Na sprejemu Tine Šutej so tekle tudi solze žalosti

Tina Šutej na današnji novinarski konferenci. FOTO: Peter Kastelic.

Na novinarski konferenci v Ljubljani so se predstavili atletinje in atlet, ki so nastopali na nedavnem dvoranskem svetovnem prvenstvu v Nanjingu. Glavna junakinja je bila seveda Tina Šutej, ki je ponosno pozirala ne z eno, ampak kar dvema medaljama, ki ju je marca osvojila na velikih tekmovanjih.

“Za nami je morda celo najboljša dvoranska sezona v zgodovini slovenske atletike. Osvojili smo kar tri medalje na velikih tekmovanjih, kar nikakor ni samoumevno. Poleg izjemne forme se mora za take uspehe sestaviti še marsikaj. Ta rod slovenske atletike je izjemen, za njim pa prihaja veliko mladih, ki se dobro razvijajo. Želimo jim dati čim večjo podporo,” je kot prvi do besede na dobro obiskani novinarski konferenci prišel direktor Atletske zveze Slovenije Nejc Jeraša in takoj dodal, da se čuti privilegiranega, ker to pomembno funkcijo opravlja v času, ko slovenska atletika dosega zgodovinske uspehe.

V družbi trenerja Milana Kranjca. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Poleti po edino medaljo, ki ji manjka

Ob Aniti Horvat, ki je bila na dvoranskem evropskem prvenstvu tretja v teku na 800 metrov, je bilo v zadnjem mesecu tako seveda predvsem zaradi Tine Šutej, ki je v Apeldoornu še tretjič v nizu postala dvoranska evropska podprvakinja, srebrno medaljo pa prinesla tudi z nedavnega svetovnega dvoranskega prvenstva.

“Ne razmišljam dolgoročno, kaj in kako naprej. Prvi cilj poletja bo zagotovo svetovno prvenstvo v Tokiu na prostem, kjer želim osvojiti še zadnjo medaljo z evropskih in svetovnih prvenstev, ki mi manjka. Na zadnjem prvenstvu v Budimpešti je šlo za las. Bila sem četrta z istim izidom kot tretjeuvrščena. Trenutno mislim le na naslednje tedne in mesece. Odločala se bom sproti, glede na zdravstveno stanje. Verjamem, da bom trener Milan Kranjc dobro načrtoval mojo formo,” je povedala prva zvezdnica slovenske atletike ta hip, ki ima po novem že kar šest medalj z velikih tekmovanj.

Ob omenjenih še bronasto s svetovnega dvoranskega prvenstva v Beogradu 2022 in srebrno z evropskega prvenstva na prostem, ki jo je istega leta osvojila v Münchnu.

S šestimi medaljami z velikih tekmovanj je postala rekorderka slovenske atletike. Zbrala jih je več kot preostala številna velika imena, ki so se razvrstila skozi zgodovino slovenske atletike.

Obe – iz Apeldoorna in Nanjinga – je tokrat postavila na pogled in z njimi ponosno pozirala pred fotoreporterji, ki so prišli na sprejem.

Z medaljama iz Apeldoorna in Nanjinga. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Drhteč glas in solze najhitrejše Slovenke

Solz sreče ni bilo, 36-letna marčevska junakinja slovenskega športa je zdaj že vajena uspehov z največjih tekmovanj, so bile pa zato solze, a žalosti, ko je do mikrofona prišla njena leto mlajša sogovornica, ki se počasi poslavlja od atletike.

Maja Mihalinec Zidar, za katero je bržčas zadnji nastop na velikih tekmovanjih, je tudi tokrat ponovila, da še ne ve, ali bo končala kariero, a ji je bilo ob tem zelo težko.

“Forma je prava, vrnila sem se v času pred prekinitvijo kariere, a se ne bom o nadaljevanju kariere odločala le na podlagi tega. Atletika mi pomeni ogromno, toda imam družino, ki je na prvem mestu. Ne vem, bom videla,” je z drhtečim glasom razlagala najhitrejša Slovenka zadnjega obdobja, ki je ta mesec nastopila tako na dvoranskem evropskem kot svetovnem prvenstvu in navdušila predvsem v Apeldoornu.

Z rezultatom 7,27 se je presenetljivo “nevarno” približala osebnemu rekordu 7,21 izpred let, ko je spadala med najboljše sprinterke v Evropi, in dala vedeti, da je po porodu spet zelo hitra, a se – ker vse težje usklajuje vrhunski šport, materinstvo in službo, ki jo po novem opravlja – počasi poslavlja od kraljice športov.

Da ima atletiko zelo rada in bo to za njo zelo zahteven korak, so potrdile tudi solze, ki so ob vnovičnem vprašanju, kaj in kako naprej, napolnile njene oči.

Maja Mihalinec Zidar. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Dobra popotnica za poletje

Precej lažje in bolj tekoče je govorila Neja Filipič, pred katero je še kar nekaj let velikih tekmovanj, v Nanjingu pa je s šestim mestom popravila razočaranje iz Apeldoorna, kjer je bila med kandidatkami za kolajne, a v finalu zasedla zadnje mesto.

“Nastopila sem bolje in dosegla boljšo uvrstitev. Tudi na svetovnem prvenstvu sem imela težave na odrivni deski. Predvsem v zadnjem skoku sem opravila dober zalet, a me je potem vrglo iz ravnotežja in skoka nisem izpeljala do konca. Če bi mi uspelo, bi verjetno dosegla še boljši rezultat. Je pa zimska sezona dobra popotnica za poletje,” je povedala 29-letna skakalka, ki je letos v troskoku najdlje skočila v prvem nastopu sezone, in sicer 14,05 metra, na Kitajskem pa se približala temu rezultatu (13,92 metra).

Filip Jakob Demšar. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Bil je v dobri formi, zato ni lahko preboleti

Za konec je spregovoril še Filip Jakob Demšar, ki je po spletu nesrečnih okoliščin (sotekmovalec ga je pri enem izmed prehodov prek ovir udaril z roko) ostal brez napredovanja iz kvalifikacij sprinta na visokih ovirah. Brez polfinala je, tako kot na evropskem prvenstvu v Apeldoornu, ostal za eno mesto. Tokrat sta mu zmanjkali le dve stotinki.

“Škoda, da se je izšlo tako, ni lahko preboleti, ampak čutim, da sem v dobri formi. Poletja se zelo veselim, saj sem zelo dobro pripravljen. Na slabše izide na Kitajskem je vplivala tudi časovna razlika, saj smo tja pripotovali dokaj pozno,” je dejal 24-letni sprinter, ki je bil edini moški v šestčlanski slovenski odpravi v Nanjing.

Zraven sta bili tudi sprinterka na visokih ovirah Nika Glojnarič, ki se je še drugič v nizu na svetovnih prvenstvih v dvorani prebila v polfinale, in mlada debitantka na velikih tekmovanjih, 19-letna Lucija Potnik, ki je tekla na 60 metrov, a ju tokrat na druženje s sedmo silo ni bilo.

Slovenska odprava v Nanjingu (manjkata Nika Glojnarič in Lucija Potnik). FOTO:

Zdaj pa odštevanje do Maribora in Tokia

Najboljše atlete in atletinje zdaj čaka kakšen teden počitka, potem pa spet naporni treningi in odštevanje do poletne sezone, ki – vsaj za Slovence in Slovenke – prinaša dve zelo pomembni tekmovanji.

Najprej konec junija verjetno največje atletsko tekmovanje v zgodovini na slovenskih tleh – evropsko ekipno prvenstvo druge divizije v Mariboru, kjer se bodo skušali prvič v zgodovini prebiti v elitno ligo -, potem pa v drugi polovici septembra še vrhunec atletskega leta 2025, svetovno prvenstvo na prostem v Tokiu.

Pestro bo. Glede na formo, ki jo kažejo naši najboljši atleti in atletinje, pa se nadaljevanja leta lahko že veselimo. V zraku je čutiti nove zgodovinske podvige …