Spominjamo se velikega škandala, ki ga je na svetovnem prvenstvu leta 2003 v Parizu zakuhal ameriški sprinter Jon Drummond.
To je četrta od desetih velikih zgodb iz zgodovine svetovnih prvenstev, ki jih bomo objavili v odštevanju do letošnjega svetovnega prvenstva v atletiki v Tokiu (13.–21. september).
Na svetovnem prvenstvu pred 22 leti v Parizu so enega najbolj dramatičnih razpletov, tako kot vedno, napovedovali v moškem sprintu na 100 metrov.
Z izidom sezone je na prvenstvo pripotoval Avstralec Patrick Johnson, ki se je kot prvi sprinter brez afriških korenin spustil pod deset sekund (9,93).
Glavni favorit je bil branilec naslova iz Edmontona 2001 in nekdanji svetovni rekorder, Američan Maurice Greene. V Franciji je bil tudi njegov rojak, takratni svetovni rekorder Tim Montgomery, ki je leto pred tem tekel 9,78.
Zraven sta bila takratni mladinski svetovni rekorder in evropski članski prvak, Britanec Dwain Chambers, in vzhajajoči poznejši zvezdnik svetovnega sprinta, Jamajčan Asafa Powell.
Toda za največjo dramo na stadionu Saint-Denis v Parizu ni poskrbel nihče izmed njih, pač pa Jon Drummond. Ne z medaljo ali kakšnim neverjetno hitrim sprintom, ampak s škandalom, ki ga je zakuhal dan pred velikim finalom na 100 metrov, v katerem je senzacionalno do naslova prišel Kim Collins iz majhne karibske otoške države Saint Kitts in Nevis.
Dogajanja, ki mu je bilo takrat priča prek 70 tisoč gledalcev na stadionu in še precej več pred televizijskimi zasloni, ni pričakoval nihče.

Rdeč karton, s katerim se ni želel sprijazniti
Kaj se je zgodilo? Krovna svetovna atletska organizacija, ki smo jo takrat poznali še pod imenom IAAF, je ravno tistega leta spremenila pravilo prehitrih startov, po katerem je bil po prvem napačnem startu diskvalificiran vsak tekmovalec, ki je iz startnih blokov pobegnil naslednji.
Prav to se je v drugi od štirih četrtfinalnih skupin pripetilo Powellu in Drummondu. Toda medtem ko se je 20-letni Jamajčan z odločitvijo mirno sprijaznil, je bilo s 14 let starejšim Američanom popolnoma drugače.
Čeprav je počasni posnetek pokazal, da je v startnem bloku predčasno trznil s stopalom, odločitve sodnikov nikakor ni želel sprejeti.
“Nisem se premaknil!” se je drl ameriški zvezdnik, ko je sodnik stopil pred njega in mu pokazal rdeč karton.
Najprej je nekaj časa hodil po stezi in mahal z rokama, potem pa se je ob odobravanju množice navijačev, ki mu je ploskala, ulegel na tla.

Zaplet je močno vplival tudi na Matica Osovnikarja
Gledalci na stadionu in milijoni pred televizijskimi zasloni, predvsem pa atleti, ki so čakali na start, so z začudenjem spremljali, kaj se dogaja.
Med njimi je bil tudi Matic Osovnikar, ki bi po prvotnem urniku v tretji četrtfinalni skupini tekel sedem minut po skupini, v kateri je bil Drummond. Na koncu se je slovenski rekorder iz startnih blokov proti cilju zapodil skorajda uro pozneje.
Američan je namreč uprizoril pravcati šov. Oziroma škandal. Po ležanju na stezi, ki je trajalo kar nekaj časa, je sprva v solzah zapustil prizorišče, a ne za dolgo. Kmalu se je vrnil, podporo začel iskati tudi pri sotekmovalcih, se z vsakim od njih rokoval, potem pa se postavil nazaj na startni prostor.
Nekaj dodatnega upanja mu je zagotovo vlil tudi Powell, ki se je prav tako vrnil na start. Toda spremembe v sodniški odločitvi ni bilo. Spremenil pa se ni niti Drummondov načrt, zato je bilo tekmovanje tudi uradno prekinjeno in stezo so zapustili vsi sprinterji.
Na tekmovališče se je ob dramatičnem dogajanju iz lože spustil tudi podpredsednik IAAF Dopeng Lou, a tudi on zapleta še nekaj časa ni rešil, naposled pa mu je le uspelo. Tudi ob prepričevanju funkcionarjev iz ameriške reprezentance.
Drummond se je umaknil in objokan zapustil tekmovališče, druga četrtfinalna skupina moškega sprinta na 100 metrov pa je lahko končno startala. Z zamudo, ki je na koncu trajala natanko 51 minut.

Michael Johnson: Idiot, ki je osramotil
“Pozna pravila, IAAF pa bi morala imeti pripravljen scenarij za takšne situacije. Če kdo noče s steze, bi ga morali z nje zvleči varnostniki. Pravila so znana, vprašati pa se moramo, kaj lahko naredimo, ko imamo opraviti s takšnim idiotom,” je bil do svojega rojaka zelo kritičen Michael Johnson, ki je bil na prvenstvu kot strokovni komentator.
“Kaznovati bi ga morali, saj je osramotil šport. To, kar smo spremljali, je bilo zelo absurdno dogajanje, ob katerem smo vsi zardevali. To je sramota za atletiko,” je bil brez dlake na jeziku takratni svetovni rekorder na 200 in 400 metrov.

Atletski samomor, ki ga je “napovedal” že dopoldne
Drummond, ki se je brez težav uvrstil v večerni četrtfinale, je v dopoldanskih kvalifikacijah sicer poskrbel za potezo, ki je še isti dan postala preroška.
Pred startom je z roko posnemal pištolo, prislonil prst na glavo, pritisnil “sprožilec” in padel na tla. Slabih osem ur pozneje je atletski samomor uprizoril sam.
IAAF je zatem od ameriške atletske zveze zahteval disciplinski postopek zoper neposlušnega sprinterja, ostro pa je njegovo početje obsodil tudi takratni prvi mož svetovne atletike Lamine Diack.
Prehitel jih kar Drummond sam, ki je dva dni po dogajanju samovoljno odstopil s prvenstva in se odpovedal nastopu v štafeti 4×100 metrov.

Samovoljen umik s prvenstva in kazen za funkcionarja
“Naznanjam, da se umikam s svetovnega prvenstva in tudi preostanka sezone 2003. Zlomljen sem, saj sem temu športu, ki ga imam rad, posvetil 15 let svojega življenja. Vedno sem se trudil biti ambasador dobre volje in zabavati navijače, nedeljsko dogajanje pa je na atletiko vrglo temno senco. Upam, da se bomo iz vsega tega, kar se je zgodilo, vsi skupaj nekaj naučili,” je v izjavi za javnost zapisal Drummond, ki v tisti sezoni res ni več tekmoval, čeprav ga pozneje ni doletela nobena kazen.
Kaznovan je bil – in sicer s triletno prepovedjo pojavljanja na vseh tekmovanjih pod okriljem IAAF – le vodja ameriške delegacije Michael Cain, ki je prekoračil varnostne meje, se pojavil na stezi in Drummonda spodbujal k nespametnemu početju.
Kot se je izkazalo pozneje, podobna kazen, tudi če bi jo dobil, na Drummonda ne bi vplivala.

Nečastno slovo od velikega odra
Svetovno prvenstvo v Parizu je bilo namreč zadnje, na katerem je nastopil. Tekmoval je še leta 2004, a bil daleč od svojih najboljših dosežkov (osebni rekord 9,92 je tekel leta 1997) – najhitreje je v tisti sezoni tekel 10,37 -, potem pa končal kariero.
V karieri je največje uspehe dosegal z ameriško štafeto 4×100 metrov, s katero je bil leta 2000 olimpijski prvak, v letih 1993 in 1999 pa z njo postal svetovni prvak, a je v zgodovino odšel predvsem kot glavni akter enega največjih škandalov v zgodovini atletike, za katerega je poskrbel 24. avgusta 2003 v Parizu.
Mimogrede, Američani so na tistem prvenstvu tudi brez njegove pomoči v štafeti 4×100 metrov brez težav prišli do zlate medalje …
Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal


Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!