"Zdi se mi, kot da ne spadam ob Pogačarja in Dončića"

Matic Osovnikar. FOTO: Uroš Kokol.

Z Maticem Osovnikarjem, ki že več kot dve desetletji nosi naziv najhitrejšega Slovenca v zgodovini, o bogati karieri, nazivu slovenskega športnika leta, nepozabnem mejniku na svetovnem prvenstvu leta 2007, rekordih, Usainu Boltu in tudi zobozdravstvu.

Matic Osovnikar je slovenski rekorder na 100 metrov od leta 2004, ko je najkrajšo sprintersko razdaljo pretekel v času 10,15 in za šest stotink prehitel dotedanjega rekorderja Urbana Acmana. Ta mejnik je pozneje premaknil na zdajšnji rekord 10,13, ki se mu od takrat noben Slovenec ni niti približal.

Zgodilo se je leta 2007 v Osaki, kjer je Škofjeločan postal prvi belopolti atlet po 20 letih čakanja, ki se je uvrstil v finale svetovnega prvenstva na 100 metrov. Leto pred tem je na evropskem prvenstvu v Göteborgu presenetljivo osvojil bronasto medaljo na evropskem prvenstvu in bil konec tistega leta izbran tudi za najboljšega slovenskega športnika leta.

“Ko danes pogledam, kdo vse je bil najboljši – dva globalna športna zvezdnika, kot sta Tadej Pogačar in Luka Dončić, pa tudi številni drugi izjemni športniki -, se mi zdi, kot da na ta seznam ne spadam,” se ob omembi največjega športnega priznanja v Sloveniji zasmeji danes 45-letni Škofjeločan, a ob tem močno pretirava.

Nenazadnje je svoj čas v kraljevski disciplini ob nogometu najbolj globalnega športa spadal med najboljše na svetu in dosegal rezultate, o katerih je slovenski sprint pred (in tudi za) njim lahko le sanjal. Četrti in peti je bil na dvoranskih svetovnih prvenstvih in četrti tudi na dvoranskem evropskem prvenstvu. Vrsto let je tudi slovenski rekorder na 60 in 200 metrov.

Dodatno razsežnost njegovi izjemni športni poti daje dejstvo, da je ob njej gradil tudi drugo kariero. Vse te rezultate je dosegal ob študiju medicine, ki ga je tudi uspešno končal in je danes že več kot desetletje zobozdravnik. Pravijo, da je dober, zagotovo pa je najhitrejši v Sloveniji.

Kaj ste počeli v zadnjih 13 letih, odkar niste več atlet? Kakšen je bil prehod v drugo kariero?
To obdobje bi lahko razdelil na več poglavij, saj se je zgodilo res veliko. Čeprav se sliši, da 13 let ni tako dolga doba, je bilo v mojem življenju v tem času ogromno sprememb. Najprej je bilo treba začeti drugo kariero. Prehod v poklic je bil zame velik izziv, saj sem zaradi športne poti študiral precej dolgo, pa tudi namenoma zavlačeval, ker sem vedel, da bom začel delati šele po koncu kariere.

Kljub temu me je skrbelo, kako se bom znašel. Na srečo se je dobro izšlo. Danes lahko rečem, da sem že kar izkušen zobozdravnik. V tem času sem si ustvaril tudi družino. Imam dva krasna fanta, stara 11 in 9 let, kar je seveda velika sprememba v življenju.

Po koncu kariere so mi treningi nekaj časa manjkali. Najprej si privoščiš dopust, potem začneš delati, a popoldne se kar vprašaš, kaj bi počel, saj si vajen vsakodnevnih treningov. Sprva sem se še nekaj rekreiral, dvigoval uteži in tekel, a z leti je to počasi zbledelo. Družina, poklic, obveznosti… in rekreacija je šla na stranski tir.

Tudi fizično sem se precej spremenil. Med kariero sem imel treninge dopoldne in popoldne, po koncu pa kar naenkrat ostaneš brez tega ritma. Danes imam deset odstotkov manj kilogramov kot takrat, kar je za marsikoga, ki me po letih sreča, presenečenje. Normalno je, da se vsi staramo, a če ima kdo še vedno v mislih mojo podobo iz časov športa, se verjetno začudi, kakšen “suhec” sem zdaj.

Ali ste kdaj pomislili, da bi se vrnili na atletske steze?
Verjetno se vsak športnik po koncu kariere sooča s tem vprašanjem. Tudi sam sem se spraševal, ali bi lahko še vztrajal. Ko sem gledal svoje vrstnike na velikih tekmah, sem pogrešal čustva, ki jih doživiš ob nastopih. Normalno je, da si jih želiš še enkrat podoživeti, a mi je bilo jasno, da je vrhunski šport mogoč le, če si popolnoma predan – polovičarsko delo prinese polovičarske rezultate. Zato sem si rekel, da moram te misli odmisliti.

Spomnim se prvega poletja po koncu kariere. Bil sem na Jadranu, vsi so bili na plaži, jaz pa sem hodil v sobo gledat svetovno prvenstvo in sem se ob tem počutil kar malo slabo. Sčasoma pa te impulze preprosto izgubiš. Potem začneš vedno bolj uživati v običajnih stvareh v življenju – tistih, ki jih kot vrhunski športnik niti ne moreš zares doživeti.

Ste si, ko ste začenjali atletsko pot, upali verjeti, da vam bo uspelo vse to, kar vam je?
Spomini na vse rezultate in dosežke so super. Ko začneš trenirati, ne greš v šport zaradi tega, ker bi sanjal o največjih uspehih. Začneš trenirati, imaš dobro družbo, pridejo tekme in uspehi, ki te povlečejo, da potem stopničko za stopničko sanjaš višje rezultate. Mene so presenetile že prve olimpijske igre, ko sem bil leta 2000 zraven v Sydneyju. Še eno leto pred tem si ne bi drznil reči, da bom tekel tam.

Rezultati so napredovali tako hitro, da se je to zgodilo malce nepričakovano, zato je bilo še slajše. Potem pa si rečeš, da si že bil na največji tekmi in si lahko postaviš višje cilje. Še vedno je šlo bolje od mojih najbolj skritih želja. Ko zdaj gledam nazaj, mi je super, ko vidim, kako se ljudje veselijo podobnih rezultatov in tudi to, kako težko je kaj takega doseči.

Kje imate vsa priznanja in medalje, ki ste jih dobili? So na vidnem mestu?
Seveda, sem se potrudil. Sprva, ko smo se preselili, so ostala v škatlah, ampak ravno letos sem to dokončno uredil. V kleti sva si z ženo uredila mini športno lokacijo za rekreacijo, za okras pa so v njej razstavljene tudi moje medalje in priznanja. Lepo je.

Vesel sem, da sem si to uredil. Sem pa malo zadeve sfiltriral. Grozno se bo slišalo, ampak marsikaj sem vrgel tudi v smeti. Dejansko, ko vidiš, kaj vse si si spravil za spomin, je vsega preveč. Skušal sem urediti tako, da je smiselno. Tako članke od vas, medijev, do medalj in priznanj, da je vsega ravno prav. Da lahko komu pokažem in razložim, kaj sem naredil.

Se sinova zavedata, kaj vse je njun oče v športu dosegel?
Zdaj sta toliko stara, da nekako znata to ovrednotiti, ko gledata šport. Sta tipična fanta, zanima ju le šport. Vidita, da je bil oče na olimpijskih igrah, tekel v finalu svetovnega prvenstva, dobil medaljo na evropskem prvenstvu … Zdaj počasi že znata to ceniti. Imata občutek, da sem bil dober športnik in me zdaj, ko se s športom ukvarjata, tudi vprašata o čem.

Starejši igra tenis, ki je tipičen šport, v katerem je veliko boja samega s sabo. Včasih me že kaj vpraša, kako sem se v določenih situacijah obnašal sam. Lepo ju je spremljati, ko vidim, kako se razvijata tudi skozi šport. Kako napredujeta iz meseca v mesec. Zdaj sem oče, ki vozi otroke na raznorazne treninge in tekme.

Imate pa v rokah močnega aduta, ko bo šlo za pridnost v šoli – pri očetu, ki je ob karieri vrhunskega športa doštudiral medicino, prav veliko argumentov ne bosta imela?
Že zdaj, ko sta še v osnovni šoli, je včasih treba na dan privleči tudi to. (smeh) Ampak saj sam vem, kako je. Tudi jaz sem se moral za šolo potruditi, potrpeti. Hitro te zamika lenoba, da česa ne bi naredil. Za zdaj jima gre šola dobro, ampak morata vedeti, da je šport le za zraven. Po eni strani je šport v tem pogledu celo dober, saj ti da ritem življenja, vedno si v pogonu. Morda je celo težje, če nič ne treniraš in imaš preveč časa.

Vedno jima govorim, naj bosta vesela, če ju šport veseli, a se morata zavedati, da bo, če se bosta želela ukvarjati z vrhunskim športom, kar naporno. Tisto obdobje zame ni bilo enostavno. Sploh, ko sem prišel na fakulteto, je bilo težko. Domov sem hodil samo spat, pa vseeno nisem opravil prvega letnika. Pri določenih izpitih se mi je zataknilo. Bil sem vajen, da sem vseskozi odličnjak, potem pa sem bil kar naenkrat med tistimi, ki niso opravili letnika.

Takrat sem se spraševal, ali mi bo uspelo in ali bom zmožen. Potem sem ugriznil v to kislo jabolko, se uvedel v nov način življenja. Bilo je kar naporno, ampak je šlo. Nenazadnje še zdaleč nisem edini, ki mu je uspevalo kaj takega. Samo v moji skupini, pri Albertu Šobi, sta bila tudi dva atleta, ki sta dosegala sorazmerno dobre rezultate, pa sta prav tako postala zobozdravnika. Vesel sem, da mi je to uspelo in sem na to ponosen.

V ordinaciji ob delu s pacienti beseda še kdaj nanese na atletiko? Vas na ulici še kdo pocuka za rokav?
Da, to še vedno doživljam in je lepo. Večina teh stvari mi je simpatičnih. K sreči nisem tako prepoznaven, da bi se to dogajalo vsakih pet metrov. Ko spremljaš takšne športnike, kot je na primer Luka Dončić, in kako to prenašajo, je videti kar precej naporno.

Z menoj k sreči nikoli ni bilo tako in seveda tudi zdaj ni. Sem pa ravno pred kratkim doživel zanimivo izkušnjo, ko smo bili z družino na dopustu v Italiji, v Toskani. S sinovoma sem šel igrati tenis in me je človek, ki oddaja tenis igrišča, prepoznal. To se pa v tujini zgodi res redko. Bilo je zelo zanimivo, pa tudi lepo.

Pacienti v ordinaciji pa me povečini poznajo že dlje časa, tako da smo to že premleli, nanese pa tu in tam beseda tudi na atletiko. Ko pride kak nov pacient, pa mu je to, da je njegov zobozdravnik nekoč uspešen športnik, tudi zanimivo.

Kako pa je bilo z vašo prepoznavnostjo, ko ste bili na vrhuncu?
Atletika ima specifično občinstvo, ki jo podrobno spremlja. Na velikih tekmah in pomembnih mitingih sem srečeval res veliko ljudi, ki so me ustavljali, prosili za avtograme in fotografije, saj so spremljali mojo kariero in seveda tudi kariere preostalih dobrih atletov in atletinj.

V Sloveniji je bilo tega veliko manj, saj smo Slovenci po naravi taki, da smo, če ne gre za res svetovnega zvezdnika, precej rezervirani. Ko sem hodil po ulici, sem večkrat začutil, da me je kdo prepoznal, a ustavljanja na ulici izven tekem ni bilo prav veliko, kar je super.

Spomnim se, da je o tem razlagala in kot enega od razlogov za prihod k nam navedla tudi velika Merlene Ottey, ki je bila v tujini vajena velikega pompa okoli nje, v Ljubljani pa je brez težav hodila po ulici in uživala v miru. Ljudje pri nas niso vsiljivi.

Preidiva na vašo atletsko pot. Že 18 oziroma 21 let ste slovenski rekorder na 60, 100 in 200 metrov. Prihaja nova generacija nadarjenih slovenskih sprinterjev, ob kateri utegnete vsaj kakšnega od teh nazivov izgubiti. Bi vas to zabolelo ali vam je vseeno?
V vsakem primeru malce zaboli, to je normalno. To je naziv, ki ga držiš. Je pa veliko bolj boleče, ko si aktualen športnik ali pa pač tik za tem, ko si zaključil kariero, kot se je zgodilo Luki Janežiču, kot pa zdaj, ko je od rekorda minilo že več kot 15 let. Zdaj sem nenazadnje navijač, ki želi slovenski atletiki vse najboljše. Ker vem, kako fino je, ko tečeš rekord. Tem fantom jih zagotovo privoščim.

Ko zdaj prebiram kakšne intervjuje z njimi, jim želim sporočiti predvsem to, da morajo gledati visokoleteče in verjeti, da bodo popravili rekorde. To mora biti njihov cilj. Pričakujem, da bodo te rekordi v naslednjih letih padli. Te mejniki zagotovo niso tako strašljivi, so pa po drugi strani lahko, čeprav je sprint močno napredoval, še vedno zelo konkurenčni v svetu. Sploh, če jih tečeš na največjih tekmovanjih in v pravem trenutku.

Štafeta 4x100 metrov — Rekordna slovenska štafeta 4×100 metrov. FOTO: Jure Banfi.

Brez enega rekorda pa ste letos že ostali. Slovenska štafeta 4×100 metrov je na junijskem ekipnem evropskem prvenstvu druge divizije v Mariboru z rezultatom 39,12 popravila državni rekord iz leta 2002 (39,20) slovenske štafete, v kateri ste tekli tudi vi. So vas fantje presenetili in kaj lahko od njih, glede na mladost, v prihodnosti še pričakujemo?
Iskreno povedano sem jih začel podrobneje spremljati šele letos, potem so me pa o naših sprinterjih začeli opominjati prijatelji, ki so govorili o tem, da imamo spet fante, ki tečejo blizu mojih državnih rekordov. Letos sem v sklopu tega, kar se je v Mariboru obetalo, videl, da je cela skupina takih sprinterjev, kar pomeni dobro štafeto. Nisem pa razmišljal o tem, ali lahko tečejo državni rekord. Tega nisem pričakoval, sem bil pa rekorda zelo vesel.

Kot gost studia, ki ga je imela RTV Slovenija na stadionu, sem z njimi takoj po rekordu tudi spregovoril nekaj besed in jim takoj dejal, da bodo lahko v prihodnosti glede na videno tekli še precej hitreje. Ne smejo se prehitro zadovoljiti. Super, so mladi in stari približno enako, kar je vsekakor dobro. Mi smo imeli podobno situacijo. Kariere smo si gradili tudi s tisto štafeto. Še bolj si motiviran za trdo delo, saj nastopaš kot posameznik in tudi kot ekipa.

Zelo sem vesel, da je slovenski sprint spet zelo aktualen. Sam med sprint štejem tudi tek na 400 metrov, tako da sem bil navdušen tudi nad rekordom Roka Ferlana. Ta tek je bil fenomenalen. Izjemno gre na 400 metrov z ovirami tudi Maticu Ianu Gučku, ki je gromozanski potencial. Čeprav ima svetovne rezultate, se mi zdi, da je šele na začetku. Naredi lahko še veliko kariero.

To, da vam na 100 metrov ni uspelo teči pod desetimi sekundami, močno obžalujete?
V resnici sploh ne. Seveda sem se takrat izpostavljal s tem ciljem, a mi ni uspelo. Bil bi eden tistih sanjskih momentov, ki bi si jih zapomnil za vedno. Spomnim se svojega najhitrejšega teka 10,04, ko sem imel sicer preveliko pomoč vetra, kako nepozabno je bilo. Za takšne trenutke živiš, a mi to žal ni uspelo.

Ni pa nekega velikega obžalovanja, da se to ni zgodilo. Ta mejnik, ki sem ga lovil, je bil potreben bolj za motivacijo za vse trde treninge in željo po napredku. Precej težje je bilo, ko mi v zadnjih letih kariere na velikih tekmovanjih ni uspevalo to, kar mi je pred tem. To so bile precej večje in bolj boleče preizkušnje, zaradi katerih nisem dobro spal.

V tem obdobju, ob koncu kariere, ste se odločili za selitev v Veliko Britanijo in treninge pod vodstvom enega od največjih sprinterjev v zgodovini Linforda Christieja. Kako je do tega sodelovanja prišlo? Ste to potezo kdaj obžalovali?
Ne. To je ena od stvari, na katero sem zelo ponosen. Res sem vesel, da sem imel priložnost sodelovati s takšnimi velikani, kot je bila Merlene Ottey v Ljubljani, ali pa Linford Christie v Londonu, če izpostavim samo ta dva. Bilo jih je še mnogo. Ko se z nekom pogovarjaš in mu poveš, kaj vse si z nekom takim preživel, začutiš navdušenje. To so ljudje, ki so se za vedno zapisali v zgodovino športa. Spoznati njihovo miselnost, se pogovarjati z njimi … To so neprecenljive izkušnje.

Ko sem prišel v London, sem videl tudi preostale britanske sprinterje, kako vsrkavajo vsako Linfordovo besedo, potezo… To je nekaj posebnega. Po drugi strani je bilo pa res enostavno. On je tipičen Jamajčan, sproščen, skuša narediti sproščeno vzdušje. Bil je le eden izmed nas, nisi imel občutka, da je svetovni zvezdnik.

Do tega sodelovanja je prišlo, ker sem pri 30 letih razmišljal, kje sem in kaj bi rad v sprintu še naredil. Začutil sem, da moram nekaj spremeniti, saj so bili moji rezultati takrat kakšni dve leti slabši od želja. Tukaj ni bil faktor samo trener. Nisem imel več prave ekipe, ljudje so nehali trenirati, veliko stvari sem moral opraviti sam, kar je pri sprintu velik minus. Potreboval sem dobro skupino, v kateri bodo meni enakovredni sprinterji.

Z glavo sem šel po zemljevidu Evrope, dlje si nisem želel, in potem smo po mojih na glas izrečenih mislih prek Atletske zveze Slovenije prišli na idejo, da se oni malo povežejo z Angleži. Boris Mikuž je zavrtel nekaj telefonskih številk, da je prišel do stika z Linfordom in šel z menoj tudi na prvi sestanek. Od tam naprej sem pa stvari speljal sam.

To je bila predvsem življenjsko zanimiva izkušnja, saj selitev v London ni bila enostavna. Sam tam namreč nisem imel nekega pravega statusa. Atletika je specifična, saj ni tako, kot je v nekaterih drugih športih, da podpišeš pogodbo s klubom, pa ta potem vse uredi. Jaz sem se moral znajti sam. S tem, da je Velika Britanija glede tega kar stroga. Njih ne zanima, koliko medalj lahko pokažeš za nazaj. Glede bivanja, možnosti za trening, medicinske podpore in še mnogih drugih stvari je bil kar velik izziv.

Tudi življenjski slog je tam povsem drugačen, kot je pri nas. Veliko tega sem doživel. Bil sem v skupini s temnopoltimi sprinterji karibskega porekla. Mi je pa bilo blazno všeč. Užival sem, zelo dobro so me sprejeli. Imeli smo se res lepo.

Tam sem bil nekje dve leti. Slabi dve leti. Pozno jeseni leta 2010 sem začel, zaključil pa julija 2012, ko sem zadnjič nastopil in zaključil kariero, ko sem videl, da se nisem uvrstil na olimpijske igre v Londonu. Mi pa ni niti malo žal, da sem šel tja, čeprav se rezultatsko ni izšlo. S tega vidika je sicer bilo težko, ampak to je šport.

Leta 2006 ste bili izbrani za slovenskega športnika leta. Koliko vam – sploh v luči tega, kako dobre športnike imamo – ta naziv, ki bo ostal za vedno, pomeni?
No, te nagrade v moji hiši ni v kleti, ne bi je pustil tam. (smeh) Je na vidnejšem mestu, kar seveda zgovorno pove, koliko mi pomeni. Spisek najboljših slovenskih športnikov, ki je vsako leto bolj impozanten, je neverjeten.

Ko zdaj gledam nazaj, ne vem, ali sem imel srečo, da sem z bronasto medaljo na evropskem prvenstvu ujel pravo leto, da ste me novinarji izglasovali, saj so imena okoli mene in tudi športniki, ki so bili aktivni takrat, izjemni. Ne samo v naših, ampak tudi svetovnih okvirjih. Na ta naziv sem res ponosen, saj se kar težko primerjam s takšnimi imeni. Ob tem se počutim kar malce čudno. Kot da ne spadam tja.

Spisek najboljših športnikov Slovenije je neverjeten … To so ljudje, ki so globalne zvezde in jih, ko sva prej govorila o tem, na ulicah ustavljajo v vsakem kotičku sveta. Res zelo sem ponosen, da sem dobil to nagrado, ki bo ostala za vedno.

Na stopničkah na evropskem prvenstvu leta 2006 v Göteborgu. FOTO: Profimedia.

No, ne bodite preskromni. Bili ste tretji v Evropi v kraljevski atletski disciplini, sprintu na 100 metrov. To je uspeh, o katerem nekoč nismo mogli niti sanjati, tako kot si seveda nikoli nismo mislili, da bomo imeli štirikratnega zmagovalca kolesarske dirke po Španiji, superzvezdnika košarkarske lige NBA … Spregovoriva malce o Göteborgu 2006 in sijajnemu dosežku, ki vam je tam uspel.
Zelo zanimive emocije sem imel takrat. Na podoben način, kot se mi je zgodilo ob že omenjenih olimpijskih igrah leta 2000. Zgodilo se je malce čez noč. Ko smo odhajali na tisto evropsko prvenstvo, sem se tekmovanja zelo veselil, se pa o medalji definitivno nismo pogovarjali. Niti o finalu ne. Štiri leta pred tem sem na evropskem prvenstvu v Münchnu finale spremljal s tribun. To je bil nek spektakularen dogodek, o katerem si nisem upal niti sanjati.

Zame so šle velike tekme na nož od samega začetka. Že v kvalifikacijah se je bilo treba pošteno potruditi za napredovanje, potem pa poskušaš dalje. Če ti gre dobro, dobiš dodatno energijo, iz kroga v krog ti je lažje. To se je v Göteborgu tudi zgodilo. Spomnim se polfinala in tega, da sem imel idejo o tem, kako bi lahko prišel do finala. Seveda se najbolj osredotočaš na svoj nastop, malce pa preletiš tudi startno listo in ugotavljaš, kako bi se lahko prebil v finale. Ko mi je uspelo, sem bil neznansko vesel, da sem se uvrstil v finale.

Kaj se je dogajalo vmes? Po polfinalu imaš še dve uri časa, prvič doživljaš to, da na tako veliki tekmi tečeš v finalu, doživljaš neke nove emocije. Energije imaš neznansko veliko, moraš se celo umiriti, da boš lahko dobro tekel in ne boš naredil kake neumnosti. Potem ko je prišel finalni tek, sem se osredotočil predvsem na svoj nastop. Ne glede na to, kakšne cilje imaš, moraš v atletiki misliti predvsem na to, da boš opravil svoje delo.

O medalji zato nisem razmišljal, a se je nato kar zgodilo. Ko potem v cilju ugotoviš, kaj ti je uspelo, pa seveda sledi eksplozija navdušenja. Tistega večera ne bom pozabil nikoli. Usta imaš do ušes, na vsakem koraku ti vsi čestitajo … To so tisti najbolj nori občutki v športu. Göteborg 2006 in Osaka naslednje leto mi bosta za vedno ostala v najlepšem spominu.

Na vas sem to poletje spomnil prav zaradi tega, ker se svetovno prvenstvo v atletiki letos po 18 letih vrača na Japonsko, gostil ga bo Tokio. Kakšni so spomini na leto 2007 in Osako, kjer vam je uspelo nekaj, kar je odmevalo tudi v svetovni javnosti – kot prvi belopolti sprinter po 20 letih ste se prebili v veliki finale sprinta na 100 metrov?
Res lepi. Olimpijske igre so največja tekmovanja, a gre za več športov, medtem ko so svetovna prvenstva malce bolj suhoparna, drugačna, a ta Japonska je bila nekaj posebnega. Vse je bilo res dobro organizirano, pred prvenstvom smo imeli en teden priprav, da se malce privadimo na časovno razliko in vse ostalo.

Specifično je bilo zame tudi zato, ker je moj trener Albert Šoba takrat ravno pričakoval prvega otroka in je ostal doma, jaz pa sem šel tja sam in sem se moral malce znajti, a je iz tega potem nastalo še bolj sproščeno vzdušje, saj sem bil del ekipe, v kateri sem še bolj komuniciral z drugimi. Malce sem za rokav pocukal fizioterapevta, malce drugega trenerja … Bil sem bolj sproščen. Biti pred tako veliko tekmo s trenerjem je bolj napeto, intenzivno … Ko je trener dobil sina, je tik pred začetkom prišel na prvenstvo.

Ves ta razplet in tudi naši rezultati, ki so bili odlični – Primož Kozmus, Marija Šestak … vsi so začeli udarno –, so dvigovali vzdušje. Vzajemno smo v tem uživali, potem pa sem šel v akcijo tudi jaz. V spominu mi je ostala romantična Japonska, saj so se Japonci zelo potrudili. Spomnim se, da so nam v hotelu pričarali zelo japonsko vzdušje, imeli smo posebnega kuharja, ki nas je spoznal z japonsko kuhinjo.

Pozabil ne bom niti izjemne pedantnosti, odnosa do nas atletov, spoštljivosti, kulturnosti … Res vse je bilo urejeno do potankosti. V spominu mi je ostalo kot malce vesoljsko prvenstvo. Takšno, kot jih pred tem nismo bili vajeni. Nikjer drugje ni bilo, kot je bilo tam. Prepričan sem, da je pred nami še eno dobro tekmovanje. Tako za atlete kot tudi za nas. To bo prvenstvo, ki ga bo užitek spremljati.

Med finalom SP 2007 v Osaki. FOTO: Profimedia.

Se spomnite, s kakšnimi željami ste v Osako odšli?
Spominjam se, da po rezultatskih lestvicah ni bilo za sanjati o kakšnem finalu. Na prvenstvo sem šel na podoben način kot na evropskem prvenstvu leto pred tem. Šel sem na še eno prvenstvo, za katerega sem vesel, da sem se sploh nanj uvrstil in tam skušal čim več narediti.

Takrat so začeli z direktnimi diskvalifikacijami za pobege, zaradi česar nam je bilo atletom zelo težko, saj nismo bili vajeni tega, da nimaš popravnega izpita. Do takrat je bilo prehodno obdobje, da je imela celotna skupina možnost enega napačnega starta. Takrat se je začelo izločanje.

Koga je uvrstitve stalo že to pravilo, kar se pozna, saj se je konkurenca redčila iz kroga v krog. Z vsakim vrhunskim sprinterjem, ki je odpadel, je bilo lažje. Sem pa imel sam zelo podobne občutke pred vsakim krogom. Ko sem gledal startne liste, se mi je zdelo, da imam vsakič nekaj možnosti. V nekaterih drugih skupinah so trije, štirje tako izstopali, da sem nekako vedel, da ne bi imel realnih možnosti za napredovanje. To zagotovo malo pomaga, saj te drži v pričakovanju, da imaš možnost, da prideš iz skupine.

Imel sem tudi posebno izkušnjo, saj sem imel ob sebi vedno Asafo Powella, ki je bil glavni favorit tekmovanja, predvsem pa je bil v prvih 30 metrih za razred boljši od vseh drugih. Zanimivo je bilo teči ob njem, ko veš, da se moraš pripraviti na to, da si bo nekdo v uvodnih 30 metrih zagotovo pridobil vsaj meter prednosti pred tabo, tudi če ti uspe sanjski start. Pripraviti sem se moral na to, da me kaj takega ni zmedlo.

Sam finale pa … Veš, da te gleda ves svet, a se moraš potruditi predvsem, da iz sebe iztisneš največ in pokažeš optimalen tek. Ne smeš si jemati k srcu, da je to finale. Ko smo prišli na stezo, sem si dovolil, da sem se razgledal po tribunah in si ogledal, kako je ves stadion v pričakovanju vrhunca prvenstva.

Potem pa samo fokus naprej na stezo in posebni spomini, ki ostanejo. Da si del tega, da od blizu gledaš spopad za naslov svetovnega prvaka, kar pa realno že prej veš, da ga boš gledal. Sicer od blizu, ampak s strani. V boj za kolajne se pa seveda nisem mogel vmešati.

Kaj vam je šlo v trenutkih, ko ste se ozrli po stadionu, skozi glavo?
Vidiš, da je na stadionu neka tenzija. Ljudje vstanejo na noge, tribune so nabito polne. Čutiš, da gre za nekaj velikega. Kot da bi bilo nekaj v zraku, pritisk pri vseh naraste. Nekaj posebnega je. Si del teka, ki bo šel v zgodovino atletike. Ni pa prav veliko časa, da bi razmišljal o čem drugem. Zavedaš se, da ne bi bilo dobro, če bi se preveč zasanjal. Vzameš si deset sekund, da uživaš v trenutku, potem pa že fokus na tekmo. Ni nekih posebnih anekdot. Vsak je po svojem filmu.

Od polfinala do finala sta minili vsega dve uri. Kaj se je dogajalo v tem času? Se še spominjate, kako ste preživeli minute do nastopa na največji tekmi svoje kariere?
Efekt na stadionu je bil nepozaben. Prideš v mešano cono, vidiš nasmehe na obrazih vseh slovenskih novinarjev in se skupaj veseliš. Potem prideš na pomožni, ogrevalni stadion, pa do tebe pridejo ne samo slovenski, ampak tudi tuji športniki. Jasno ti je, da ti je uspelo nekaj velikega. Do tja sta se nekako uspela pritihotapiti tudi moja starša, čeprav ju tam v resnici ne bi smelo biti. Poveselil sem se tudi z njimi.

Bolj kot ne se spomnim, da sem ležal na maserski mizi našega fizioterapevta Khalida Nasifa, ki me je pripravljal na nov tek. Takrat bolj kot ogrevanje potrebuješ, da te čim bolje pripravijo na nov tek, saj si utrujen od treh nastopov, ki so za tabo, in tudi vsega pompa okoli sebe. Ljudje so vseskozi hodili do naše mize.

Ti dve uri je bilo res lepo, hitro sta minili. Sem se pa seveda vseeno moral osredotočiti na še en tek, ki je bil pred mano. Še veliki finale. Da si ga sposoben odteči. Ni enako tekmovati na nekem lokalnem mitingu ali pa na taki tekmi. Predvsem mentalno je to zelo zahtevno, da lahko ostaneš zbran in narediš največ, kar zmoreš.

Takrat ste bili prvi belopolti sprinter v finalu svetovnega prvenstva na 100 metrov po 20 letih. Nekoč ste dejali, da vas je izpostavljanje na račun polti kar malce zmotilo? Se vam je zdelo rasistično?
Na to ste me opozarjali predvsem novinarji. To je zagotovo dejstvo, da sem bil prvi po 20 letih, ampak ko se je vseskozi ponavljalo, ob tem pa izjave poslušajo tudi tuji novinarji, se je pa že slišalo malce čudno. Želiš si bolj izpostaviti dosežek kot sam, kar uvrstitev v finale zagotovo je.

Finale je finale, pa ni pomembno, kakšne polti so atleti, ki tečejo v njem. Vsi imamo isto izhodišče. S temi atleti smo bili stalno skupaj. Po mitingih, hotelih … Čudno se počutiš, če ti nekdo vedno ponavlja, da si nekaj posebnega. Zato sem rad malo obračal podobo v javnosti. V smislu, da naj se bolj gleda na to, da sem tekel v finalu sprinta, in ne na to, da nimam karibskih ali pa afriških korenin.

To je bilo tudi zadnje prvenstvo, preden je na svetovno sceno kot meteor udaril največji v zgodovini – Usain Bolt. Bil bi greh, če v pogovoru o sprintu nekaj besed ne bi namenili tudi njemu.
Ko sva govorila o tem, kako sem imel čast prebiti čas z nekaterimi sijajnimi sprinterji, sem mislil tudi nanj. On je definitivno živa legenda. Tudi z njim sem preživel kar nekaj skupnega časa. Spomnim se, da so ga že na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 označevali kot čudežnega dečka, a tam ni dosegel nič posebnega.

Naslednji spomin nanj pa je – to sem prebral tudi v njegovi knjigi, takrat tega sploh še nisem vedel – z mitinga v Grčiji, kjer sva skupaj tekla. Opisoval je, kako je on sploh pristal na 100 metrov. To bi se sicer verjetno tako ali tako zgodilo, saj je bil res nadarjen, ampak sprva je tekel na 200, trener pa ga je želel usmeriti še na 400 metrov. Sam dobro vem, da je ta disciplina zelo zahtevna, treningi in tekme v teku na 400 metrov prinašajo res hude bolečine in trpljenje.

Bolt je ob 200 metrov seveda želel teči še na 100 metrov, medtem ko je trener vztrajal pri tem, da bo zagotovo najboljši, če teče na 400 metrov. Potem je le malce popustil in pred njega postavil izziv. Dejal mu je, da bo lahko tekel na 100 metrov, če bo na tem mitingu v Grčiji – bilo je leta 2007 – tekel pod 10,30.

Imel je samo eno možnost, piše v knjigi. Dan pred tekmo smo delali starte in takoj mi je bilo jasno, da je bil veliko boljši od nas. Bil sem prepričan, da nas bo izprašil. To se je tudi zgodilo. Tekel je 10,03 in ne 10,30. Pustil nas je daleč zadaj. Jaz sem bil tretji, zdi se mi, da sem tekel 10,27.

Popolnoma nas je zasenčil in to storil v svojem slogu. Bil je zelo sproščen, zabaval je občinstvo, tako kot je to potem počel skozi celotno kariero. Že takrat sem si rekel, da – če se bo resno lotil sprinta na 100 metrov – nihče na svetu proti njemu ne bo imel nobenih možnosti. To se je pozneje seveda tudi zgodilo. Ostalo je zgodovina.

Vsi vemo, kaj mu je uspevalo. Ne samo z rezultati, ampak tudi s pristopom. Z načinom, kako je zmagoval. Iz tekem je naredil šov, ki so ga želeli vsi videti. Za atletiko in njeno priljubljenost je naredil res veliko. Nam je bilo ob njem vsem lepo, pa čeprav smo bili daleč slabši od njega. Že samo to, da smo bili zraven, ko je pisal zgodovino, si štejem v čast.

Kakšen pa je bil?
Vedno je skrbel za smeh in sproščenost. Tak, kot ste ga videli na televiziji, je bil tudi, ko ni bilo kamer. Čeprav je bil seveda vedno v središču pozornosti, ni dajal vtisa, da je kaj pomembnejši od drugih. Bil je eden izmed nas in to tudi želel ostati, pa čeprav je bil seveda veliko boljši od nas. Bil je eden največjih zvezdnikov svetovnega športa.

Tudi s tega vidika me je vedno presenetil, kako je kljub svojemu statusu ostal na trdnih tleh. Na tekmah en proti drugemu sicer nisva tekla velikokrat, pravzaprav samo enkrat, smo pa bili skupaj po hotelih, na ogrevalnih stadionih, na treningih, tako da sem se kar nekajkrat družil z njim.

V Londonu, kjer sem treniral z Markom Lewisom Francisem, s katerim sta bila zelo dobra prijatelja, nas je večkrat obiskal. Tudi treniral je z nami. Ko je on prišel v Evropo, je bil baziran tam. Kar malce čudno sem se počutil, ko je tak megazvezdnik svetovnega športa prišel mimo, me pozdravil in me vprašal, kako sem.

Imate tudi kak spominek nanj, morda kakšno skupno fotografijo?
Ne, nimam. Zaradi tega mi je zdaj malce žal, ampak nisem bil tak, saj tega, da treniramo skupaj, nisem želel izkoriščati v te namene. Vedel sem, da ima že tako ali tako številne obveznosti do navijačev, zato se mi ni zdelo primerno, da bi ga še jaz moril s tem, čeprav se mi to zdaj zdi malce neumno in mi je žal.

Je pa tudi tako, da so bili to še malce drugačni časi. To zdaj razlagam tudi sinovoma. Takrat še ni bilo tako, kot je danes, ko s telefoni naredimo tudi po sto fotografij na dan. Bili so drugačni časi, ampak če bi se zdaj vrnil v preteklost, bi ga zagotovo prosil za vsaj en selfie. (smeh)

“Zdi se mi, kot da ne spadam ob Pogačarja in Dončića”

“Zdi se mi, kot da ne spadam ob Pogačarja in Dončića”

Kakšno je tvoje mnenje o tem?