Štiridnevni šov enega največjih v zgodovini

Carl Lewis. FOTO: Guliverimages.

Spominjamo se simultanke legendarnega Američana Carla Lewisa na prvem atletskem svetovnem prvenstvu, ki je bilo leta 1983 v Helsinkih.

To je osma od desetih velikih zgodb iz zgodovine svetovnih prvenstev, ki jih bomo objavili v odštevanju do letošnjega svetovnega prvenstva v atletiki v Tokiu (13.–21. september).

Z letom 1983 se ni rodila le zgodba o atletskih svetovnih prvenstvih, ki ga so tistega leta kot prvega gostili Helsinki, ampak tudi legenda o enem najboljših atletov in športnikov v zgodovini.

Na Finskem je pred 42 leti na prvem atletskem svetovnem prvenstvu svet prvič slišal za Carla Lewisa, poznejšega dobitnika devetih zlatih olimpijskih medalj, osemkratnega svetovnega prvaka in večkratnega svetovnega rekorderja.

No, pravzaprav je za fanta iz Willingboroja v New Jerseyju, ki je malo pred tem prekinil študij v Houstonu in se odločil postati profesionalec, izvedel že marsikdo. Močno je nase namreč opozoril večkrat.

Že pred prvenstvom je opozoril nase

Na 100 metrov je tistega leta tekel 9,97 in se na dve stotinki približal takratnemu svetovnemu rekorderju Jimu Hinesu.

Še precej bolj je navduševal v skoku v daljino, v katerem je bil nepremagljiv več kot dve leti in večkrat skočil prek 870 centimetrov. Najdlje je skočil 879 centimetrov in se na enajst centimetrov približal rekordu Boba Beamona iz leta 1968.

Leta 1983 je zablestel tudi na 200 metrov z rezultatom 19,75, ki ga je – čeprav v zadnjih metrih ni tekel na polno – dosegel na ameriškem prvenstvu v Indianapolisu.

Mnogi so mu zamerili, da je ravnal tako – le za tri stotinke je namreč zgrešil mejnik takratnega svetovnega rekorderja Pietra Mennee iz Italije (19,72 iz leta 1979).

Začetek simultanke v Helsinkih

Zdelo se je, da je ta rekord pustil za veliki vrhunec sezone – prvo svetovno atletsko prvenstvo, ki je bilo od 7. do 14. avgusta v Helsinkih –, a se to ni zgodilo. Na prvem velikem tekmovanju za ameriške atlete in atletinje na največjem odru po letu 1976 (Američani so olimpijske igre 1980 v Moskvi bojkotirali) na 200 metrov namreč ni nastopil, kar pa še zdaleč ne pomeni, da na Finskem ni uprizoril pravcatega šova. Nasprotno.

V prvih štirih dneh tekmovanja na olimpijskem stadionu v Helsinkih je že ob debiju poskrbel za ene najbolj nepozabnih trenutkov v zgodovini prvenstev in atletike. Postal je trikratni svetovni prvak in pomagal tudi do svetovnega rekorda, v vsega 80 urah pa nastopil kar devetkrat!

V akcijo je prvič, in sicer kar dvakrat, šel v nedeljo, ko je dvakrat tekel na 100 metrov. V kvalifikacijah je zmagal v svoji skupini s časom 10,34, v četrtfinalu pa z 10,20 in se zlahka uvrstil v polfinale.

V tem je v ponedeljek s časom 10,28 prav tako gladko zmagal v svoji, drugi polfinalni skupini, a ni dosegel najboljšega rezultata polfinala.

Zmagovalec prve skupine, Calvin Smith, je tekel še hitreje – 10,22. Smith, ki je vsega mesec dni pred prvenstvom v Colorado Springsu odtekel svetovni rekord 9,93, je bil tudi prvi favorit za naslov, a v finalu proti svojemu vrstniku ni imel nobenih možnosti.

Finale 100 metrov (-0,3 m/s), 8. avgust:

10,07 – Carl Lewis (ZDA)

10,21 – Calvin Smith (ZDA)

10,24 – Emmit King (ZDA)
…

Svetovnega rekorderja je pustil daleč za sabo

Lewis je ob ne najboljših vetrovnih razmerah (-0,3 m/s) zmagal z rezultatom 10,07 in Smitha prehitel za kar 14 stotink.

Zmotiti ga ni mogla niti čebela, ki je tik pred startom, medtem ko je že bil v startnih blokih, letala okoli njegove glave in ga skoraj stala diskvalifikacije.

Če bi, ko jo je odganjal, mahal z rokama še kakšno sekundo dlje, bi verjetno moral zapustiti startno mesto …

Zanimivo, pikajoča žuželka mu je nagajala tudi po prihodu v cilj. “Je to ta ista čebela, ki je bila na startu? Očitno sem hitrejši od nje!” se je zasmejal po prvem naslovu svetovnega prvaka na 100 metrov.

Mimogrede, v ZDA je šla tudi bronasta medalja – osvojil jo je Emmit King (10,24).

Finale skoka v daljino, 10. avgust:

855 cm – Carl Lewis (ZDA)

829 cm – Jason Grimes (ZDA)

812 cm – Mike Conley (ZDA)
…

V eni uri je dvakrat postal svetovni prvak

Dan za tem se je Lewis na stezi spet pojavil dvakrat. Na zaletišču skoka v daljino ni bil prav dolgo. Skočil je samo enkrat, dosegel daljavo 837 centimetrov in se zlahka uvrstil v finale. Še pred tem je ameriški štafeti 4×100 metrov pomagal do zmage v kvalifikacijah z rezultatom 38,75.

Potem je prišla sreda in zelo natrpan urnik, v katerem je v vsega uri dvakrat postal svetovni prvak in se podpisal tudi pod svetovni rekord. Najprej je Američanom, ki so stopnjevali izide, pomagal do zmage v polfinalu štafete 4×100 metrov z rezultatom 38,50, zaradi česar je s finalom skoka v daljino začel z nekajminutno zamudo.

Sledil je prvi skok, v katerem je poletel prek 855 centimetrov, kar je bilo dovolj za prepričljivo zmago, zato je pozneje skočil le še enkrat (842 centimetrov), kar štiri od šestih skokov pa izpustil. Čakal ga je namreč še finale štafete 4×100, v kateri je v dresu ZDA tekel v zadnji predaji in ji pomagal do novega svetovnega rekorda.

Američani, za katere je ob Lewisu, Smithu in Kingu tekel še Willie Gault, so se z rezultatom 37,86 kot prvi spustili pod mejo 38 sekund in prejšnji mejnik popravili za kar 17 stotink.

Finale 4×100 m, 10. avgust:

37,86* – ZDA

38,37 – Italija

38,41 – Sovjetska zveza
…

Rojstvo kralja Carla

Misija je bila zaključena. Lewis je v štirih dneh postal trikratni svetovni prvak. “Morda je bilo videti lahko, a še zdaleč ni bilo,” je Lewis povedal po šovu, ki ga je priredil v Helsinkih, kjer je v štirih dneh postal eden najbolj priljubljenih in najbolj znanih športnikov na svetu.

“Že pred tem sem bil znan in med najboljšimi na svetu, toda na takšni ravni do takrat še nisem tekmoval. Helsinki so bili fantastična izkušnja in moj prvi preboj na veliki svetovni oder,” se je desetletja za tem prvenstva na Finskem spominjal Lewis, ki so mu mediji takrat nadeli vzdevek Kralj Carl in ga primerjali z Jessejem Owensom, junakom olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu, kjer je legendarni Američan pred očmi Adolfa Hitlerja postal štirikratni olimpijski prvak.

Štiri zlate olimpijske medalje leto za tem

Podobno je vsega leto pozneje uspelo tudi Lewisu, ki je na olimpijskih igrah 1984 pred domačimi navijači v Los Angelesu osvojil kar štiri zlate medalje (100, 200 in 4×100 metrov, skok v daljino), z osvajanjem zlatih olimpijskih kolajn pa nadaljeval tudi na igrah leta 1988 v Seulu (100 metrov, skok v daljino), leta 1992 v Barceloni (skok v daljino, 4×100 metrov) in nazadnje leta 1996 v Atlanti (skok v daljino), s tem pa si prislužil še en naziv – olimpijec stoletja.

Na svetovnih prvenstvih, ki so bila takrat na sporedu na vsake štiri leta, je podvig iz Helsinkov ponovil še leta 1987 v Rimu, kjer je bil prav tako svetovni prvak na 100 metrov, v skoku v daljino in s štafeto 4×100 metrov, v Tokiu leta 1991 pa zmagal “le” na 100 metrov in v štafeti 4×100 metrov. V skoku v daljino je osvojil srebrno medaljo. Ob zadnjem nastopu na svetovnih prvenstvih leta 1993 v Stuttgartu je bil tretji na 200 metrov.