Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Klara Lukan, ki se je v zadnjih letih prebila med najboljše tekačice v Evropi, v intervjuju za Sportklub razkriva ozadje rekordnih dosežkov, spregovori o psiholoških izzivih, izobrazbi, novi službi, materinstvu, lekciji iz Tokia in poti, ki jo vodi proti maratonu.
Slovenska atletika ima v Klari Lukan novo zvezdnico evropskega formata, ki se je predvsem v cestnih tekih v zadnjih letih izstrelila med najboljše v Evropi. V zgodovini. Na 5 kilometrov jo na večni evropski lestvici najdemo celo na petem, na 10 pa na sedmem mestu.
Ob koncu lanskega leta je na tekaški poti, ki jo želi končati kot maratonka, prvič nastopila v polmaratonu in takoj odpihnila 21 let star slovenski mejnik Helene Javornik, že v drugem nastopu na tej razdalji pa se z rezultatom 1;06:43 povzpela na deveto mesto večne evropske lestvice.
Ne izstopa pa rdečelasa Šentjernejčanka, ki je že kot najstnica osvajala medalje na največjih mladinskih tekmovanjih, lani pa na članskem evropskem prvenstvu v cestnih tekih prišla do bronaste kolajne, samo z izjemnimi atletskimi rezultati.
Vzporedno z vrhunsko športno kariero gradi tudi uspešno akademsko kariero, za magisterij je letos celo prejela Prešernovo nagrado, in že danes, ko je stara 25 let, zrelo razmišlja o življenju po koncu kariere in tudi materinstvu.
“Vse se da, treba je samo imeti dober strateški plan. Je pa za vrhunski uspeh, sploh v športu, treba trpeti. Temu se ne da izogniti,” pravi razgledana, gostobesedna in iskrena perfekcionistka, ki je v daljšem pogovoru brez olepševanja spregovorila o marsičem. Tudi o olimpijski travmi iz Tokia, ki je spremenila njeno športno pot.
V svojem drugem polmaratonu ste navdušili z novim slovenskim rekordom 1;06:43 in se razvrstili na deveto mesto večne evropske polmaratonskem lestvice. Ste nad izidom, ki ste ga dosegli v Malagi, presenečeni?
Že pred tekmo sva s trenerjem načrtovala približno tak rezultat. Da se na semaforju, ko pridem v cilj, izpiše številka 66, tako da sem dosegla svoj cilj za svoj drugi polmaraton. Tudi za samo tekmo sem načrtovala tak tempo, da bi v cilj prišla v tem času, tako da me končni rezultat ni presenetil.
Sem bila pa na koncu zelo zadovoljna, ker se sezona ni odprla tako, kot sem si želela. Po prihodu iz Kenije sem malo zbolela, tako da sem šla na tekmo v Monako na 10 kilometrov malo na silo. Nisem se še sestavila, priprave so bile zelo naporne. Telo je potrebovalo malo dlje časa, kot smo pričakovali, da sem prišla k sebi. Prve tedne sem se počutila res slabo. Prvič sem bila v Keniji na tako visoki višini, toliko časa in s tako intenzivnimi treningi. Telo se je odzvalo drugače, kot smo pričakovali. Pri športu tako ali tako nikoli ne veš. Lahko se zgodi marsikaj.
Kako je bilo z okrevanjem in drugim polmaratonom v primerjavi s prvim?
Glede same tekme ni bilo lažje. Lažje ni nikoli, sem pa pri drugem krogu bolj vedela, kaj pričakovati. To je dvokratnik razdalje, ki jo ponavadi tečem, zato je malo drugače. Drugič sem bila bolj pripravljena na same občutke in to, kako dolg je tek. Kar se tiče samega okrevanja, bi pa rekla, da je bilo podobno. Nič posebnega.
Lahko rečem, da sem potrebovala nekoliko več časa za regeneracijo, kot ga potrebujem po tekmi na 5 ali 10 kilometrov, kar je pričakovano. Pozna se predvsem na stopalih. Se mi zdi, da imam v tem segmentu precej rezerve. V zadnjem delu teka sem čutila, da so mi stopala kar malo odpovedala. To lahko še natreniram.
Po sami tekmi je bilo nekaj dni malo bolj lahkotnih, potem smo se pa postopoma vrnili v trening. Ni bilo nič posebnega. Pričakujem pa, da bo po prvem maratonu okrevanje bolj naporno.
Koliko polmaratonov nameravate letos še odteči?
Na svetovnem prvenstvu v cestnih tekih, ki bo zame eden od vrhuncev sezone, bom tekla na polmaratonu. S trenerjem sva se tako odločila. Ta polmaraton me definitivno še čaka. Za zdaj še ne vem točno, mislim pa, da v letošnjem letu ne bom odtekla samo dveh polmaratonov. Zagotovo bomo našli še kakšno priložnost.
Vaš končni tekaški cilj je maraton. Kdaj vas bomo prvič videli teči na tej, kraljevski razdalji?
S trenerjem še nisva dorekla, kdaj bi lahko prišel prvi maraton. Gre pa definitivno trend proti maratonu. Vsako sezono sem postopoma dodajala. Leta 2019 sem prvič vstopila v svet dolgih prog s 5000 metri na stezi.
Potem smo iz sezone v sezono dodajali. Slej ko prej bo prišel maratonski debi. Te nove preizkušnje se zelo veselim. Ko poslušam ljudi, ki opisujejo, kakšen je prehod v maraton, govorijo, da je maraton drugi svet. Res me zanima, kaj ta novi svet ponuja.
Se dobri rezultati že poznajo pri vabilih na cestne teke?
Kar se tiče vabil, se s tem sama niti ne ukvarjam. Vsi dogovori gredo preko mojega menedžerja, tako da se on neposredno pogovarja z organizatorji tekmovanj. Definitivno pa, boljša ko postajam, več ljudi me opazi. Več organizatorjev si želi, da nastopim na njihovih tekih.
Zanimiv je tudi podatek, da sem ob zaključku lanskega leta dobila certifikat zlatega atleta, ki ga na Svetovni atletiki podeljujejo najboljšim tekačem oziroma tekačicam. Tudi to je potem zelo vabljivo za organizatorje.
Je zaslužek na cesti boljši kot na stezi?
Definitivno. Na cesti se služi bistveno bolje kot na stadionu. Seveda je to pogojeno s samim rezultatom in sposobnostjo menedžerja. Definitivno pa, če primerjamo oba svetova, je glede zaslužkov na cesti bolje.
Verjetno tudi zato, ker so cestni teki precej bolj množični. Privabljajo tudi rekreativne tekače, tako da se tudi same znamke potem bolj osredotočajo na ta trg. Zdi se mi, da to potem odpira nove priložnosti tudi za finančna vlaganja.
Sama pa primarno na cestno sceno nisem vstopila zaradi financ, ampak zato, ker me to veseli. Tudi moj tekaški korak mi bolj ustreza na cesti. Tudi, ko testiram razne tekaške superge, se v primerjavi s sprintericami bolje znajdem na cesti.
Kakšni so vaši letošnji tekmovalni načrti? Kdaj boste naslednjič nastopili in kdaj vas bomo videli na stezi?
Naslednjo tekmo imam zelo kmalu, 18. aprila v Španiji v cestnem teku na 10 kilometrov. Načrt je bil sprva drugačen. Morala bi odpotovati nazaj v Kenijo v tem času, ampak sva s trenerjem spremenila načrt, da ne bi bilo prevelikega šoka za telo. Zato sva ocenila, da bi bilo preveč, če bi šla nazaj. Nadaljevala bom s tekmami.
Z menedžerjem sem v pogovorih za še tri cestne tekme, ampak mislim, da se bomo dogovorili še za kakšno. Konstantno sem v tekmovalnem ritmu. Res je, da nimam tekme vsak teden, ni pa tako, da bi se umaknila za par mesecev in se vrnila na stezo. Zraven sem kar vseskozi z vmesnimi zamiki.
Kako pomembno mesto ima v sezoni evropsko prvenstvo v Birminghamu?
Je eden od glavnih ciljev, ampak bi vseeno rekla, da se bolj usmerjam v cestni tek, tako da mi je še večji cilj sezona svetovnega prvenstva v cestnih tekih, ki bo septembra.
V Birminghamu bom tekla na 10.000 metrov, to sem že odločena. Samo to. Že tam bo brutalna konkurenca. Raven je tako visoka, da tudi če tečem svoj najboljši tek v življenju, sploh ni nujno, da bom dosegla podobno uvrstitev, kot sem jo na zadnjem evropskem prvenstvu.
V vzdržljivostnih športih, teku na dolge proge, ima veliko vlogo tudi psihološka pripravljenost. Kako pomembna je za vas?
Zelo velik del je psihologija vrhunskega športa. Sploh ko človek ostane sam s sabo in s svojimi mislimi. To se na daljših razdaljah pozna, saj gre za res dolgo trajajoče napore, ko grem recimo na polmaraton. Več kot uro si z mislimi sam sabo. Takrat moraš res ohraniti fokus in se ne pustiti, da ti glava reče stop.
Večkrat pride moment, ko bi se človek najraje ustavil. Se vpraša, kaj mi je tega treba. Ravno ti trenutki, da to premagaš, te naredijo močnejšega. Tudi naši treningi so dolgi. Tudi med treningom konstantno prihaja do takih misli. Takrat je treba odmisliti bolečino in iti prek nje. Včasih je to zelo težko.
S treningi človek postane boljši. Večkrat kot se soočiš z neprijetnimi občutki, lažje jih premaguješ. Je pa to proces. Tudi zato sama ne bi priporočila res mladim športnikom, da se pri zgodnjih letih ukvarjajo z nekimi dolgimi disciplinami. Se mi zdi, da pri mladih letih človek za kaj takega ni zrel.
Jaz lahko iz lastnih izkušenj povem, da ko sem bila stara 18 let in sem postala mladinska evropska prvakinja na 5000 metrov, niti približno nisem bila na enakem zrelostnem nivoju, kot sem danes. Človek skozi leta in treningi tega trpljenja, bolečine nekako dozori in se izoblikuje. Danes na te stvari gledam popolnoma drugače. To je segment, na katerem se dela leta. Ne moreš kar preskočiti nekih korakov.
Imate kakšne posebne mentalne tehnike, s katerimi med tekom premagujete ovire?
Ko je najbolj težko, se poskušam zamotiti. Skušam se distancirati od bolečine. Včasih se tudi malo pohecam, se pogovarjam sama s sabo, gledam okoli in komentiram. Tako da res skušam odmisliti težke trenutke.
Da bi imela kake posebne tehnike, pa niti ne. Poskušam si nekako konstantno prigovarjati neke pozitivne misli. Skozi vsa ta leta sem se sprijaznila, da ne bo nikoli lažje. Da je vsakič težje. Boljši, kot si, težje je, ker lahko več zdržiš. Sprijaznila sem se s tem, da tako pač je. Tak šport sem izbrala. Vem, da tudi mojim sotekmovalkam ni nič lažje.
Za vrhunski rezultat je treba trpeti. Temu se ne da izogniti. Edino ko greš preko vseh teh meja, si potem lahko sam sebi čestitaš, da si se premagal. Da si naredil nekaj več. Zame je ravno to čar tega športa. Ne materialne nagrade, pozornost. Meni največ pomeni to, ko grem prek nekih svojih ovir. To je zame prava nagrada. Takrat se počutim izpopolnjeno. To me osrečuje in mi daje upanje in motivacijo, da vsak dan vztrajam na tej poti.
Kako pomembna je bila pri tej rasti izkušnja z olimpijskih iger v Tokiu, na katerih ste odstopili in si pozneje obljubili, da se to ne bo zgodilo nikoli več?
Definitivno je na tej poti veliko pripomogla tudi ta izkušnja. Če bi zdaj lahko zavrtela čas nazaj, bi se v tistem trenutku, ko sem se odločila odstopiti, verjetno odločila drugače in vztrajala. Ampak, kot sem že dejala, jaz pri tistih letih niti približno nisem bila tako močna, zrela. Očitno v tistem obdobju še nisem bila pripravljena na take pritiske. Zame je bilo vsega preveč.
Seveda ni lep spomin, da človek odstopi na največji tekmi, kar obstaja, ampak tako se je očitno moralo zgoditi. Takrat nisem bila pripravljena na premagovanje takih mentalnih in fizičnih naporov. Zgodilo se je, kot se je. To je bila ena učna lekcija zame, iz katere sem se ogromno naučila.
Danes, če bi se znašla v podobni situaciji, bi bila sposobna odreagirati drugače, seveda pa časa ne moremo zavrteti nazaj, lahko gledamo samo naprej. Po tisti izkušnji sem še bolj motivirana, da na vsakih olimpijskih igrah, na katerih sem bila in še bom, tekmujem tako, da bom tam res iztisnila iz sebe vse, kar je v danem trenutku mogoče.
Kako vas je v atletiko sploh zaneslo in kakšni so bili začetki? Ste takoj začutili, da ste zelo nadarjeni za tek?
Rekla bi, da jaz nisem imela nekega preskoka. Od tretjega do petega razreda sem trenirala tenis, to je bila sicer bolj otroška igra, v petem razredu osnovne šole sem se pa vpisala v lokalni atletski klub Šentjernej. Začela sem trenirati pod vodstvom Elvisa Antončiča. On je bil moj prvi trener. Od takrat dalje, odkar se spomnim svojih začetkov, sem se vedno gnala. Bila sem zelo tekmovalna. Nekako enostavno od takrat do danes vztrajam.
Od samih začetkov sem imela v glavi, da moram dati vse od sebe na treningih in potem tudi tekmah. Nisem marala izgubljati. Vedno sem želela biti na vrhu. S pravo podporo staršev, okolice, trenerja in skupine sem nekako organsko napredovala. Potem so prišli tudi vsi ti rezultati. Sicer pa iskreno povedano nikoli nisem razmišljala o tem, da bom kdaj postala poklicna tekačica. Da bom kdaj šla na olimpijske igre. To nikoli niso bile moje sanje. Zgodilo se je nekako postopoma, da sem prišla na to raven.
Ko pogledam nazaj, sem zelo hvaležna, da sem skozi vsa ta leta imela izredno pozitivne izkušnje s trenerji oziroma s trenerjema. V svoji karieri sem imela praktično dva trenerja. Zdajšnjega trenerja Tevža Korenta in mojega prvega trenerja. Oba sta me usmerjala zelo pravilno. Z nekim zares človeškim pristopom, kar se mi zdi ključnega pomena, da športnik vztraja. Ne glede na vse niso vedno samo uspehi, vzponi in zmage. Pridejo tudi slabi trenutki. Sploh takrat je še posebej pomembna trenerska vloga. Da ti trener zna prisluhniti, te zna usmeriti. Kar se tega tiče, sem imela izjemno srečo.
Koliko kilometrov med treningom na teden pretečete?
Zdaj, ko se usmerjam v daljše teke, polmaraton in v prihodnosti maraton, vsako sezono trener poveča tedensko kilometražo. Lani sem bila v povprečju pri 100 kilometrih na teden. Zdaj bi rekla, da se gibljem nekje med 120 in 130 kilometri na teden. Maksimalna kilometraža, ki sem jo do zdaj dosegla, je bila v Keniji 150 kilometrov na teden. Nisem pa še tam, da bi redno pretekla toliko kilometrov.
Ob treningih, večinoma treniram dvakrat na dan, seveda pridejo tudi masaže, fizioterapije, pravilna prehrana … Na to sploh zdaj, ko se zavedam, da je vsako leto regeneracija težja, res pazim. Da se dobro regeneriram, dobro spim, jem, se raztegujem. Hodim na fizioterapijo. To so vse elementi, na katere moram biti zelo pozorna, če želim nadaljevati z vrhunskim športom.
Ob tem pa ste zelo dejavni tudi na področju izobrazbe. Pred tremi leti ste diplomirali na Biološki fakulteti, lani ste magistrirali na Ekonomski fakulteti … Impresivno, ob vseh drugih obveznostih in vrhunskimi dosežki, ki vam uspevajo v športu.
Vse da. S tem, da se šole ne da združiti s športom, se absolutno ne strinjam. Vse šole sem končala v rednih rokih, brez pavziranj, treba je samo imeti dober strateški plan. Si določiti interne roke in se jih držati. Sama sem bila vedno organizirana in nisem imela težav, da se stvari ne bi izpeljale, kot sem si zamislila.
Mislim, da če se človek organizira in ima jasen cilj, se da doseči vse, kar si zada. To se tudi združuje z mentaliteto v športu. Šport mi je pomagal pri izobrazbi in obratno. Ta dva dela sta si v mojem življenju samo pozitivno pomagala.
Moje študijske poti verjetno še niso zaključene. Morda se mi bo v prihodnosti odprla priložnost, da se vpišem na doktorski študij. Za zdaj sem se pa odločila, da bom poskušala nabrati čim več izkušenj na samem trgu dela. Dobila sem super priložnost.
Na pripravah v Keniji sem spoznala svojega bodočega šefa. On je direktor enega softverskega podjetja, na Norveškem. Razložila sem mu situacijo, da sem ravno magistrirala in iščem možnosti zaposlitve. Ko sem mu poslala življenjepis, je bil takoj za akcijo. Z začetkom februarja sem se pri njemu zaposlila kot projektna menedžerka. Zdaj delam na daljavo, kar mi je super.
Nekim klasičnim pogojem zaposlitve z dvema treningoma na dan ne ustrezam, tako da sva se dogovorila, da imam fleksibilno zaposlitev. Prek spleta. Super je. Tudi ta segment je zame zelo pomemben, ker vem, da bo vrhunskega športa enkrat konec. Človek mora imeti za obdobje po športni karieri neke cilje.
Vesela sem, da sem dobila tudi to zaposlitev, da si zapolnim čas, ki ga imam med treningi, in ne razmišljam samo o športu. Nočem, da je moja identiteta zgrajena samo okoli športa. Želim si, da me ljudje poznajo tudi po kaki drugi vlogi.
Do kdaj pa se nameravate profesionalno ukvarjati s tekom?
Zamislila sem si, da bi poskušala tekmovati še na dvojih olimpijskih igrah. Do leta 2032. Potem bi si pa rada ustvarila družino in imela otroke. Ne vem pa, če bi se podala na to pot, da bi se po porodu vrnila. Zdi se mi, da je to velik izziv. Ko postaneš mama, se potem prioritete spremenijo in je na prvem mestu otrok.
Zdaj, ko sem sama, sem lahko egoistična in gledam samo nase. Ko pridejo otroci, je pa to čisto drug svet in drug način razmišljanja. Iskreno povedano ne vem, če si želim, da bi potem, ko bom enkrat mama, ne dajala vse svoje pozornosti družini, otrokom. Potem jaz ne bom več na prvem mestu.
Da je človek res vrhunski športnik, mora pa na prvo mesto postavljati samega sebe. Ko bom jaz imela družino, si tega ne želim, da bi bila jaz na prvem mestu. To so moja predvidevanja, ampak mislim, da ko bom enkrat končala, bom res končala. Do takrat si pa želim izpolniti vse cilje in potem iti v miru v pokoj.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!