Stari slovenski znanec, ki je postal hrvaški hit

Marino Bloudek. FOTO: Profimedia.

Hrvaški tekač Marino Bloudek, ki smo ga pred leti redno spremljali na slovenskih stadionih, je vztrajal, ko bi mnogi že obupali, prebrodil krizo, se na nedavnem dvoranskem svetovnem prvenstvu v Torunu izstrelil v svetovni vrh in hrvaško atletiko dvignil na noge.

Marino Bloudek je bil sprva zelo obetaven nogometaš, blestel je v mlajših starostnih kategorijah zagrebškega Dinama, po hudi poškodbi pa opustil nogomet in pozneje pristal v atletiki. Tudi tam je hitro zablestel in leta 2017 postal mladinski evropski prvak v teku na 800 metrov, še pred dopolnjenim 18. rojstnim dnem je dva stadionska kroga pretekel v času 1:48,16.

Toda tudi v sprintericah se mu je ustavilo. Zapadel je v hudo krizo in ob prehodu v člansko kategorijo, ko bi moral narediti preskok, kar dve leti ni tekel hitreje kot 1:55. Marsikdo bi obupal, on pa je vztrajal in po letih trdega treninga dočakal preboj.

V zadnjih treh letih je spet napredoval, lani pa zablestel v polnem sijaju ter popravil 51 let star državni rekord najboljšega hrvaškega atleta v zgodovini Luciana Šušanja, evropskega prvaka na 800 metrov iz Rima leta 1974. Nov hrvaški rekord je lani postavil pri izjemnih 1:44,01.

Glede na to, kaj je pokazal letos pozimi (v dvorani je tekel 1:45,19), pa utegne že poleti ta mejnik popraviti še za kakšno sekundo, morda celo več. Na minulem dvoranskem svetovnem prvenstvu v Torunu je poskrbel za zgodovinski uspeh, se uvrstil v finale in vsaj za nekaj dni postal hit hrvaškega športa.

“Mnogi v mojih sprintericah bi, če se izrazim tako, že zdavnaj obupali, ampak sam nisem tak,” je 26-letni Slavonec povedal v Sportklubov diktafon, preden je stopil pred kamere hrvaških televizij, ki so ga pričakale na letališču v Zagrebu.

Mimogrede, na Slovenijo ga ne vežejo samo mitingi, ki jih je pri nas obiskoval, ampak tudi sorodstvene vezi z nekdanjim slovenskim nogometašem, danes pa pomočnikom trenerja Dinama iz Zagreba Sandrom Bloudkom.

Za vami je sijajno svetovno prvenstvo, na katerem ste prišli do uspeha kariere. Kako ste ga doživeli?
Morda to za koga ni velik uspeh, ampak zame in za mojo majhno ekipo je to res ogromen podvig. Vemo, koliko dela in truda je bilo vloženega v to. Presrečni smo. Priti v finale elitne discipline, v kateri tudi jaz počasi ne vem, kje so meje, saj se vseskozi premikajo, biti v morda največji generaciji teka na 800 metrov, biti peti in v finalu skoraj teči nov osebni rekord, je zame res velika stvar. Dobro smo tempirali formo, presrečni smo s tem in upam, da bomo imeli še priložnosti, da ponovimo kaj takega.

Ste si pred prvenstvom upali pomisliti na to, da boste tekli v finalu?
Pred prihodom v Torun sem bil dva tedna na pripravah na Mallorci. Pred tekmo sem rekel, da bom, če se pojavi možnost za uvrstitev v finale, to skušal izkoristiti, kar sem tudi naredil. Zdaj bom malo strnil vtise, potem pa se začel pripravljati na poletno sezono, ko me čaka evropsko prvenstvo v Birminghamu, kar bo moj glavni cilj.

V finalu je bilo šest tekačev. Ste morda upali celo na to, da pridete do medalje?
Finale je finale, vse se lahko zgodi. Nekateri favoriti ne pridejo do finala, nekaterim, kot sem jaz, pa vsaj na papirju za uvrstitev v finale nihče ni dajal veliko možnosti. Dal sem vse od sebe in prišel v finale. Ko si tam, je pa mogoče vse. Sploh, če je dirka taktična.

Na žalost tokratni finale ni bil taktičen. Videli smo dvoboj dveh titanov, ki sta se udarila za naslov. Seveda v finale nisem prišel samo zato, da bi tekel, ampak da bi se boril in si izboril čim boljšo uvrstitev. Tokrat je bilo to peto mesto, naslednjič pa se bom potrudil, da bom še višje.

Eden od dveh titanov, ki ste ju omenili, je komaj 17-letni Američan Cooper Lutkenhaus. Kako gledate nanj?
Res ne vem, kaj bi rekel o njem. Pojavil se je lani, prebil mejo 1:43, odtekel 1:42 in odšel na svetovno prvenstvo v Tokio. Tam se ni izkazal, izpadel je v kvalifikacijah, a je bilo to zanj prvo veliko tekmovanje, zdaj pa je spet prišel, se pokazal v najboljši možni luči in zmagal.

Res je neverjeten. Upam, da bo še naprej premikal meje in morda tudi nas povlekel naprej. Vesel sem zanj, še bolj pa za Eliotta Crestana in Mohameda Attaouija, ki sta Evropejca in sta dokazala, da se lahko tudi Evropejci merimo z najboljšimi na svetu.

Kako je vaš uspeh pospremila hrvaška športna javnost? Je bil na prvenstvu sploh kak hrvaški novinar? Hrvaških kolegov v Torunu namreč nismo opazili …
Na svetovnem prvenstvu ni bilo nobenega hrvaškega novinarja, so me pa spremljali. S tem se ne ukvarjam preveč. Gledam svojo ekipo in svoje ljudi, ki me spremljajo in jih vedno zanima, kako nastopam. Upam, da so me vsi spremljali, sploh zaradi tega, ker je prvenstvo prenašala nacionalna televizija. Upam, da so uživali in da bo še veliko takih trenutkov.

Smo pa opazili, da je vaš podvig komentiral legendarni bosanski tekač na 800 metrov Amel Tuka, ki vam je na družabnih omrežjih namenil lep zapis.
Da, prebral sem. Zelo sem vesel, saj sva dobra prijatelja. On je eden najbolj korektnih atletov, ki ne gledajo samo nase, ampak tudi na vse ostale. Vedno mi čestita. Pred finalom mi je zaželel srečo in mi rekel, naj nikomur ne dam pardona ter naj dam vse od sebe. Izkazal sem se, kolikor sem se lahko.

Amel Tuka, ki ima kar dve medalji s svetovnih prvenstev, je verjetno lep dokaz, da lahko do takih uspehov pridejo tudi tekači s tega področja.

Če bi nekoč dobil eno od teh dveh medalj, ki ju je dobil on, bi bil presrečen. Nekajkrat sva tekla skupaj in se borila. Res sem vesel, ker sva postala dobra prijatelja. Je eden mojih vzornikov in me je vzel za svojega. Nanj gledam kot na starejšega brata, ki me motivira in podpira za takšne rezultate.

Veliko ste nastopali pri nas, dobro poznate tudi nekatere najboljše slovenske tekače in atlete, mar ne?
Poznam. Imate nekaj odličnih tekačev in atletov. Navdušuje me predvsem Žan Rudolf v vlogi narekovalca tempa. Zanj sem res vesel, ker teče na najboljših mitingih na svetu in svoj posel opravlja odlično.

Vesel sem, ker se Balkanci pojavljamo na veliki sceni. Sploh, ko grem na kakšne zlate mitinge, pa srečam Tino Šutej ali koga od drugih Slovencev. Trenutno sem na tej ravni sam od Hrvatov, zato sem vedno vesel, ko srečam koga od “naših”.

Kako je na Hrvaškem s financami in atletiko? Se da zaslužiti?
Do lani, ko sem tekel na svetovnem prvenstvu v Tokiu, sem dobival štipendijo in nekaj drobiža, zdaj pa so se stvari malce izboljšale. To pride z boljšimi rezultati in uvrstitvami. Če si med najboljšimi na svetu, je okej. Ne morem se pritoževati. Zadovoljen sem.

Seveda bi rad, da bi bilo še bolje, in upam, da bo. Žal mi je, ker drugi sponzorji zunaj športa ne vlagajo več v športnike, saj mislim, da je šport prelepa promocija. Športniki se redno pojavljamo v medijih, raznorazni sponzorji bi to lahko izkoristili za promocijo.

Je pa vaša zgodba lahko navdih. Čeprav ste bili v hudi krizi, niste obupali in v zadnjih letih dobili potrditev, da ni bilo zaman.
Mnogi pravijo: “Blagor njemu, ker je prišel do tukaj,” ampak sam pravim, da bi mnogi v mojih sprintericah, če se izrazim tako, že zdavnaj obupali. Sam nisem tak. Vem, kaj imam v nogah in v kaj verjamem. Vame verjame tudi moja ekipa. Borimo se iz dneva v dan. Iz tekmovanja v tekmovanje. Iz tekme v tekmo. Tako bomo tudi nadaljevali, dokler bo zdravja in motivacije.

Popravili ste tudi državni rekord legendarnega Luciana Šušanja. Lahko ponovite tudi njegove uspehe in osvojite medaljo na velikem članskem tekmovanju?

Njegove rekorde sem popravil v skoraj vseh kategorijah v tekih na srednje proge. Kar se tega tiče, mi je uspelo, medtem ko medalj še nimam, ampak potrudil se bom, da mi uspe tudi to.

Kdo je bil Luciano Šušanj?

Lucijano Šušanj velja za najboljšega hrvaškega atleta v zgodovini. Njegov tek v finalu evropskega prvenstva v Rimu leta 1974 je za mnoge še danes eden najbolj nepozabnih v zgodovini te discipline, ta naslov pa je do svetovnega prvenstva 2007 in zmage Blanke Vlašić v skoku v višino veljal za največji dosežek v zgodovini hrvaške atletike.

Luciano Šušanj na evropskem prvenstvu v Rimu 1974. FOTO: Guliverimages.

Leta 1974 je v Göteborgu postal tudi evropski prvak na 800 metrov v dvorani, leto pred tem pa v Rotterdamu evropski dvoranski prvak postal tudi na 400 metrov. Umrl je leta 2024, star je bil 75 let.