Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z Milanom Kranjcem, dolgoletnim trenerjem najboljše slovenske atletinje Tine Šutej, o slovenskem skakalnem fenomenu, o tem, zakaj je skok s palico najdražja in najbolj nevarna atletska disciplina, o črnih luknjah, Armandu Duplantisu in še marsičem.
“V sebi je vseskozi imela potencial, da vse to doseže, v zadnjih letih pa se je očitno vse skupaj sestavilo,” Milan Kranjc, h kateremu je kot nekdanja mladinska svetovna podprvakinja prišla pred devetimi leti, pove o tem, kaj se je v karieri Tine Šutej premaknilo od leta 2021 naprej.
Takrat je slovenska rekorderka v skoku s palico v Torunu postala evropska podprvakinja v dvorani, prišla do prve medalje z velikih tekmovanj in začela niz, ki je trenutno ustavljen pri številki sedem. Zadnjo in najpomembnejšo je osvojila prejšnji mesec na svetovnem prvenstvu v Tokiu, kjer je bila tretja v, kot pravi njen trener, enem najbolj kompleksnih športov na svetu.
“Skakalec s palico mora biti mnogobojec – mora biti hiter, dobro skočiti v daljino, biti močan in imeti zelo dobro koordinacijo. Skok s palico je pravzaprav šport, ki združuje atletiko in gimnastiko. S tem, da so vsa orodja pri gimnastiki razen krogov fiksna, palica se pa premika, potuje proti vertikali in se ob tem upogiba. Skakalec s palico mora popolnoma obvladati svoje telo – znati ga mora voditi in nadzorovati v vsakem trenutku,” o skoku s palico pravi eden najuspešnejših, če ne kar najuspešnejši trener v zgodovini slovenske atletike – z velikih članskih tekmovanj ima kar osem medalj.
Njegov varovanec je bil namreč tudi slovenski rekorder v skoku s palico Robert Renner, ki je bil tretji na evropskem prvenstvu leta 2016, evropski prvak do 23 let in mladinski svetovni prvak do 18 let.
Kljub temu se s trenerskim poslom 63-letni Celjan nikoli ni ukvarjal profesionalno. Donedavnega je bil profesor športne vzgoje v šoli s prilagojenim programom OŠ Glazje, kjer je bil zaposlen skoraj štiri desetletja. Po novem lahko ves svoj čas posveti skoku s palico, a pravi, da dolgo ne bo več tako.
Kako po nekaj prespanih nočeh gledate na podvig Tine Šutej na svetovnem prvenstvu v Tokiu?
Zagotovo je to njen največji uspeh. Vsi smo veseli, vsi smo vzhičeni. Verjamem, da bo zgodovina pokazala, kakšna je vrednost tega rezultata. Ponavadi se šele skozi čas zavedamo veličine nekega uspeha. Prepričan sem, da bo tudi s tem podobno. To je rezultat trdega dela in talenta. Sestavile so se stvari, ki se kdaj v preteklosti morda niso.
Nedavni uspeh je še toliko slajši, ker je prišel po olimpijski sezoni, v kateri sta ostala praktično brez vsega.
Lanska sezona je bila malo ponesrečena. Začelo se je z zimo, ko so se na prvih tekmah pojavile težave z desno ahilovo tetivo, s katero ima Tina kronične težave, ki včasih izrazito udarijo, kdaj pa malo manj. Nikoli ni povsem v redu. Kdaj uspemo to držati na sprejemljivem nivoju, včasih pa ne.
Pozimi smo morali odpovedati svetovno dvoransko prvenstvo, potem pa smo se začeli pripravljati na poletno, olimpijsko sezono. Ko je začela skakati, se je na treningu kmalu zgodila netipična poškodba. Veliko smolo je imela, saj si je natrgala biceps zgornjega dela roke. Najprej nismo točno vedeli, za kako hudo poškodbo gre, a se je na koncu izkazalo, da je stvar bolj resna, kot je bilo sprva videti.
Upala sva, da se bo do evropskega prvenstva uspela sestaviti. Do zadnjega sva odlašala, a se je v Rimu v kvalifikacijah izkazalo, da žal ne bo šlo – roka ni zdržala. Po ogrevanju je morala odpovedati nastop. Zelo je bila razočarana, a ker je bila pred nami olimpijada, je ostala zelo motivirana, da se stanje do Pariza izboljša. Tam se je, z obilico ugodnih razpletov, uspela uvrstiti v finale, v katerem pa ni bila konkurenčna.
Potem pa se pri atletu, kot je Tina, počasi začneš spraševati, kdaj boš zaključil. Ona nikoli ni rekla, kdaj točno se bo upokojila – vedno je puščala odprto možnost. Tako je bilo tudi lani, ko se je po premisleku odločila, da nadaljuje. Verjetno se ni želela posloviti po taki sezoni.
Je odločitev o nadaljevanju kariere sprejela po pogovoru z vami?
Pogovorila sva se, ampak jaz njej ne morem govoriti, kaj naj naredi. Po toliko letih, kolikor tekmuje, mora sama začutiti in oceniti, kaj vpliva na to, da bi potegnila še kakšno sezono.
Po tehtnem premisleku se je odločila, da bo vsaj še eno sezono nadaljevala. Predvsem pa je očitno čutila, da še ni pokazala vsega in da še zmore.
Fizično je v zelo dobrem stanju. Letos je v tekmovalnem obdobju, ko smo malo trenirali, odtekla osebni rekord v hitrosti – “letečih” 20 metrov. Pri skoku s palico ti kinetično energijo dasta hitrost in masa, pri čemer je v formuli hitrost na kvadrat. To je znak, da še ni pokazala vsega in je sposobna še marsičesa.
Zaradi vseh teh okoliščin še vztraja. Motiv je zagotovo tudi ta, da zlate kolajne še ni osvojila. Na zadnjih treh evropskih prvenstvih je bila druga, tako da …
Bo vztrajala še do olimpijskih iger v Los Angelesu leta 2028? Zanima me tudi, ali verjamete v to, da preskoči pet metrov, kar je pred dvema letoma napovedala, potem pa to idejo opustila?
Vrhunski športniki potrebujejo vrhunske motivacijske cilje. Matic Osovnikar je na primer imel projekt 10,00 na 100 metrov. Športniki potrebujejo takšne izzive, da lahko črpajo energijo za vsakodnevne treninge.
V nekih idealnih razmerah bi to, da preskoči pet metrov, bilo mogoče. Definitivno lahko preskoči več kot 490 centimetrov, pet metrov pa – v idealnih okoliščinah – morda … Ima tudi nekaj tehničnih rezerv. Dajmo verjeti, naj bo to cilj in naj se temu mejniku čim bolj približa30.
Glede olimpijskih iger pa – ona gre korak za korakom, sezono za sezono. Tudi v naslednjem letu bo tako. Ne vem, kako bo stekla ta druga sezona – ali bo zdrava in ali bo vse steklo, kot mora. Po koncu sezone se bo odločila, ali bo skakala tudi leta 2027.
Sama pravi, da težko verjame, da se bo to zgodilo, ampak majhno okno je odprto. Ne bo pa njen cilj, da nastopi v Los Angelesu. Glede na točkovanje in ranking bo med 36 tekmovalkami skoraj zagotovo imela mesto, a ona za tak cilj ne bo trenirala – trenirala bo za medaljo.
Tukaj pa se znova pojavi veliko vprašanj. Ljudje nismo večni. Težko uidemo procesu staranja. Ne moremo zamenjati rezervnih delov tako kot pri avtomobilu. Res je, da je človeški organizem zelo unikaten in se obnavlja, ampak to obnavljanje ni enako kot takrat, ko si star 20, 25 ali 30 let …
Tina je v Tokiu končno prišla do tako želene kolajne na enem od dveh največjih atletskih tekmovanj, ki se ji je toliko časa izmikala. Na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih je bila četrta. Kako športnik prebrodi takšne razplete, ko za las ostane brez tako želenega cilja?
Seveda je težko sprejeti tako imenovano “bukovo medaljo”. Sploh, ko govorimo o zadnjem svetovnem prvenstvu v Budimpešti, kjer je brez kolajne ostala z istim rezultatom kot Wilma Murto. Podobno je bilo leta 2022 v Eugeneu, kjer je Nina Kennedy v zadnjem poskusu preskočila 470 centimetrov.
V tistem trenutku je vsaka beseda odveč. Po prespani noči ali več nočeh pa se stvari lahko postavijo v drugo luč – pogledaš jih z drugega zornega kota. Prvo razočaranje, ki je sprva zelo močno, sčasoma zbledi. Takrat se lahko stvari postavijo na nove temelje in se gre naprej.
Toda tudi četrto mesto je za tako majhno državo, kot je Slovenija, lep rezultat, ki vseeno vliva pogum, energijo in kaže pot naprej. Po takšnem dosežku začneš verjeti, da lahko posežeš še višje. Z nami je kljub vsemu drugače kot v ZDA, kjer že medalja ne pomeni veliko – štejejo samo naslovi olimpijskega ali svetovnega prvaka. Mi pa v atletiki nimamo toliko medalj, da bi štele le kolajne.
Do zdaj je osvojila že sedem medalj z največjih tekmovanj, zanimivo pa je, da je do vseh prišla šele po 32. dopolnjenem letu. V Tokiu je prejšnji mesec s 36 leti postala celo najstarejša dobitnica kolajne v skoku s palico v zgodovini svetovnih prvenstev. Kaj se je leta 2021, ko je na velikem tekmovanju prvič stala na stopničkah, zgodilo?
Definitivno je imela v preteklosti dobro podlago. V sebi je imela potencial, da vse to doseže. Ko je prišla v Celje, sva prvi dve leti iskala pravo pot in sistem, kako bi jo dvignili na višjo raven. Približno dve leti sva bila na istem rezultatu, kot takrat, ko je prišla k meni, potem pa se je leta 2019 vrnila na palice, s katerimi je skakala v ZDA.
Te palice so velik problem – to je najdražja disciplina v atletiki. Tina je že za dva kompleta palic plačala iz svojega žepa. Ne verjamem, da je kaj takega storila katera koli atletinja njenega ranga na svetu. En komplet palic je kupila za svetovno prvenstvo v Dohi leta 2019, drugega pa za olimpijske igre 2021 v Tokiu. Zdaj pa spet razmišlja o novem kompletu.
Vrhunski atlet za skok s palico potrebuje deset do 15 palic. Na treningih skačemo z zaletom z 10, 12 in 16 koraki. Za vse tri zalete potrebujemo različne dolžine palic, znotraj te dolžine pa potrebuje različne trdote. Recimo, da pet, šest za vsako. Ena palica pa stane 800, 900 evrov. Komplet torej stane vsaj deset tisoč evrov.
Ko je uporabljala palice švedskega opremljevalca, je bila njegov glavni obraz, takrat je palice dobila zastonj, toda zdaj že nekaj časa skače z ameriškimi palicami, ki ji bolj ustrezajo, tam pa je zgodba malce drugačna.
Medalje Tine Šutej na velikih tekmovanjih:
SP: bron 2024.
EP: bron 2022.
Dvoranska SP: srebro 2025, bron 2022.
Dvoranska EP: srebro 2021, srebro 2023, srebro 2025.
Seveda pa ji zdaj – po vseh dosežkih, ki so ji uspeli – za kaj takega ne bo treba več seči v svoj žep, mar ne?
Palica je zelo specifičen rekvizit, ki ga ne uporablja prav veliko ljudi. Je drugače kot z nekaterimi drugimi športnimi rekviziti, denimo smučmi. Če proizvajalci smuči razvijejo dobro smučko, s katero navdušuje kak smučar ali smučarka, bo ves svet začel kupovati te smuči.
Stöcklija, preden je na njih začela zmagovati Tina Maze, pri nas ni poznal nihče, potem pa so kar naenkrat vsi hoteli smučati na teh smučkah. Podobno je bilo z Elanom in Ingemarjem Stenmarkom.
Pri skoku s palico pa je drugače. Proizvajalec palic pač ne potrebuje dodatne reklame, zato jih mora Tina kupovati sama. S temi palicami skačejo Mondo Duplantis, Sandi Morris in še nekateri zvezdniki, več reklame pa proizvajalec ne potrebuje.
Veliko težavo predstavlja tudi transport palic na prizorišča tekmovanj po svetu, mar ne?
Da, to je velik problem, saj številne letalske družbe palic sploh ne želijo prevažati. Predlani, ko je bila Tina druga na finalu diamantne lige, sploh ni skakala s svojimi palicami, ker jih nismo mogli spraviti v ZDA. Takrat ji je nekdanji trener pripeljal palice z njene nekdanje univerze.
Tina odlično obvlada logistiko – natanko ve, kaj in kako je treba urediti. Nekateri prevozniki palice sicer vzamejo, a potem nastane drug problem, saj ne letijo povsod.
Za letošnje dvoransko svetovno prvenstvo v Nanjingu smo morali najprej z avtomobilom do Beograda, potem pa od tam z letalom na Kitajsko. Ti transporti, logistika po letališčih … To je trenutek, ki ga moraš vzeti v zakup, a predstavlja res velik izziv.
Pa še tehtanje, dodatna kilaža, dolžina … Res veliko je težav. Poleg tega je treba vse to tudi fizično nositi. Ne gre le za vlogo strokovnega sodelavca – pogosto sem v vlogi nosača prtljage, saj je vse skupaj zelo utrudljivo. Sploh po kakšnih stopnicah gor in dol je to pravi izziv.
Kakšen je vajin odnos? Pride kdaj do kakšnih iskric?
V vsaki njeni odločitvi jo podpiram. Tina je zelo inteligentna, odgovorna in disciplinirana oseba, zato ji popolnoma zaupam.
Res redko pride do kakšnih manjših iskric, ki pa niso nič hujšega in se običajno razrešijo že med treningom. Sam sem velik pristaš treninga – brez dela ni rezultata. Težko me kdo prepriča, da bo nekdo z manj treninga skočil več.
Včasih jo morda malce preveč pritisnem, ko je že utrujena, in takrat pride do kakšnega manjšega nesoglasja. A načeloma se zelo dobro razumeva. Če ne bi bilo tako, potem ne bi mogla sodelovati devet let.
Ravno pred kratkim je rekla, da največ časa preživi z mano. In podobno velja tudi zame – z njo sem več kot s svojimi domačimi. Če to ne bi funkcioniralo, potem tako dolgo sodelovanje preprosto ne bi bilo mogoče.
Kakšna je vloga trenerja pri delu z izkušenimi tekmovalkami, kot je Tina?
Je izjemno izkušena, dobro pozna samo sebe in natančno ve, kaj potrebuje ter kaj prinaša rezultat. Pomembno je, da imava zelo podoben pogled na trening, metodologijo dela in tehniko. Ko je to usklajeno, ni težav – niti pri načrtovanju, niti v obdobjih, ko rezultati niso najboljši. Hitro ugotoviva, kje je težava in kaj je treba popraviti.
Podobno je tudi s psihološkim delom. Če dobro skačeš, imaš rezultate in veš, da si telesno pripravljen, potem veš, da bo slej ko prej uspelo. Res pa je, da je skok s palico zelo specifična disciplina, v kateri najlažje pride do tako imenovanih “črnih lukenj” – obdobij, ko nič ne gre. Takšne krize lahko trajajo dolgo. Skoraj vsakemu skakalcu s palico se to enkrat zgodi. Poznam veliko zgodb o tistih, ki so padli v krizo in iz nje niso več našli poti.
To je tudi disciplina, ki je lahko smrtno nevarna – v zgodovini so se že zgodili zelo tragični primeri.
Ste bili kdaj priča kakšnemu takšnemu tragičnemu dogodku?
Ne, na srečo česa takega v živo še nisem doživel. Sem pa videl že kakšen ponesrečen skok. Prav v tej sezoni se je to zgodilo Roberti Bruni na mitingu diamantne lige v Parizu.
Pri skoku s palico moraš, da uspešno preskočiš, premagati vertikalo. Če ti to ne uspe, če ne prideš čez, končaš v koritu. To se je zgodilo njej – padla je in si nalomila križnico. Po takšni poškodbi pa svoje odigra tudi psiha.
Po padcu se vate naseli strah, a za skakanje si moraš upati. Za dober rezultat potrebuješ visok prijem in trdo, močnejšo palico – kar predstavlja velik stres. Skakalci rečemo, da moraš palico “prebiti”. Boriš se s palico in letvico. Greš na osebni rekord, a veš, da ga lahko dosežeš le s palico, s katero še nisi skakal.
Zato je Duplantis pravi čarovnik. Ljudje, ki tega športa ne poznajo od znotraj, tega težko razumejo. Pri tem se pogosto pojavijo psihične težave. Z mehko palico lahko vsak skoči, a skakalci natančno vedo, s katero palico lahko preskočijo določene višine.
Za najboljše skoke potrebuješ tršo palico in višji prijem, kar pa zahteva ogromno samozaupanja. Zalet mora biti hitrejši, tehnika pa popolna že v prvem delu skoka. To so velike psihične obremenitve – in potem je tu še pritisk tekme.
Tina je v Tokio prišla z osmim rezultatom na svetu. Amanda Moll, ki je imela najboljši izid sezone (491 cm), je bila v finalu šesta. Dekle je staro komaj 20 let in nima izkušenj z velikimi tekmami. Tina pa, ko je zdrava in normalno pripravljena, na velikih tekmovanjih v zadnjih letih vedno skače dobro ali odlično.
Se je Tini kdaj zgodil kakšen hud padec?
Bili so skoki, ki so bili morda malce ponesrečeni, vendar nič hujšega. Izrazitejših poškodb ni bilo.
Omenili ste serijskega svetovnega rekorderja v skoku s palico in trenutno uradno najboljšega športnika na svetu Monda Duplantisa. Zakaj je tako poseben?
Krasijo ga izredne motorične sposobnosti in izjemen izkoristek teh sposobnosti. Sposoben je obvladati relativno najtršo palico, kar jih uporablja kateri koli skakalec s palico na svetu.
V nadaljevanju zna to ogromno energijo, ki jo ustvari skozi zalet in z upogibanjem palice, pretvoriti v izjemno veliko potencialno energijo. To energijo nato neverjetno učinkovito izkoristi pri izstrelitvi v višino – in prav v tem je njegova posebnost.
Če pogledamo tehnično, Duplantis drži palico približno pri 5,20 metra. Če odštejemo približno 20 centimetrov, kolikor sega palica v korito, ostane razlika približno 1,3 metra do letvice.
To pomeni, da mora dobesedno vertikalno “potovati” – popolnoma izkoristiti vso energijo, da ustvari razliko med višino prijema in višino, ki jo preskoči. Zato ni čudno, da je trenutno brez prave konkurence.
Kaj je potrebno za brezhiben in čim višji skok s palico?
Najprej je treba doseči čim večjo hitrost, potem pa v drugem delu skoka s palico postati eno. Moraš jo maksimalno zadeti. Ko se palica steguje, ko se potencialna energija spremeni v kinetično energijo, je to treba maksimalno izkoristiti.
Tukaj so razlike. Če imaš tako visoko kinetično energijo, tako veliko hitrost, pomeni, da lahko zelo trdo palico primeš zelo visoko. Če to zelo trdo palico uspeš obvladati, to pomeni, da te bo tudi bolj izstrelila. Tako kot je v vzmetjo. Tršo vzmet kot znaš napeti, bolj te bo izstrelila
Kako to, da je leta 2016, ko se je njen takratni trener Slavko Črne odločil za odhod v pokoj, Tina prišla k vam?
Vsi ljudje si v svojih službah gradimo kariero, ime … Tudi jaz sem si s svojim delom ustvaril določen status. Rezultati so pokazali, kako in kaj. Slavko Črne me je, še preden je Tina sploh vedela, povprašal, ali bi jo prevzel, saj je razmišljal o upokojitvi.
Rekel sem, da bi to bila velika odgovornost, a hkrati tudi velika čast. Želel pa sem, da to želi tudi Tina. Po nekaj pogovorih sva ugotovila, da bi sodelovanje lahko delovalo. Postavil pa sem en pogoj – da se preseli iz Ljubljane v Celje. Skokov s palico se namreč ne da trenirati na daljavo.
Tina je takoj pristala in se preselila. Zdaj je tukaj že devet let in se počuti zelo dobro. Takrat je bil moj atlet tudi najboljši skakalec s palico v slovenski zgodovini Robert Renner, kar se mi je zdelo dobro, saj sem mislil, da bosta drug drugega spodbujala.
A po spletu okoliščin je prišlo do tega, da je Robert šel svojo pot. Če zdaj gledam nazaj, se je to izkazalo za dobro. Težko bi namreč združil dva vrhunska atleta, še posebej, ker nisem profesionalec. Imel sem svojo službo, življenje, poleg tega pa še treninge … Bilo bi preveč naporno.
Ste takrat čutili, da lahko Tina postane to, kar je postala?
Seveda sem verjel. Ko je prišla k meni, je imela rezultat 450 ali 455 centimetrov – nekaj takega. Dve leti pred tem je sicer v dvorani skočila 471, potem pa je prišlo do krize, imela je kar nekaj težav.
Dve sezoni je bila v precejšnji krizi, nato pa se je vrnila na švedske palice, kar ji je dalo nov zagon. A več kot 460 centimetrov takrat ni šlo. Sem pa že takrat videl, da ima potencial za več – da je material za vrhunske rezultate.
Kaj se je zgodilo z Robertom Rennerjem, ki je zablestel kot zelo mlad, potem pa poniknil?
Državni rekord je skočil pri 21 letih, v kvalifikacijah svetovnega prvenstva v Pekingu. To je bil pravi fenomen. Ni veliko skakalcev, ki bi jim uspelo doseči osebni rekord v kvalifikacijah.
Takrat je imel na štirih višinah štiri uspešne skoke. To je uspelo le njemu in takratnemu svetovnemu rekorderju Renaudu Lavillenieju. Po tem so tekmovanje ustavili in v finale je prišlo 16 tekmovalcev. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi bilo, če bi takrat skakal naprej.
V finalu je nato skočil manj, 550 centimetrov. Za tako mladega tekmovalca je bilo to preveč. Ni imel dovolj energije, da bi v dveh dneh dvakrat skočil na tako visoki ravni. Psihično in energetsko se je izpraznil.
Zakaj se je leta 2016, ko je osvojil bronasto medaljo na evropskem prvenstvu v Amsterdamu, odločil, da se razideta?
Ne vem, nekako se nisva ujela in odločil se je, da gre svojo pot. O tem v medijih nikoli nisem govoril, a on je želel biti še bolje pripravljen in izboljšati tehniko.
Po tem sva ostala v korektnih odnosih – normalno komunicirava, ni pa več tako, kot je bilo prej. Atleti niso naša last, to je jasno. Po drugi strani pa trenerji z njimi nimamo pogodb, čeprav vanje vložimo ogromno energije in časa.
Atleti se pogosto ne zavedajo, v kakšnih vlogah smo. To spoznajo šele, ko se sami znajdejo v naših čevljih. Na koncu pa je jasno – eden brez drugega ne moremo.
Česa pa menite, da je bil sposoben?
Bilo bi zelo nehvaležno, da bi zdaj poveličeval svoje delo, a dejstvo je, da je imel še veliko rezerv – predvsem na področju telesne priprave. Glede na to, da je bil mlad, je imel še ogromno prostora za razvoj. Ko je bil star 21 let, ga nisem želel preveč obremenjevati. Do 25. ali 26. leta bi lahko razvijal motorične sposobnosti do najvišje ravni.
Psihično in tehnično pa je bil že takrat na zelo visoki ravni. Pred tem pa je doživel hudo psihično krizo, zaradi katere dve leti praktično ni skakal. To je bilo še pred državnim rekordom in bronasto medaljo. Leta 2013 je kot mladinec skočil članski državni rekord – takrat osmi rezultat vseh časov za mladince v dvorani.
Sledil je nastop na članskem evropskem prvenstvu v Göteborgu, kjer je dosegel normo za svetovno prvenstvo v Moskvi in bil glavni favorit za zlato medaljo na mladinskem evropskem prvenstvu v Rietiju. A ko smo se začeli pripravljati na poletno sezono, je po spletu okoliščin prišlo do “črne luknje” – do popolnega odklopa.
Celotno sezono 2013 in tudi 2014 smo se trudili, delali s psihologi in iskali rešitve. Na koncu mu je pomagala hipnoterapija. Leta 2015 je nato postal evropski prvak za mlajše člane, skočil normo za svetovno prvenstvo v Pekingu in začel znova kazati, kaj zmore.
Ali vas je njegov odhod prizadel?
Brez čustev vsaj v Sloveniji v tem poslu ne gre. Tisti, ki je brez čustev, je stroj. V ZDA je to morda mogoče, saj tam glavni trener na univerzi vsako leto dobi štiri nove talente.
Pri nas pa ni tako – tu nimaš veliko možnosti za napake. Skupine so manjše, z enim atletom delaš dlje časa in zato se tudi bolj povežeš. Seveda se te takšne stvari bolj dotaknejo kot drugje.
Zagotovo sem bil nekoliko razočaran, da je prišlo do razhoda.
Do kdaj nameravate vztrajati na trenerski poti?
Dokler bo Tina skakala in želela, da sem njen trener, bom verjetno vztrajal. Za naprej pa bo zelo, zelo težko. V atletiki sem kot trener že več kot 30 let, sicer pa sem v tem športu skoraj 50 let. Vprašanje je, koliko imam še energije.
Kako pa je bilo skozi vsa ta leta s finančnega vidika?
Če bi lahko od tega živel, bi verjetno poskušal. A po drugi strani tega morda niti ne bi želel, saj je ta posel zelo tvegan. Vedno si na prepihu, jaz pa sem človek, ki nima rad negotovosti. Svojo prihodnost rad vidim na trdnih temeljih.
Končal sem Fakulteto za šport in se zaposlil na šoli. To je bil moj osnovni poklic in vir dohodka, ki mi je omogočal eksistenčno varnost. Atletika je prišla zraven, a je zahtevala vedno več časa in odrekanja. Vsem ljudem okoli mene – vsa čast in hvala, da so me podpirali, da sem lahko delal to, kar imam rad.
Dopoldne sem bil v službi, popoldne pa na stadionu. Finančno gledano … Moji prijatelji pravijo, da jih je sram povedati, kakšni so naši honorarji. Pri atletskih trenerjih so precej nižji kot pri tistih v ekipnih športih. Ampak sprejmeš to in vzameš v zakup.
Problem pa je v tem, da mladih trenerjev skoraj ni. Mladi raje delajo z množicami, saj masa otrok in vadnina prinašata zaslužek. A vrhunskega športa ne moreš delati z maso. Ko imam šest skakalcev in izvajamo trening tehnike, v dveh urah in pol nimam časa niti na stranišče. Vsak atlet od mene pričakuje povratno informacijo, spremljati moram vsak skok.
V preteklosti sem že videl kakšnega mladega trenerja, ki bi lahko prevzel moje delo, a so se raje odločili za druge, donosnejše poti. Ne rečem, da se ne da, a je zelo redko. Ne moreš računati, da boš “naredil” Tino Šutej. Ko je tako, so prihodki višji, pridejo nagrade in deleži, a na to se ne moreš zanašati.
Kako pa je glede sponzorjev in Tine? Je zdaj, ko je tako uspešna, več zanimanja?
Tina je z vsemi svojimi uspehi – osvojila je sedem kolajn z največjih tekmovanj – uspela pred olimpijskimi igrami v Tokiu dobiti avtomobil za pol leta. Pa še to se ne bi zgodilo, če računovodkinja ne bi bila osebna prijateljica lastnika avtohiše in če tisto leto ne bi bile olimpijske igre.
Trenutno nima sponzorskega avtomobila – morala si je kupiti svojega in odšteti 30 tisoč evrov, da lahko prevaža palice. Poleg tega ni oseba, ki bi se rada izpostavljala. Ne trži se. Zagotovo bi se lahko bolje tržila, a to preprosto ni v njeni naravi.
Sponzorji pa sami od sebe ne trkajo na vrata. Ima menedžerja za tekmovanja in opremo, toda potrebovala bi še nekoga, ki bi jo tržil v Sloveniji. Sam za kaj takega nimam časa, niti ne znanja. Športnik sam zase ne more prosjačiti – nekoga potrebuje.
Se je po Tininih uspehih povečalo zanimanje za trening skoka s palico?
Veste, kako je … Skok s palico je zelo specifična disciplina. Če želiš skakati v daljino, prideš na stadion in skačeš. Pri palici pa ni tako. Ne moreš kar priti in začeti skakati. To je zapleteno in nenaravno gibanje, ki se ga je treba naučiti.
Včasih potrebujem tudi pol leta, da lahko skakalec ali skakalka prvič zares skoči – da preskoči gumico, napeto na meter in pol. Kdor tega ne pozna, težko razume, koliko truda in časa je potrebnega, da nekdo sploh skoči s palico.
Iz česa vse sestoji trening skoka s palico?
Skakalec s palico mora biti po naravi mnogobojec. Ko sem bil sam star 30 let in sem še skakal, sem šel na državno prvenstvo v mnogoboju in bil drugi. Skakalec s palico mora biti vsestranski – hiter, močan, eksploziven, z dobro koordinacijo in občutkom za gibanje.
Zato je tudi trening zelo raznolik. Skok s palico združuje dva športa – atletiko in gimnastiko. Dokler je skakalec na tleh, je vrhunski atlet ali skakalec v daljino. Ko pa se odrine, postane telovadec. Ne telovadec na orodju, ampak telovadec s palico.
Gimnastika na orodju je morda le pomagalo, ki ti pomaga pri določenih elementih. A razlika je v tem, da so gimnastična orodja fiksna, palica pa se premika – potuje proti vertikali in se pri tem upogiba. To so zelo posebni momenti.
Mi včasih izvajamo določene elemente na orodjih, ki so približek temu, kar se dogaja pri skoku s palico, vendar tega občutka ne moreš poustvariti. Trening zato vključuje veliko akrobatike, vaje na drogu, bradlji, veliko gimnastike na parterju.
Skakalec s palico mora popolnoma obvladati svoje telo – znati ga mora voditi, usmerjati in uporabljati, kot sam želi. Ponavadi to obvladajo telovadci, a pri skoku s palico moraš združiti atletski in gimnastični svet v popolno celoto.
Bo po Tini prišel še kdo?
V trenerskih krogih se včasih najde kdo, ki reče, da imam srečo – in res je, brez sreče ne gre. A v karieri nisem treniral le Tine in Roberta, temveč še nekaj zelo nadarjenih skakalcev s palico.
Pri tako majhnem številu prebivalcev, kot jih ima Slovenija, je skorajda loterija, da dobiš v roke takšen dragulj. Težko računam, da bom še kdaj imel podobno priložnost. Marsikdo mi je že rekel, da sem svoj “bonus” pokuril z Robertom. Enega talenta sem ustvaril iz nič, pri drugem pa sem svoje dodal.
Verjetnost, da bi v roke dobil še tretjega, je res minimalna. V svoji skupini sicer imam nekaj skakalcev, a gre bolj za nacionalno raven.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje