Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V tokratni razglednici iz Tokia o podrobnosti pogojev dela in ozadju vsakdana novinarjev, ki poročamo s svetovnega atletskega prvenstva.
“Številko poznam, a vam je še ne smem povedati,” mi je odgovorila Maria Kučerova, vodja medijskih operacij pri Svetovni atletiki, ko sem jo vprašal, koliko predstavnikov medijev poroča s svetovnega prvenstva v atletiki. Pozneje je dodala, da podatkov ne sme razkriti, saj številke še niso dokončne, ker bodo nekateri novinarji na Japonsko prikapljali tudi v zadnjih dneh tekmovanja.
Kakorkoli že, jasno je, da je številka ogromna. Pred dvema letoma je iz Budimpešte namreč pomagalo poročati več kot 2000 takšnih in drugačnih predstavnikov medijev iz 75 držav. Podobno, morda zaradi oddaljenosti Japonske malce manjšo številko, lahko pričakujemo tudi letos. Podatek, ki zgovorno pove, za kako velik dogodek gre.
Vsak predstavnik medijev, ki dela na prvenstvu, ima sicer akreditacijo, na kateri je ob hologramski nalepki, s katero organizatorji zlahka preverijo njeno avtentičnost, da ne pride do goljufij, tudi črtna koda. S to nas vedno prijazni in ustrežljivi prostovoljci – skupaj jih v Tokiu pri organizaciji pomaga prek 3000 – ob vsakem vstopu na stadion preverijo. Na ekranih se jim izrišejo vsi podatki o nas, vključno s fotografijo.
Za tem sledi – podobno kot na letališčih – še kontrola policije, vključno z rentgeni in detektorji kovin. Tudi policisti so vseskozi nasmejani in zelo prijazni. Priklon in nasmeh sta stalnica na vsakem koraku.
Na akreditacijah so tudi številke, ki sporočajo, kje po stadionu se lahko gibljemo. Mi imamo tri od devetih – 5 za mešano cono, v kateri pobiramo izjave atletov in atletinj, ki se morajo nujno sprehoditi skoznjo, številko 6 za medijske prostore in 9 za tribune za navijače. To seveda pomeni, da se lahko v vsakem trenutku postavimo kamorkoli na stadion in uživamo v najboljših razgledih na dogajanje v različnih disciplinah. Super zadeva.
S tem, da nimamo številke 7, s katero lahko prideš v prostore, namenjene televizijskim hišam s pravicami za prenos prvenstva, je povezan morda edini minus, ki ga lahko očitamo organizatorjem. Oziroma, ki ga očitam.
Ne zaradi tega, ker bi rad kukal v velike kontejnerje, v katerih so nastanjeni studii nekaterih največjih televizij na svetu, ampak zato, ker je le v teh prostorih urejen prostor za kadilce, ki smo na Japonskem zelo omejeni. Na žalost pač kadim … No, pa saj ni prehudo. Tudi zato, ker se, če si iznajdljiv, v tiste prostore da pretihotapiti (ne izdajte me, prosim).
Svetovna atletika za novinarje sicer res dobro poskrbi. V medijskem centru, ki je tokrat sicer malce manjši od pričakovanj, imaš na voljo vse, kar potrebuješ. Več televizijskih zaslonov, na katerih lahko spremljaš katerokoli disciplino, in kup informacij, ki jih ponuja majhen ekran na mizah.
Gre za komentatorski informacijski sistem CIS, v katerem z nekaj kliki najdeš vse. Od vsemogočih rezultatov, sporeda, vseh možnih rekordov (svetovnih, celinskih, državnih …), lestvic najboljših izidov, kratkih izjav nastopajočih, kratkih intervjujev … Dodatne statistične informacije in zanimivosti (najmlajši, najstarejši, najuspešnejši, naj …) lahko dobimo s klikom na poseben statistični portal, ki nam je na voljo, pri roki pa je vseskozi tudi predalnik, v katerem veliko tega dobimo tudi v pisni obliki. Skratka, novinarji dobimo skorajda vse, kar nam srce poželi. Podobno je tudi na novinarskih mestih na tribunah.
V medijskem centru, ki je zaprt le kratek čas – med drugo in peto uro zjutraj –, so vedno na voljo tudi prostovoljci, ki v vsakem trenutku priskočijo na pomoč. Imamo kar pet hladilnikov z vodo, ki jih pridno polnijo. To je bilo predvsem v prvi polovici prvenstva, ko je bilo v Tokiu izredno vroče in vlažno, še kako dobrodošlo. Na mizi vseskozi stojijo raznorazni prigrizki – piškoti, banane, bonboni, tudi čips.
Pa še tega ne smem pozabiti – tako kot vedno smo predstavniki sedme sile ob prevzemu prejeli nahrbtnik. Tokratni je najboljši in najbolj prostoren od vseh, ki sem jih do zdaj dobil. V njem je bilo tudi kar nekaj darilc, zagotovo najbolj koristno od vseh pa je bila kartica za ves javni prevoz, na kateri je bilo naloženih 10.000 jenov (slabih 60 evrov). Že deset dni se po mestu prevažam z vlaki in metroji, pa sem porabil komaj polovico vsote, ki je bila na njej.
Novinarji smo imeli ob tem možnost brezplačnih organiziranih ogledov in izkušenj lokalnih znamenitosti in običajev, o katerih sem že pisal, prijavili pa smo se lahko tudi na medijsko tekmo na 800 metrov na glavnem stadionu. Vse je bilo tako, kot je, ko gre zares, le gledalcev ni bilo. Organizirali so nam tudi izjemno zanimivo predstavitev ozadja dela Seika, uradnega časomerilca prvenstva, in še marsikaj.
Novinar na velikih atletskih prvenstvih res lahko uživa. Sploh, če ima rad svoje delo in ga za nameček opravlja v Tokiu. Arigato!
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje