Na strehi pariškega hotela s predsednico Natašo Pirc Musar

Neja Filipič ima za sabo pestro leto, pred sabo pa številne izzive. FOTO: Guliverimages.

Z eno najboljših slovenskih atletinj Nejo Filipič, ki kroji širši svetovni vrh ženskega troskoka, o pestrem lanskem letu in o nič manj razburljivem letu 2025, ki je pred njo. Pa tudi o olimpijski prvakinji Thei LaFond in o slovenski predsednici Nataši Pirc Musar.

Ob začetku novega začnimo s spomini na zadnje leto, ki je bilo predvsem za evropsko atletiko s tremi velikimi tekmovanji zelo pestro. Če za koga, potem za našo tokratno sogovornico, ki je nastopila tako na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Glasgowu, evropskem prvenstvu v Rimu in olimpijskih igrah v Parizu.

“Z nastopom na olimpijskih igrah se mi je izpolnil velik življenjski cilj. Po tem, ko so se mi zadnje igre v Tokiu izmaknile za vsega centimeter, sem si tri leta prizadevala, da bi prišla v Pariz. To je v atletiki zagotovo najpomembnejši dogodek, ki ti da tudi dodatno veljavo, saj to tekmovanje spremlja ves svet. To čutim tudi zdaj. Kamorkoli prideš te, ko omeniš, da si bil na olimpijskih igrah, gledajo drugače,” se je največjega športnega dogodka lanskega leta spomnila Neja Filipič, ki je v Parizu doživela številne trenutke, na katere ne bo nikoli pozabila.

Zaroka, klepet s predsednico, prijateljičin zgodovinski trenutek …

“Vzdušje na Stade de France je bilo fantastično. Tekmovanje je bilo fantastično. Tudi izven stadiona pa je bilo čutiti, da mesto diha z olimpijskimi igrami. Ko si hodil po Parizu, so te ljudje – ko so videli, da si športnik – ustavljali na ulicah. Spraševali so te, kako je igre doživeti od znotraj. Tudi v olimpijski vasi je bilo res pestro. Res ogromno športnikov na kupu. Ne samo veselih. Še več je bilo takih, ki so bili žalostni, saj niso izpolnili svojih ciljev,” je povedala trenutno edina predstavnica slovenske atletike v širšem svetovnem vrhu v horizontalnih skokih.

“Kar nekaj trenutkov je bilo, ki jih ne bom nikoli pozabila. Ob tekmovanju je to zagotovo trenutek z otvoritve iger, ko je Žan Luka Zelko zaročil Anito Horvat. Zelo se mi je v spomin vtisnil tudi pripetljaj, ki sem ga doživela na strehi slovenskega bloka v olimpijski vasi. Šla sem na kavo in naključno naletela na predsednico Slovenije Natašo Pirc Musar ter z njo malce poklepetala. Igre si bom zagotovo zapomnila tudi zaradi tega, ker je moja prijateljica Thea LaFond postala olimpijska prvakinja. Zelo sem bila vesela za njo,” je nadaljevala gostobesedna 29-letna slovenska atletinja in spomnila na zgodovinski podvig svoje leto starejše kolegice, ki je Dominiki prinesla sploh prvo olimpijsko medaljo in postala olimpijska prvakinja.

Thea LaFond je prinesla prvo olimpijsko medaljo majhni karibski državici z vsega dobrih 70 tisoč prebivalcev. FOTO: Profimedia.

S sezono 2024 mora biti zadovoljna

Njej tako dobro na tekmovališču ni šlo. Z rezultatom 13,85 metra je zaostala za svojim najboljšim izidom sezone (14,26 metra), ki ji je na mitingu diamantne lige v Monaku uspel približno mesec dni pred tem, in obstala v kvalifikacijah. Zasedla je končno 18. mesto med 30 tekmovalkami.

Sezona 2024 ji je sicer dala veliko razlogov za zadovoljstvo. Na evropskem prvenstvu se je junija ob rezultatu 14,12 metra izkazala s sedmim mestom, sezono pa kronala s četrtim mestom na zaključku diamantne lige v Bruslju, na katerega se je po dobrih nastopih na prejšnjih mitingih uvrstila.

“Z letom 2024 sem zadovoljna. Kako ne bi bila? Prvič sem se uvrstila na olimpijske igre. Bila sem v finalu evropskega prvenstva. Solidno sem tekmovala v skoku v daljino. Uvrstila sem se v finale diamantne lige. Lansko leto je prineslo nekaj prelomnih trenutkov in si ga bom zagotovo zapomnila. Hkrati sem se vrnila po poškodbi. Zdaj samo še gradim na tem, tako da …,” je povedala lastnica drugega najboljšega slovenskega rezultata v zgodovini po rekorderki Mariji Šestak (15,08 metra), ki je leta 2022 skočila 14,42 metra. To je bilo tudi leto, v katerem je v Oranu v Alžiriji postala sredozemska prvakinja.

“Zelo pestro leto je za mano, kar nekaj lepih trenutkov je prineslo. Prvi je bil tisti, ko sem v Franciji pozimi skočila zelo dobro in sem vedela, da sem blizu olimpijskih iger. Drugi sredi maja, ko sem vedela, da sem po ranking lestvici v Pariz praktično uvrščena. Potem seveda nastop na olimpijskih igrah in za konec pika na i – četrto mesto na finalu diamantne lige,” je zaključila z obujanjem spominov na lansko leto.

Pripravljena je dobro, začenja daleč od doma

Leto 2024 je za nami, začelo se je leto 2025, ki bo, čeprav ne bo olimpijskih iger, prav tako zelo pestro, saj prinaša kar tri velika tekmovanja. Že marca kar dve – dvoransko evropsko prvenstvo na Nizozemskem in dvoransko svetovno prvenstvo na Kitajskem. Septembra sledi še vrhunec sezone, svetovno prvenstvo na prostem v Tokiu.

“Priprave na novo sezono potekajo dobro. Za zdaj gre vse po načrtih. Mislim, da sem se dobro pripravila. Kako dobro, bom videla po prvih nekaj tekmah. Na koncu se morajo ne glede na vse vsi elementi zložiti skupaj, da potem nastane nek optimalen in dolg skok. Ampak za zdaj mislim, da mi gre okej,” pravi Filipič, ki je velik del priprav preživela na Tenerifih, dvoransko sezono pa bo verjetno začela 25. januarja na mitingu zlate serije v Astani v zelo oddaljenem Kazahstanu.

Verjame v osebni rekord in finale v Tokiu

“Potem imam potrjena še dva mitinga srebrne serije ali pa namesto enega od teh miting zlate lige v Bostonu. To je še stvar odločitve. Računam tudi na nastop na evropskem in svetovnem dvoranskem prvenstvu. Če bom zdrava in bo šla sezona po načrtih, bodo cilji za evropsko prvenstvo kar visoki. Težko pa točno napovem, dokler ne bom opravila nekaj tekem, da se dokončno pokaže moja forma,” je razkrila in nekaj povedala tudi o načrtovanih rezultatih. Lahko pade nov osebni rekord?

“Seveda verjamem, da lahko izboljšam svoj osebni rekord. Vem, kje imam pomanjkljivosti. Kaj se da izboljšati. To vse prinaša dodatne centimetre. Če bom zdrava in brez poškodb, dobro kaže. Dobro sem pripravljena. Na treningih trenutno še skačem iz krajšega zaleta. Počasi podaljšujemo zalet. V naslednjih dveh tednih me čaka še nekaj dela, da bom to tehniko, ki jo izvajam pri manjši hitrosti, čim bolj optimalno prenesla na večjo hitrost. Veliko več poudarkov smo dali letos skokom po eni nogi. Mislim, da se je obneslo,” se je razgovorila o ciljih za zimsko sezono, par besed pa namenila tudi poletni sezoni.

“Poleti nas čaka res dolga sezona, ki se bo začela maja, svetovno prvenstvo pa bo šele v sredini septembra. Izziv bo predvsem tempiranje forme, večina tekem bo namreč na sporedu od konca maja do začetka avgusta. Potem bo en mesec zelo malo tekem, ampak moja želja je, da se na Japonskem uvrstim v finale,” je jasno napovedala skakalka, ki je na dveh svetovnih prvenstvih že nastopila – v Edmontonu 2022 in Budimpešti 2023 -, a na obeh tekmovanjih ni prišla iz kvalifikacij.

Stara bo 30 let, počuti pa se bolje kot pri 18

Za konec smo se dotaknili “prepovedane” teme in jo drznili opomniti na to, da bo letos stara 30 let, kar pomeni, da prehaja med izkušenejše tekmovalke.

“Res je, stara bom 30 let, ampak se počutim skoraj bolje, kot sem se, ko sem bila stara 18 let. Tudi zdrava sem, dovolj spim, nič me ne boli … Moram reči, da ne čutim svojih let. Vedno sem bila “late bloomer”, zato tudi zdaj ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi še napredovala in izboljšala rezultatov,” je optimistično odgovorila.

Odlično. Potem se lahko tega, česa je sposobna na zaletišču, odrivni deski in v peskovniku narediti v naslednjih letih, zelo veselimo …