Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Intervju z eno najhitrejših Slovenk v zgodovini, Majo Mihalinec Zidar, (p)o čustvenem koncu tedna, v katerem je zaključila več kot dve desetletji trajajočo kariero, o razlogih za dokončno odločitev, ponosnih in bolečih trenutkih, strahu, obžalovanjih in še marsičem.
Z Majo Mihalinec Zidar smo se za daljši pogovor usedli v soboto, dan pred njenim zadnjim slovesom od atletike, saj smo mislili, da ji bo dan po dokončnem koncu pretežko.
Ko je med intervjujem večkrat zastala, zajela sapo, medtem pa so se v njenih očeh nabirale solze, smo si prikimali in se ob tem vprašali, kaj bo šele jutri.
V nedeljo je bilo v Celju, v nasprotju z dnevom poprej, zelo sončno, a smo pričakovali, da bo lilo. Solze iz Majinih oči. Nekaj jih je bilo, a manj od pričakovanj.
“Že od četrtka, ko sem naznanila konec kariere, sem jokala. Toliko sem jokala, da mi je očitno zmanjkalo solz,” se je zasmejala nekaj minut za tem, ko je v nedeljo zvečer prečkala ciljno črto in s tekmovalno atletiko dokončno zaključila.
Zadnji tek Maje Mihalinec Zidar:
“Zelo me je bilo strah, da me bodo premagala čustva. Nisem vedela, ali se bom zjokala že pred tekmo ali pa kar med njo. Na srečo se to ni zgodilo. Presenečena sem, da me čustva niso premagala,” nam je pojasnila tretja najhitrejša v zgodovini in najhitrejša Slovenka zadnjih 15 let po zadnjem nastopu, v katerem je še zadnjič prehitela vso konkurenco in v žep pospravila nov državni naslov. Tokrat na 200 metrov.
“Zdaj, ko je vse to za mano, mi je malo odleglo. Lažje mi je, zato sem tudi malce bolj mirna, verjamem pa, da bo vse še prišlo za mano,” je takoj dodala in dala vedeti, da je odhod v športni pokoj ne glede na to, da se je sprijaznila z njim, še kako boleč. V to se lahko še enkrat prepričate tudi v spodnjem intervjuju …
Kdaj je padla odločitev, da se boste na državnem prvenstvu dokončno poslovili od atletike?
Že po lanskoletni sezoni sem vedela, da sem pripravljena, da počasi zaključim. Začela sem iskati priložnosti za drugo kariero. Pripravljena sem bila, da morda ne bom tekmovala niti v dvorani. Bila sem zelo razočarana, ker se nisem uspela uvrstiti v Pariz, na tretje olimpijske igre. To je bila moja glavna motivacija. Toda pozneje je bilo vseeno nekaj v meni, saj sem vedela, da sem bila lani dobro pripravljena, da bi bilo to škoda spustiti iz rok in kariero zaključiti s poškodbo.
Potem sem tekmovala v dvorani, ob tem pa začela delati. Nekje od aprila naprej mi je bilo jasno, da bo to zadnja sezona, odločala sem se le, kje se bom poslovila. Malce sem se spogledovala z idejo, da bi kariero zaključila na evropskem ekipnem prvenstvu v Mariboru, potem pa sem si rekla, da če uspem z nekim minimalnim treningom za sebe še nekaj dobrega odteči, zakaj ne bi poskusila. Nekako sem zvlekla do tega državnega prvenstva, ki se mi zdi primeren zaključek z domačimi tekmovalkami.
Končna odločitev je padla po Atletskem pokalu Slovenije. Prejšnji teden sem bila devet dni službeno odsotna, bila sem članica slovenske delegacije na Olimpijskem festivalu evropske mladine v Skopju. Nisem vedela, koliko bom tam sploh lahko trenirala. Malce sem improvizirala in padla je odločitev, da je to nekako to. Da malce še zaužijemo poletje z družino.
Kako težko vam je bilo v zadnjih dneh, ko se je približeval konec?
Težko, pa tudi ne. Najtežji je bil četrtek, ko sem uradno sporočila, da končujem. Ko sem prebirala komentarje, mi je bilo najtežje. Ko vidiš, da si vseeno pustil nek pečat in si se ljudem vtisnil v spomin. Jočem zaradi lepih čustev, ne zaradi strastne žalosti. V tem sicer uživam, ampak spet ne toliko, kot sem včasih.
Lepo je videti nekoga, ki tako iskreno ljubi šport, s katerim se ukvarja. Očitno vam atletika pomeni res veliko.
Sicer nisem tako čustvena, sploh ne. Tudi takrat, ko sem dosegala najboljše rezultate, tega nisem tako čustveno doživljala. Vedno je bila želja po še. Nikoli nisem bila stoodstotno zadovoljna. Zdaj, ko gledam nazaj, pa te stvari doživljam povsem drugače.
Dopuščate morda možnost, da si premislite in se vrnete?
Nikoli ne reci nikoli, ampak tako sem se odločila z razlogom. Ne zato, ker mi rezultatsko ne bi šlo, saj sem tudi ta konec tedna pokazala, da še vedno lahko tečem zelo hitro. Je pa potrebna za vrhunske izide tudi psiha. Te neke želje, tega fokusa pa v zadnjem času nisem imela več. Zato je prav, da se poslovim in dam prednost tudi družini ter drugim stvarem, ki me v življenju veselijo.
Se za prihodnost slovenskega ženskega sprinta po vašem odhodu ne gre bati?
Ne. Dekleta so v zadnjih letih dokazala, da so super generacija. Prihajajo na vrhunsko raven, zato mislim, da bom zelo hitro dobila naslednico.
Kako ste se znašli v novi vlogi, v službi na Olimpijskem komiteju Slovenije, in ali boste v atletiki še ostali?
Imam željo, da ostanem v atletiki. Ne sicer kot trenerka. Morda bi delala z mlajšimi otroki, morda na kakšnih poletnih kampih, če se bo pojavila kakšna priložnost. Z veseljem. V trenerski vlogi se za zdaj ne vidim. Morda tudi v vlogi svetovalke, saj sem se od trenerja veliko naučila. O samem treningu, o človeškem telesu. Morda bi bilo škoda, da to znanje pustim. Bomo videli, ali me kdaj povleče nazaj in se v atletiki pojavim v kaki drugačni vlogi.
Sicer pa zelo uživam v svoji novi službi. Zaposlena sem v službi za odnose z javnostmi. To sem tudi študirala in se skozi celotno kariero v tem izpolnjevala, se pripravljala na drugo kariero. Res sem bila zelo vesela, ko sem dobila to priložnost. Sploh nisem premišljevala, ali jo bom sprejela. Vedela sem, da se bo atletska kariera prej ali slej končala, tako da je bila to super priložnost. V atletiki bom tako nenazadnje vpletena tudi prek nove službe. V Skopju sem bila velik del tudi z atletsko ekipo. V živo sem spremljala vsa tekmovanja. Dobila sem tudi nekaj vprašanj slovenskih navijačev o tem, kdaj bom tekmovala, čemur smo se kar nasmejali.
Mislim, da sem se v novi vlogi kar dobro znašla. Je bilo kar zanimivo, tudi naporno. Sama sem bila sicer na številnih velikih tekmovanjih, tako da sem stvari poznala, a je vseeno drugače, ko nanje gledaš iz nekega drugega zornega kota. Drugače dojemaš in razumeš stvari, vseeno pa upam, da bom uspela v tej drugi karieri združiti atletiko in odnose z javnostmi. Tudi na ta način želim pomagati športnikom, s katerimi se bom srečevala na tekmovanjih pod okriljem OKS.
Kako gledate na stanje atletike v slovenskih medijih in kaj bi morali tudi atleti narediti, da bi bilo boljše?
Najprej hvala Sportklubu, na katerem v zadnjem času res podrobno in na nek drugačen način spremljate atletiko.
Kaj narediti, da bo status atletike v Sloveniji še boljši? Ponavadi šport postane zanimiv, ko imaš kakšnega zvezdnika. Mi imamo zelo veliko dobrih atletov, ki pa so, ta starejša generacija, morda malce bolj rezervirani in niso bili preveč radi v središču pozornosti. Moram pa reči, da je z novo generacijo, ki zdaj prihaja, drugače. Zavedajo se, da mora športnik tudi sam nekaj narediti za svojo blagovno znamko. Da to pritegne tudi gledalce in javnost.
Ekipno evropsko prvenstvo v Mariboru je k temu zagotovo pripomoglo. Vsi smo izrazili željo, da bi imeli v Sloveniji vsaj enkrat na leto kakšen tak velik dogodek, na katerega bi lahko prišli vsi podporniki atletike pri nas, ki jih zagotovo ni malo. Na ta način bi podprli atlete in šport. To bi zagotovo pripomoglo k popularizaciji.
No, verjetno bo do kakšnega večjega mitinga, atletskega dogodka, prišlo z velikim atletskim centrom, ki so ga že začeli graditi v Ljubljani. Kaj mislite, da bo prinesel slovenski atletiki?
Če se malce pošalim – sem tudi iz tega vidika še pravi čas zbežala iz atletike. V torek sem tam opravila še zadnji trening v dvorani, zdaj pa so stadion začeli rušiti. Zdaj se selimo na Kodeljevo, ki bo postalo začasen dom večine slovenskih atletov. Ko bo center zgrajen, bo to zagotovo fenomenalno za slovensko atletiko in šport – tako za pogoje treniranja kot tudi za organizacijo večjih tekmovanj oziroma mitingov.
Iskreno pa upam, da se bo našla prava rešitev za vmesno obdobje, saj bo izgradnja trajala par let. V tem času lahko izgubimo celo generacijo športnikov, če se ta trenažni proces ne bo ustrezno prilagodil. Upam, da bodo našli ustrezne rešitve.
Verjamem, da se vsi deležniki trudijo po najboljših močeh, ampak kolikor sem seznanjena sama – trenutno še ni vse optimalno. Upam, da se najde. Predvsem za zimski čas. Peščica elitnih atletov se pozimi lahko preseli v tujino, ampak za njimi pa stoji morje atletov in atletinj, ki si tega ne morejo privoščiti.
Kaj boste počeli jutri?
V službo grem. (smeh) Zagotovo bo malce bolj sproščeno vse skupaj. V glavi sicer še nisem povsem preklopila v glavi, da mi naslednji teden ni treba na trening. Trajalo bo še nekaj časa, da preklopim na bolj ležeren način življenja.
Letos ste se prvič po porodu uvrstili na velik oder in tekli na obeh dvoranskih velikih tekmovanjih – evropskem prvenstvu v Apeldoornu in svetovnem prvenstvu v Nanjingu –, bili ste tudi članica reprezentance, ki je prišla do zgodovinskega uspeha in se v Mariboru uvrstila v prvo ligo evropskega ekipnega prvenstva. Odhajate v slogu …
Kaj naj rečem? Bila sem zraven, ampak spet ne dovolj dobra, da bi lahko posegala po najvišjih uvrstitvah na evropski ali svetovni ravni. Temu bi morala podrediti veliko več časa, a tega po vseh letih žrtvovanja nisem bila več pripravljena, saj imam tudi družino, ki si zasluži malo več moje pozornosti.
Po določenem času sem ugotovila, da mi – tudi če se uvrstim na še eno evropsko ali svetovno prvenstvo – to ne prinaša več toliko osebnega zadovoljstva in niti finančne dobrobiti, kot mi je včasih. Nima več takega vpliva na mojo prihodnost, tako da sem zdaj dala v ospredje družino in nekatere druge stvari v življenju.
Lahko ste ponosni tudi na podvig, ki vam je uspel in je zelo redek – v vrhunsko atletiko ste se vrnili po rojstvu otroka. Koliko vam pomeni to in kako težko se je bilo vračati ob materinskih obveznostih, ki so sploh ob novorojencu zelo intenzivne?
To je bil kar izziv, čeprav tega morda niti nisem tako dojemala, saj sem šla v materinstvo z jasnim ciljem, na kakšen način se bom vrnila. Kot sem že rekla – moj velik cilj so bile olimpijske igre. Z mislimi na to sem se podala na trening.
Zagotovo pa so bili tukaj ključni ljudje okoli mene. V prvi vrsti mož, pa obe babici, ki sta vskočili z varstvom, preden je Zara šla v vrtec. Prvih šest mesecev je bila vsak dan z menoj na treningu, tako da je bilo zelo zanimivo. Tudi trener in ekipa so se morali temu malce prilagoditi. Malo drugačna dinamika je bila. Brez tega se zagotovo ne bi dalo.
Ko se je Zara začela premikati po stadionu in potrebovala več pozornosti, ni bilo več varno. Takrat sta jo čuvali obe babici. Še posebej moja mama je vedela, kaj potrebujem, saj je podobno izkusila tudi ona z menoj. Bila je odbojkarica in se po porodu vrnila. Tudi jaz sem prva leta preživela z njo v telovadnici in z očetom na pripravah, tako da mi to niti ni bilo tako čudno – da smo na priprave hodili kot družina. Zagotovo pomaga tudi to, da je bil mož včasih prav tako atlet, tako da pozna in razume vsa ta odrekanja.
Ko pogledate nazaj – na kateri trenutek vaše kariere ste najbolj ponosni?
Dva mi prideta na misel. Prvi je, ko sem se leta 2019 uvrstila v finale evropskega prvenstva v dvorani, saj se je to zgodilo po dveletni rehabilitaciji po operaciji Ahilove tetive. Takrat tega od mene nihče ni pričakoval. Vračala sem se potiho, sama pri sebi sem vedela, česa sem sposobna.
Ko se je potem vse zložilo skupaj, je bil to res lep uspeh. Sijajni občutki, zelo lep spomin. Drugi trenutek pa je 12. mesto na svetovnem prvenstvu v Dohi. Tistih 200 metrov sem odtekla res lahkotno, bila sem v svojem svetu. Dosegla sem vrhunski rezultat, metri so kar nekako tekli z mano. To je bil res poseben občutek.
Kaj pa olimpijske igre? Vsi atleti in atletinje sanjajo o nastopu na tem tekmovanju – vam je uspelo dvakrat, v letih 2016 in 2021.
Ko opisujem svoje dosežke, dam ta dva na prvo mesto. Največ mi pomeni, da sem olimpijka. Na žalost pa na obeh olimpijskih igrah nisem tekmovala tako dobro, kot sem si želela. V Riu de Janeiru sem izgorela v veliki želji. Bila sem v super formi.
Spomnim se tistega teka – sploh nisem točno vedela, kaj se je zgodilo. Bila sem tako živčna, da sem v prostoru, kjer atleti čakamo na odhod na tekmovališče, povsem pregorela. Tekla sem 200 metrov na prvi stezi. Prvih 100 metrov sem tekla tako hitro, da sem v ravnino prišla poravnana z Nizozemko Dafne Schippers, ki je na teh igrah osvojila srebrno medaljo. Toda v zadnjih 50 metrih sem se zaletela v zid in povsem popustila. Na koncu sem bila razočarana tako z rezultatom kot tudi z uvrstitvijo. Tekla sem 23,38, kar zdaj, ko pogledam nazaj, sploh ni bil tako katastrofalen rezultat, ampak takrat sem vedela, da lahko tečem veliko hitreje.
Igre v Tokiu so bile posebne. Leto 2020 je bilo zame najtežje v karieri – težje od leta, ko sem morala na operacijo Ahilove tetive. V trenutkih poškodbe vsaj veš, da imaš stvari v svojih rokah. Veš, kaj moraš narediti, da se boš vrnil. Medtem pa je bila tista situacija popolnoma izven nadzora. Vsi smo čakali, kdaj nam bodo rekli, da lahko tekmujemo in treniramo na ustreznih površinah. Stadioni so bili zaprti, iskali smo alternative, ki pa niso bile ustrezne. Morala sem teči po makadamu, kar je bilo zame precej neugodno, saj sem imela v preteklosti veliko težav s tetivami. Stare težave so prišle na plan. Takrat se mi je povsem porušila tehnika teka.
Dvoransko sezono sem nekako še zvlekla, dosegla sem tudi najboljšo uvrstitev v karieri, ko sem bila peta na evropskem prvenstvu, toda potem na 200 metrov nisem našla prave forme. Nisem imela pravega koraka. To je potem trajalo še eno celo sezono, da sem občutke dobila nazaj. Na žalost so bile tiste olimpijske igre posebne. Počaščena in vesela sem, da sem bila zraven. Rezultatsko je bilo na 100 metrov okej, 200 pa ne – čeprav sem tekla najboljši izid sezone, sem bila zelo razočarana.
Kateri trenutek pa je bil na vaši atletski poti najtežji?
Bi rekla, da kar te olimpijske igre, o katerih sem zdaj govorila. V Tokiu sem vedela, da sem bila fizično res dobro pripravljena, ampak tega nisem znala pokazati. Nisem mogla razviti pravega koraka. Verjetno je bila to kombinacija poškodbe, psihe, prevelike želje. Preveč sem želela na silo. Dala sem maksimum, kar sem lahko, a sem bila kar razočarana. Bi rekla, da je to najtežji trenutek od vseh, ki sem jih doživela.
Imate glede kariere kakšno obžalovanje? Bi kaj spremenili?
Niti ne. Obžalujem ne ničesar, si pa želim, da bi se sezona 2020 iztekla drugače. Leta 2019 sem bila v življenjski formi in verjamem, da bi še napredovala. Toda zaradi situacije, ob kateri je trpel ves svet, sem bila za to prikrajšana. Želela bi si, da bi se to izteklo drugače, saj verjamem, da bi za sabo potegnilo kup drugih trenutkov, ko bi se vse izšlo drugače. Toda to ni moje osebno obžalovanje. Jaz sem takrat naredila največ, kar sem lahko.
Rekli ste, da boste imeli zdaj več časa za uživanje v poletju. Imate v načrtih že kakšen dopust?
Imam – pred nami je krajši oddih, potem pa bomo šli tudi na kakšen daljši dopust. Ponavadi smo hodili šele konec septembra, ko se je sezona končala, letos pa bomo lahko šli že prej, avgusta. To bo zaenkrat edina razlika. Sicer pa imam na seznamu kup stvari, ki jih bom zdaj naredila, saj jih do zdaj nisem mogla. Z možem bom šla na Šmarno goro.
Imate v mislih tudi kakšen nov hobi?
Že nekaj časa govorim, da bi se rada naučila igrati tenis. Morda to. Imam tudi tako rekoč trenerja. Najavila sem se za kakšno učno uro. Tega se veselim – da bo priložnost za nove hobije. Je pa kar čudno, ko pomislim, da mi naslednji teden ne bo treba več na trening. Čeprav bom verjetno vseeno še šla … (smeh)
Zdaj se po porodu v vrhunsko atletiko vrača tudi naša rekorderka v teku na 3000 metrov z zaprekami Maruša Mišmaš Zrimšek. Kako gledate na njeno izkušnjo in ali se je po kakšen nasvet v tem času zatekla tudi k vam?
Ona ima super vzornico v svoji ekipi, pri svojem trenerju. Gesa Felicitas Krause je nedolgo nazaj šla čez isto izkušnjo in bila po vrnitvi po porodu še boljša, kot je bila pred tem. Kot spremljam Marušo, vidim, da ji gre super.
Želim, da bo šla postopoma in da jo bo zdravje dobro služilo. Jaz sem imela v tem pogledu malo smole – zaradi določenih težav sem se vrnila malo pozneje, kot sem načrtovala. Mislim pa, da gre pri njej gladko. Napisala je celo, da bi želela že zdaj tekmovati, in se je morala kar brzdati. Veselim se njene vrnitve. Res verjamem, da se bo vrnila v velikem slogu, saj je imela tudi ona podobne zgodbe kot jaz, pa se je uspešno vrnila. Je prava borka in verjamem, da nas bo spet razveseljevala.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje