Sramota Ljubljane in predvsem slovenskega športa

FOTO: Jan Gregorc.

Kolumna o slovenski atletiki in o tem, zakaj bi (že zdavnaj) morala dobiti objekt, ki naj bi ga v naslednjih dveh letih končno dočakala.

Od vseh slovenskih športnikov in športnic od leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, so z naskokom največkrat ta laskavi naziv prejeli atleti in atletinje. Takšnih je bilo kar 16.

Atletika je Sloveniji z olimpijskih iger prinesla štiri medalje, s svetovnih prvenstev pa še enkrat več, osem. Še osem jih je bilo do zdaj z evropskih prvenstev na prostem, 17 pa s svetovnih in evropskih prvenstev v dvorani.

Skupaj torej kar 37 medalj z največjih tekmovanj v najbolj globalnem športu na svetu. Na lanskoletnih olimpijskih igrah v Parizu je imelo v atletiki svojega predstavnika več kot 200 držav, 27 jih je dobilo olimpijske atletske prvake, 43 pa osvojilo olimpijsko medaljo. Potrebujete za to trditev še kak dokaz?

Toda morda še precej pomembnejše od množičnosti je dejstvo, da je atletika bazičen šport. Osnova za vse preostale športe. Tudi na področju znanosti.

“Tehnologija, ki se danes uporablja v vrhunskem nogometu, je še vedno vsaj deset let v zaostanku za vrhunsko tehnologijo, ki se uporablja v atletiki,” je to pred meseci v intervjuju za Sportklub nazorno potrdil tudi Srdjan Djordjević.

Če komu, gre na tem področju verjeti njemu. Je eden najbolj priznanih atletskih strokovnjakov, ki je deloval tudi v nogometu. Šest let je bil namreč član strokovnega štaba ene najbolj slovitih ekip na svetu. Italijanske nogometne reprezentance.

Odlične atlete in atletinje imamo Slovenci tudi ta hip. Morda celo najboljše do zdaj. Že res, da smo na zadnjih olimpijskih igrah nesrečno ostali brez medalje, a pred tem se je Slovenija z vsaj eno vrnila s kar osmih velikih tekmovanj v nizu. Z dveh svetovnih na prostem, dveh evropskih na prostem, dveh svetovnih dvoranskih in dveh evropskih dvoranskih prvenstev. Niz, ki slovenski atletiki pred tem nikoli ni uspel.

Atletska infrastruktura močno zaostaja za rezultati, čeprav je res, da se je v zadnjih letih marsikaj spremenilo na bolje. Z velodromom v Češči vasi, ki je bil zgrajen pred petimi leti, je slovenska atletika za silo dobila tudi krožno dvorano, tako da se ji ni treba sramotiti in dvoranska državna prvenstva organizirati v sosednjih državah.

Toda prva dvorana s krožno atletsko stezo pri nas težko prekrije velik črn madež slovenske atletike in tudi enega večjih v slovenskem športu – stadion ZŠD Ljubljana, ki je bil nazadnje resneje prenovljen in opremljen z novo stezo za potrebe atletskega mladinskega evropskega prvenstva leta 1997.

Mimogrede, to je bilo leto, v katerem je umrla princesa Diana, na vrhu glasbenih lestvic po svetu pa je kraljevala pesem Candle In The Wind, ki jo je v njeno čast napisal legendarni Elton John.

Da, tako daleč nazaj je bilo …

Od takrat naprej se na objektu, ki bi moral biti središče slovenskega športa, razen manjših korekcij v tribune Joca Pečečnika ob njegovi nogometni epizodi z Interblockom med letoma 2007 in 2012, ni spremenilo nič.

Steza na stadionu, na katerem je nekoč trenirala ena največjih v zgodovini atletike Merlene Ottey, na njem pa je ob gostovanju francoske nogometne reprezentance v Ljubljani leta 2003 en trening opravil tudi veliki Zinedine Zidane, je dotrajana in na več mestih razpokana, garderobe in toaletni prostori so v katastrofalnem stanju, naprave so stare, stometrska dvorana je ob atletih vseh starostnih kategorij kot mravljišče …

Pomembne tekme, morda celo močnejši mednarodni miting, na katerem bi nastopil kak zvezdnik svetovnega kova, Ljubljana ni videla že več kot dve desetletji. Ne samo to. Slovenska prestolnica že več kot 20 let ni gostila najpomembnejše domače tekme v letu – članskega državnega prvenstva. Verjeli ali ne, to je bilo nazadnje v Ljubljani daljnega leta 2002.

Drugače niti ne more biti. Infrastruktura glavnega slovenskega atletskega stadiona je namreč ostala skorajda enaka, kot je bila med letoma 1993 in 1998, ko sta v slovenskem športu kraljevali Brigita Bukovec in Britta Bilač, ki sta takrat poskrbeli, da je v izboru za slovensko športnico leta kar šest let zapored na najvišji stopnički stala atletinja.

Medtem ko so številni preostali slovenski športi dobili domove, ki se jim jih ni treba sramovati – nogometaši ob stadionu v Stožicah celo še moderen objekt na Brdu pri Kranju -, pa atleti in atletinje, ki zagotovo spadajo med najuspešnejše, še vedno čakajo nanj.

Zato lahko le upamo, da se bo to zdaj zares spremenilo in se politiki z našimi najboljšimi atleti ne bodo fotografirali zgolj ob uspehih, pač pa tudi ob odprtju novega, sodobnega atletskega centra, ki naj bi ga v naslednjih dveh letih po več kot desetletju čakanja kmalu končno dočakali.

To, kar v Šiški stoji danes, je namreč sramota. Ne zgolj Ljubljane, ampak predvsem celotnega slovenskega športa.