Hrvaškemu atletu Filipu Pravdici je na sobotnem mitingu v Kranju uspel velik podvig, v skoku v daljino je preskočil 835 centimetrov. "V šoku sem," je po tretjem najdaljšem skoku na svetu v letošnjem letu povedal 28-letni Rečan.

Hrvaški čudež in šov slovenskega dragulja v Kranju

Atletika

11. Maj 2024 1

Atletika

11. Maj 2024 1

“Iskreno, ampak ne vem, kaj se je zgodilo. Rekel bi, da je to plod dolgoletnega dela in odrekanja, z atletiko se ukvarjam že 15 let. Ta uspeh se ni zgodil čez noč. Zmeden sem. Ne vem. Mislil sem, da lahko skočim prek 820 centimetrov, 835 pa res nisem pričakoval. V šoku sem. Nadaljevanje sezone prinaša velike izzive. Najprej evropsko prvenstvo, zdaj po novem še olimpijske igre. Upam, da lahko tak rezultat na velikem tekmovanju ponovim,” je bil po skoku, s katerim je popravil več kot 20 let star hrvaški rekord Siniše Ergotića in poskrbel za trenutno tretji najboljši izid na svetu, ves iz sebe Filip Pravdica.

To je rezultat, ki “zagotavlja” olimpijsko medaljo

“Zdaj si predvsem želim, da ta rezultat ponovim na velikem tekmovanju. Na evropskem prvenstvu 835 centimetrov zagotovo pomeni medaljo. Na olimpijskih igrah mesto med najboljšimi petimi. Če bi dal bog, pa tudi medaljo,” je nadaljeval 28-letni skakalec in se, vsaj glede olimpijskih igrah, verjetno malce zmotil. Če bi v Parizu skočil 835 centimetrov, bi namreč skorajda zagotovo osvojil medaljo. Še nikoli v zgodovini iger se namreč ni zgodilo, da tak skok ne bi prinesel stopničk, povečini pa bi bil kar prvak.

Daleč je novopečeni hrvaški rekorder, ki na olimpijskih igrah še nikoli ni nastopil, skakal že poprej. Prejšnji teden je v Dubaju skočil nov osebni rekord 815. Kako je do takšnega preskoka v letošnjem letu prišel?

Življenjske preizkušnje najboljšega tekača v slovenski zgodovini

Atletika

12. Maj 2024 2

Atletika

12. Maj 2024 2

“Zgodila se je super kompenzacija. Dejan Vojnović, moj nekdanji trener, je rekel, da je kontinuiteta na visoki ravni tista, ki mi bo prinesla preboj. V zadnjih treh letih sem skakal čez osem metrov. Samo vprašane je bilo, kdaj bom skočil še dlje. Prejšnji teden sem skočil 815 centimetrov. Lani 809 z vetrom v prsi. Bilo je prostora. Mislim, da je odločilo ravno to, da nisem nič spremenil. Vse se je nakopičilo in prineslo rezultate,” je pojasnil kakšne pol ure po sijajem nastopu in nam odgovoril tudi na vprašanje, koliko čestitk je že dobil.

Sporočila so zasula njegov telefon, vsi so jokali

“Najprej sem se slišal z družino. Klical sem mamo, domače, dekle … Vsi so jokali. Tudi direktorja kluba. Ne morem opisati. Trenutno imam na telefonu 103 neprebranih sporočil. Pregorel mi bo. Moral sem ga ugasniti. Noro. Ne morem vam opisati,” je bil vesel Rečan, ki sicer od leta 2017 živi in tudi hodi v službo v Zagrebu. Situacija glede financ namreč tudi v hrvaški atletiki ni rožnata.

“Jaz sem si življenje organiziral tako, da že sedem let delam. Sem atletski trener. Od tukaj se financiram. Od atletike se težko živi. Podpora zveze? Je in ni. Pomagajo, kolikor lahko. Kolikor dobijo od države. Tako je. Atletika na žalost ni priljubljena. Težko je najti sponzorje. To sam dobro vem, saj sodelujem pri organizacijah mitingov. Bomo videli. Do zdaj sem zadovoljen. Glavno podporo tako ali tako nudi družina. Podpira me tudi klub. Tako se počasi nabere. Ne moreš pa v atletiki računati samo na eno stran,” se je razgovoril in si v nadaljevanju zaželel, da se bo situacija po neverjetnem podvigu, ki mu je uspel v soboto, vsaj malce spremenila.

Eno leto je treniral v Slovenski Bistrici in se naučil slovensko

“Definitivno bom dobil nek medijski prostor. Koliko bom to izkoristil, pa ne vem. Upam, da čim bolj. Najprej zaradi hrvaške atletike, potem tudi za klub. Taki uspehi so zelo dobri za mlade, ki prihajajo. To jih zagotovo motivira, kar je najpomembnejše. Ne mislim samo za atletiko, tudi za druge športe. Pomembno je, da niso na ulici. Luka Modrić jih z nje seveda zvleče največ. Jaz pa bom zelo vesel, če se bo kdo s športom začel ukvarjati tudi zaradi mene,” je dejal Pravdica, ki nas je pred začetkom krajšega pogovora na kranjskem stadionu kar malce zmedel.

Ko smo ga pocukali za rokav, nam je namreč odgovoril v tekoči slovenščini. Pojasnil je, zakaj. “Eno leto sem živel in treniral v Slovenski Bistrici pri Boštjanu Fridrihu. Med letoma 2016 in 2017. Takrat sem se, vsaj za silo, tudi naučil vašega jezika,” je povedal, a nas nato vseeno zaprosil, če lahko odgovarja v hrvaščini.