno sam veliko energije vlagam v napredne tehnologije. Ena od teh tehnologij bo funkcionirala tako, da boste ob tem, ko boste delali, ves čas dobivali informacije, kako vam deluje mišica. Jakost, sila, ki jo razvijajo mišice, bodo v realnem času modulirane v zvok. Slišali boste, kako hitro tečete.
Delovanje neke mišice, za katero mi smatramo, da je ključna, vpliva na to, da hitro tečete. Podatek bo v realnem času možno slišati. Vodil vas bo do tega, da boste bolj optimalno uporabljali mišice in bolj ekonomično dosegali isto ali večjo hitrost.
To je nek povsem drugačen način funkcioniranja sistema. Z mikro senzorji na telesu. Ideja je, da to počnete in v realnem času dobivate informacije, kaj morate narediti, da boste boljši, trener pa uravnava, ali ste znotraj tega ali niste. Vsakič, ko ne boste trenirali optimalno, boste na to takoj opozorjeni. Trenirali boste v optimalnih pogojih, ničesar ne boste počeli naključno.
To je stvar, ki jo zdaj razvijamo, uporabna pa ne bo samo v športu, ampak tudi v medicini in še marsikje drugje. Trenutno je zelo aktualen “smart aging”, polnovredno življenje, h kateremu si prizadevamo. Kako čim dlje ostati funkcionalno mlad, gibalno sposoben … Tudi v tej sferi bi ta stvar utegnila pomeniti veliko inovacijo.
Koliko vaš vir zaslužka predstavlja trenerska vloga v atletiki, po kateri vas najbolj poznamo, in vsi drugi projekti, s katerimi se ukvarjate?
Od atletike niti slučajno ne bi mogel živeti. Če bi delal v nogometu, z lahkoto. V kakem drugem športu, v nekih drugih okoliščinah, sem v enem dnevu zaslužil več kot v atletiki v celem letu. To pove vse. Atletika ni komercialen šport, na žalost. Ti pa da stvari, ki ti jih drug šport ne more. Atletiko imam enostavno rad.
Na katera sodelovanja ste najbolj ponosni?
Če gledam na športnike, ki sem jih treniral, je to zagotovo Merlene Ottey. Kar se tiče kolektivnih športov, bi izpostavil italijansko nogometno reprezentanco. Z Italijani sem sodeloval pet let. Na evropskem prvenstvu 2012 in na svetovnem prvenstvu 2014. Takrat so bili Italijani evropski podprvaki. V Braziliji se je izšlo slabše, z izpadom po predtekmovanju.
S kom od nogometašev ste sodelovali ali sodelujete?
Z nogometaši praktično ne sodelujem več. Pred tem sem sodeloval s Fiorentino, s Cesarejem Prandellijem. Takrat sem sodeloval z vsemi temi igralci. Spomnim se dobrih in slabih stvari. Recimo Maria Balotellija, ki je bil popolnoma utrgan. V začetku smo ogromno sodelovali s Španci. Eden prvih klubov, ki je imel te sisteme meritev, je bila Barcelona. Tudi, ko je bil Pep Guardiola v Bayernu, smo tam delali testiranja.
Imaš različne tipe športnikov. Eni so tam zaradi tega, ker morajo biti, drugi pa zato, ker bi iz tega kaj radi pobrali in bili še boljši. Spomnim se Roberta Lewandowskega, ki ga je zanimala res vsaka malenkost. Sploh me ni pustil stran, dokler mu nisem povedal vsega, kar ga je zanimalo. Imel je izredno uravnotežene mišice. Tudi tega se dobro spominjam.
Ste pri Barceloni merili tudi Lionela Messija?
Ne, sem pa meril Angela Di Mario, ko je bil v Real Madridu. Pa Xavija Hernandeza, Andresa Iniesto … Testiral sem tudi Usaina Bolta.
In kaj ste pri njem ugotovili? Zakaj je bil tako poseben?
Ko sem testiral njega, sem videl, kako je to, ko je človek res talentiran. Kaj je bilo na Usainu tako posebnega? Nekaj zelo podobnega, kar sem videl tudi pri Lewandowskem – bil je zelo uravnotežen. Njegove mišice so bile zelo hitre, ampak ne najhitrejše, so bile pa res izjemno uravnotežene. Mišične skupine med sabo so bile tako podobne, kot da bi bila ena mišica. To je včasih zelo pomembno. Če hočeš biti zelo hiter, moraš imeti harmonično razvite mišice.
Nekaj vam lahko še povem o njem. On je na prvem mladinskem svetovnem prvenstvu, na katerem je osvojil nekaj medalj, tekel bos. Ker ni znal teči s sprintericami, z njimi se je skoraj ubil. Ne vem, koliko natančno je tekel, ampak nek nor rezultat. Recimo, da 20,00. Ali pa malo čez.
Kdaj bosta padla njegova sijajna svetovna rekorda na 100 (9,58) in 200 metrov (19,19), če sploh?
Ta dva rekorda bi verjetno že padla, če bi Američani vse najbolj nadarjene atlete spravili v sprint. Tam vsi super talenti končajo v ameriškem nogometu. To je velik problem sprinta v ZDA in še kje. Kot atletski trener sem bil na ameriških univerzah, na katerih so gojili ameriški nogomet. Tam sem videl dva tako nadarjena atleta, da nisem mogel verjeti svojim očem.
Eden je v višino meril več kot dva metra, a je bil med najhitrejšimi. Drugi je imel najhitrejše mišice, kar sem jih kadarkoli testiral. Tudi harmonične, razvite. On je na pol za šalo tekel na travi 10,00. Ne vem, če si predstavljate, kako hitro je to. Ko je on tekel, nisem mogel verjeti. Za njim so ostale luknje. Kjer je odrinil, je skopal luknjo. Na žalost je potem končal v zaporu.
V ameriškem nogometu sem videl toliko talentov, da bi iz tistega bazena zagotovo povlekel par olimpijskih atletskih prvakov. V to sem prepričan. Ne samo v sprintu, tudi v metih. Ampak težava je, ker boste take talente težko spravili v atletiko, saj jih prej ukrade kdo drug.
Na Jamajki teh težav k sreči nimajo. Od tam prihaja nenormalno veliko sijajnih sprinterjev in sprinterk. Zakaj?
Jamajka je res fenomen, saj ker gre za državo z manj kot tremi milijoni prebivalcev. Malo več kot Slovenija jih ima, a ima neverjetno veliko število kakovostnih sprinterjev. Zdaj imajo manjšo luknjo v generaciji, ki prihaja. Ženske so še vedno dobre, ampak so bile vse najboljše poškodovane, zato jih ni bilo v Parizu. Pred 20 leti sem šel na jamajške kvalifikacije. Na startni listi žensk na 100 metrov je bilo 40 žensk, ki so tekle hitreje, kot je takrat tekla najhitrejša Slovenka takrat. Noro.
Ena od legend jamajškega sprinta je Merlene Ottey, dobitnica devetih olimpijskih in kar 14 medalj s svetovnih prvenstev, s katero ste delali ob koncu njene bogate kariere in jo nenazadnje tudi pripeljali v Slovenijo, kar je takrat v športnem svetu močno odmevalo. Kako je do sodelovanja sploh prišlo?
Naključje je bilo, da je bil njen takratni menedžer bil v stikih z Juretom Koširjem, ki sem mu jaz v neki fazi pomagal pri fizičnem treningu. To je bil prvi stik, potem pa smo se dobivali, se pogovarjali in na koncu se je končalo tako, da je bila ona nekaj časa moja varovanka.
Kako ste videli njen fenomen?
Ona je odprla neka nova obzorja in dokazala, da si lahko, tudi če si star 40 let, še vedno svetovna špica. Ona se je bila sposobna približati svetovnemu rekordu, ko je bila stara 40 let. Takrat je tekla 7,00 na 60 metrov, pri čemer se je poškodovala, kar pomeni, da je bila sposobna zagotovo teči tudi 6,95. Svetovni rekord je 6,92. Pokazala je, da, če imaš genetiko in relativno pametno treniraš, lahko trajaš zelo dolgo.
Sodelovati sta začela leta 1998, pred olimpijskimi igrami 2000 pa se nekaj časa ni vedelo, ali bo v Sydneyju sploh lahko nastopila, saj je bila osumljena jemanja dopinga. Kaj se je takrat dogajalo?
Oni so mislili, da je padla na dopingu, ampak ni. Nekaj časa nam je vzelo, da smo dokazali napako. Problem tistega testa je bil, da je bilo takrat premalo znanja in razumevanja. Oni so lovili nek metabolit, za katerega so mislili, da je povezan z anaboliki, je pa naravno prisoten pri ženskah. Potem so to, ko smo dokazali napako, spremenili.
Na žalost ji je tisto dogajanje zagotovo vzelo en kakovosten nastop na svetovnem prvenstvu v Sevillii, ki ga je morala izpustiti, če nič drugega. Na koncu je odšla v Sydney in tam osvojila bronasto medaljo na 100 metrov, s štafeto pa je bila druga.
Kako gledate na doping v atletiki?
Danes ga je veliko manj. To obdobje je mimo. Kontrola je danes brutalna, tako da lahko govorimo samo o naprednih tehnologijah, ne moremo pa o dopingu. Če ima nekdo stokrat več denarja za to, da je v športu, definitivno nima istih pogojev kot drugi. Ne bom rekel, da je to doping, je pa prednost, ki je evidentna.
Statistika kaže, da je pozitivnih testov res malo, število kontrol je pa nenormalno veliko. Na letošnjih olimpijskih igrah ni bilo niti enega pozitivnega testa. Pa so bile to prve igre, na katerih so atlete testirali 24 ur na dan. Moral si se strinjati s tem, da te lahko nenapovedano obiščejo tudi sredi noči.
Kaj je slovenska atletika z Merlene Ottey dobila?
Sigurno je bilo zanimivo. Na žalost se dekleta še danes borijo, da bi tekle njene rekorde. Ona jih je postavila med 41. in 42. letom. Seveda so bili to vrhunski dosežki. Takrat bi, če bi sestavili štafeto, Slovenija lahko prišla v finale velikega tekmovanja. Nek njen vpliv na slovensko atletiko je zagotovo bil.
Sloveniji je nenazadnje prinesla prepoznavnost. Spomnim se tiskovne konference, ki so jo po državnem rekordu samo za njo sklicali na olimpijskih igrah v Atenah. Prišlo je 250 novinarjev z vsega sveta. Ne vem, koliko naših športnikov – pa jih imamo veliko in to zelo vrhunskih – se lahko pohvali, da je bilo na tiskovni konferenci, ki je bila organizirana samo zaradi njih, toliko medijev?
V Slovenijo ste pripeljali tudi Britto Bilač. Eno najboljših v zgodovini slovenske atletike, evropsko prvakinjo v skoku v višino.
Da, tisto je bila lepa zgodba. Prišla je iz Vzhodne Nemčije, ki je bila takrat obljubljena dežela za ne vem kakšne rezultate, in je potem v Sloveniji skočila šest, sedem centimetrov več. Sigurno je bila ultra nadarjena punca. Škoda, da ni vztrajala dlje časa. Imela je tudi težave s poškodbami. Lahko bi naredila še veliko več, če ne bi bilo teh težav.
Zelo nadarjen je bil tudi Gregor Cankar, dobitnik prve slovenske medalje na svetovnih prvenstvih na prostem. Leta 1999 je bil v Sevilli bronast v skoku v daljino. Kakšen atlet je bil?
Bil je izredno talentiran, ampak na žalost ni nikoli naredil vsega, kar bi lahko. Na še vsaj dveh tekmah bi lahko dobil kolajno, pa je ni. Delno je bil pri njem problem v sreči, delno pa tudi zato, ker je bil specifičen fant. Sicer je bil flegmatičen, ko so bile tekme, je pa postal povsem drug človek.
V dneh pred največjimi tekmami se je spremenil. V pripravi na tekmo je bil povsem drugačen. Njegova percepcija hitrosti, prihajanja na desko, se je popolnoma spremenila. Porušila. Tega se pa ni dalo trenirati. V takšnih situacijah se je znašel samo enkrat na leto. Na največjih tekmah. Tam se ni znal kontrolirati.
Je bil on najbolj nadarjen od vseh atletov, s katerimi ste sodelovali?
Ob Otteyjevi zagotovo. On je bil izreden talent. Za šalo je skakal tudi v troskoku. Sploh ga ni treniral, pa je še vedno rekorder v troskoku. Enkrat je mimogrede zmagal tudi v državnem prvenstvu na 100 metrov.
Kako pa gledate na slovenski sprint in to, kar je od samostojnosti naredil?
Imel je svoje zlate trenutke. Brigita Bukovec, Matic Osovnikar … Ta dva sta bila sigurno izredno dobra. Mogoče tudi Luka Janežič v tistem letu, ko je najbolje tekel. Če ga lahko uvrstimo med sprinterje, glede na to, da je tekel na 400 metrov … Alenka Bikar je bila finalistka na svetovnem prvenstvu in tako naprej.
Je pa sprint za nas oziroma belopolte atlete in atletinje malce depresivna zgodba. Afrika, Centralna Amerika, tudi del Južne Amerike, pa vse države afriškega porekla. To je bazen za sprint. Skorajda nujen pogoj je, da moraš biti temnopolt, če želiš biti med najboljšimi na svetu v sprintu. Tudi najhitrejši v Evropi so temnopolti. Poglejte Francoze, Špance, Britance, Portugalce … Celo Italijane in Nemce.
Zato je to, kar je uspevalo Osovnikarju, še toliko bolj veličastno. Bil je eden redkih belcev, ki je prišel v finale svetovnega prvenstva. Ne vem, če bi lahko te, ki jim je kaj takega uspelo, prešteli na prste ene roke.
Pa prihodnost slovenskega sprinta? Je kdo, ki bi lahko nasledil omenjene?
Hči Alenke Bikar, Pika Bikar, je zagotovo zelo nadarjena. Ampak bomo videli, mlada je še. Pika lahko teče hitro, na 200 metrov pod 23 sekundami, ampak če danes želiš priti v finale ali kaj doseči, potem moraš teči 22,50 ali še hitreje.
Tudi Osovnikarjevih 10,13 je danes nekaj povsem drugega, kot je bilo takrat. Danes ta rezultat pomeni vsaj 10,00, če ne celo bolje. Takšnega tipa sprinterja, ki bi lahko tekel tako hitro, pa jaz v Sloveniji vsaj zdaj na žalost ne vidim.
Podobno je tudi z večino drugih disciplin. Dinamika rezultatov se drastično spreminja. Poglejmo ženski finale teka na 400 metrov na olimpijskih igrah v Parizu. Vsa dekleta so tekla pod 50 sekundami. Tudi zato bo treba narediti veliko več, da bomo v sprintu na takšni ravni, kot smo bili nekje med letoma 2000 in 2008, 2010.
No, pa sva pri slovenski atletiki. Kako gledate na njen razvoj? Pogovarjava se ob atletskem centru v Ljubljani, ki je nedotaknjen že skorajda 30 let …
To, da Slovenija kot zelo uspešna športna država v 30 letih ni uspela zgraditi enega resnega centra za atletiko, ki za sabo potegne še kup drugih športov, je sramota. Govori o tem, da Slovenci nismo prava športna nacija. Športa ne razumemo. Znamo spoštovati dosežke naših športnikov, smo navijaška nacija. Športna država pa zagotovo nismo.
Potrebovali bi objekt in celotno strukturo, ki ga bi spremljala, specifične profile ljudi, ki bi morali delati v atletiki ali vrhunskem športu, da bi razvijali doktrino in bi se razvijali. Mi nimamo objekta, ki bi bil za večino športnikov, kjer bi razvijali doktrino, tehnologijo. V glavnem se zadovoljujemo z “odreži in prilepi” tehnologijo. Odločno premalo naredimo za razvoj lastnih tehnologij.
Športa ne razumemo. Vsi govorijo o neverjetni trmi, vztrajnosti, pridnosti, garanju, ki naj bi nas odlikovali, nihče pa se ne vpraša, ali v Sloveniji pametno treniramo. Zakaj se tega nihče ne vpraša? To je vsaj tako pomembno kot to, da si vztrajen, trmast in podobno. Treba je pametno trenirati. To daje rezultate.
O izgradnji velikega atletskega centra v Šiški se govori že več kot desetletje, a zdaj naj bi se zares bližal trenutek, ko se bo začel graditi. Kaj bi lahko slovenski atletiki in športu prinesel?
Ta objekt bi premaknil slovensko atletiko in vse športe, v katerih so vključeni tek in skok. Od nogometa, do rokometa, košarke …. Pa morda še kaj drugega. Vsi bi imeli koristi od tehnologije, ki bi jo razvijali tukaj.
Tehnologija pa je za nas še toliko pomembna, saj smo specifični. Majhni. Potrebujemo relativno veliko koncentracije tega, kar imamo, da dobimo neko presežno vrednost. Talent je zelo redek. Ne samo talent v smislu športnika, ampak tudi talentiranih trenerjev, na primer. Potem pa najti povezavo med nekom, ki je nadarjen trener in nadarjen športnik, ob tem pa ima še znanstveno podporo.
Danes tehnologije, ki so povezane z razvojem športnih dosežkov, bazirajo predvsem na prenosnih tehnologijah. Ne potrebujete več oditi v laboratorij, da bi opravili testiranja. Lahko jih opravite z mikro čipi, z raznoraznimi pripomočki, ki so zanesljive tehnologije, s katerimi v realnem času vidite podatke, kaj se dogaja s športnikom. Koliko je utrujen, kako obremenjen je. Od ravni laktata do ravni PH, gre za lokalno, centralno utrujenost … Tehnologija, ki se razvija, je neprimerno bolj napredna od tega, kar mi počnemo trenutno.
To ni znanstvena fantastika, ampak realnost. To je nekaj, kar se zdaj dogaja, temu bi mi morali slediti. Ta objekt bi nam to lahko dal. Ta objekt bi moral biti stičišče znanj. Od kineziologije, biomehanike, športne fiziologije, športne vadbe … Mi kot družba in kot športna nacija bomo uspešni le, če bomo kaj več naredili na lastnem razvoju tehnologije.
Vam je zasnova objekta oziroma projekta všeč?
Objekt je krasno zasnovan. Sam sem bil povsem na začetku vpet v vsebinski del. Razglabljal o tem, kaj vse bi moralo biti v njem, da bi imeli športniki optimalne pogoje za napredek. Bomo videli, ali bodo konceptualno povezali tudi vsebino.
Potrebujete namreč tudi kup ustreznih strokovnjakov, ki bodo pokrili te potrebe. Edini način, da jih dobiš, je, da to vežeš z gospodarstvom in akademsko sfero, pa tudi z mestno športno sfero. Zato, da bomo talente najprej prepoznali, potem pa iz njih iztisnili maksimum.
Atletski center v Šiški je že večkrat obljubil tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki je znan kot podpornik športa. Je to razlog za optimizem, da bo res zgrajen?
On ima svoje poglede na šport, atletika pri njemu verjetno ni na vrhu, njegovi športi so nogomet, rokomet … Se je pa treba zavedati, da moramo, če želimo razvijati športne panoge, imeti osnovo. Razvoj lastnih tehnologij. Če tega ne bo, ne bo niti dobrega nogometa.
Sem pa navdušen nad plavalnim centrom, ki ga končujejo. Fenomenalen je. Res si želim, da se bo izšlo tudi z atletskim centrom. Če bo koncept tak, kot bi moral biti, in bo imel vsebine, ki bi jih moral imeti, bo to verjetno najboljši center v radiju 2000 kilometrov od Ljubljane. Če se bo uresničilo vse, kar je v projektu, zagotovo.
To, da čim bolje izkoristimo svoj potencial, je zaradi majhnosti Slovenije še toliko bolj pomembno.
Da. Najpomembnejše. Sprehodiva se čez grobo statistiko. V Sloveniji se rodi približno 20 tisoč otrok na leto, od tega je le približno en odstotek nadarjen za šport. Se pravi okrog 200. Od tega se jih na primer polovica ne želi ukvarjati s športom, zanima jih kaj drugega. Nekaj od teh jih odpade zaradi tega, ker ne prihajajo iz pravega okolja. Če si rojen ob morju, boš verjetno težko treniral smučarske skoke.
In tako na koncu pridemo do zelo majhne številke, vsega nekaj deset otrok. Naš bazen je zelo omejen, zato je toliko bolj pomembno, da ga izkoristimo. Ampak za kritično maso ljudi, ki so res kakovostni, se je treba potruditi. Potem pa z njo pametno delati. Šport je zelo resen posel. Za uspeh se je treba potruditi. Ne bo kar padel z neba. Na račun trme, garanja ne bomo vedno uspešni.
Zakaj atletika v Sloveniji nima statusa, ki bi si ga zaslužila?
V slovenski atletiki imamo dva problema. Prvi je ta, da se ne znamo sami zadosti promovirati. Ne znamo povedati, kako pomembna je atletika tudi za razvoj drugih športov.
Drugi problem je, da je okolje premalo športno izobraženo. Ne gre za podcenjevanje drugih športov, ampak tega transferja, ki ga lahko atletika da tudi za druge športe, ne more dati noben drug šport.
Dal vam bom primer. Tehnologija, ki se danes uporablja v vrhunskem nogometu, je še vedno deset let v zaostanku ali pa 20 let za vrhunsko tehnologijo, ki se uporablja v atletiki. Govorim o vadbi. O načinu treniranja. Predvsem o stopnji individualizacije. Prilagajanja treninga posameznikov.
Eden glavnih problemov v športu je, da imaš izredno različne tipe talentov. Če postavite sto ljudi pred ogledalo in se gledamo, noben nobenemu ne bo podoben. Enako je s talenti. Sto različnih je. Mi rabimo metodologijo, prilagojeno za vadbo nadarjenih, mladih ljudi, ki so svojevrstni. So individualno različni od svojih sovrstnikov. Potrebujemo okolje, v katerem bo vrednostni sistem prilagojen vrhunskemu športu. Eden ključnih problemov je, da je vrednostni sistem vrhunskega športnika popolnoma drugačen kot vrednostni sistem nekega povprečnega mladega človeka.
Koliko pa slovenski atletiki manjka reden velik letni atletski dogodek? Zagreb ima Hanžekovićev miting, ki ima že vrsto let velik ugled.
To je izredno dobro vprašanje. Dva aspekta sta, zakaj je to tako pomembno. Eden je popularizacija atletike kot take. Drugi pa je ta, da so takšni mitingi pomembni tudi za slovenske atlete in atletinje. Danes, če želiš nastopati na največjih tekmah, potrebuješ ranking. Slovenski atleti in atletinje bi bistveno lažje nabirali točke za ranking, če bi imeli zelo kakovostno tekmo doma, kot pa da morajo potovati po Evropi in so odvisni od menedžerjev. Na pomembne mitinge je zelo težko priti.
Atletska zveza Slovenije je letos nekaj naredila v tej smeri. Imeli smo nekaj challengerjev, kar je vsaj prva raven. Ampak mi moramo imeti vsaj mitinge bronaste serije, ki so naslednji na kakovostni ravni. Ali pa še boljšega. Do srebrnega bi realno še lahko prišli, zlati pa je verjetno prevelik finančni zalogaj. Ne verjamem, da je naše okolje pripravljeno investirati par milijonov za tako tekmo.
Pa svetovna atletika? Se vam zdi, da gre v pravo smer?
Ne. Prvič zato, ker atletiko vodijo ljudje, ki so popolni egoisti in nikogar ne poslušajo. Zelo ozka peščica ljudi odloča o tem, v katero smer gre. Če pogledate, koliko denarja je zdaj v atletiki in koliko ga je bilo v času Prima Nebiola, ki je bil prvi mož svetovne atletike od leta 1981 do 1999. Atletika absolutno nazaduje. Je pa zelo lepo po drugi strani biti na olimpijskih igrah, na katerih je bilo dopoldne, v kvalifikacijah 70 tisoč ljudi. Ne samo popoldne, tudi zjutraj. To je bilo prečudovito.
Kaj bi morali spremeniti?
Vsekakor bi moral biti drugačen tekmovalni sistem. Drugačni dogovori bi morali biti glede televizijskih pravic. V prvi vrsti pa bi moral obstajati posluh za tiste, ki so najbolj pomembni. Atlete in atletinje.
Koliko denarja je sploh v svetovni atletiki? In koliko v slovenski?
Denar imajo samo tisti, ki so res v špici. Da nekaj zaslužiš, moraš nastopati v diamantni ligi. Moraš imeti sponzorja. Sami lahko preštejete, koliko je takih pri nas v tem trenutku. Pa še to seveda niso vsote, ki bi jih lahko primerjali z nogometom, tenisom, košarko, tudi kolesarstvom … To so številke, ki so nekaj povsem drugačnega. Na žalost so take razmere. Ni vedno tako, da je vrhunska tehnologija povezana z vrhunskimi klubi. Štejejo pa informacije in znanje v športu vedno več.
Na letošnjih olimpijskih igrah je bila tudi vaša najboljša atletinja ta hip Neja Filipič. Morda še par besed o njej …
Neja je ogromen talent. Fizično je izredno sposobna, ampak ni še dosegla tega, kar bi lahko. Ali ji bo v prihodnosti uspelo, bo najbolj odvisno od nje. Moje mnenje je, da bi morala skakati čez 14 in pol metrov ter 6,70, 6,80 v daljino. Fizično je res zelo sposobna. Ne vem, če sem imel še kako dekle razen Otteyjeve, ki bi bila tako izrazito fizično sposobna. Ona je težka 57 kilogramov, a ima neverjetno relativno moč. Noro veliko je sposobna pri tej teži dvigniti, skočiti …
V Parizu je obstala v kvalifikacijah. Kako bi ocenili njen nastop?
Zagotovo to ni bilo nekaj, česar si je želela, še manj pa jaz. Tako se je pač izšlo. Na žalost. Upam, da bo v kakršnikoli varianti tekmovala še enkrat in naredila to, česar je sposobna. Po kakovosti spada v finala največjih tekmovanj.
Je ona vaša zadnja atletinja, ki je sposobna posegati po visokih mestih na najvišjih tekmovanjih?
Bom videl, kaj bom delal in do kdaj. Odvisno tudi od evropskih projektov in tega, kako se bom dogovoril s preostalimi atleti.
Se pravi vas počasi vleče iz trenerskih vod?
Star sem 70 let. Verjetno bom še deset let nekaj počel, potem pa bom imel vsega dosti. Jaz moram zdaj svoje ideje osredotočiti v par stvari, če želim kaj narediti. Ne morem se več ukvarjati s stotimi zadevami.
V Sloveniji pa kakega posebnega interesa tako ali tako ni. Delal sem z italijansko nogometno reprezentanco, bil sem nadzornik njihove fizične priprave, delal sem še z marsikom, pa mislite, da me je potem kdo kaj vprašal? Je koga zanimalo, kaj in kako smo stvari počeli? Ni. Ker pri nas očitno vsi mislijo, da vse vedo.
Pa daleč od tega, da jaz vse vem. Vem, koliko bi rad vedel, pa ne vem. Eno ključnih vprašanj v vrhunskem športu je razvijanje mišic in vezi, usklajevanje tega. Če razvijate mišice, ob tem pa ne razvijate vezi, potem je to, kot da bi kopali luknjo. Mišice se razvijajo bistveno hitreje od vezivnih tkiv. Adaptirajo se približno desetkrat hitreje, saj je njihov metabolizem veliko boljši. Zaradi tega so mišice precej bolj dinamično tkivo, medtem ko so vezi bolj toge. Počasneje se razvijajo.
Kako trenirati nekoga, da to harmonično razviješ? Če mišico preveč razviješ, vezi pa ne, boš zagotovo imel problem ali s tetivo, koleni, križnimi vezmi … To je ključno vprašanje – kako trenirati, da razvijaš eno in drugo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje