Z eno najboljših slovenskih atletinj, sprinterko na visokih ovirah Niko Glojnarič, smo se pogovarjali o preteklosti in prihodnosti. O velikem razočaranju, ki ga je doživela lani, ko se ni uvrstila na olimpijske igre v Parizu, in o novi sezoni, ki je tik pred vrati.

“Ne vem, kaj naj rečem. Na jok mi gre,” nam je Nika Glojnarič razlagala konec junija lani po državnem prvenstvu v Celju, ko je kljub temu, da je ob zmagi dosegla najboljši izid sezone (13,05), postalo več ali manj jasno, da bo izpustila olimpijske igre v Parizu. Bila je na robu solz in dajala vtis, da se ji je sesul ves svet. Kako na to izkušnjo gleda danes, pol leta pozneje?

“Res je bilo težko. Ko sem videla, da ne bo šlo, sem se sesula. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se pobrala. Bila sem potrta. Ko sem potem v Parizu spremljala tek na ovirah, mi je šlo kar na jok, saj sem vedela, da bi bila lahko tam, če bi pokazala, česar sem sposobna. Toda enostavno ni šlo. Kar nekaj dni sem zaradi tega slabo spala, a sem bila takrat k sreči že na morju, kjer sem se zamotila s poležavanjem in prebiranjem knjig,” se je v najtežje trenutke lanskega leta zazrla 24-letna sprinterka.

Vse je šlo navzdol po Cipru

“Vse je šlo navzdol po mitingu sredi maja na Cipru, kjer sem zadela ob oviro in tekme nisem končala. Prej se mi to ni dogajalo nikoli, po tej tekmi pa sem kar naprej podirala ovire. To je bil šok, po katerem se nisem pobrala,” je nadaljevala, a ob tem dodala, da je krizo prebrodila in se sprijaznila z usodo.

“To je pač šport. Gremo naprej. Bom pa zraven na olimpijskih igrah let 2028. To je moj naslednji cilj,” je dodala Brežičanka, ki je lani na dveh velikih tekmovanjih sicer nastopila. Tako marca na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Glasgowu kot junija na evropskem prvenstvu v Rimu se je prebila do polfinala.

“Predvsem kvalifikacijski tek na svetovnem prvenstvu je bil super. Tekla sem osebni rekord 8,05, kar me je presenetilo. To je bil zagotovo najlepši trenutek lanske zelo pestre sezone, v kateri je bilo veliko vzponov in padcev,” je povedala atletinja z osebnim rekordom 12,92 na 100 metrov z ovirami, ki ga je odtekla leta 2023. Takrat je tudi debitirala na članskih velikih tekmovanjih – zraven je bila na svetovnem prvenstvu v Budimpešti.

Želi teči tako na Nizozemskem kot Kitajskem

Dovolj o preteklosti, posvetimo se prihodnosti, ki prinaša številne izzive. Tudi letos so na sporedu tri velika tekmovanja, že marca kar dve – dvoransko evropsko prvenstvo na Nizozemskem in dvoransko svetovno prvenstvo na Kitajskem.

“Želim tekmovati na obeh, čeprav ne bo lahko. Upam in verjamem, da bom tekla pod osmimi sekundami. Če bo tako, se mi želji lahko izpolnita,” je povedala Glojnarič, ki je tik pred začetkom nove sezone. Odprla jo bo že jutri, ko bo na 60 metrov brez ovir tekla na mitingu v Novem mestu. Naslednjo sredo jo čaka še miting na Dunaju, kjer se bo prvič letos preizkusila na ovirah.

“Potem bom 21. januarja najverjetneje tekla na Danskem in 25. januarja še na Češkem, nakar me čaka troboj reprezentanc v Beogradu, če ne bo pomembnejše tekme. Potem za zdaj še nimam načrtov, za februarske nastope se še dogovarjam z menedžerjem,” je pojasnila.

Zimske priprave so uspele, čaka jo zelo dolga sezona

S pripravami na novo sezono je atletinja, ki trenira pod vodstvom svojega očeta Iztoka Glojnariča, začela oktobra v Španiji. Potem je bila dva tedna doma, nakar so sledili treningi v Zagrebu in decembra še na Portugalskem. Od tam se je domov vrnila na božični večer.

“Zdoma sem bila več ali manj tri mesece. Priprave so uspele. Vesela sem tudi, da ni bilo poškodb. Sem zdrava, cela. To je najpomembnejše. Z očetom v treningih nisva spreminjala veliko razen tega, da sem malo več delala na moči in eksplozivnosti. Kako hitro lahko tečem na prvi tekmi, ne vem. Zadovoljna bi bila, če bi za začetek tekla okoli 8,15 oziroma še hitreje, potem pa rezultate z vsako tekmo stopnjevala. Ne želim pa si ustvarjati prevelikega pritiska,” se je razgovorila.

Povprašali smo jo tudi o poletni sezoni, ki prinaša svetovno prvenstvo v Tokiu. “Za svetovno prvenstvo bo treba teči res hitro, si pa seveda želim, da bi tam spet nastopila. Toda to je še daleč. Letošnja sezona bo res dolga. Z očetom bova morala dobro razmisliti, kako se je bova lotila. Od januarja do septembra bo dolga. Čaka me devet mesecev treningov, prilagajanja treningov. Poletno sezono bom zato verjetno začela malo pozneje. Šele konec maja, sredi maja,” je razložila in dodala še nekaj.

Psihološke pomoči ni poiskala, pomagali so ji bližnji

“Lani sem si ustvarila prevelik pritisk zaradi olimpijskih iger, kar se je poznalo predvsem na moji psihi. Nikakor nisem mogla pokazati tega, česar sem bila sposobna. Vem, da sem bila fizično dobro pripravljena, ampak enostavno ni šlo,” je povedala in za konec povedala, da strokovne psihične pomoči ni poiskala.

“Ne, nekako sem se spravila k sebi sama in s pomočjo najbližjih. Razmislila sem sama pri sebi. Vem, da bi bilo morda dobro, da bi šla. Mogoče v prihodnosti, ampak se mi zdi, da še ni tako hudo. S podporo družine, partnerja in prijateljev sem se znala pobrati sama. Gremo naprej!” je za konec tik pred začetkom nove sezone povedala druga najhitrejša Slovenka v zgodovini teka na 100 metrov ovire. Boljša od nje je zgolj ena in edina Brigita Bukovec.