Sanjsko slovensko leto z napako

Tina Šutej je letos osvojila kar tri medalje z velikih tekmovanj. FOTO: Profimedia.

Razmišljanje o sanjskem letu 2025 za slovensko atletiko, njeni prihodnosti, svetovnem prvenstvu v Tokiu, Tini Šutej in Kristjanu Čehu.

Nesporna junakinja sijajnega slovenskega atletskega leta je Tina Šutej, ki je za presežek poskrbela tudi v Tokiu in Sloveniji prinesla osmo medaljo s svetovnih prvenstev.

Slovenska rekorderka v skoku s palico je na pragu 37. leta starosti, ki ga bo praznovala prvi teden novembra, prišla do sedme medalje z velikih tekmovanj in tretje, ki jo je osvojila letos. Spomnimo, marca je v dveh tednih postala svetovna in evropska podprvakinja v dvorani, na Japonskem pa se podpisala pod najuspešnejšo atletsko sezono posameznika ali posameznice v zgodovini slovenske atletike.

V sezoni, ki je za nami, se je izstrelila med najboljše v zgodovini slovenske atletike. Morda je skočila celo na sam vrh. Ni je namreč slovenske atletinje, ki bi na največjih tekmovanjih osvojila toliko medalj, kot jih je ona. Ob koncu leta bo zagotovo še petič izbrana za slovensko atletinjo leta, zelo mogoče pa je, da bo prvič prejela tudi nagrado za slovensko športnico leta. Zaslužila bi si jo.

Navdušuje predvsem to, da se je na najlepši možen način pobrala po klavrnem letu 2024, v katerem je zaradi poškodb ostala brez evropskega prvenstva in možnosti, da bi se za stopničke potegovala na olimpijskih igrah v Parizu. Olimpijska medalja je tudi edina, ki je še nima. Glede na to, kako dobro ji gre v poznih letih, ne bi bilo presenečenje, če bi vztrajala do olimpijskih iger leta 2028, v Los Angelesu vzela še edino manjkajočo kolajno in zaokrožila kariero, kakršni v slovenski atletiki ne bi bilo para.

Šutej je nosilni steber sijajne atletske sezone, verjetno najboljše v slovenski zgodovini. Spomnimo, kaj vse je leto 2025 slovenskim ljubiteljem kraljice športa še prineslo – tri medalje z dvoranskih velikih tekmovanj (bronasto je na evropskem dvoranskem prvenstvu v teku na 800 metrov pritekla Anita Horvat), kolajno na premiernem evropskem prvenstvu v cestnih tekih (tretja v teku na deset kilometrov je bila Klara Lukan) in zgodovinsko prvo uvrstitev v elitni razred evropske reprezentančne atletike. Pozabiti ne smemo niti medalj, ki so jih z največjih tekmovanj mlajših starostnih kategorij prinesli Matic Ian Guček, Živa Remic in Živa Križ.

Prav posebni “zmagi” predstavljata tudi odlična organizacija največjega atletskega tekmovanja na slovenskih tleh – evropskega ekipnega prvenstva druge divizije v Mariboru -, ki jo je Atletski zvezi Slovenije priznala evropska atletska srenja, in začetek gradnje mega atletskega centra v Ljubljani, ki je letos dokončno stekla. Z njim je povezan tudi morda največji izziv slovenske atletike v naslednjih letih – kako poskrbeti, da ob pomanjkanju infrastrukture v naslednjih dveh, treh letih, kolikor bomo čakali na nov ponos slovenske športne infrastrukture, v ljubljanski atletiki ne bo nastala prevelika luknja.

In napaka, ki se je slovenski atletiki letos zgodila? Zadnje veliko dejanje, ki bi moralo dati letu 2025 dokončni pečat odličnosti – nesrečen razplet finala moškega meta diska v zadnjem dejanju svetovnega prvenstva v Tokiu, v katerem je naš najboljši atlet Kristjan Čeh po sicer odlični sezoni, v kateri je premaknil številne mejnike, ostal brez medalje.

Dejstvo je, da mu je v eni najbolj kaotičnih tekem v zgodovini moškega diska sreča krepko obrnila hrbet, a drži tudi to, da je v njej razočaral in, povsem pričakovano, postal tarča ostrih, pogosto tudi zlobnih kritik, s katerimi v zadnjih dneh javno obračunava. Za športnika njegovega kova povsem nepotrebno.

Nisem sicer preverjal, a avtorji neokusnih zapisov skorajda zagotovo niso doktorji znanosti, Nobelovi nagrajenci, dobitniki oskarjev ali emmyjev, svetovno znani modreci ali tehnološki vizionarji, še manj pa spadajo med najboljše športnike na svetu, medtem ko je sam svetovni prvak, svetovni podprvak, evropski prvak, zmagovalec diamantne lige …

Za Primožem Kozmusom je trenutno drugi najboljši slovenski atlet v zgodovini, v bodočnosti pa bo imel nedvomno še veliko možnosti, da na tej lestvici skoči na prvo mesto, dodatno zapolni svojo že tako sijajno športno izkaznico in kritikom zapre usta. Toda ne s tipkovnico v rokah, pač pa tako, kot najbolje zna – z metanjem diska.

Prihodnost slovenske atletike je ob vseh naštetih presežkih zelo svetla. Tudi zaradi njega.