Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V novi razglednici iz Tokia o tipični japonski hrani, michelinovih zvezdicah, o eni najnižjih ravni debelosti na svetu in temu, kako sem v slabi uri postal mojster izdelave sušija.
Vsi akreditirani novinarji, ki poročamo s svetovnega atletskega prvenstva v Tokiu, smo imeli možnost, da v organizaciji lokalne turistične agencije izkoristimo enega od štirih paketov turističnih ogledov nekaterih tokijskih znamenitosti in običajev.
Seveda smo zagrabili priložnost, se hitro prijavili in se razveselili, ko smo uspeli rezervirati enega od terminov, še bolj pa nas je razvedrilo (in tudi začudilo), da smo se lahko prijavili tudi na drugega, ki je ponujal tudi obisk suši restavracije in učno urico izdelave sušija, saj je kljub precejšnji omejenosti in ogromnemu številu na prvenstvu prisotnih novinarjev ostalo nekaj praznih mest.
In smo šli. Pristali smo v lični restavraciji, v kateri sta nas pričakala mojster izdelave sušija, dva vajenca, ob njih pa še fant, ki je verjetno nekje na višji stopnički do naziva mojstra sušija in je za začetek pred našimi očmi skuhal tamago jaki – plastovito jajčno omleto, ki jo pripravljajo v posebni pravokotni ponvi.
Potem smo šli v akcijo novinarji, kakšnih 20 nas je bilo, in izdelali nekaj sušijev, jih pojedli, potem pa nas je suši mojster enega za drugim klical na “oder”.
Ob ploskanju in navdušenju smo eden za drugim prejeli diplome in postali suši mojstri. Seveda so bila to le simbolična priznanja, sušije smo le zavijali, pot do naziva itamae, kot na Japonskem pravijo suši mojstrom, namreč traja vsaj deset let.
Suši je sicer najbolj znana japonska jed, ki ima tukaj več kot tisočletno tradicijo. Povečini je sestavljena iz začinjenega riža, surovih rib, morskih sadežev in zelenjave. Nepogrešljiv del obroka sušija sta tudi sojina omaka in vasabi.
O sojini omaki vam verjetno ni treba razlagati, o vasabiju in predvsem tem, kako ga izdelujejo, pa morda lahko – korenik rastline, ki raste v hladnih gorskih potokih na Japonskem, tik pred uporabo naribajo na posebnem ribežniku, prekritim s kožo morskega psa, ga zmešajo in nastane zelena pasta. Okus je oster in spominja na hren, a je bolj svež in hitreje izgine.
Pa še opomba – v večini restavracij, sploh izven Japonske, postrežejo z imitacijo vasabija, saj je ta težko dostopen in zelo drag, zato na krožnik dobite mešanico hrena, gorčice in zelenega barvila. Mi smo dobili pravega, naribali so ga pred našimi očmi.
Dovolj o sušiju, ki še zdaleč ni edina tipična tukajšnja jed. Na krožniku Japoncev se pogosto znajdejo tudi ramen (rezančna juha s številnimi različicami), tempura (ocvta zalenjava in morski sadeži v lahkem testu), okonomijaki (japonska palačinka iz zelja, testa in različnih dodatkov) ter še marsikaj drugega, del skorajda vsakega obroka pa je seveda riž.
Japonci na hrano dajo veliko, saj ta zanje ni le nuja, ampak tudi izraz kulture, tradicije in estetskega čuta. Velik poudarek ima svežina in sezonskost sestavin, zato se jedilniki skozi leto nenehno spreminjajo. Obroki so pogosto preprosti, a skrbno uravnoteženi, pri čemer štejeta tako okus kot vizualna predstavitev.
Da, japonski krožniki so zelo fotogenični. Pa ne samo to, precej pomembnejše je, da so tudi zelo zdravi, zato ne čudi, da boste na Japonskem videli res malo ljudi s prekomerno težo. Statistika pravi, da je takšnih le slabih pet odstotkov. Japonci imajo enega najnižjih odstotkov debelosti med razvitimi državami na svetu.
Tokio je sicer ena od kulinaričnih prestolnic sveta, v kateri lahko gurmani najdejo vse. Od ramen in suši barov, raznoraznih majhnih gostinskih obratov, v katerih lahko dobite praktično vse, okusne hrane na uličnih stojnicah, pa tudi zelo spodobne ponudbe hrane v konbinijih trgovinah, ki so odprte 24 ur na dan.
Tukaj pa najdete tudi številne luksuzne restavracije. Pravzaprav jih je kar največ na svetu. Tokio je namreč mesto, ki ima z naskokom največ restavracij z Michelinovo zvezdico – trenutno je takšnih v mestu 194, kar je za 71 več od trenutno drugouvrščenega mesta na tej lestvici Pariza (121).
Na žalost – pa čeprav so dnevnice za Japonsko najvišje od vseh držav na svetu (100 ameriških dolarjev) – od restavracij s prestižnimi zvezdicami nismo obiskali nobene, saj cene verjetno krepko presegajo zmožnosti naših bančnih računov.
Smo pa zato večkrat preizkusili gostinsko ponudbo pred tem naštetih gostinskih obratov in lahko zatrdimo – v Tokiu s hrano skorajda ne morate zgrešiti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!