Tudi deveto mesto je bilo dovolj. Italijan Francesco Bagnaia je na zadnji dirki letošnje sezone v MotoGP z defenzivno predstavo storil dovolj, da se je pri 25 letih veselil premiernega naslova v najmočnejšem motociklističnem razredu. S tem je postal prvi tekmovalec z Apeninskega polotoka po legendarnem Valentinu Rossiju leta 2009, ki je postal svetovni prvak. Priljubljeni "Pecco" je s tem končal tudi italijanski post med konstruktorji, Ducati se veseli prve lovorike po Caseyju Stonerju leta 2007.

Italija ima novega junaka, Bagnaia prvak razreda motoGP

Avtomoto

6. Nov 2022 0

Avtomoto

6. Nov 2022 0

Že ob prihodu v Valencio, na zadnjo dirko letošnje sezone, je bilo jasno, da lahko Francescu Bagnaii skupno zmago prepreči le čudež. Lanski prvak Fabio Quartararo je namreč za drugo zaporedno slavje potreboval zgolj in samo zmago, ob tem pa bi moral Bagnaia končati še na 14. mestu ali nižje. Da Francoza takšen scenarij tudi zanima, je pokazal hitro po startu, ko je v prebijanju proti vrhu trčil tudi z neposrednim tekmecem. A kot je dirkač Yamahe priznal ob koncu, tokrat enostavno ni imel hitrosti za zmagovalne stopničke. Osvojil je četrto mesto, pred njim so preizkušnjo v Španiji končali Alex Rins (slovo Suzukija je proslavil z zmago), Brad Binder in Jorge Martin.

V že omenjenem rahlem trku jo je slabše odnesel Bagnaia, ki mu je odpadel del stranskega krilca, a je vseeno lahko nadaljeval. V cilj je po obrambni vožnji pripeljal na 9. mestu in se lahko veselil drugega naslova svetovnega prvaka, prvega v razredu motoGP. S tem je postal prvi Italijan po slavnem rojaku Valentinu Rossiju (2009), ki je premagal vso konkurenco v najelitnejšem razredu motociklizma.

“Zelo zelo sem vesel, saj sem na najslabši dirki sezone ob prečkanju ciljne črte lahko slavil. Ko sem ob zidu z boksi videl tablo z napisom ‘svetovni prvak’, je bilo vse veliko lažje, veliko lepše. Težko je opisati vse te občutke, enostavno je neverjetno. Po dvoboju s Fabiem sem izgubil del krilca in od takrat naprej je bila dirka prava nočna mora. Iz kroga v krog sem izgubljal, skušal voziti defenzivne linije, a je bilo zelo težko. Dirka je res trajala zelo dolgo, a sem ponosen nase, na ekipo in na opravljeno delo,” se je smejalo 25-letnemu Italijanu.

Z Ducatijem je končal tudi italijansko sušo, ki je trajala vse od leta 2007. Takrat je kot zadnji z rdečim motorjem slavil Avstralec Casey Stoner, vse do včeraj pa so se naslovov svetovnih prvakov veselili japonski proizvajalci. Sedemkrat Honda, šestkrat Yamaha in enkrat Suzuki.

“Najtežji trenutek sezone je bil po dirki na Sachsenringu, kjer sem bil zelo hiter, a sem padel. Podobno kot v Le Mansu. A v Nemčiji sem spoznal, da je moja največja šibkost prav to – da imam veliko vzponov in padcev. Da mi ob dobri hitrosti manjka konstantnost. takrat sem za dobro uro po dirki izgubil upanje za naslov. A ko sem se pobral, sem še naprej verjel. Druga polovica leta je bila izjemna, naše delo prav tako. Skušali smo analizirati moje napake in padce, doma smo ugotavljali, kaj izboljšati. In uspelo nam je,” je še dejal svetovni prvak iz razreda moto2 v letu 2018.

V svojem četrtem letu med elito je postavil nov zgodovinski mejnik, saj je do končnega slavja prišel, potem ko je imel v začetku sezone za vrhom dirkaškega seštevka kar 91 točk zaostanka. Ob tem je preživel kar pet odstopov. Zbudil pa je tudi Italijane in jim dal upanje, da bo postal naslednik Valentina Rossija, čigar varovanec je. Z njim v objemu je proslavljal v Valencii, do njegovih uspehov pa mu manjka še dolga pot.

“Bravo Pecco, kakšna fantastična nedelja,” je na instagramu ob slavju zapisal Rossi.

View this post on Instagram

A post shared by Valentino Rossi (@valeyellow46)