“Luka Dončić? Pojma nimam, kdo je to”

Atletika 14. Sep 202517:00 1 komentar
Luka Dončić
FOTO: Profimedia.

Dnevnik iz Tokia. Tokrat o športni kulturi Japoncev, baseballu, Luki Dončiću in - Draganu Stojkoviću.

“Ste novinar? Od kod pa ste?” me je – kje drugje kot v kadilnici – ogovoril simpatičen domačin srednjih let, medtem ko sem z akreditacijo okoli vratu vlekel težko prigarane nikotinske dime.

“Slovenija,” sem odgovoril. Seveda nisem bil presenečen, da ni vedel, o kateri državi govorim. “Zelovena?” oziroma nekako tako je skušal izgovoriti in se je v zadregi opravičil, da naše države ne pozna.

Potem sem iz žepa povlekel aduta, ki učinkuje vedno in povsod – Luko Dončića. “Ne vem. Res ne. Pojma nimam, kdo je to. Košarkar? Joj, košarka me ne zanima, jaz sem bolj za nogomet,” se je še naprej opravičeval.

Dobro, ni problema. Gremo naprej: “Zlatko Zahović, Jan Oblak, Samir Handanović, Benjamin Šeško …?”

Ne, še vedno ni šlo. Potem pa sem hitel razlagati, da smo bili nekoč del skupne države, ki se je imenovala Jugoslavija. “Stojković! Piksi!” je ob tem navdušeno vzkliknil.

Mislil je seveda na zdajšnjega selektorja srbske reprezentance in nekdanjega sijajnega srbskega nogometaša Dragana Stojkovića Piksija, ki je na Japonskem igral med letoma 1994 ter 2001 in še danes velja za enega najboljših tujcev v japonski nogometni ligi, v kateri so svoje naredila tudi nekatera slovenska nogometnima imena.

Dr. Zdenko Verdenik, Milivoje Novaković in Zlatan Ljubijankić, če omenimo tiste tri, ki so v deželi vzhajajočega sonca pustili najglobljo sled.

Škoda, da se nanje nisem spomnil, še preden sem začel naštevati globalno najbolj znana imena slovenskega nogometa.

Priljubljenost nogometa je na Japonskem v vzponu predvsem v zadnjih dveh, treh desetletjih. Odkar je Japonska na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih prišla do izločilnih delov, je prišlo do dodatnega preskoka.

Še vedno pa se nogomet niti približno ne more primerjati s športom, ki je nesporna številka ena – baseballom, ki je na Japonskem pognal več kot stoletne korenine in je tam to, kar je v Južni Ameriki nogomet. Zajtrk, kosilo in večerja. Vpet v vse pore družbe.

In prav tekma baseballa je bila na sporedu le nekaj sto metrov stran od Nacionalnega stadiona v času prvega dne atletskega svetovnega prvenstva. Na stadionu Meiji Jingu, ki sprejme 29 tisoč navijačev in je bil videti poln, je ena od dveh ekip japonskih prvokategornikov Tokyo Yault Swallow gostila Yokohamo BayStars in izgubila z 2:6, če vas morda zanima.

Daleč najbolj priljubljena japonska ekipa v baseballu je sicer Yomiuri Giants, ki je na Japonskem to, kar so v ZDA New York Yankees. Ali pa v Španiji Real Madrid, če se spet vrnemo na nogomet, in čez lužo Los Angeles, da malo skočimo še na košarkarski parket.

Navijači, Tokio
FOTO: Peter Kastelic/AZS

Tudi košarka je ob baseballu, tenisu (Naomi Osaka, Kei Nishikori) in zimskih športih (Kazujoši Funaki, Noriaki Kasai) zelo priljubljena, svoje mesto v srcih Japoncev pa ima tudi atletika.

To v teh dneh dokazujejo polne tribune velikega Nacionalnega stadiona v Tokiu, ki medse sprejme 68 tisoč ljudi. Organizatorji so v soboto, na dan začetka devetdnevnega dogajanja, sicer prodali že prek pol milijona vstopnic, kar je bil pred prvenstvom njihov cilj. V naslednjih dneh jih bodo seveda še kar nekaj.

Ljubezni Japoncev do atletike pa prikimava tudi vsaj sto metrov dolga vijugasta vrsta, ki že dva dni vztraja pred uradno trgovino prvenstva v bližini stadiona (po mestu jih je še nekaj), in zvok piskanja kot na blagajni Lidla, ki se sliši iz nje.

Očitno bodo na račun navijaških artiklov zaslužili zajeten kupček denarja. Kakšen evro ali dva bom v naslednjih dneh tam zagotovo pustil tudi sam.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje

Pošlji komentar Preberi komentarje (1)