Oče gorskega teka pri nas: "To je moj zadnji veliki izziv"

Tomo Šarf. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

S Tomom Šarfom, očetom gorskega teka pri nas, smo se pogovarjali o razvoju gorskega teka od časov, ko je bil na obrobju, do današnjega razcveta, ki bo letos poskrbel za enega športnih vrhuncev leta na slovenskih tleh.

“Gorski teki so bili nekoč kot nek odpad za atlete. Precej truda je bilo potrebnega, da smo dokazali, da ni tako,” danes pravi Tomo Šarf, ki je v gorske teke vpet že skoraj pol stoletja. Vse odkar je daljnega leta 1979 organiziral Tek na Šmarno goro, ki že vrsto let šteje za svetovni pokal in je bil lani na sporedu že 46. zapovrstjo.

66-letni Ljubljančan, eden redkih s certifikatom za merjenje tekaških tras, je od samih začetkov zraven tudi pri Ljubljanskem maratonu, največji tekaški prireditvi pri nas. Zdaj je pred njim nov izziv. Kamnik bo od 5. do 7. junija gostil evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih. Seveda je močno vpet tudi v ta dogodek.

“Veliko planino in letošnje evropsko prvenstvo vidim kot zadnji večji gorsko tekaški izziv,” pravi človek, ki je pomembno vlogo v razvoju gorskega teka odigral tudi na svetovni ravni. Nenazadnje je bil do nedavnega predsednik Svetovne zveze za gorske teke (WMRA).

“Mislim, da sem v slovenskem in tudi v svetovnem merilu na tem področju pustil sled. V teh 40 letih smo napisali lepe zgodbe. Ko ti nekdo prizna, da si nekaj naredil, ti to seveda laska. Nima smisla se delati skromnega in govoriti, da ti ne pomeni,” iskreno odgovarja na trditev, da ga imamo za očeta gorskega teka pri nas.

Kako se danes spominjate svojih prvih stikov z gorskim tekom in kaj vas je na začetku pri tej disciplini najbolj pritegnilo?

Začelo se je pred mnogimi leti. Prej sem veliko kolesaril, takrat so bile druge zime in drugačna oprema. Pozimi skoraj nihče ni kolesaril, zato smo v tistem času pozimi tekali po Šmarni gori. Med nami so se začele pojavljati ideje, kdo pride hitreje na vrh. Enkrat smo se dogovorili, da naredimo dirko in vidimo, kdo je kdo. Pred 46 leti smo tako prvič naredili tek na Šmarno goro. Hoteli smo preveriti, kako hitro se sploh da priti gor. Takrat se je zadeva prijela.

To je bilo obdobje, ko so se rojevale množične športne prireditve, Maraton Franja, Trnovski in Bloški smučarski maraton in podobne, zato je tudi Tek na Šmarno goro dobil svoj zagon. Organizirali smo ga do osamosvojitve.

Leta 1991 smo se odločili, da naredimo še “Rekord Šmarne gore”, tekmo direktno do vrha. Spomladi smo izpeljali ta dogodek, jeseni pa naj bi organizirali še tradicionalni oktobrski tek. Potem je bila osamosvojitvena vojna in ravno ob rekordu se je rodila ideja, da bi Tek na Šmarno goro postal državno prvenstvo v novonastali Sloveniji.

V okviru Atletske zveze Slovenije je že obstajala sekcija za gorske teke, zato smo leta 1992 to tudi uresničili. Državno prvenstvo v gorskih tekih je bilo zelo uspešno, v primerjavi s podobnimi prireditvami takrat za razred višje. Tisto leto so me prepričali še, da podpremo nastop reprezentance na svetovnem prvenstvu v Susu.

Novembra 1992 smo na Šmarni gori sklicali sestanek in povabili vse, ki so bili vpeti v ta kontekst. Pripravil sem ročno napisan dokument na petih straneh, kako sem si zamislil gorske teke v Sloveniji: združenje za gorske teke, državno prvenstvo, pokalne tekme, izbirne tekme za velika tekmovanja itd.

Prepričali so me, da jim pomagam, takoj po tem pa sem postal še vodja gorskih tekov v Sloveniji. Takrat smo se bolj konkretno povezali tudi z Atletsko zvezo. Tako sem “padel” v to.

V času, ko ste začeli, gorski teki v Sloveniji še niso bili široko prepoznavni. Kako ste takrat razlagali pomen teka izven asfalta in stadiona? Kakšen je bil odziv tekaške javnosti?

Če pogledamo zgodovinsko, so gorski teki obstajali že dolgo, le da ljudje temu niso rekli gorski teki. Športniki vseh vrst so tekanje po hribih uporabljali kot osnovno telesno pripravo; v tistih časih nismo poznali fitnesa in podobnih pogruntavščin.

Atletika je dolgo gledala na gorske teke kot na nekaj manjvrednega. Miselnost je bila približno taka, da dokler si mlad in na višku kariere, tečeš na stezi, ko si “odslužen”, greš na cesto, na koncu pa mogoče pristaneš v gorskih tekih. Gorski teki so bili kot nek odpad za atlete. Precej truda je bilo potrebnega, da smo dokazali, da ni tako.

Kakšen je danes status gorskega teka v Sloveniji in kako ga postavljate v širši, mednarodni kontekst?

Danes nima smisla govoriti samo o Sloveniji, treba je gledati svetovno raven in vleči vzporednice. Tek na Šmarno goro smo začeli leta 1979, svetovna zveza za gorske teke pa je bila ustanovljena leta 1984, leto zatem je bilo na sporedu prvo svetovno prvenstvo. Takoj po ustanovitvi je bila zveza sprejeta v svetovno atletiko.

Ko smo v Sloveniji postavili sistem, smo že naslednje leto organizirano peljali reprezentanco na svetovno prvenstvo. Ob tem moram poudariti, da je Slovenija, oziroma prej Jugoslavija, ena od petih držav, ki je nastopila na vseh svetovnih prvenstvih od leta 1985 dalje.

Na kongresu na svetovnem prvenstvu je takratni predsednik Danny Hughes hitro ugotovil, da imam ideje in da razmišljam nekoliko drugače kot večina. Povabil me je in leta 1997 sem prišel v upravni odbor svetovne zveze. V prvih letih sem bil direktor za razvoj.

Ko sem prišel, smo imeli samo svetovno prvenstvo, ki se je imenovalo “World Trophy”. Mednarodna atletska zveza, takrat znana še pod imenom IAAF, ga ni priznavala kot svetovno prvenstvo. V času, ko sem bil direktor za razvoj, je postalo uradno priznano s strani IAAF.

Začeli smo organizirati tudi svetovni pokal, veteransko svetovno prvenstvo, neuradno mladinsko svetovno prvenstvo. Organizirali smo tudi evropsko prvenstvo; prvih pet let smo ga organizirali mi, do leta 2000, ko je bilo na Krvavcu. Takrat je na povabilo Janeza Aljančiča prišel pogledat tekmo še Hansjörg Wirz, predsednik Evropske atletske zveze.

Ko je videl nivo prireditve v Cerkljah, je Evropska atletika gorske teke sprejela kot polnopravni del in prevzela organizacijo evropskega prvenstva. Za nas je bilo to pomembno, saj se je raven tekmovanja dvignila.

Slovenija je sledila tem trendom. Odvisno od vodstva je bilo včasih več, včasih manj posluha. Štiri mandate in pol sem bil v izvršnem odboru AZS. V tem obdobju smo prišli iz nič do kar solidnega statusa v AZS. Naš glas se je slišal, imeli smo svoj proračun.

Pomagalo je tudi to, da smo imeli v tem obdobju nekaj dobrih atletov. Najprej sestri Ines in Tina Hižar, ki sta leta 1999 in 2000 osvojili prvi medalji. Potem so prišli Mitja in Mateja Kosovelj ter Lucija Krkoč. Bili smo res uspešni, praktično vsako leto smo z velikih tekmovanj prinesli medalje.

Danes imamo nekaj zelo dobrih posameznikov, a svetovna konkurenca je močnejša, zlasti zaradi prihoda afriških tekačev, zato je do medalj na svetovnem nivoju bistveno težje priti.

V družbi sester Ines in Tine Hižar. FOTO: osebni arhiv Toma Šarfa.

V krovni svetovni organizaciji za gorske teke (WMRA) ste prišli do samega vrha, med letoma 2021 in 2025 ste bili njen predsednik. Kako je prišlo do trenutka, da ste stopili v to vlogo?

O predsedniški kandidaturi sem razmišljal že prej. Prvi predsednik je bil Angelo Di Biassi, potem je zvezo dolgo časa vodil Danny Hughes, s katerim sva bila zelo povezana in sva se dopolnjevala. Večkrat mi je omenil, da me vidi kot svojega naslednika. Leta 2009 je nepričakovano umrl. Takrat smo morali sprejemati hitre odločitve, jaz pa sem imel v tem času cel kup osebnih izzivov in nisem imel časa in energije za vse.

Na volitvah leta 2017 sva bila kandidata za predsednika legendarni novozelandski gorski tekač Jonathan Wyatt in jaz. Dogovorila sva se, da bo on predsednik, jaz pa sekretar, ker sem poznal sistem in sem imel izkušnje. Jonathan je hitro spoznal, da je vodenje zveze nekaj povsem drugega, kot si je to predstavljal kot vrhunski športnik.

Dve leti se je lovil, potem pa je prišel covid, ki je postavil na glavo vse sicer dobro zasnovane načrte. V tistem letu je bil Tek na Šmarno goro ena redkih športnih prireditev, ki je bila izpeljana v Sloveniji in tudi širše.

Leta 2021 sem postal predsednik jaz. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo stvari spet spravili skupaj. V teh štirih letih smo naredili velik korak; svetovni pokal in svetovno prvenstvo sta danes na bistveno višji ravni, svetovno prvenstvo je uradno organizirano s strani Svetovne atletike. Na nivoju svetovnega prvenstva nam je uspelo združiti gorske teke in trail teke. Temu se je prilagodila tudi Evropska atletika.

Danes se veliko govori tudi o olimpijskih igrah, o “off road running” v taki ali drugačni obliki. Predlogov je več, konkretne ideje pa še niso dovolj daleč, da bi lahko uradno govorili o tem.

Trail teki so že nekaj let v porastu. Zakaj se je to zgodilo?

Na globalni ravni se je, ko so se pojavili trail teki, že pred leti zgodil velik premik. V WMRA, svetovni zvezi za gorske teke, smo takrat zamudili vlak. Naš koncept je bil klasičen, zveza deluje kot združenje nacionalnih panožnih zvez, poslanstvo je razvoj panoge in organizacija tekmovalnega sistema. Za to pa potrebuješ tudi denar.

ITRA, krovna mednarodna organizacija za trail teke, je bila ustanovljena kot združenje organizatorjev tekem, na povsem komercialnih temeljih. Strukturno ni bila nikoli ekvivalentna WMRA. Ko se je to pojavilo, bi morali stopiti skupaj in sodelovati.

Takratni predsednik WMRA tega ni dojel, ITRA pa se je hitro razvijala in nas prerasla, predvsem v komercialnem oziru. Danes so trail teki v praksi sinonim za skoraj vsakršno dejavnost teka v gorah. Nihče več ne govori samo o gorskih tekih.

Kaj je glavna razlika med trail tekom in gorskim tekom?

Ločnic je več, stvari pa se prepletajo. Doktrina WMRA je bila, da so tako imenovani klasični gorski teki dolgi nekje do 10 ali 15 km, da je čas zmagovalca do okoli ene ure. Ko so se začeli pojavljati trail teki, smo mejo premaknili do maratonske razdalje in to poimenovali “Long Distance Mountain Running”. Traili pa so bili in so danes vse bolj usmerjeni v daljše razdalje, kjer zgornje meje praktično ni. Daljši ko je tek, bolj ko je ekstremen, bolj je privlačen za “instagram generacijo”.

Bistvena razlika je tudi stopnja samozadostnosti tekačev. Pri enourni tekmi lahko organizator progo dobro označi, poskrbi za okrepčevalnice, logistiko, prenos opreme. Načeloma za tekme v gorskih tekih tekač rabi samo svojo osebno opremo: hlačke, majico in primerno obutev.

Pri trail tekih so proge tako dolge, da jih ne moreš stoodstotno označiti in pokriti z okrepčevalnicami, zato je tudi zaradi varnosti obvezna dodatna oprema: dodatna oblačila, voda, energijski geli in ploščice, včasih celo telefon.

Palice so pri trail teku pogoste, pri gorskih tekih jih praviloma ne uporabljamo. Pri gorskih tekih so razdalje krajše in nakloni manjši, tako da tekmovalci večino proge lahko pretečejo, pri teku pa je uporaba palic neučinkovita. Ko tek preide v hojo, pa uporaba palic postane smiselna, in pri trail tekih večina udeležencev večji del proge prehodi. Poleg tega je uporaba palic v strnjeni skupini tekačev zaradi zdrsa palice lahko nevarna.

Kako nevarna sta lahko gorski in trail tek? Kako pogosto pride do nesreč?

V gorskih tekih imamo v pravilih zapisano, da proge ne smejo biti nevarne in izpostavljene, morajo biti označene tako, da se nihče ne more izgubiti, oznake so pogoste in jasno vidne, tudi zaradi megle. Pri trail teku je drugače, tam pogosto potrebuješ GPS, proge so daljše, označevanje je težje.

Treba je poudariti, da so gorski tekači, tako vrhunski kot rekreativni, vajeni teka v naravi. S treningom vzdržljivosti in moči se krepi tudi njihov občutek za tek po razgibanem, neravnem terenu, splošna koordinacija in motorika.

V gorskih tekih se seveda dogajajo padci, a običajno nič resnega: odrgnine, zvini gležnja in podobno, redko pride do težjih poškodb. Pri tekih s hitrimi in daljšimi spusti včasih tekači dobijo na podplatih velike žulje, koža na podplatu lahko dobesedno “odstopi”. Temu se da izogniti z uporabo ustreznih nogavic in obutve.

Pri trail tekih je situacija nekoliko drugačna. Proge so daljše, potekajo po tehnično zahtevnejših in velikokrat težje dostopnih terenih, tako da je teže zagotoviti varnost. Poleg tega so trail teki neke vrste modni, trendovski šport, ki se ga lotevajo predvsem rekreativci brez prave “osnovne izobrazbe” in izkušenj.

V primeru vremenskih ekstremov prihaja do posledičnih težav zaradi mraza ali vročine oziroma dehidracije.

Tako pri gorskih tekih kot pri trail tekih je v zadnjih letih prišlo do več smrtnih žrtev. Večinoma je bil vzrok hitra sprememba vremena in neustrezna oprema tekačev: toplo sončno vreme na startu in hitro poslabšanje z dežjem ali celo snegom in vetrom v gorah. Najhujša tovrstna nezgoda se je zgodila maja 2021 na Kitajskem, kjer je zaradi podhladitve umrlo 21 tekačev.

Kako je z zaslužkom in prepoznavnostjo v gorskem in trail teku?

Jonathan Wyatt je bil deset let nepremagljiv, a to je bilo obdobje, ko ta šport še ni bil komercialen. Španec Kilian Jornet je bil prvi, ki je iz tega naredil resen posel. Prišel je pozneje, zmagoval, imel je tudi občutek za biznis.

Danes se zaslužki v gorskih in trail tekih še ne morejo primerjati s stadionsko atletiko ali nekaterimi drugimi športi. Na “prvoligaških tekmah” zmagovalec dobi 1000 ali 2000 evrov, izjemoma do 5000.

Zdaj imamo denarne nagrade tudi na svetovnem prvenstvu, nagradni sklad je okoli 80.000 EUR. Osebno menim, da tekaču zmaga na svetovnem prvenstvu prinese predvsem prestižni naslov, ki pa ga mora športnik znati vnovčiti.

Junija bo evropsko prvenstvo v gorskih tekih in trailu v Kamniku. Kako pomemben dogodek je to za slovenski gorski tek?

Slovenija ima veliko tradicijo pri organizaciji mednarodnih tekem. Ko smo vzpostavili koncept gorskega teka na mednarodni ravni, je Slovenija hitro pridobila organizacijo tekem v svetovnem pokalu. Šmarna gora je bila tradicionalno finale svetovnega pokala 20 let. Svetovni pokal je bil tudi na Krvavcu in Ratitovcu, pa seveda na Grintovcu, lani na Veliki planini.

Leta 2010 smo gostili svetovno prvenstvo na Veliki planini, leta 2017 pa evropsko prvenstvo. Podbrdo je dvakrat gostilo svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Sam sem bil tudi velikokrat delegat na svetovnih prvenstvih in poznam sistem z več zornih kotov. Izkušnje imamo.

Tokrat bo izziv večji, največji doslej. Evropsko prvenstvo je sedaj tridnevna prireditev s tremi tekmami. Tek gor prvi dan, trail tek drugi dan in gor dol tretji dan. Seveda je ustrezno večje tudi število nastopajočih, vključno s tekmami za tiste, ki se jim ni uspelo uvrstiti v državne reprezentance. Vse skupaj pomeni bistveno več logistike in posledično večji denarni vložek.

Kakšni so konkretni organizacijski izzivi in koliko tekmovalcev pričakujete?

Pričakujem okoli 700 tekačev iz približno 35 držav. Udeležba je omejena, v vsaki disciplini lahko nastopijo štirje tekmovalci iz države, trije se štejejo za ekipno razvrstitev. Poleg tega bodo tudi mladinske tekme in odprte dirke, na katerih bo lahko tekel vsak.

Velik izziv je predvsem nastanitev. Kamnik je ravno prav velik za tak dogodek, a nastanitvenih kapacitet ni dovolj. Ljubljana je bistveno dražja in logistično nepraktična. Računamo na širšo okolico, recimo na Snovik, kjer bodo tik pred prvenstvom odprli nov hotel.

Kako pa je z zanimanjem rekreativcev?

Rekreativci bodo imeli možnost nastopiti v petek na Teku na Veliko planino in v soboto na dveh trail tekih, na 25 in na 52 kilometrov. Obe progi sta res lepi, novi in vodita tekače iz Kamnika preko Velike planine nazaj v Kamnik.

Prijave so odprte že od sredine oktobra, prijavljenih je že več kot sto tekačev. Večje število prijav pričakujemo, ko mine zima.

Zakaj bi ljudem priporočili gorski tek?

Če bi koga povabil v gorski tek, bi rekel, da tam spoznaš samega sebe in seveda naravo. Navadiš se uživati v tem. Ali pa ne, vse je odvisno od človeka. Je pa res, da “duše” gorskega teka današnja generacija včasih ne vidi. Pristopi so drugačni, veliko je vpliva družbenih omrežij in potrebe po dokazovanju. Iskanje fotogeničnih kotičkov v naravi s ciljem objave selfijev se mi zdi popoln nesmisel.

Včeraj sem na vrhu Viševnika srečal dve mladi dekleti. Ena je bila mamica, na vrh je prišla s sedem mesecev starim otrokom, varno zavitim v topel kombinezonček. Učiteljica telovadbe in očitno športnica.

Pogovarjala sva se o tem, da danes otroci ne znajo več narediti prevala, naprej, kaj šele nazaj, ker se starši bojijo, da si bodo njihovi otroci zlomili tilnik. Ne znajo več plezati po drevesih, ker se starši bojijo, da bo kdo padel in se poškodoval.

Le kam to pelje? Včasih smo živeli z naravo, danes smo izgubili občutek za to. Življenja ne rešuje tehnika, ampak miselnost. Tehnika nam lahko pri tem le pomaga.

Kako danes gledate na odnos Slovencev do gibanja v naravi in teka v hribih v primerjavi s preteklostjo?

Slovenci smo narod, ki je čustveno povezan s hribi, kot večina hribovskih narodov. Seveda obstaja tudi del ljudi, ki jim to ni mar, a velik delež ima gore rad. Jaz vedno pravim: “Hvala bogu, da smo različni.”

Zame so hribi še vedno tisti konec sveta, kamor najraje zahajam, tudi zato, da se izklopim. Ni nujno, da gre za visokogorje.

Če potegnete črto pod svojo dolgoletno pot v gorskih tekih, kako naprej?

Zadnjih 30 let sem veliko časa namenil gorskim tekom. Videl sem veliko sveta, srečal veliko zanimivih ljudi, doživel veliko lepega. Za prehojeno pot mi ni žal.

Veliko planino in letošnje evropsko prvenstvo vidim kot zadnji večji gorsko tekaški izziv.

Leta, ki mi še preostanejo, bi rad preživel po svoje, s čim manj dolgoročnih obveznosti.

Ostajam zvest Šmarni gori, na čelu s tekom. Upam, da pridemo do številke 50. Dokler se počutim koristnega, bom sodeloval pri Ljubljanskem maratonu in ostalih prireditvah, kjer sem že zdaj vključen.

Medtem bom skušal v desetletjih pridobljene izkušnje prenesti na zanamce.

Ste tudi uradni merilec prog za cestne teke v Sloveniji. Kako takšno delo sploh poteka?

Vsaka tekma, ki je uvrščena v uradni koledar, mora imeti certifikat Svetovne zveze (AIMS), ki potrjuje, da je dolžina proge res prava. Certifikat velja pet let oziroma do spremembe proge.

Običajno se dogaja, da morajo organizatorji zaradi takih ali drugačnih vzrokov progo spremeniti. Vzroki so lahko logistične narave ali pa dela na cestah. Na Ljubljanskem maratonu se do zdaj praktično še ni zgodilo, da na kateri od treh tras, maraton, polmaraton, 10 kilometrov, ne bi prihajalo do sprememb.

Meritev se izvaja povsem ročno. Na navadno kolo montiramo mehanski števec, ki ga je potrebno pred meritvijo umeriti glede na pogoje in premer kolesa. Pravilo je, da slediš najkrajši poti, v ovinkih nekje 30 do 50 centimetrov od roba. GPS meritev ne zagotavlja zadovoljive natančnosti za certificiranje proge za cestne teke.