Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Tomaž Pliberšek je edini slovenski menedžer z licenco Svetovne atletike, pa tudi trener in nekdanji atlet, ki nam je o atletskem poslu povedal marsikaj zanimivega.
Tomaž Pliberšek je v atletiki pristal naključno. “Ko sem se pripravljal na sprejemne teste za Fakulteto za šport v Ljubljani, mi je pri pripravi pomagal atlet, ki mi je potem predlagal, naj začnem trenirati in sem z 22 leti res začel trenirati,” se je spomnil trenutkov, ko je vstopil v atletiko, ki jo je hitro vzljubil in v njej ostal do danes.
Bil je soliden tekač v teku na 3000 metrov z zaprekami, ki se lahko pohvali tudi z dvema reprezentančnima nastopoma – za Slovenijo je tekel na evropskem prvenstvu v krosu in na evropskem ekipnem prvenstvu. Tekmoval je do leta 2021, vmes ga je pot zanesla tudi v Veliko Britanijo.
“Po študiju sem leta 2010 odšel v London. Najprej za pol leta, potem sem podaljšal na eno leto, pa še eno leto in tako tam ostal deset let,” je svojo zanimivo življenjsko pot opisal 44-letni Velenjčan, ki je na Otoku tekel za enega od tamkajšnjih številnih klubov, potem pa v njem začel tudi trenersko in pozneje menedžersko pot.
Danes je edini slovenski menedžer z licenco Svetovne atletike, ki sodeluje z rekorderko po številu nazivov slovenske atletinje leta Martino Ratej, mladinskim svetovnim prvakom Tomom Terškom in še nekaterimi. Ob tem je tudi trener, skozi roke katerega je šlo že kar nekaj tekačev in tekačic. Tudi najboljši britanski tekač na 3000 metrov z zaprekami Phil Norman, ki je pod njegovim vodstvom prišel do olimpijskih iger.
V Veliki Britaniji, ki ima dolgoletno tradicijo in v atletskem svetu igra veliko vlogo, se je o atletskem poslu naučil marsikaj in to delil z nami v prijetnem pogovoru, ki smo ga opravili ob robu nedavnega dvoranskega državnega prvenstva v velodromu v Češči vasi.
Spregovoriva najprej malo o tem, kako ste pristali v trenerskem poslu.
V Veliki Britaniji sem tekmoval za enega od prek 500 atletskih klubov, ki jih imajo tam. Leta 2016 sem končal s tekmovalno kariero in se ponudil, da bi pomagal kot trener. Gre za klub Woodford Green s 130-letno tradicijo, ki je imel vseskozi kakšne olimpijce. Začel sem z dvema atletoma, eden se je takoj uvrstil v irsko reprezentanco in nastopil na igrah Commonwealtha.
Potem so začeli kapljati preostali. Pozneje sem dobil sponzorja in ustvaril svojo ekipo, v kateri so bili Škoti, Valižani, Irci, Angleži … K meni je prišel tudi Phil Norman, za katerega sem takoj videl, da ima velik potencial. Popeljal sem ga na olimpijske igre, zadnjih pet let je bil najboljši Britanec na zaprekah. Z njim se mi je odprlo marsikaj.
Kako pa vas je pot peljala v menedžerske vode?
Ljudje z agencije Forte iz Londona, s katero sodelujem, so me spodbudili, da opravim licenco za menedžerja. Ko sem prišel v Slovenijo in začel delati profesionalno v celjskem Kladivarju, sem iskal predvsem rešitve, kako poskrbeti za atlete.
Težava je, ne samo v atletiki, ker izgubljamo mlade, stare 17, 18, 19 let, ki prehitro zapuščajo šport. Včasih je potrebno čisto malo, da jih obdržiš. Športnik mora videti, da ga okolje ceni. Da okolica prepozna njegovo delo, rezultate in trud. Začel sem s tem, da sem nekaterim atletom pomagal pridobiti sponzorsko opremo in jim pomagal na tak način. Tako nekako se je začelo.
Kako človek sploh pride do menedžerske licence Svetovne atletike?
Svetovna atletika enkrat na leto razpiše izpit, ki ga moraš plačati. Prijaviš se, plačaš prijavnino, mislim da je bila okoli 500 evrov, in greš na izpit. Je kar kompleksen, zajema marsikaj. Od organizacije mitingov, poteka doping kontrole, atletskih pravil, opreme … Zelo, zelo obsežna zadeva.
Vzelo mi je dobra dva meseca trdega učenja, da sem se pripravil na izpit, pa čeprav sem mislil, da atletiko dobro poznam. Niti sanjalo se mi ni, kaj vse stoji v ozadju neke tekme, ki traja dve, tri ure kot ta današnja, na kateri sva. Če opraviš izpit, dobiš možnost, da plačaš še licenco. Sam jo imam od januarja lani.
Kaj vam ta licenca omogoča?
Zdaj uradno lahko zastopam atlete, se v njihovem imenu pogovarjam za sponzorstva, opremljevalce, komuniciram z direktorji mitingov, iščem tekmovanja … Atlete in atletinje skušaš spraviti na tekme, kar sploh zdaj ni več enostavno. Z uvedbo ranking točk, ki po novem v veliki meri odpirajo pot na največja tekmovanja, je vse postalo precej kompleksno, saj je veliko preračunavanja.
Dogajajo se tudi nečedne stvari. Ni vse pošteno. Lani, na primer, sem skušal eno atletinjo spraviti na dva mitinga v Avstriji, a je niso želeli sprejeti. Rekli so, da imajo že vse zasedeno, nakar se je zgodilo, da je na tistem mitingu tekmovalo samo šest atletinj. Bila je boljša od vseh tekmovalk, ki so bile tam, zato so se bali, da jim bo ukradla točke. Takšne stvari se na žalost dogajajo na dnevni ravni.
Kako izničiti prednost, ki jo imajo nekateri v lovu na čim boljše tekme?
Določene zveze so našle rešitev v tem, da so najele določene menedžerje, ki atletom in atletinjam odpirajo pot na največje mitinge. Vem, da so se za tak korak pred nekaj leti odločili na Irskem in v Švici. Kolikor vem, so bili rezultati odlični.
Odkar je za uvrstitve na velika tekmovanja pomemben ranking, se je spremenilo marsikaj. Prej si imel normo in to je bilo to. Zdaj so se stvari obrnile na glavo. Nov sistem ima svoje prednosti, a tudi veliko slabosti. Dogaja se, da je nek atlet veliko boljši od drugega, ampak ne more priti do točk, ker ne pride do močnejših mitingov.
Tukaj je predvsem Slovenija v velikem deficitu, saj nimamo močnih mitingov, kot smo ga imeli včasih v Velenju. Nekaj se bo moralo spremeniti. Ne bi bilo slabo, če bi o tem razmišljali tudi na naši zvezi. Kolikor vem, je ideja, da bi dobili bronasti miting, ki bi bil podprt s strani zveze. To bi bilo za nas zagotovo zelo dobrodošlo.
Kako pomembna je v vašem poslu vloga atletov?
Zelo pomembna. Gre za vzajemno sodelovanje. Zanesljivost je v tem poslu zelo pomembna. Atlet mora nastopiti v okviru pričakovanega rezultata. Sploh v sprintih je to zelo pomembno, saj je samo osem stez.
Ni dobro, da od tebe pričakujejo rezultat 45 sekund v teku na 400 metrov, potem pa tečeš 47 sekund. Tudi mitingi so odvisni od rezultatov, saj s tem pridobivajo na vrednosti. Dobivajo točke. Menedžerji so od rezultatov atletov odvisni in si z njimi dvigujejo ugled. Vse je povezano.
Moram pa ob tem povedati, da sem imel v zadnjih dveh, treh letih nekaj slabih izkušenj. Še preden sem dobil licenco, sem nekaterim atletom skušal pomagati do nastopov na nekaterih mitingih, a so nastope tik pred zdajci odpovedali, na koncu pa so tekli drugje. Zanesljivost je v tem poslu zelo pomembna. Težko prideš do zaupanja, hitro pa ga izgubiš.
Kako zahteven je posel menedžerskega atleta?
Ne bom pa lagal, to ni enostaven posel. Ljudje mislijo, da pokličeš par številk in je vse urejeno, ampak ni tako. Če povem malce o ozadju dogovorov z največjimi znamkami, kot so Adidas, Nike, Puma … Tam ljudje na dan dobijo prek sto klicev, takšnih in drugačnih ponudb ter želja. Tebe pa nihče ne pozna.
Ni lahko priti do teh ljudi. Če boste brskali po spletu, ne boste našli ljudi, ki so odgovorni za te posle pri največjih podjetjih. Kaj šele, da bi dobili njihovo telefonsko številko oziroma kontakt. Tukaj sem imel malo sreče, da sem prek nekaterih kolegov dobil nekaj kontaktov, ki so mi bili zelo v pomoč.
Kakšne načrte imate v tem poslu?
To ni moja primarna dejavnost in vsaj za zdaj si niti ne želim, da bi bila. Še vedno sem raje trener. Rad delam z atleti in jih spremljam, kako se razvijajo.
Čeprav je res, da si tudi kot menedžer njihov mentor. Želim si predvsem, da bi moja pot šla čim bolj naravno. Nikakor pa ne delam na tem, da bi nabral sto atletov in od tega živel. To zagotovo ni moj cilj.
Kako pa je z vašimi zaslužki? V nogometnem svetu je nepisano pravilo, da menedžerju pripada deset odstotkov. Kako je s tem v atletiki?
Tu nekje se vrti, 10, 15 odstotkov, nekateri dobijo tudi več. Odvisno, kako se dogovoriš. Podpišeš pogodbo, v njej napišeš pogoje sodelovanja. Stvar dogovora. Največ denarja pride z naslova nagrad in pogodbe z opremljevalci.
Kako to, da ste edini atletski menedžer z ustrezno licenco v Sloveniji?
Ne vem, zakaj pri nas ni nekega interesa. Morda niti ne poznajo zadeve. Imamo par neuradnih menedžerjev. Ve se, kdo vozi Afričane na Ljubljanski maraton in v Radence, ampak to je vse neuradno. Sicer pa se v tem svetu veliko stvari dogaja pod mizo.
Ogromno je tudi izkoriščanja. Sploh Vzhodnoafričanov, tudi pri nas se dogaja marsikaj. Slišal sem že, da je atlet prišel na kako tekmovanje, pa sploh ni vedel, kakšne so nagrade, kaj mu pripada. Vesel je, da je sploh kam prišel, ampak ne ve, kaj se okoli njega dogaja. Ni vse pošteno in tako, kot bi moralo biti.
Zanimivo je, da za veliko večino najboljših slovenskih atletov skrbi priznani slovaški menedžer Alfonz Juck. Kako to? Kdo sploh so najvplivnejši atletski menedžerji?
Ne vem. Res je, da ima kar veliko število elitnih slovenskih atletov in atletinj. Očitno je dober na tem področju, glas o njem se širi od ust do ust. Za naše atlete in atletinje je to zagotovo dobro, saj jim odpira vrata pomembnih mitingov.
Kdo so najbolj znani menedžerji? Eden najbolj vplivnih je bil zagotovo Američan Ricky Simms, ki je skrbel za Usaina Bolta, Moja Faraha in še nekatere legendarne atlete, a mislim, da se je zdaj upokojil. Zelo znana sta tudi Nizozemca Joe Hermens, njegov atlet je denimo Eliud Kipchoge, in Ellen van Langen. Omeniti moram tudi Šveda Daniela Wessfeldta, ki skrbi za Norvežana Jakoba Ingebrigtsna in srbsko zvezdnico Ivano Španović.
Moram pa ob tem omeniti tudi to, da imajo nekateri menedžerji prevelik vpliv, saj sedijo na dveh stolčkih. So menedžerji določenih atletov, hkrati pa direktorji mitingov, kar pomeni, da imajo določen proračun za novačenje, ki ga potem lahko razdelijo med svoje atletinje in atlete, od katerih dobijo denar. To je očitno navzkrižje interesov, kar ni prav. Za njihove atlete je to seveda dobro, ni pa pošteno do preostalih, saj nimajo vsi enakih možnosti. Niso pa oni krivi, da to sistem dopušča.
Kakšne so cene najboljših atletov in atletinj na svetu, da se pojavijo na mitingih?
Noah Lyles za en nastop dobi nekje 250, 300 tisoč evrov. Z Mondom Duplantisom je podobno. Vem, da se cena Keely Hodgkinson vrti nekje okoli 150, morda 200 tisoč evrov na nastop. Sodelujem z njenimi menedžerji, tako da za njo lahko povem dokaj natančno.
Kaj pa slovenski atleti in atletinje?
Težko govorim, ker nimam točnih podatkov, ampak ne vem, če sploh dobijo kaj. Morda Kristjan Čeh, preostali pa startnin verjetno ne dobijo, a kot sem dejal, tega ne morem trditi.
Kako pa je s Slovenci in sodelovanjem z znanimi opremljevalci?
Nekateri sodelujejo z njimi, a, kolikor vem, gre v večini predvsem za sodelovanje z opremo. Nekateri imajo tudi bonuse za rezultate. Ne vem pa točno.
Evropskim atletom je v primerjavi z Američani veliko težje, razen če si res globalna zvezda, ki jo pozna vsak. ZDA imajo 350-milijonski trg, medtem ko Evropo tepe razdrobljenost. Nemec verjetno ne bo kupil športnic copat zaradi nekega Poljaka.
Večje države so tukaj v veliki prednosti. Podjetja seveda gledajo na povrnitev naložbe. Seveda denarja ne podarjajo. Vsak evro porabijo premišljeno in načrtno. Slovenskim atletom, ki prihajajo iz res majhnega trga, je v tem pogledu zelo težko.
In kako do takšnih sodelovanj sploh pride? Kako se giganti iz športnega biznisa odločijo za kakšnega atleta?
Seveda se tistim najboljšim ne gre bati, pokličejo jih sami. Za preostale pa se je treba kar boriti. Lahko povem malo o primeru enega znanega slovenskega atleta, o katerem sem v Münchnu govoril s predstavniki Adidasa. Zanimal jih je njegov profil, rezultati, naredili so analizo in dogovorili smo se za sestanek.
Ko sem se naslednji dan sestal s šefom, se sploh nisva pogovarjala o atletovih rezultatih. Spraševal me je le o tem, iz kakšne družine prihaja, kako se obnaša, kakšen ima značaj … Vse ga je zanimalo, samo rezultati ne. O teh lahko tako ali tako vse izve s klikom ali dvema. Na koncu smo se dogovorili.
Torej včasih rezultati sploh niso najpomembnejši?
Niso. Lep primer je Nemka Alica Schmidt, o kateri ste veliko pisali tudi na vaši spletni strani. Ona je sicer vrhunska atletinja, a ni niti blizu svetovnega vrha, pa je marsikomu zanimiva. Ima namreč milijone sledilcev na Instagramu, TikToku …
Zelo veliko vpliva tudi mladost. Podjetja se raje odločajo za mlade, ki imajo potencial in se lahko še razvijajo.
Pomemben je seveda tudi trenutek. Če se pogovarjaš po kakšnem prvenstvu, na katerem je tvoj atlet dosegel dober rezultat, je izhodišče veliko boljše.
Veliko vlogo igra tudi to, za katero disciplino gre. Koliko zvezdnikov iz te discipline to podjetje že ima pod sabo. Če jih nekaj že ima, boš težko prišel zraven. Pa tudi med disciplinami vladajo velike razlike. Svetovni prvak v metih bo dobil desetkrat ali tudi večkrat manj kot pa svetovni prvaki v tekih na 100, 800 ali 1500 metrov, ki so najbolj zanimivi. V to kategorijo zagotovo spadajo tudi tisti, ki so najboljši v maratonu.
To so pač atleti, ki so najbolj zanimivi. Generalna populacija se najlažje identificira z njimi. Imajo veliko večji vpliv na prodajo čevljev in opreme. Sploh v čevljih je največ denarja, saj tečejo vsi, pogosto jih je treba menjati, medtem ko majico kupiš in jo nosiš pet let. Kladiva ali diska pa rekreativno ne meče nihče.
Koliko pa v žep s tega naslova pospravi Keely Hodgkinson?
Po mojih informacijah je v lanski sezoni v žep pospravila nekje dva, tri milijone evrov. Zdaj, ko je še bolj v ospredju, saj je postala olimpijska prvakinja, pa bo denarja verjetno še več.
Kako priljubljena je atletika v Veliki Britaniji?
Zelo. Nenazadnje je bila Hodgkinson izbrana za športno osebnost leta, pa čeprav vemo, kaj tam pomenijo ragbi, kriket in predvsem nogomet, ki je nesporna številka ena. Čeprav so imeli Britanci veliko sijajnih športnikov dosežkov, je bila za najboljšo lani izbrana ona. Atletika je v Veliki Britaniji zelo cenjena.
Glede na to, da ste desetletje preživeli v Veliki Britaniji, ste odličen naslov za primerjavo sistema v tamkajšnji atletiki s tem, ki ga imamo v Sloveniji.
V Sloveniji je glede tega, vsaj na nacionalni ravni, urejeno precej bolje. Anglija je seveda precej večja država, tam živi približno 70 milijonov ljudi. Veliko klubov je, ki pa bazirajo predvsem na prostovoljni bazi. Par top klubov ima nekaj denarja, preostali pa se prebijajo iz dneva v dan. Niso financirani s strani občine in države, kot je to v navadi pri nas.
Tamkajšnji klubi so odvisni predvsem od sponzorjev in donatorjev. Večji klubi imajo kakšnega večjega sponzorja ali pa bivše atlete, ki donirajo denar, preostali pa se borijo.
Ob tem lahko omenim tudi to, da je britanska atletska zveza trenutno na robu bankrota, ima večmilijonski minus, saj jo je vodilo kup nesposobnih ljudi. Praktično nobenega zveznega trenerja ni, ki bi ustvaril kakšnega vrhunskega atleta. Skoraj vsi uspehi tamkajšnje atletike so plod osebnih trenerjev, ki z zvezo niso povezani.
Celo tako nizko so padli, da si bodo morali njihovi atleti sami financirati pot na letošnje evropsko prvenstvo do 23 let, kolikor sem slišal. Na naši zvezi je povsem drugače. Imamo mlado skupino ljudi, ki dela zelo dobro.
Torej imate o slovenski atletiki dobro mnenje?
Zdi se mi, da je v kar dobri kondiciji. Mislim, da zdajšnje vodstvo Atletske zveze Slovenije, ki je še relativno sveže, opravlja dobro delo. So mladi, zagnani … Dobra ekipa. Nekateri rezultati so že vidni. V praktično vseh starostnih kategorijah imamo mednarodne uspehe. Že dolgo ni bilo tako.
Za konec pogovora nameniva nekaj besed še največjemu atletskemu tekmovanju na slovenskih tleh, ki bo junija v Mariboru, ekipnem evropskem prvenstvu druge in tretje divizije. Kaj bo prineslo slovenski atletiki?
Veliko. To bo zelo velik plus. V atletskem svetu se že zdaj veliko govori o tem. Ravno v Birminghamu, kjer sem se nedavno mudil na sestankih, smo se pogovarjali o tem, kako bo to tekmovanje lepa priložnost za številne menedžerje, da vidijo v akcijo atlete, kako se borijo za svojo državo.
Tam bo potekal tudi lov na podpise pogodb. To je zagotovo tekmovanje, ki bo zanimalo marsikoga iz atletskega sveta. Zagotovo bo to super promocija za Slovenijo in slovensko atletiko.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje