Luka Janežič, pred leti dolgo časa najboljši slovenski atlet, je bil v letu 2024 daleč od stare ravni in velikih tekmovanj, a je v njem našel tudi nekaj pozitivnih stvari in potrdil veselo novico - z atletiko bo nadaljeval. O tem in še marsičem je spregovoril v intervjuju za Sportklub.
“Zlagal bi se, če bi rekel, da letos nisem pomislil tudi na to, da končam. O vsem živem sem razmišljal. Ni lahko. Res ni lahko, ampak na koncu sem vseeno lahko zadovoljen, da sem letos močno napredoval, zato bom še naprej vztrajal,” je veselo novico potrdil Luka Janežič, ki je moral leta 2022 na vrhuncu kariere zaradi raztrgane ahilove tetive za kar eno leto prekiniti športno pot.
Slovenski rekorder v teku na 400 metrov (44,84), dvakratni polfinalist olimpijskih iger in dvakratni petouvrščeni na evropskih prvenstvih je pred začetkom sezone upal, da bo še tretjič tekel na olimpijskih igrah.
Z najboljšim letošnjim rezultatom 46,40 je za skoraj sekundo izboljšal svoj lanskoletni najboljši izid (47,35), a za Parizom na koncu vseeno krepko zaostal.
Atlet, ki je bil med letoma 2017 in 2019 kar trikrat v nizu izbran za najboljšega v Sloveniji, ne namerava obupati. Še naprej bo vztrajal in upal na vrnitev na staro raven.
“Verjamem, da mi lahko uspe. Najpomembnejše pa bo predvsem, da spet napredujem. Če napredka ne bo, potem pa res ne vidim smisla,” nam je na dan, ko je po koncu dopusta začel s pripravami na novo sezono, povedal 29-letnik.
Kako bi ocenili sezono 2024?
Najbolj me vseeno veseli, da napredujem. To je najbolj pomembno. Ko se enkrat ustavi, je težko. Napredka ne morem zanikati. Tekel sem skoraj sekundo bolje kot leto pred tem. Po drugi strani pa je res, da sem vseeno pričakoval, da bo napredek boljši. Da bom sposoben teči pod 46 sekundami. Nekje 45,80, 45,90 … To mi na žalost ni uspelo …
Zanimivo, da ste najboljši letošnji rezultat 46,40 tekli v prvem nastopu, povsem na začetku sezone, maja na mitingu v Kranju. Kako to?
Res je, o tem sem premišljeval tudi sam. Ko sem potem malo pobrskal po spominu, sem ugotovil, da je to zame kar klasično. Da sem zelo velikokrat sezono začel zelo dobro, potem pa tekel slabše, razen na velikih tekmah, na katerih sem tekel še bolje.
Tudi v najboljših sezonah sem začel zelo dobro, pa potem rezultatov nisem več ponavljal. Razen na velikih tekmah, za katere sem se še posebej pripravil. Kar je najbolj pomembno. Iz tega vidika to morda ni tako čudno. Po drugi strani pa sem vseeno mislil, da bo šlo le še na bolje, ampak tega ni bilo. Res je, da sem večkrat tekel med 46,40 in 46,80, neka konstanta je bila, hitreje pa ni šlo. Zato sem imel kar malce mešane občutke. O tem bo treba očitno malo razmisliti in ugotoviti, ali je šlo mogoče kaj narobe.
Kdaj ste se dokončno sprijaznili, da boste ostali brez olimpijskih iger?
Zelo hitro. Po nekaj tekmah. Po prvi tekmi sem bil res zadovoljen, super začetek je bil, morda celo boljši od pričakovanj, potem sem pa zelo hitro videl, da ne bo šlo. Kar kmalu mi je bilo jasno, da bo zelo težko.
Ste tudi zaradi tega ob koncu sezone tekli precej slabše? V zadnjem nastopu sezone ste tekli 47,90. Je po tem, ko ste ostali brez Pariza, zmanjkalo motiva?
Ne, niti ne. Celo poletje sem treniral, da bi septembra nekaj pametnega odtekel, a sem tik pred temi tekmami konec avgusta zbolel. Zato sem tudi odpovedal nastop na mitingu v Köbenhavnu, kjer bi moral teči.
Potem sem vseeno tekel na ekipnem prvenstvu in v Zagrebu, ampak enostavno nisem bil več pravi. Bolezen je očitno terjala svoj davek. Škoda, saj sem se skozi celotno poletje pripravljal na te tri, štiri tekme, ki pa jih potem nisem mogel izpeljati tako, kot sem si želel.
Kako težko je bilo spremljati olimpijske igre od daleč? Na zadnjih dveh igrah ste bili v polfinalu, zdaj pa ste bili zelo oddaljeni od olimpijskega dogajanja.
Mislil sem, da bo težje. Ne, da nisem imel želje biti tam, daleč od tega, ampak ko sem se enkrat sprijaznil s tem, da me ne bo v Parizu, sem v igrah užival iz drugega zornega kota. Ogledal sem si vse atletske discipline, spremljal sem tudi veliko ostalih slovenskih športnikov.
Ni mi bilo tako zelo težko. Veseli me, da sem dvakrat tam že bil. So bile pa te igra zagotovo moj velik cilj. Potem ko sem se poškodoval, so bile glavni cilj, tako da je to, da me ni bilo zraven, na koncu vseeno neuspeh. Čeprav je jasno, da bi bil to po tako hudi poškodbi izjemen podvig.
Kako komentirate razplet olimpijskega finala v teku na 400 metrov, ki je bil najhitrejši v zgodovini? Kar pet tekačev je teklo pod 44 sekundami.
Res je. Neverjeten finale. Moram reči, da me je Američan Quincy Hall s finišem res presenetil. Tekmo je dobil v zadnjih 100, 80 metrih. Neverjeten zaključek mu je uspel. Ponavadi dva, maksimalno trije tečejo pod 44 sekundami. Letos jih je kar pet.
Rezultati napredujejo, tako da … Super finale. Če hočeš biti med najboljšimi na svetu, moraš teči res zelo, zelo dobro. Še ena potrditev, da je atletika trenutno na vrhunskem nivoju.
Še morda beseda ali dve o komaj 16-letnem Američanu Quincyju Wilsonu, ki je letos tekel fenomenalnih 44,20.
Ta rezultat je za tako mladega atleta res neverjeten. Nor. Smo pa pri Američanih tega že vajeni. Kar nekaj tako hitrih in zelo mladih sprinterjev je že bilo v preteklosti, pa potem niso vsi dosegli tistega, kar smo od njih pričakovali. Vsakih nekaj let se izstreli nekaj takih imen na ameriških kvalifikacijah za velika tekmovanja.
Je pa vprašanje, kako bo napredoval. Kaj bo pokazal v prihodnosti. Če bi bil iz kakšne druge države, bi bil z naskokom najboljši, v ZDA pa se posamično niti ni uvrstil na olimpijske igre, ampak le kot član štafete 4 x 400 metrov in je v Parizu tekel zgolj v kvalifikacijah. Da se bo kot Američan uvrstil na največje tekme, se bo moral še pošteno potruditi. Bomo videli, kaj bo z njim v prihodnosti. Pustimo se presenetiti.
Na žalost je brez olimpijskih iger ostal tudi Rok Ferlan, ki mu je Pariz ušel za las, je pa zato spet pokazal lep napredek, odtekel nov osebni rekord 45,52 in se uvrstil v polfinale evropskega prvenstva v Rimu. Kako vidite njegov napredek?
Zelo lepo napreduje. Že nekaj let se izboljšuje in teče osebne rekorde. Zelo lepo je videti, da napreduje. Najbolj pomembno je, da ostane zdrav. Če bo tako, bo lahko dobro treniral in lepo napredoval. Super sezona je za njim.
Kot sem že večkrat rekel, ima Slovenija še enega odličnega tekača na 400 metrov. Pred nekaj leti, ko sem bil sam, bi si težko mislil, da bo tako. Z njim skupaj tečeva že zelo dolgo, zdaj pa mu je uspel res lep preskok. Super, same pohvale zanj.
Sami niste imeli nobenega dvoma o nadaljevanju kariere?
Zlagal bi se, če bi rekel, da letos nisem pomislil tudi na to. O vsem živem sem razmišljal. Ni lahko. Res ni lahko, saj vem, kako je bilo včasih. Kako z lahkoto sem tekel določene rezultate, zdaj se pa res trudim, pa sem na 46, kar je bil zame včasih slab rezultat. Letos pa sem se takšnih rezultatov veselili.
Ne bom rekel, da nisem razmišljal o koncu kariere, je pa dejstvo, da če ne bom napredoval – govorim o naslednjih dveh letih -, potem ne vidim smisla.
Rekli ste, da ni lahko – pa je tako tudi v smislu financ? Denarja za trenažni proces in življenje ne zmanjkuje?
Zaslužim veliko manj, kot sem. To je dejstvo. Iz tega vidika se tudi vprašaš, koliko je še smiselno. Sem pa imel po drugi strani to srečo oziroma pamet, da sem takrat, ko sem zaslužil z atletiko, preudarno ravnal z denarjem in se danes s tem pokrivam. Če ne bi v tistih letih, ko sem relativno dobro zaslužil, ravnal tako, potem danes ne vem, ali bi še šlo. Imam neko zalogo, da se to še lahko grem.
Poškodba je pozabljena? Bolečin ni več?
Treniram normalno, tekmujem normalno. Bolečin ni več, je pa dejstvo, da tetiva ni ista in verjetno tudi nikoli ne bo. Nisem povrnil stoodstotne gibljivosti in tako bo po vsej verjetnosti ostalo za vedno, kar se verjetno pozna tudi pri teku. Pri vsakem koraku. Na tem delamo. Nimam pa težav, da bi me kaj bolelo, zagotovo pa ni enako, kot je bilo pred poškodbo.
S pripravami na novo sezono ste že začeli? Boste kaj spremenili?
Začel sem ta teden. Vsako leto so neke minimalne spremembe, a nič bistvenega. Čez zimo bom tako kot vsako leto veliko na Tenerifskih otokih. Pozimi verjetno ne bom tekmoval, čeprav to še ni odstotno. Kot sem rekel, dokler bom napredoval, bo to super. Če bom v letu 2025 naredil tak napredek, kot sem ga letos, potem smo na pravi poti.
Tokio in svetovno prvenstvo 2025 imate v mislih?
Zagotovo si vedno želiš nastopati na velikih tekmah. Ampak najprej bo treba teči. Kmalu se bo pokazalo, kje smo. Potem bomo videli, ali bo to dovolj ali ne. Če bom napredoval, potem verjamem, da se lahko vrnem tudi nazaj na velike tekme. Če ne bom, potem pa …
Pa naslednje olimpijske igre, ki bodo leta 2028 v Los Angelesu?
Rad bi naredil še en olimpijski ciklus, da. Nisem še tako star. Če bi bil starejši, bi se verjetno res spogledoval s koncem kariere. Sploh v zadnjem času je trend, da nekateri ravno v mojih letih dosegajo najboljše rezultate. Zdi se mi prekmalu, da bi obupal. Želim si teči še štiri leta, toliko časa bi še bil v atletiki. Če bom videl, da ni napredka, bi se pa res vprašal o smiselnosti vztrajanja.
Kje ste preživeli dopust in kako je bilo?
Vse skupaj sem imel tri tedne počitka. Dva tedna čistega počitka, pa en teden aktivnega počitka. Najprej sem bil malo na slovenski obali, potem pa še v Grčiji. Uspel sem odklopiti atletiko. Na koncu sezone vedno komaj čakam na dopust. Za tri tedne izklopim šport in se spočijem. Tudi letos mi je uspelo. Včeraj sem prišel z dopusta, danes pa sem že prvič treniral.
Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?
Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!