Teksaški superman poletel do svetovnega rekorda

FOTO: Guliverimages.

Spominjamo se Seville 1999 in svetovnega atletskega prvenstva, na katerem je ameriški zvezdnik Michael Johnson prišel od četrtega naslova svetovnega prvaka na 400 metrov in ob tem postavil svetovni rekord.

To je šesta od desetih velikih zgodb iz zgodovine svetovnih prvenstev, ki jih bomo objavili v odštevanju do letošnjega svetovnega prvenstva v atletiki v Tokiu (13.–21. september).

Michael Johnson je na svetovno prvenstvo leta 1999, ki je bilo na sporedu en mesec pred njegovim 32. rojstnim dnem, prišel kot eden najboljših atletov v zgodovini in s kupom zlatih medalj z največjih tekmovanj. Pravzaprav drugih kot zlatih nima in ni imel.

Na svetovnem prvenstvu 1991 je bil zlat na 200 metrov, na olimpijskih igrah 1992 je olimpijski prvak postal z ameriško štafeto 4×400 metrov. Leta 1993 je postal svetovni prvak na 400 in 4×400 metrov, leta 1995 pa s svetovnega prvenstva prinesel kar tri zlate kolajne (200, 400 in 4×400 metrov).

Leta 1996 je na olimpijskih igrah v Atlanti zmagal na 400 in v teku na 200 metrov, v katerem je odtekel svetovni rekord 19,32, svetovni prvak na 400 metrov pa postal tudi na svetovnem prvenstvu leta 1997 v Atenah.

Od začetka leta je ciljal na svetovni rekord

“Od začetka sezone 1999 sem mislil le na finale svetovnega prvenstva in to, da bi v njem odtekel svetovni rekord. Bil sem v odlični formi in prepričan, da ga bom odtekel,” se je danes 57-letni Američan spominjal ob 25. obletnici rekorda.

Toda še na začetku tiste sezone se ni zdelo, da mu lahko uspe. Že res, da je bil prvi favorit za zmago, toda v letu in mesecih pred prvenstvom, na katerem smo Slovenci z Gregorjem Cankarjem dočakali prvo medaljo s svetovnih prvenstev v atletiki, je imel nemalo težav s poškodbami in pred prihodom v Sevillo tekel le štirikrat. V generalki pred prvenstvom je odstopil.

V kvalifikacijah prvenstva v Andaluziji je tekel 45,35, v četrtfinalu 45,10, v polfinalu pa dal jasno vedeti, da je rekord v zraku. Po prihodu v cilj se je ura ustavila pri 43,95, kar je bilo vsega 56 stotink slabše od njegovega osebnega rekorda iz leta 1995 in le 66 stotink oddaljeno od enajst let starega svetovnega rekorda Američana Butcha Reynoldsa (43,29).

V polfinalu je zadišalo po podvigu

Toda še precej bolj impozantno kot polfinalni rezultat je bilo dejstvo, da ga je dosegel, potem ko je v zadnjih 100 metrih, ko je postalo jasno, da si bo zlahka zagotovil finalni nastop, vidno popustil.

“Vem, da sem sposoben teči 43,29 ali hitreje. Še nikoli nisem dosegel niti približno tako dobrega rezultata na tekmi, na kateri nisem na polno tekel do konca. V finalu grem po rekord,” je po polfinalnem nastopu, ki je bil zanj tretji v treh dneh, napovedoval Johnson oziroma superman iz Teksasa, kot so ga takrat klicali.

V njegov prid je govorilo tudi dejstvo, da si je lahko do finala dobro spočil. Čakala sta ga namreč dva dneva premora. Potem je prišel 26. avgust ob 20.45, ko je bil na olimpijskem stadionu na sporedu finale moškega teka na 400 metrov.

Ozračje je bilo zelo vroče. Ne samo zaradi temperatur, ki so v tistih dneh v Sevilli krepko presegle 30 stopinj Celzija, ampak tudi zaradi tega, ker je 70 tisoč navijačev na stadionu in še več milijonov, ki so prvenstvo spremljali prek televizijskih zaslonov, pričakovalo enega od vrhuncev prvenstva.

Po prvih 200 metrih ni kazalo na rekord, potem pa …

Johnson se je v startne bloke z znamenitimi sprintericami, ki pa niso bile več povsem zlate, kot so bile v Atlanti leta 1996, in so bile prekrite tudi s temno modro barvo, podal na stezi številka pet.

Levo in desno ob njem sta bila njegova glavna izzivalca – Američan Jerome Young, ki je tistega leta tekel 44,37, in Mehičan Alejandro Manuel Cardenas, ki je na prvenstvo prišel s stotinko počasnejšim rezultatom.

Po poku startne pištole je završalo, po prvih 200 metrih pa ni bilo videti, da je Johnson posebej hiter. S svojim značilnim tekom v vzravnani drži se ni odlepil od najhitrejših tekmecev, potem pa, predvsem v zadnjih stotih metrih, močno pospešil, se odlepil od konkurence in kot superman poletel do svetovnega rekorda.

Čeprav je imel veliko prednost, zmage do zadnjega centimetra ni proslavljal, tekel je na vso moč in povsem osredotočeno. Ko je prečkal ciljno črto in na semaforju zagledal nov svetovni rekord 43,18, pa se je slavje lahko začelo. Misija je bila zaključena.

Trenutek, na katerega je čakal dolgo časa

“Na ta trenutek sem čakal dolgo časa in ga končno dočakal. Danes je bila kulisa popolna in rekord je končno prišel. Želel sem si tudi zlate medalje, a bolj sem bil osredotočen na svetovni rekord, saj prav veliko priložnosti, da bi ga popravil, ne bom več imel. Tokrat sem bil res pomirjen s samim seboj in rezultat je prišel. Končno!” je po rekordu povedal Johnson, ki je za zmago prejel 60 tisoč ameriških dolarjev nagrade, še dodatnih 100 tisoč pa za svetovni rekord. Da vseh sponzorskih sredstev in bonusov, ki so prišli za tem, niti ne omenjamo.

“Dosegel sem vse, to je bila le pika na i. Prvič se je zgodilo, da sem pred prvenstvom napovedoval svetovni rekord, za razliko od nekaterih športnikov, ki to počnejo vseskozi. Naložil sem si breme, a sem bil samozavesten, saj sem vedel, da imam rekord v nogah,” je nadaljeval.

“Po olimpijskih igrah prihodnjega leta se bom upokojil, zato sem res vesel, da mi je uspelo popraviti svetovni rekord in mi v zadnji sezoni ne bo treba tekmovati pod pritiskom, da ga moram odteči. Zdaj bom lahko mirno odšel,” je še dodal ameriški takratni veliki zvezdnik atletike in tudi svetovnega športa.

Navdušeni so bili tudi v atletskem svetu. “Johnsonov podvig na tem svetovnem prvenstvu je nekaj, kar bo dolgo ostalo v spominu vseh tistih, ki smo mu bili priča iz prve roke ali na svojih televizijskih zaslonih po vsem svetu. To je trenutek za zgodovino,” je povedal takratni predsednik krovne atletske svetovne organizacije, Italijan dr. Primo Nebiolo.

Izjemnih 12 zlatih medalj z največjih tekmovanj

Johnson je tekmoval le še v letu 2000, ki ga je na igrah v Sydneyju začinil z novim, drugim olimpijskim naslovom v nizu v teku na 400 metrov, potem pa zaključil bleščečo kariero, v kateri je osvojil kar 12 zlatih medalj z dveh največjih atletskih tekmovanj – olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. Od tega jih je bilo kar devet posamičnih.

Johnsonov rekord v teku na 400 metrov je trajal kar 17 let, dokler ga v finalu olimpijskih iger leta 2016 v Riu de Janeiru z izidom 43,03 ni popravil Južnoafričan Wayde van Niekerk. Južnoafričanov rekord je v veljavi še danes, dodatno težo pa ima dejstvo, da ga je dosegel s tekom po osmi stezi, ki naj bi v teku na en krog veljala za najmanj ugodno.

Rekord v sprintu na 200 metrov si je Johnson lastil do leta 2008, ko ga je v finalu olimpijskih iger v Pekingu odpihnil Jamajčan Usain Bolt, ki je takrat tekel 19,30, leto pozneje pa ga na svetovnem prvenstvu v Berlinu popravil na zdajšnjih in nedotaknjenih 19,19.