Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Primož Feguš, predsednik Atletske zveze Slovenije, ki bo to ostal še naslednja štiri leta, se je v velikem intervjuju za Sportklub razgovoril o slovenski atletiki in predvsem številnih izzivih, ki so pred njo.
”Prvi dve leti sta bili dober uvod za nadaljevanje. Dodobra sem spoznal celotno zvezo in dobil podlago za prihodnja štiri leta, v katerih slovensko atletiko pričakujejo številni izzivi,” je povedal Primož Feguš, ki je na čelo Atletske zveze Slovenije prišel konec leta 2022, tam pa bo ostal še vsaj štiri leta, potem ko je postalo jasno, da na skorajšnjih volitvah ne bo imel protikandidata.
Nekdanji atlet, ki je po izobrazbi pravnik, je v dveh letih s sodelavci postoril že marsikaj, a pravi izzivi zanj in slovensko atletiko še prihajajo. Tudi in predvsem z dvema velikima tekmovanjema, ki ju je slovenska atletika pod njegovim vodstvom dobila.
Prihodnje leto bosta v Mariboru potekali druga in tretja divizija evropskega ekipnega prvenstva, verjetno največjega atletskega na slovenskih tleh do zdaj. Leta 2026 v Kamnik prihaja še evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih. Če bo vse po sreči, bo pred koncem njegovega zdajšnjega mandata v Ljubljani dokončan tudi velik atletski center, ki ga slovenska atletika (že desetletje) nestrpno pričakuje.
”Zanimanje za atletiko se dviguje. To je nesporno olimpijski šport ena, v to smo se lahko prepričali tudi letos. Ni pa samo vrhunski šport tisto, kar nas zanima. Poudarjati želimo, da je atletika zdrav način življenja. Vzgaja otroke, dobre državljane. Tudi to je zelo pomemben del naše agende,” poudarja v Ljubljani živeči Celjan, ki se je v uro trajajočem pogovoru razgovoril o še marsičem.
Brez protikandidata na volitvah vstopate v nov mandat. Čutite podporo?
Čutim podporo s strani večine klubov. Že med mandatom sem dobival glasove podpore. Načeloma nisem slišal nekih konkretnih očitkov, ki bi jih kdo imel na moj račun. Da ima kdo pomisleke v moj nov mandat.
V času, ko smo razpisali volitve, sem tudi poslal pismo o nameri, v katerem sem zapisal željo po nadaljevanju svojega dela. Takrat so se oglasili različni klubi in mi izrekli podporo.
Kako ocenjujete delo, ki ste ga v zadnjih dveh letih opravili?
Ti dve leti sta bili dober uvod za nadaljevanje. Dodobra sem spoznal celotno zvezo, ki sem jo sicer že prej poznal, saj sem bil vključen v njeno delo, a sem v predsedniški vlogi spoznal tudi podrobnosti, ki jih zdaj odkrivam na novo. To je bila dobra podlaga za prihodnja štiri leta, v katerih se od nas pričakuje organizacija večjih tekmovanj.
Vas je to, da na volitvah ne boste imeli protikandidata, presenetilo?
Malce me je, priznam. Mislil sem, da se bo pojavil kdo in me izzval. Toda po drugi strani je res, da smo v dveh letih naredili kar nekaj korakov naprej. Tudi to je dokaz, da delamo dobro, zato se mi zdi, da je logično, da s približno isto ekipo nadaljujemo v nov mandat.
V kakšnem finančnem stanju je danes zveza? Ko ste prišli na predsedniško mesto, ste dejali, da je bilo nekaj težav.
Leto 2022, še pod vodstvom prejšnjega predsednika, smo zaključili v rahlem minusu. Leto 2023 smo končali s pozitivnim rezultatom, tako bo tudi z letom 2024, zato bomo še drugo leto zapored atletom razdelili dodatna sredstva. Tako kot lani smo tudi letos s predstavnico atletov Majo Mihalinec Zidar dorekli, na kak način jim bomo pomagali.
Zagotovo je lani in letos prišlo do precejšnjega odskoka, kar se tiče finančnih sredstev. Iz vseh treh stebrov – ministrstva, fundacije za šport in sponzorjev – smo dobili precej več.
Kar se tiče financ, sem z zadnjima dvema letoma zelo zadovoljen. So pa pred nami veliki izzivi. Organizacija velikih tekmovanj prinaša ogromne stroške, kar pomeni, da bo potrebne še več energije, da sestavimo proračune za prihodnja leta.
“Nastavljeno je tako, da bosta obe veliki tekmovanji, ki ju bomo organizirali v naslednjih dveh letih, prinesli zaslužek.”
Organizacija takšnih tekmovanj prinaša minus?
Nastavljeno je tako, da bo prinesla plus. Da bo ostalo nekaj denarja, ki ga bomo potem lahko vložili nazaj v atletiko. Tako z evropskim ekipnim prvenstvom kot z evropskim prvenstvom v gorskih tekih nameravamo ustvariti plus.
Sploh pri gorskih tekih, pri katerih se je odprla možnost, da bodo poleg elitnih tekačev sodelovali tudi rekreativci. S tega naslova si obetamo zaslužek.
Se vam zdi, da v slovenski atletiki vsi gledate v isto smer? Ni nevoščljivost?
Jaz je ne zaznavam. Zlasti letos se mi zdi, da vsi klubi sledijo istemu cilju za ohranitev našega športa – to je organizacija velikih tekmovanj. S tem skrbimo za promocijo atletike, privabljamo mlade in pokažemo, kaj znamo. Javnost spozna naše športnike.
Klubi nudijo vso podporo. Ne poznam nikogar, ki bi rekel, da ta pot ni pravilna. Da bi se kdo konkretno postavil s kakšnimi kritikami, nisem zaznal. Če bi bilo tako, bi se verjetno tudi pojavil kak kandidat za predsednika, pa ga ni bilo.
Kako pa je s podporo atletom, če se kdo poškoduje za dlje časa, kot se je to zgodilo Luki Janežiču, ali pa, če se, tako kot se je odločila Maruša Mišmaš Zrimšek, atletinja odloči za materinstvo?
Že v preteklosti je bil sistem tak, da so atleti in atletinje tudi v primeru poškodb prejemali pomoč. Če se potem ta poškodba vleče več let, postane težje, saj prihajajo novi, mladi atleti z boljšimi rezultati.
Z Marušo smo skoraj prvič v takšni situaciji, v njej pa smo se zavestno odločili, da ji bomo pomagali še naprej. Sploh zato, ker je takoj izrazila željo, da se po porodu vrne na atletske steze.
V intervjuju, ki sva ga imela pred letom in pol, ste dejali, da je eden izmed vaših ciljev izboljšanje položaja atletskih trenerjev in sodnikov. Je bilo v tej smeri kaj narejenega?
Na obeh področjih je prišlo do premikov, čeprav ta misija še ni končana. Trenerjem smo precej izboljšali položaje. Tudi v finančnem smislu. Dobijo neke dodatke, ki jih prej ni bilo.
Pri sodnikih je bila težava v staranju, zato smo začeli s pomlajevanjem ekipe. Zgodili so se veliki premiki. Že zdaj imamo kar nekaj prijav za prihodnje leto in evropsko ekipno prvenstvo. Mnogi bi radi sodelovali na tak ali drugačen način.
“Organizacijo evropskega ekipnega prvenstva smo dobili po naključju. Sprva je bil kot gostitelj predviden Izrael, ampak potem je Evropska atletika sklenila, da tako veliko tekmovanje ne more potekati v državi, v kateri divja vojna.”
Naslednje leto je pred slovensko atletiko velik izziv. V Mariboru bo gostila drugi in tretji razred ekipnega prvenstva, kar je verjetno največje atletsko tekmovanje na slovenskih tleh do zdaj. Za kako velik projekt gre in kako je Slovenija sploh dobila organizacijo takšnega dogodka?
To prvenstvo smo dobili po spletu naključij. Sprva je bil kot gostitelj predviden Izrael, ampak potem je Evropska atletika sklenila, da tako veliko tekmovanje ne more potekati v državi, v kateri je vojna.
Ker so odgovorni na krovni evropski atletski organizaciji ugotovili, da ima Slovenija izkušnje z organizacijo tekmovanj in se je v preteklosti pri tem dobro odrezala – lani smo organizirali olimpijske dneve evropske mladine in balkansko prvenstvo za mlajše mladince -, so brez postopka izbire prvenstvo podelili nam.
Prepričan sem, da bo ekipa v Mariboru, ki ni sestavljena samo iz atletskih delavcev, ampak tudi iz ljudi, ki so zaposleni na Mestni občini Maribor in Zavodu za šport Maribor, to tekmovanje izpeljala na vrhunski ravni. Brez zapletov. Verjamem, da bomo po koncu tekmovanja ponosni na opravljeno delo.
Kaj vse prinaša organizacija takšnega tekmovanje?
Zelo veliko. Trenutno je Maribor edino mesto v Sloveniji, ki lahko organizira tak dogodek, saj ima zadostno atletsko infrastrukturo z novim stadionom in ogrevalnimi površinami, po drugi strani pa nastanitvene kapacitete.
To je namreč tekmovanje, s katerim k nam prihaja približno 1500 ljudi. V tretji diviziji prek 600, v drugi pa prek 800 udeležencev. Atletov, trenerjev, funkcionarjev … Zagotovo bo to velik zalogaj za logistiko in nastanitve, a smo glede tega že dogovorjeni z lokalnimi hoteli, ki bodo zmogli zagotoviti nastanitev za tako veliko število ljudi.
Kako je s kapaciteto stadiona Poljane v Mariboru. Koliko ljudi si bo lahko na delu ogledalo vrhunske atlete in atletinje?
Obstoječa na novo zgrajena tribuna ima prostor za približno 1000, 1500 ljudi. Zraven bomo postavili še približno enako velike montažne tribune. Tekmovanja si bo lahko v živo na stadionu ogledalo približno 3000 ljudi.
Prepričan sem, da bo stadion poln. Ne samo v drugi diviziji, v kateri nastopa Slovenija, ampak tudi v tretji. Zagotovo se bo tisti konec tedna, ko bomo na delu lahko spremljali naše atlete in atletinje, zbralo veliko ljudi. Prepričan sem, da bo težava predvsem v tem, kako mesto zagotoviti vsem, ki si bodo želeli biti na tribunah.
Ob tem je treba dodati, da si bo lahko tekmovanje še veliko več ljudi ogledalo prek televizijskih zaslonov. Dogovarjamo se za televizijski prenos, a za zdaj še ni znano, katera televizija bo dogodek prenašala.
“Zagotovo bo stadion v Mariboru tisti konec tedna, ko bomo na delu lahko spremljali naše atlete in atletinje, nabito poln.”
Bodo v Mariboru prisotni tudi največji zvezdniki reprezentanc, ki prihajajo k nam? Zanima nas predvsem za Norvežana, ki že vrsto let spadata med najboljše na svetu – svetovnega rekorderja v teku na 400 metrov z ovirami Karstena Warholma in večkratnega dobitnika zlatih medalj z največjih tekmovanj v tekih od 1500 do 5000 metrov Jakoba Ingebrigtsna?
Vseskozi smo in bomo v stikih z vodjami reprezentanc in direktorji atletskih zvez, ki prihajajo v Slovenijo. Z njimi se pogovarjamo, tako da bomo zagotovo pravočasno izvedeli, kdo bo prišel in kdo ne, tako da bomo lahko potem dogodek ustrezno promovirali.
Imena seveda še niso potrjena, saj tudi atleti in atletinje še nimajo izdelanih urnikov za prihodnje leto. Veliko bo verjetno odvisnega tudi od poškodb in forme, ki jo bodo zasledovali. Kdo vse bo prišel, bi moralo biti znano spomladi prihodnje leto.
Bo cilj Slovenije uvrstitev v elitno divizijo?
Lani se nam je izmaknila za vsega pol točke. Seveda upamo, da nam prihodnje leto pred domačimi navijači uspe in se Slovenija prvič v zgodovini uvrsti v elitno divizijo. To je zagotovo naš cilj.
Z uvrstitvijo v najvišji razred evropske reprezentančne atletike bi se zagotovo povišalo zanimanje za atletiko. Odprle bi se tudi finance na evropski in svetovni ravni. Preboj v elitno divizijo bi bil za Slovenijo zelo pomemben.
Leta 2026 nas čaka še eno veliko tekmovanje na slovenskih tleh. Evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih, ki ga bo gostil Kamnik. Povejte tudi kaj o tem.
Ekipa iz Kamnika na čelu z Dušanom Papežem in Tomom Šarfom je v preteklosti že organizirala svetovno in evropsko prvenstvo v gorskih tekih, nazadnje leta 2017. Ta ekipa si je zaželela, da bi še enkrat organizirala podobno tekmovanje, kar se bo zdaj tudi zgodilo.
Bo pa to tekmovanje zdaj v malce drugačnem formatu, kot je bilo v preteklosti. Po novem so namreč priključeni tudi trail teki. V slovenskem jeziku bi temu lahko rekli tek čez drn in strn.
Hkrati je novost tudi ta, da lahko na tekmovanje povabimo tudi rekreativce, ki bodo nastopili na identični progi kot elitni tekači, kar tekmovanju daje dodaten čar. Organizacijo tekmovanja je podprla tudi Občina Kamnik, ki si želi veselega vzdušja v času tekmovanja v centru mesta. Ideja, ki je pripravljena, zagotavlja zelo dobro tekmovanje.
Je slovenska atletika v zadnjem času v vzponu?
Zanimanje za atletiko se prav gotovo dviguje. To se vidi po merljivih rezultatih. Ogledih spletne strani, dosega na družabnih omrežjih, ogledih na televiziji. Letos smo imeli prvič po dolgem času televizijski prenos državnega prvenstva.
Seveda je jasno, da v atletiki trenutno ni takšnih globalnih zvezdnikov, kot so Luka Dončić, Tadej Pogačar in še kdo, prav tako pa je dejstvo, da je konkurenca med športi vse večja. Ampak mi se s tem ne ubadamo. Atletika je še vedno olimpijski šport številka ena, v to smo se lahko prepričali tudi na letošnjih olimpijskih igrah v Parizu, kjer je bil stadion tako v dopoldanskem času, ko so v atletiki na sporedu le kvalifikacije, kot tudi v večernem terminu nabito poln. Na tribunah je bilo 70 tisoč ljudi.
Na tem moramo graditi. Ni pa samo vrhunski šport tisto, kar nas zanima. Poudarjati želimo, da je atletika zdrav način življenja. Vzgaja otroke, dobre državljane. Tudi to je zelo pomemben del atletike in naše agende.
Morda glavna težava atletike je v tem, da je v središču pozornosti predvsem v času največjih tekmovanj. Kako zapolniti vrzel, ki je vmes?
S tem se veliko ukvarjamo. Vrzel pri nas nastane predvsem v zimskem času. Atletska sezona traja od začetka maja do konca septembra, potem aktivnosti usahnejo. Zimska sezona je precej krajša. Od začetka leta do sredine marca, ko je ponavadi na sporedu dvoransko svetovno ali evropsko prvenstvo.
Raven zanimanja želimo skozi celotno poletno sezono zadrževati z organizacijo mitingov Mednarodne atletske lige, ki je letos vključevala pet mitingov, vsi so bili ravni challenger. Tako bo tudi v prihodnjem letu, v katerem bomo dodali še miting v Celju. Tudi ta bo štel kot challenger.
V prihodnjih letih pa si želimo, da bi bil vsaj en od teh mitingov z bronasto ali celo srebrno značko. Ideja je, da bi se to zgodilo na novem stadionu v Ljubljani, ko bo zgrajen. Želimo si še enega mitinga, kot je bil nekoč velenjski, za katerega je bilo zanimanje vedno veliko. Stadion je bil vseskozi nabito poln. Ljudje niso sedeli samo na tribunah, ampak tudi v okolici. Upamo, da bo tako tudi v Ljubljani.
Te mitingi so za slovensko atletiko pomembni tudi zaradi še enega razloga, in sicer spremenjene možnosti uvrstitve na največja tekmovanja. Včasih so nanje peljale le norme, ki pa so danes tako visoko postavljene, da jih je skoraj nemogoče doseči.
Bistveno pomembnejši je v tem pogledu tako imenovani ranking, ki ga dosežeš z nastopi na različnih mitingih, na katerih atleti zbirajo točke in se na tak način uvrščajo na največja tekmovanja. Našim atletom bi radi omogočili, da bi te točke lahko nabirali tudi na domačih tleh in jim s tem olajšali pot na velika tekmovanja.
“Upam, da bomo z Ljubljanskim maratonom sodelovali tudi v prihodnosti. Mogoče tudi z evropskim prvenstvom v cestnih tekih, ki bi ga lahko Ljubljana gostila leta 2031.”
Največji redni atletski dogodek pri nas je Ljubljanski maraton. Koliko z njegovimi organizatorji sodelujete na Atletski zvezi Slovenije?
Zagotovo je Ljubljanski maraton vrhunska tekaška prireditev. Kot sem že večkrat omenil, se mi zdi sobivanje med Ljubljanskim maratonom in Atletsko zvezo Slovenije naravno. To smo letos tudi uspeli doseči, za kar bi se vodstvu Ljubljanskega maratona rad zahvalil.
V Atletski zvezi Slovenije so prepoznali kompetentnega partnerja, s katerim lahko sodelujejo. Upam, da se bo to sodelovanje nadaljevalo tudi v prihodnosti. Mogoče tudi z evropskim prvenstvom v cestnih tekih, ki bi ga lahko Ljubljana gostila leta 2031.
Prvič slišimo. Kako daleč je ta ideja?
Teoretično je zagotovo možno. Niso sicer še odprte kandidature na Evropski atletiki, a glede na to, da je bilo evropsko prvenstvo 2027 podeljeno Srbiji, leta 2029 pa bo prvenstvo gostila Nizozemska, bi Slovenija zagotovo lahko bila zanimiv kandidat za leto 2031. Toda seveda ob predpogoju, da uspešno organiziramo tekmovanja, ki jih imamo na krožniku zdaj.
Ko smo že pri cestnih tekih. Kako je z vzgojo cestnih tekačev pri nas? Kaj delate na tem?
To možnost smo zaznali in jo bomo v prihodnjem mandatu zagotovo razvijali v polni meri. Tekaška tekmovanja na cesti so nekaj novega. Do zdaj so bila vedno del največjih atletskih tekmovanj, kar pomeni, da so se odvijala poleti, kar seveda ni bilo optimalno, saj je takrat vreme za tekače prevroče.
Zdaj so se vodilni odločili, da organizirajo posebna prvenstva, ki bodo na sporedu bolj v jesenskih mesecih. Glede na to, da gre za mlada tekmovanja, imamo vsaj na začetku zagotovo priložnost za visoke uvrstitve naših najboljših tekačev in tekačic, zato jih je vredno podpreti in razvijati tudi te discipline.
Kako je z zanimanjem sponzorjev za slovensko atletiko. Je kaj posluha?
Atletska zveza Slovenije je v zadnjih dveh letih zagotovo pridobila na ugledu. Stvari so se precej umirile, rezultati so se izboljšali. Morda nam je letos manjkala medalja z olimpijskih iger, ampak je tudi četrto mesto izjemno lep dosežek. To prepoznavajo tudi sponzorji, ki se javljajo v večji meri, kot so se v preteklosti.
Pa država?
Z novim ministrom za gospodarstvo, turizem in šport, Matjažem Hanom, ima država več posluha za šport. Tudi za atletiko, ki je na ta račun pridobila kar nekaj denarja. To je seveda zelo dobrodošlo. Država nam pomaga zlasti pri obnovi stadionov, ki niso v lasti klubov ali države. Načeloma je ta infrastruktura v lasti občin, ki jim državna pomoč pomeni ogromno.
“Stadion v Kopru je slepa pega. Tam bi lahko ustvarili marsikaj, a trenutno Koper ne more gostiti niti državnih tekem.”
Kako je z infrastrukturo, koliko se v njo vlaga?
Naredili smo velik korak naprej. Obnovilo se je kar nekaj stadionov po Sloveniji. Prenovili smo stadion v Mariboru, prenovili bomo tudi tistega v Novi Gorici. Sam imam veliko željo, da bi prenovili tudi stadion v Kopru, ki je slepa pega. Kraj je zelo zanimiv zaradi podnebja, bližine morja.
Tam bi lahko ustvarili marsikaj. V Kopru bi se lahko pripravljali številni atleti in atletinje, lahko bi imeli nacionalne treninge, a si zdaj tega zaradi slabega stanja na stadionu ne moremo privoščiti.
V Kopru zaradi dotrajanega objekta trenutno ne more biti niti nobene državne tekme več. Upam, da bo tamkajšnje občinsko vodstvo čim prej prepoznalo potrebo po obnovi objekta in se tega čim prej lotilo.
Kaj pa tisto, kar vse najbolj zanima – izgradnja velikega atletskega centra v Ljubljani?
Vsako leto pričakujemo obnovo stadiona, vsako leto nam s strani občine obljubljajo, da se bo do konca leta začelo.
Zdaj je to prestavljeno na prihodnje leto. Kolikor poznam zadeve, se zdaj počasi tudi izteka veljavnost gradbenega dovoljena. Kolikor vem, je bil izbor izvajalca že izveden.
Res si želim, da bi se s prihodnjim letom začelo graditi. Plan občine je, da bi se graditi začelo leta 2025, objekt pa bi bil leta 2027 zaključen. Teoretično je to izvedljivo, dopuščam pa seveda možnost, da pride do kakšnega zapleta, ki bi gradnjo podaljšal za kako leto.
Načrtovani objekt ostaja isti?
Da. Objekt bo fantastičen. Za zdaj bo tak, kot so napovedovali. Ne bo okrnjen. Ko bo zgrajen, bo to zagotovo super športni center, od katerega ne bo imela koristi le atletika, ampak tudi drugi športi.
Kako je z vsebinami, ki bodo v njem? Priznani slovenski trener Srdjan Djorjević je v intervjuju za Sportklub povedal, da bo zelo pomembna tudi vključenost znanosti, gospodarstva in akademske sfere.
Zagotovo je to želja, kar se tiče Atletske zveze Slovenije. Da bodo imeli športniki tam na voljo znanstvene in medicinske storitve, namenjene za razvoj.
Na drugi strani pa imamo na Atletski zvezi Slovenije tudi idejo, da bi prostore zveze, ki so zdaj na Letališki cesti v nakupovalnem središču BTC, preselili na stadion in bi bilo tam vse na kupu. Na tak način bi dali največji pečat vsej podporni infrastrukturi. Vse bi se dogajalo na enem mestu.
Koliko je pri tem velikem projektu komunikacije med vami in državo oziroma županom?
Z vsemi, ki odločajo, imamo neposredno komunikacijo. Tako z državo kot z ministrom in preostalimi, ki sodelujejo pri tem projektu. Ko imajo fiksno informacijo, jo delijo z nami.
Je pa jasno, da je pri tem projektu tudi kup neznank. Vključno s financiranjem, ki ga je treba razčistiti do konca. Občina računa na precejšnja sredstva s strani države. Tudi tukaj je treba uskladiti vse proračune.
“Zrušitev strehe v Češči vasi je bila splet nesrečnih okoliščin, pri kateri so se vsi odgovorni marsičesa naučili. Mislim, da se to ne bo ponovilo.”
Kako je s pokrito krožno dvorano v Češči vasi, v kateri se je januarja lani pod težo snega podrla streha?
Za nas je bil to velik udarec, čeprav smo potem atletsko sezono ob pomoči hrvaške zveze, pri kateri smo organizirali člansko državno prvenstvo – medtem ko smo preostala prvenstva izvedli v ravnih dvoranah, ki jih imamo pri nas – izpeljali.
Zrušitev strehe je bila splet nesrečnih okoliščin, pri kateri so se vsi odgovorni marsičesa naučili. Mislim, da se to ne bo ponovilo. Tisto, na kar moramo biti vsi zelo pozorni, pa je to, da bo dvorana pozimi dobro ogrevana. Da ne bo prehladno in ne bo prihajalo do nepotrebnih poškodb.
Leto gre h koncu, kako bi s tekmovalnega vidika ocenili sezono 2024, v kateri smo videli kar tri velika atletska tekmovanja – olimpijske igre v Parizu, evropsko prvenstvo v Rimu in dvoransko svetovno prvenstvo v Glasgowu?
Za nami je vrhunska sezona. Prinesli smo tri medalje z velikih tekmovanj. Kristjan Čeh je v Rimu postal evropski prvak, Lia Apostolovski je v Glasgowu osvojila bronasto medaljo, ne smemo pa pozabiti niti na Toma Terška, ki je postal mladinski svetovni prvak v Limi, kar je sijajen uspeh.
Žal se nam je izmuznila medalja na olimpijskih igrah, a je četrto mesto vseeno vrhunski rezultat, na katerem bo Kristjan zagotovo gradil za prihodnost. Prepričan sem, da bo na naslednjih olimpijskih igrah osvojil medaljo.
V Rimu smo ciljali na več medalj, Tina Šutej in Maruša Mišmaš Zrimšek sta bili zagotovo med favoritinjami za stopničke, a se je vnovič izkazalo, da je šport nepredvidljiv, saj tam potem zaradi poškodb nista nastopili. Škoda, da se je izšlo tako, saj sta imeli z letošnjo sezono obe res velike načrte.
“Zagotovo podpiram odhode mladih atletov in atletinj v ZDA. Tam imajo veliko večje možnosti za študij in tudi napredek v atletiki.”
Ko smo že pri Tomu Teršku. Znano je, da se spogleduje z odhodom v na študij v ZDA. Kako gledate na to prakso, ki je že nekaj časa stalnica v slovenski atletiki in se za marsikoga, rezultatsko gledano, ni izšla dobro?
Da in ne. Tina Šutej se je po vrnitvi iz ZDA zelo izkazala. Pa še s kom je bilo podobno. Zagotovo podpiram odhod v tujino. Slovenija je na žalost premajhna. Imamo nabor znanja, ki ga vsako leto širimo, povezujemo se s tujino, ampak zgodba v ZDA je precej drugačna.
Če tja prideš, v narekovajih, kot neka zvezda in je cel sistem podrejen tebi ter tvojim rezultatom, je to zagotovo zelo dobro. Tam imajo atleti in atletinje veliko večje možnosti za študij in tudi za atletski napredek.
Tomu, če se bo odločil za odhod v ZDA, želim čim več uspehov tako na športnem kot študijskem področju. Upam pa seveda, da se potem vrne v Slovenijo in ji bo v prihodnosti prinašal medalje z največjih tekmovanj.
Kakšni so tekmovalni cilji za leto 2025?
Na dvoransko evropsko prvenstvo, ki bo na Nizozemskem na sporedu marca, si želimo poslati približno enako številčno ekipo, kot je bila v preteklih letih. Želimo si seveda tudi tega, da bomo tam nadaljevali s tradicijo osvajanj medalj z največjih tekmovanj. V zadnjih štirih letih smo se brez kolajne vrnili le z olimpijskih iger v Parizu. Na vseh preostalih tekmovanj smo osvojili vsaj eno.
Je pa še prezgodaj, da bi karkoli lahko napovedovali. Bomo videli, kako bodo atleti in atletinje odprli sezono. Kar se tiče velikega vrhunca sezone, svetovnega prvenstva na prostem v Tokiu, ki bo naslednje leto na sporedu šele septembra, pa prav tako težko karkoli napovemo. Zagotovo je kandidat za medaljo Kristjan Čeh. Bomo pa videli, kaj bo med sezono počela njegova konkurenca in v kakšni formi bo sam.
Za konec nam povejte, kako je bilo v prvih dveh letih predsednikovanja krovni slovenski atletski organizaciji. Lažje ali težje od pričakovanj?
Moram priznati, da težje. Mislil sem, da poznam delovanje zveze, a vloga predsednika prinaša marsikaj drugega. Mi je pa uspelo usklajevati obveznosti v svoji odvetniški pisarni in na Atletski zvezi Slovenije. Tudi zaradi sodelavcev, ki jih imam tako v odvetniški pisarni kot v pisarni AZS na čelu z direktorjem Nejcem Jerašo.
Kar me je vodenje zveze naučilo, je predvsem to, da moram biti bolj učinkovit pri izrabi časa. Več moram zaupati sodelavcem, delegirati naloge in potem spremljati njihovo izvajanje . Za zdaj mi to uspeva, zato sem se tudi odločil, da bi nadaljeval s še enim mandatom. Podpira me tudi družina.
Pa ambicije za prihodnost? Imate s funkcionarskim delom v atletiki morda še višje cilje? Vemo, kakšni so bili koraki predhodnika na predsedniškem mestu Nogometne zveze Slovenije …
(smeh) Zagotovo obstajajo neke ideje, a trenutno sem osredotočen predvsem na aktualno dogajanje in to, kar nas čaka v naslednjih dveh letih z organizacijo dveh velikih tekmovanj. Če ju bomo izpeljali tako, kot si želimo, bom pa morda lahko začel razmišljati tudi o kakšnih drugih poteh.
Za zdaj je bistveno, da nadaljujemo s tempom dela, ki smo ga imeli v prvih dveh letih. Da skrbimo za naše atlete, razvijamo vse stebre slovenske atletike in uspešno izpeljemo obe veliki tekmovanji, ki ju imamo na pladnju.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje