Miro Kocuvan je legendarni celjski trener, ki je ustvaril že tri generacije olimpijcev v teku na 400 metrov z ovirami, na olimpijskih igrah pa je nastopil tudi sam. Kot tak je seveda zakladnica zgodb.

Leta 1972 je Miro Kocuvan kot član jugoslovanske štafete 4×400 na olimpijskih igrah nastopil sam in od blizu doživel masaker v Münchnu.

Leta 1980 je bil v Moskvi kot trener Roka Kopitarja. Legendarnega tekača, ki je bil kar 42 let slovenski rekorder v teku na 400 metrov z ovirami in je na tistih igrah zasedel peto mesto.

Potem je v trenerski vlogi na olimpijske igre v Atlanti leta 1996, prav tako na 400 metrov z ovirami, popeljal svojega sina Mira Kocuvana mlajšega.

Po Rimu se je bal, da bo izgorel. V Pariz gre po nov podvig

Atletika

3. Jul 2024 0

Atletika

3. Jul 2024 0

Pred nekaj leti je v roke dobil Matica Iana Gučka, ki je lani kot mladinec podrl več kot štiri desetletja star slovenski rekord na 400 metrov ovire, ga letos popravil še dvakrat in odhaja na olimpijske igre v Parizu.

“Je najbolj nadarjen od treh vrhunskih tekačev na ovirah, ki sem jih imel,” je o komaj 20-letnemu atletu povedal legendarni celjski trener, ki bo letos dopolnil 77 let.

Trenerska kariera, ki traja že več kot pol stoletja, se počasi bliža koncu, a tega, kdaj se bo zares končala, ne ve. Do takrat pa ga boste, tako kot že pet desetletij, vsak dan videvali na celjskem atletskem stadionu s “štoparico” v rokah. Tako je bilo tudi tokrat, ko smo ga na vroč julijski dan tam obiskali mi.

Kako se je začela vaša atletska pot?
Najprej sem bil nogometaš. Treniral sem v Mariboru. Potem sem se poškodoval, zaradi česar se mi je nogomet zameril. Ko sem prišel v vojsko, bil sem v mornarici v Puli, smo tekli na travniku in v teku na 100 metrov sem premagal nekega atleta, ki je bil član jugoslovanske štafete 4×100 metrov. Potem so rekli, da sem jaz atlet in so me dali v športno četo. V Beograd, kjer sem se začel ukvarjati z atletiko.

Ko sem se vrnil v Maribor, tam ni bilo atletskega kluba. Potem me je Branko Leskošek, ki je metal disk, prepričal, naj pridem v Celje in sem prišel. Za Celje sem se odločil, ker sem želel biti blizu mame in očeta. Sem edinec, nismo bili iz premožne družine.

Bili ste raznovrsten tekač, ki je tekel od 100 do 400 metrov.
Tekel sem na 200, 300 in 400, tudi na 100 metrov. Imel sem rekord Jugoslavije na 200 metrov. Bil sem član veliko jugoslovanskih štafet, 4×100 in 4×400 metrov. Bil sem edini Slovenec.

Zdi se mi, da so izbirali po nacionalnem ključu. Po enega Hrvata, Srba, Bosanca, Slovenca … (smeh) Imam pa na to obdobje res lepe spomine. Luštno smo se imeli. Zelo dobro smo se razumeli, vsi po vrsti so bili odlični fantje.

17-letna hči legende slovenske atletike ukradla šov

Atletika

30. Jun 2024 2

Atletika

30. Jun 2024 2

Kakšen status je imela v takratni Jugoslaviji atletika?
To je bila socialistična ureditev. Pogoji so bili, kakršni so bili. Hodili smo na priprave v tujino. Jaz sem bil dvakrat v Mexico Cityju na višinskih pripravah po dva meseca. Enkrat za univerziado, enkrat za olimpijske igre.

Takrat bi morali potem Mehičani k nam, kot izmenjava, pa jih ni bilo. Kaj bodo oni pri nas počeli? Tako ali tako so bili povečini tekači.

Smo imeli pa tam odlične pogoje. Živeli smo v olimpijski vasi, na voljo smo imeli vse. Smo bili pa takrat zelo veseli že zaradi tega, da smo sploh odšli v tujino. Bili so precej drugačni časi, kot so danes.

Leta 1972 ste z jugoslovansko štafeto 4×400 metrov nastopili na olimpijskih igrah v Münchnu, kako je bilo?
Spominjam se predvsem tega, da smo imeli pred nastopom veliko težavo. V štafeti je bil namreč tudi Splitčan Jozo Alebić, po poklicu mesar, ki smo mu rekli ’zec’ (zajec), saj je bil zelo plašljiv. Vsega ga je bilo strah.

Ko je videl, koliko gledalcev je na tribunah, bilo jih je 50, 60 tisoč, se je ustrašil in rekel, da ne bo tekel. Jaz sem bil v prvi predaji, on pa v drugi. Rekel sem mu, da bom jaz tekel, pa me ne zanima, komu bom predal tisto palico, če jo sploh bom. No, na koncu smo ga le prepričali in je vseeno tekel. Zasedli smo 11. mesto.

So bile pa zame, ki nisem bil vajen velikih tekem, svečanosti in vsega, kar pride zraven, olimpijske igre res veliko doživetje. Imeli smo tudi odlično ekipo. Mislim, da je takrat Jugoslavija osvojila kar nekaj medalj. Družili smo se z vsemi športniki, spomnim se tudi slovitega boksarja Mata Parlova, zelo dobro smo se razumeli. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni prišlo do tistega pokola. Potem pa se je vse obrnilo.

V tem pokolu, ki je ena najbolj črnih točk v zgodovini olimpijskih iger, je življenje izgubilo enjast članov izraelske olimpijske reprezentance. Kako ste ga doživeli?
Zgodilo se je neposredno zraven nas. Le kakšnih 50 metrov od bloka, v katerem smo živeli mi. Toda mi ponoči sploh nismo vedeli, kaj se je zgodilo. Izvedeli smo šele zjutraj, ko so nam povedali. Potem je usoda olimpijskih iger kar nekaj časa visela v zraku. Približno dva dni nismo vedeli, ali bomo sploh lahko tekmovali.

Čez noč se je po tem dogodku spremenilo vse. Pred tem je bilo vzdušje zelo sproščeno, v olimpijsko vas je lahko prišel vsak, praktično bi z nami lahko spal tudi prijatelj, potem pa brez ustreznih papirjev ni mogel priti nihče. Postavili so straže, policija, vojska … Zelo je bilo napeto. Me pa ni bilo strah. Le žal mi je bilo zaradi olimpijskih iger in nesrečnih športnikov, ki so umrli.

Hči legende slovenske atletike na posebni misiji

Atletika

5. Jul 2024 3

Atletika

5. Jul 2024 3

Z atletsko kariero ste končali precej hitro, stari ste bili 26 let. Zaradi težav z zdravjem?
Da, imel sem težave s poškodbo, zato sem nehal teči, nakar sem spet začel igrati nogomet, pri Publikumu. Potem pa so mi v atletskem klubu zabičali, naj ne igram nogometa, če ne morem teči. Tudi ljudem v nogometnem klubu so rekli, naj mi ne pustijo igrati nogometa, zato sem se vrnil v atletiko. Tekel sem še dve leti, bil tudi dvoranski državni prvak na 60 metrov, poškodovan sem postal tudi balkanski prvak na 200 metrov, potem pa sem zares končal.

Ste zadovoljni s tem, kar ste kot atlet dosegli?

Mislim, da bi lahko dosegel precej več. Moj osebni rekord na 400 metrov je 46,6, bi pa verjetno lahko tekel precej bolje. Spomnim se predvsem enega od Hanžekovih memorialov v Zagrebu, kjer sem tekel na osmi progi in bil daleč pred vsemi. Tako daleč, da sem, ko se je eden od prijateljev drl ob stezi, mislil, da sem prehitro pobegnil s starta. Po 300 metrih sem se vmes ustavil in pogledoval nazaj in izgubil kar nekaj časa. Na koncu sem bil vseeno drugi, bi pa, če bi na polno tekel od začetka do konca, verjetno dosegel tak rezultat, da bi bolela glava. Kaj takega se mi nikoli prej in pozneje ni zgodilo. Te tekme nikoli nisem pozabil.

Pozneje ste v atletiki ostali kot trener, kar ste še danes. Kako ste pristali v teh vodah?
Jaz sem bil pol leta brez službe, po poklicu sem električar. Potem sem stanoval v samskem domu, bili smo trije. Spal sem tudi na tem stadionu, kjer so zdaj pisarne. Pozneje sem se zaposlil v Cinkarni. Ko sem končal šolo, sem bil v Cinkarni tehnolog. Tukaj sem delal osem let, potem pa se je odprla nova osnovna šola in sem se javil za oglas učitelja športne vzgoje.

Takrat za to službo še ni bilo treba imeti fakultete za šport, ki sem jo sam sicer skoraj končal. Manjkali so mi le trije izpiti, a sem se takrat raje zabaval s prijatelji in jih nisem naredil. Ko sem to želel storiti pozneje, bi moral narediti še pet izpitov, kar se mi pa res ni dalo. Imam pa za spomin indeks. (smeh)

No, potem pa je prišel nov zakon, in po sedmih letih sem moral službo zapustiti. Pozneje sem pristal v atletiki. V Celju so iskali trenerja, spet sem se javil in bil potem 24 let profesionalni trener. Zdaj sem še vedno vsak dan na stadionu, a sem upokojen.

Plačani ste?
Nekaj dobim, a ne veliko. Včasih si rečem, da bi bilo bolje, če bi bil hišnik, pa bi dobil isto. Samo obveznosti ne bi imel. (smeh) Šalim se. V atletiki tako ali tako nisem zaradi denarja. Noben trener v Sloveniji ni. Da se z njo ukvarjaš, jo moraš imeti rad.

Srednješolec iz Kranja, ki je z enim metom osupnil atletski svet

Atletika

4. Jul 2024 2

Atletika

4. Jul 2024 2

Vam torej ni žal, da ste se odločili za trenerski posel?
Ne, to je moja ljubezen, a je jasno, da je poklic trenerja zafrknjen. Sploh v atletiki. En atlet se poškoduje, pa ti vse pade v vodo. V ekipnih športih so posamezniki zamenljivi, v atletiki pa ne. Finančno je pa stanje tako ali tako slabo. Že tisti, ki imajo najboljše atletinje in atlete, v Sloveniji ne zaslužijo dovolj, kaj šele drugi. V atletiki smo predvsem zato, ker jo imamo radi.

Koliko atletov in atletinj je šlo skozi vaše roke?
Iz glave ne vem natančne številke, ampak ogromno. Doma imam dnevnik, v katerem imam zapisano vse, tudi moje treninge in to, kar sem delal kot atlet, bi pa številko težko zadel. Moral bi pogledati.

Evropski prvak s celjskimi rokometaši

Miro Kocuvan je bil v zlatih časih celjskega rokometa kar enajst let tudi kondicijski trener članske ekipe RK Celje. Tudi leta 2004, ko so Celjani postali evropski prvaki.

“Na te čase imam res lepe spomine. S temi fanti sem preživel najlepša leta v zgodovini celjskega rokometnega leta. Prepotovali smo celo Evropo in doživeli marsikaj. Gonil sem jih sto na uro. Edija Kokšarova, Renata Vugrinca, Romana Pungartnika …” nam je povedal o ekipi, ki je pred dvema desetletjema dolgo časa spadala med najboljše v Evropi.

In kako je z velikimi rokometnimi zvezdami shajal? “Brez težav. Dobra ekipa so bili, pošteni. Držali so skupaj. Lepe spomine imam na njih. Vedno se seveda najde tudi kakšna baraba, ampak potem moraš biti ti še večja baraba kot on, pa je. (smeh) Spomnim se, da sta Rutenka in Kokšarov med polčasi kadila, ampak … Saj ni problem. Ko sta potem prišla na igrišče, sta bila najboljša. Ko je tako, zaradi mene lahko na igrišče prideta kar s cigaro. Drugo pa je, če se ti zafrkavaš, pa potem ne opraviš svojega dela,” je Kocuvan starejši z nami delil tudi nekaj pikantnosti iz takratne celjske rokometne garderobe.

Sprehodiva se čez tri vaše varovance, ki so tekli na nizkih ovirah in zaznamovali vašo trenersko pot. Prvi je Rok Kopitar, ki je veljal za enega najboljših jugoslovanskih atletov in je imel kar 42 let v rokah slovenski rekord v teku na 400 metrov z ovirami (49,11).
K meni je prišel kot osnovnošolec in bil z mano do konca kariere. Bil je predvsem garač. Ni bil hiter, je bil pa vzdržljiv in je rad delal.

Res je bil priden in zagnan. Takrat smo se na treningih ubijali. To, kar počnemo danes, ni nič proti treningom, ki smo jih delali takrat.

Njegovi rezultati so bili plod trdega garanja. Atletiko je imel res rad. Njegova starša sta bila oba atleta, oba sta tekla čez ovire. Oče, tako kot on, na 400 metrov z ovirami, mama pa na 100.

Leta 1980 je v Moskvi močno opozoril nase in z 21 leti končal na petem mestu na olimpijskih igrah.
Da, to je bil dober rezultat, ampak on bi moral takrat dobiti medaljo. Le teden pred tem je tekel državni rekord 49,11. Če bi ga ponovil v Moskvi, bi bil na stopničkah. Britanca Garyja Oakesa, ki je bil bronast, je pred tem na vseh treh tekmah, na katerih sta tekla skupaj, prehitel.

Vrhunec je doživel že kot zelo mlad, potem pa ni bil več tako vrhunski. Zakaj?
Zaradi poškodb. Najprej mu je šla ena, potem še druga tetiva. Olimpijske igre v Los Angelesu 1984, na katerih bi moral dočakati vrhunec, je izpustil, na naslednjih, v Seulu 1988, pa je izpadel v predtekmovanju.

Takrat mene sploh ni bilo zraven. Rekel sem mu, da ne bom šel v Seul, saj je bil, čeprav je imel normo, preslab. On se je odločil, da bo šel. Jaz sem pač tak, da sem rad konkurenčen. Če je moj atlet slab, se pa raje skrivam. (smeh) Je bil pa Rok res dober atlet. Kapa mu do za vse, kar je dosegel.

V devetdesetih letih je v teku na 400 metrov z ovirami nase opozarjal vaš sin Miro Kocuvan mlajši.
Bil je precej dober, a so tudi njega zafrknile tetive. Ni dosegel vsega, kar bi lahko. Približal se je državnemu rekordu, dlje pa ni šlo. Bi pa on moral nastopati v troskoku. Za skoke je bil neverjetno talentiran. Kot mladinec je z eno ali drugo nogo skakal 7,2 metra daleč. Pa sploh ni vedel, s katero nogo je skočil.

Usmerjal sem ga v troskok, ampak nikakor ni hotel. Njegov vzor je bil Rok Kopitar, želel je biti kot on in teči na 400 metrov z ovirami. Prepričan sem, da bi bil v troskoku med najboljšimi na svetu.

Kako je bilo trenirati sina?
Bil je priden in vodljiv, ampak je bilo vseeno naporno, saj sva bila skupaj dobesedno 24 ur na dan. Hodil je namreč tudi na šolo, na kateri sem bil zaposlen, videla sva se doma, pa še na treningih. Naveličana sva bila eden drugega. (smeh) Je bil pa priden, v redu fant. Nič ne morem reči čez njega.

Z njim, kot njegov trener, ste olimpijske igre izkusili še tretjič, in sicer v Atlanti leta 1996.
Da, to so bile spet olimpijske igre, na katerih je spet “počilo”. Zgodil se je bombni napad. Očitno sem magnet za take dogodke. No, upam, da nisem. Da ne bom priklical hudiča in se bo kaj podobnega zgodilo tudi letos v Parizu. Bog ne daj.

So bile pa to igre, na katerih je na otvoritvi svet spoznal Leona Štuklja. Takrat so bili začetki samostojne Slovenije, zelo smo bili ponosni. Pa čeprav nam tudi v Jugoslaviji ni bilo slabo. Vsaj meni ne. Ni mi všeč, da se zdaj to obdobje, v katerem smo živeli, zaničuje. Ni bilo vse tako slabo, kot nekateri želijo prikazati.

Zdaj pod vašo taktirko navdušuje trenutno največji up slovenske atletike Matic Ian Guček, ki je z vami že vrsto let. Kako bi ga opisali?
Prišel je še kot otrok, pripeljala sta ga starša. Sprva ni kazal tako velikega talenta. Bil je vesel, samo da je tekmoval. Tudi, če je bil peti. To je njegov velik plus. V atletiki je predvsem užival, tako je tudi zdaj.

Vidim, da je kar inteligenten fant. V njegovi glavi je vse na svojem mestu. Prihaja iz družine, v kateri ima podporo. Vidim, da pazijo tudi na prehrano, ki je zelo pomembna. Jaz glede tega nisem specialist, tako da sem tega zelo vesel. Zato jim, ko pride kak uspeh, povem, da je to tudi njihova zasluga.

Predlani je po kar 42 letih popravil državni rekord, ko je v finalu mladinskega svetovnega prvenstva v Kolumbiji tekel 48,91, postal svetovni podprvak in kot prvi Slovenec 400 metrov z ovirami pretekel pod 49 sekundami. Letos je ta mejnik premaknil še dvakrat, do izjemnih 48,34.
Da, ampak lahko bi bilo še bolje. V Rimu bi lahko tekel bolje. Na koncu je malo spustil. Zato mu vedno govorim, da če je pretekel 360, 370, 380 metrov, naj preteče še tistih 20. To se večkrat dogaja. Tudi meni se je.

Včasih tečeš v kvalifikacijah, paziš le na to, da napreduješ, pa potem na spustiš. Na koncu pa ugotoviš, da si zamudil priložnost za super rezultat. Podobno je naredil tudi na svetovnem prvenstvu v Caliju, kjer bi moral zmagati. Mislil je, da je prvi, pa je spustil. O tem sva se odkrito pogovarjala.

Ste si mislili, da bo Kopitarjev rekord trajal toliko časa?
Ne. Prepričan sem bil, da bo padel precej prej, je pa res, da sem praktično edini trener, ki se ukvarja s tekači na 400 metrov z ovirami. Res je dolgo trajalo. Do 51 sekund je še šlo, 50 je bilo pa že malo težje prebiti. Rekordu se, dokler se ni pojavil Matic, ni nihče približal.

Kaj je pomembno za dobrega tekača na 400 metrov z ovirami?
Ritem mora imeti, posluh za ovire. Če imaš to, lahko narediš marsikaj. Lahko imaš ti naštudirane korake, točno veš, koliko in kako jih moraš narediti, ampak če nimaš ritma, občutka, boš težko vrhunski. Misliti moraš. Biti moraš zbran. Na tekmah ne smeš gledati na tega, ki je pred tabo ali za tabo, ampak predvsem nase in na svoj ritem. Matic to ima.

Je Guček največji talent od treh odličnih tekačev na 400 metrov z ovirami, ki ste jih imeli?
Da. Rekel bi, da je. Za tek na 400 metrov z ovirami je bolj nadarjen od Kopitarja in mojega sina. Teče res z lahkoto. Hitro dojema stvari.

Zelo lepo teče, ritem ima prirojen. Med ovirami kar lebdi. Ima določene prednosti, ki jih onadva nista imela. Tudi onadva sta bila dobra, ampak on se z ovirami igra. V atletiki zna uživati.

Jaz sem tudi Maticu povedal, da so ovire ženskega spola, kar pomeni, da jih moraš imeti rad. Jih spoštovati. Rekel sem mu tudi že, naj kakšno oviro odnese domov in z njo spi. (smeh)

Matic je od vas mlajši več kot pol stoletja. Kako shajata ob taki generacijski razliki?
Jaz sem na svojo ekipo zelo ponosen, saj se res razumemo. Vsi so super fantje in dekleta. K nam na treninge prihajajo tudi taki, ki sploh niso več aktivni, ampak pridejo zaradi druženja. Zelo so povezani med sabo. Vsi se razumejo, držijo skupaj.

Jaz se v njihovo druženje ne vtikam preveč. Seveda postavim meje. Včasih poskrbim za kako domislico, s katero stvari postavim na svoje mesto, ampak najpomembneje je, da se imamo lepo. Nikogar ne silim v nič.

S kakšnimi cilji z njim odhajate v Pariz?
Nekateri govorijo, da je pomembno že nastopiti, da so olimpijske igre velik uspeh, jaz pa menim drugače. Mislim, da je tam treba tudi kaj narediti. Letos bo lep uspeh, če Matic pride v polfinale. Pa tudi, da odteče dober rezultat.

Letos sva resda naredila že praktično vse, zdaj pa sem mu dal le še en cilj. Da odteče letnico mojega rojstva. Rojen sem leta 47. Želja je torej, da teče pod 48 sekundami. Odgovoril mi je, da bo zdaj tekel le še za to. (smeh) Želiva si, da to odteče v Parizu.

Kje ima največje rezerve?
Mlad je še, star je komaj 20 let. Rezerv ima zagotovo še veliko. Bomo pa morali tudi začeti malo drugače delati. Tudi z utežmi.

Kaj pa tehnika? Po evropskem prvenstvu je Matic rekel, da bosta skušala iti s 14 na 13 korakov med ovirami?
Da, ampak ne še zdaj. Pred olimpijskimi igrami se s tem ne moremo igrati. Ni pa vedno nujno, da to prinese boljši rezultat. Če imaš ti boljši občutek, ko tečeš na 14 korakih, lahko tako tečeš hitreje kot na 13. Matic ovire, na primer, na 14 ovirah ovire preskakuje z obema nogama. Njemu to odgovarja, ker ima tako dober občutek.

Pa medalje z velikih tekmovanj? Jih lahko pričakujemo?
Enkrat jih bo moral osvajati, če je iz pravega testa. Če ne, pa pač ne. Za zdaj kaže, da bi nekoč lahko postal tako dober.

Je bila medalja dosegljiva že na letošnjem evropskem prvenstvu v Rimu, kjer je na koncu zasedel sedmo mesto?
Medalja ne, boljše mesto pa. Žal mi je predvsem, da tam ni imel sreče s stezami. Enkrat je tekel na povsem notranji, potem pa na skrajno zunanji stezi, kar je vedno slabo.

Pa vi, energijo za atletiko še mate? Kako dolgo boste še vztrajali?
Ne vem, bomo videli.

Vas bomo na naslednjih olimpijskih igrah v Los Angelesu 2028 videli?
Predaleč je še. Težko povem. Prepotoval sem že ves svet, počasi imam čez glavo teh potovanj. Tudi Pariz mi ne leži najbolj, ampak moram biti ob njem. Dva, tri dni bi brez trenerja še lahko bil, deset dni je pa preveč. Saj so tam drugi trenerji, ampak jaz ga najbolj poznam in vem, kako se obnašati v določenih situacijah.