"Nikoli si ne bi mislil, da se bo zgodilo kaj takega"

Matic Ian Guček je poskrbel za nov uspeh slovenske atletike. FOTO: Aleš Fevžer.

Povratnik po poškodbi, Matic Ian Guček, je na evropskem prvenstvu do 23 let z medaljo in izjemnim tekom potrdil, da si lahko v nadaljevanju sezone od njega obetamo še veliko. "Tečem lahko še precej hitreje," nam je povedal eden največjih upov za prihodnost slovenske atletike.

Forma Matica Iana Gučka, ki je ob naslovu mladinskega svetovnega podprvaka leta 2002 popravil 42 let star slovenski rekord legendarnega Roka Kopitarja, lani pa ga še nekajkrat premaknil, je bila pred evropskim prvenstvom do 23 let uganka.

Sedmouvrščeni z lanskoletnega članskega evropskega prvenstva v Rimu je na Norveškem namreč nastopil prvič po mesecu in pol, ko se je v začetku junija poškodoval.

Na prvenstvo je vseeno prišel kot eden glavnih kandidatov za zlato medaljo – z lanskoletnim državnim rekordom 48,34 je imel najboljši osebni rekord med vsemi atleti –, a vprašanje je bilo, koliko se mu lahko približa. Na koncu ga je v finalu celo izenačil, a vseeno ostal brez naslova evropskega prvaka. Moral se je zadovoljiti z bronasto medaljo.

“Nikoli si ne bi mislil, da se bo zgodilo kaj takega. Da bo za tretje mesto treba teči državni rekord. Sem pa vseeno zelo zadovoljen. Rekel bi, da je to največji uspeh moje kariere do zdaj,” nam je povedal 21-letni Celjan, ki je lahko zelo zadovoljen tudi s tem, da je izpolnil normo za septembrsko svetovno prvenstvo v Tokiu.

Izenačili ste državni rekord, a je bilo to dovolj le za bronasto medaljo. Ste že kdaj nastopili v tako norem finalu?

Ne, verjetno res ne. Pričakoval sem hiter finale glede na prijavljene osebne rekorde in hitre polfinalne teke, nisem pa pričakoval, da bo treba za medaljo teči tko hitro. Nikoli si ne bi mislil, da se bo zgodilo kaj takega. Da bo treba za bronasto medaljo teči državni rekord. Vsi prvi trije smo šli hitreje od rekorda prvenstva, kar zgovorno pove, kako hiter finale je bil. Sem pa vseeno zelo vesel, da sem bil med prvimi tremi.

Kaj vam je šlo po glavi takoj po prihodu v cilj?
Najprej sem seveda upal, da sem bil drugi. Na žalost me je Turek prehitel za stotinko. Sem pa bil zelo vesel, da sem dobil medaljo. Glede na poškodbo, ki se mi je zgodila, dolgo časa sploh nisem vedel, ali bom lahko nastopil na tem prvenstvu. Res sem vesel, da sem se uspel vrniti na tako uspešen način.

Povsem v zaključku teka vas je za eno stotinko prehitel Turek Ismail Nezir, ki je pred tem kar precej zaostal za vami. Ste ga sploh videli, vas je presenetil?
Ne. Ni me presenetil, saj vem, kako teče. Z njim zdaj tekmujeva že pet let. Vedno začne malo počasneje in potem dobro finišira. Vedel sem, da obstaja možnost, da me na koncu prehiti. To se je na koncu na žalost zgodilo.

Ste nad rezultatom 48,34, ki ste ga odtekli v finalu, presenečeni?
Po eni strani sem, saj sem se na tem prvenstvu z zelo malo treninga vrnil po enem mesecu zaradi poškodbe. Po drugi strani pa sem na zadnjih treningih, na zadnjih testih kazal zelo dobre rezultate. Nisem pa vedel, ali sem po tako dolgem premoru sposoben teči tri dobre teke v treh dneh.

Je bil to trenutno vaš optimalen tek?
Tek je bil zelo dober. Vedno se lahko najde kaka napaka, a si ne morem prav veliko očitati. Mislim, da sem letos sposoben teči veliko hitreje. To je bila šele moja druga tekma letos, tako da na prvenstvo nisem prišel v tekmovalnem ritmu.

Čeprav ste mladi, ste dosegli že nekaj odmevnih uspehov. Kam bi umestili zdajšnjega?

Rekel bi, da kar na sam vrh. Glede na konkurenco in to, kako je ta disciplina v zadnjih letih napredovala, mi ta medalja zelo veliko pomeni.

Kako boste to medaljo proslavili?
To medaljo bom proslavil z družino, ko se vrnem domov. Pa seveda tudi z vsemi atleti in atletinjami, ko bodo vsi zaključili s svojimi tekmovanji.

Slovenski atleti in atletinje so vas ob prihodu v hotel pričakali s špalirjem, skozi katerega ste se ob bučnem aplavzu sprehodili.
Da, pripravili so mi res lep sprejem. Z vsemi slovenskimi atleti se zelo dobro razumem. Smo kot ena velika družina.

Verjetno vam je bilo zaradi tega še toliko bolj žal, ker z njimi niste mogli nastopiti na nedavnem evropskem ekipnem prvenstvu druge divizije v Mariboru, kjer je Slovenija prišla do zgodovinskega uspeha.
Res mi je bilo žal, da nisem mogel pomagati, a na žalost ni šlo. Sem pa zato v Maribor prišel kot gledalec in navijač. Bil sem na tribuni in jih podpiral, ob tem pa užival. Res so se izkazali in res sem vesel, da je Sloveniji uspelo. To je velik uspeh slovenske atletike.

Prvi velik cilj sezone je za vami, še večji – septembrsko svetovno prvenstvo v Tokiu – pa pred vami. Kakšen bo v naslednjih tednih vaš načrt tekmovanj?
Zdaj, ko sem izpolnil normo za nastop na svetovnem prvenstvu, se bodo načrti malo spremenili. Prej sem načrtoval čim več tekem, na katerih bi lovil točke za ranking in pot do Tokia, zdaj pa mi ne bo več treba. Nastop na Japonskem sem si že zagotovil, tako da se bom lahko mirno pripravljal na svetovno prvenstvo in tekel le na tekmah, ki se mi zdijo smiselne. Trenutno vem le to, da bom morda tekel prihodnji konec tedna na mitingu v Berlinu in na državnem prvenstvu, ki bo čez dva tedna v Celju.

Ko sva se pogovarjala pred začetkom sezone, ste rekli, da si letos želite teči pod 48 sekundami. Ste zdaj, po tem odličnem rezultatu, še bolj prepričani, da vam bo uspelo?

Da. Po tem, kar sem pokazal tokrat, mislim, da je to res izvedljivo. Zdaj je vse na meni. Do Tokia se moram čim bolje pripraviti, ostati zdrav in potem tam odteči čim bolje.

Povejte za konec še, kako je s poškodbo, zaradi katere ste prekinili sezono?
Poškodba je, zdaj to lahko rečem, povsem pozabljena, mi je pa vzela nekaj časa. Šele po dveh tednih od poškodbe sem začel počasi z ogrevanjem, brez da bi me bolelo. Po treh dneh sem počasi začel teči in opravljati lažje treninge, potem pa sem imel na voljo tri tedne, da sem se pripravil na prvenstvo. Vesel sem, da mi je uspelo.