Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Alpinizem ni zgolj osvajanje najvišjih vrhov tega planeta. Da se šport skupaj s svetom nezadržno razvija, dokazuje nemški alpinist in jadralni padalec Fabian Buhl. O novi veji alpinizma, ki plezanje združuje z letenjem, za Sportklub spregovoril neposredno iz Patagonije.
Fabian Buhl nikoli ni maral, da mu je dolgčas. Začel je z alpskim smučanjem, a se že pri 16 letih usmeril v plezanje. Najprej ga je popolnoma posrkalo balvaniranje v Ticinu, kjer je med drugim ponovil legendarni problem Dreamtime težavnosti 8C. Po številnih poškodbah se je v nadaljevanju postopoma preusmeril v stene in gore, kjer se je izoblikoval v vsestranskega plezalca z izrazitim občutkom za velike in zahtevne projekte.
Sodeloval je tudi pri odpravah, vključno z vzponom na Choktoi Ri v Pakistanu, kjer sta skupaj z izjemnim Alexanderjem Huberjem splezala novo smer The Big Easy. Tam je prišel v stik tudi s slovensko-britansko navezo Aleša Česna, Luke Stražarja in Toma Livingstona. Čeprav s Česnom in Stražarjem ni plezal, pa je veliko časa v steni preživel z Luko Lindičem, s katerim sta leta 2019 splezala smer Sau hladno! na zahodni strani Cime Tose.
V zadnjih letih 35-letni Nemec vse izraziteje premika meje s kombinacijo alpinizma in jadralnega padalstva, ki odpira nove možnosti gibanja v velikih gorah. Leta 2020 je po vzponu na Cerro Torre z vrha kot prvi v zgodovini poletel. Po zaslugi Patagonije je prišel tudi v stik z legendarnim slovenskim alpinistom Silvom Karom, ki si je s podvigi na jugu Argentine pridobil kulten status. Padalo uporablja tako za pristop kot povratek, s čimer zmanjšuje okoljski vpliv, sebi pa omogoča varnejše gibanje v gorah in hitrejši dostop do oddaljenih gorskih območij. 35-letni Nemec s padalom premika meje in riše novo vejo alpinizma.
Intervju: Fabian Buhl
Nam za začetek zaupate, od kje točno se nam trenutno sploh javljate?
Trenutno sem v El Chalténu v Argentini, v Patagoniji. Tukaj sem od 17. decembra.
Kako se je pri vas sploh začela ta ljubezen med plezanjem in jadralnim padalstvom?
Leta 2018 sem odšel na odpravo v Pakistan z Alexandrom Huberjem, kjer sva opravila prvi vzpon na Choktoi Ri, nekakšen tri kilometre dolg greben. Takrat sem si rekel: “To je to, to hočem početi. Hočem biti v gorah.” Veliko časa sem preživel v Patagoniji, v Pakistanu in tudi v domačih gorah. Z Luko Lindičem sva precej plezala. Ko sem se enkrat vrnil z ene odprave, mi je prijatelj rekel, da bi moral poskusiti leteti. Sprva sem govoril, da letenje ni zame, a po nekaj letih, ko sem poskusil, sem ugotovil, da je to res zabavno.
V zadnjih letih ste v letenje vložili ogromno časa in energije, kako drugače zdaj dojemate alpinizem?
Sprva sem to uporabljal samo kot način za sestop. Naučil sem se, kako pripraviti padalo v vetru in vzleteti. V tistem obdobju sem tudi poletel s Cerro Torre. Ko sem pristal nazaj v dolini, sem si rekel: “To je noro, imel si res srečo. Moraš se naučiti pravilno leteti, sicer bo nevarno.” V letenje sem vložil ogromno časa, ker sem vedel, da moraš biti dober pilot za ideje, ki jih imam. Da bi se do gora približal z jadralnim padalom, jih preplezal in nato odletel nazaj v bazni tabor ali proti mestu. V času covida oziroma v zadnjih dveh letih sem letel več kot 700 ur na leto.
To je zdaj za vas postal način prevoza?
Zdaj sem na ravni jadralnega padalstva, da sem v tem res dober. In zdaj lahko več plezam in počnem več gorskih stvari, ker imam nabor znanj za vse te kombinacije v Pakistanu in Patagoniji. Uporabljam ga kot helikopter. Moje razumevanje zraka in vsega je zdaj tako dobro, da če naredim načrt, kjer bom pristal, bom zelo verjetno to tudi storil. Posebej spomladi je super, ker se lahko grem heli smučanje, samo brez helikopterja. Presmučaš severno steno, vzletiš, obletiš goro na sončno stran in lahko spet pristaneš na vrhu ali kjerkoli želiš. Delal sem linije v Pakistanu ali Franciji, kjer zdaj živim, ki jih je peš preprosto nemogoče.
Kako ste prišli v stik s Silvom Karom, je bila povezava ljubezen do Patagonije?
Mislim, da je bila ljubezen do Patagonije, ker sem ga nekajkrat spraševal o njegovih res dobrih vzponih, ki jih je naredil tukaj. Na primer italijanska smer na Poincenotu pa Peklenska direttissima na Cerro Torre. Jaz sem bil na južni steni s Colinom Haleyjem. Pisal sem mu tudi glede njegove knjige, ker mi je bila res všeč. Potem me je vabil na Festival gorniškega filma. Dolgo sem govoril, da ne morem, ker je tisti čas sezona v Patagoniji. A letos nimam partnerja, s katerim bi imel narejene načrte. In ko me je Silvo spet vprašal, sem se zavezal, da pridem. Let sem rezerviral za 10. februar in ne bom več odlagal predstavitve na tako dobrem filmskem festivalu.
Silvo pravi, da je imel poster, na katerem je bil Fitz Roy, ki ga je dobil, ko je kupil plezalke. Od takrat si je vedno želel v Patagonijo. Kaj je bil vaš sprožilec?
Če imate radi res kakovostno plezanje in gore, ni kraja, kot je Patagonija. A tudi pri meni je vse sprožil nekakšen poster. Na koledarju Alexandera Huberja, je bil pogled na verigo Fitz Roya ob sončnem zahodu, kjer so projicirane sence Torreja. Spomnim se, da sem to imel v sobi, ko sem bil star kakšnih 18, 19 let. To je bila stran koledarja, ki je ostala na steni praktično vse leto. Sama lepota gora je res osupljiva. Špice in zlati granit so narejeni za plezanje.
Se vidite, da bi se kdaj vrnili k bolj klasičnemu alpinizmu, kot ste ga delali leta 2018?
Da. Imam gorske projekte. Zdaj sem recimo v Patagoniji letel samo en dan. Ostalo je bilo čisto plezanje. Enkrat sem bil tudi v Pakistanu brez padala. Tudi letos se bom šel tam čisti alpinizem. Ker imam različne partnerje, je zelo težko najti dobre za moje kombinacije. Imam res dobre prijatelje in plezalne partnerje, recimo Colina, a z njim seveda ne bom vzel padala.
Kako zahtevno je z vidika letenja vreme v Patagoniji?
Tukaj je verjetno najslabše mesto za letenje, ki ga lahko najdete kjerkoli na svetu. (smeh, op.a.) Potreboval sem skoraj tri cele sezone, da sem dobil en res dober dan. Da sem naredil daljši polet kot samo v gore in nazaj. Prideš v Patagonijo in stalno preverjaš vreme. In ko se končno odpre vremensko okno, si med vsemi sanjami, ki jih imaš v glavi, izbereš tiste, ki temu oknu najbolje ustrezajo. Tako to gre.
Lahko razložite tisti dan, ko se je vse popolno izšlo? Verjamem, da je to težko opisati z besedami ob tej dih jemajoči pokrajini.
V Evropi letimo veliko daljše razdalje, veliko več ur, veliko več dni. Ampak, če dobim en dan, ko ujamem termiko in letim okoli teh gora v Patagoniji, tudi če je let precej krajši kot običajno, je neverjetno. Letite nad gorami, do katerih običajno potrebujete ogromno časa, če želite tja peš. Denimo do Camp Paso Guillaumet ali Paso Superior ali celo do doline Torre. Potem jadraš in v trenutku si z vzhodnega ali južnega konca prečenja Fitz Roya na severnem koncu. In to ti vzame mogoče 15 minut jadranja. Dimenzije so na takšnem kraju noro velike. Povsod so ledeniki, majhna jezera, lagune. To je čudovit kraj za letenje. To me tukaj motivira.
Rekli ste, da ste plezali z Luko Lindičem. Ste imeli s slovenskimi plezalci še kakšne izkušnje?
Kar precej sem plezal z Luko Lindičem in Luko Krajncem.
Leta 2018, ko ste plezali v Karakorumu, je bil tam tudi Aleš Česen z Luko Stražarjem in Tomom Livingstoneom.
Da, Aleš je bil tam. Enkrat so prišli v naš bazni tabor. Oba poznam, ampak v resnici še nikoli nisem plezal ne z Luko ne z Alešem. Ampak se kar dosti pogovarjamo, ker je tudi Aleš začel leteti. Ogromno ljudi začenja leteti. Iz te gorske scene, alpinisti.
Naredili ste prehod proti jadralnemu padalstvu v alpinizmu, kakšna je vaša vizija razvoja gorskih športov? Kot sem slišal, boste o tem tudi govorili na festivalu.
Tako je. Mislim, da morate jasno vedeti, kaj počnete. Vedno bodo čisti alpinisti, ki bodo delali vse peš in ne bodo verjeli, da je nekaj z jadralnim padalom sploh alpinizem. To razumem. Ampak mislim, da lahko z jadralnim padalom narediš veliko več in na bolj zabaven način. In tudi precej varneje. Ker če to delaš pravilno, se ti ni treba več toliko približevati peš. Vzletiš lahko z gora, posebej na višjem terenu, na primer na šest-, sedem-, osemtisočmetrskih vrhovih, kjer včasih pri sestopu hodiš čez nevarna plazovita območja. S padalom pa samo vzletiš in si v zraku. V bistvu si precej varen.
Fabi Buhl bo na Festivalu gorniškefa filma v Cankarjevem domu predstavil svojo kombinacijo alpinizma in jadralnega padalstva, ki mu v hribih odpira popolnoma nove možnosti.
Mislim, da je za ljudi, ki so se pripravljeni naučiti jadralnega padalstva, to bolj zabaven način odhoda v gore. In če imaš določeno raven, tudi varnejši način za veliko različnih alpinističnih stvari. Mislim, da podobno, kot smučanje prej ni bilo del alpinizma, dokler ni prišlo turno smučanje in je bilo vedno več smučarskih spustov z gora. In nenadoma se je razvilo v neko nišo znotraj gorskih športov. Mislim, da imajo te kombinacije potencial, da gredo v isto smer. Ljudem, ki to počno, bo verjetno še bolj všeč, ker nenadoma samo letiš ali plezaš. Ni ti treba več hoditi. Lahko pristaneš nad razbitimi ledeniki, ni treba iskati poti skozenj. V visokih gorah je ogromno potenciala.
Morda je še nekaj nostalgije iz 70. in 80. let ter odkrivanjem osemtisočakov, na dva do tri mesečnih odpravah. Ampak svet se spreminja in z njim tudi šport.
Točno tako. In oprema tudi. Zdaj imamo res dobro, veliko lažje je pristopati. Opremo lahko spraviš v nahrbtnik in je še vedno majhna. Še pred desetimi leti ni bilo tako. Mislim, da smo nekako prva generacija, ki ima opremo, ki v gorah res deluje, ker je dovolj lahka, dovolj majhna in dovolj varna. In zato je tu še ogromno potenciala za odkrivanje. Tudi vrvi in oblačila, vse je lažje. Razvoj opreme je noro hiter. Če pogledamo, kaj je Silvo uporabljal na Cerro Torre, so vponke, vrvi in vse ostalo toliko težje od vsega, kar imamo zdaj.
S katerega vrha bi si najbolj želeli odleteti v prihodnje, kateri je tisti, ki vas najbolj mika?
Uh. Mislim, da bi bil K7 dober. Ali Torre Egger. Veliko stvari bi rad naredil, ampak rabim partnerja, ki ima čas. (smeh, op. a.)
Na kateri dosežek v karieri pa ste do zdaj najbolj ponosni?
Mislim, da je to še vedno Dreamtime. Balvan v Ticinu. Ko sem ga preplezal, je bilo to verjetno precej nad mojimi zmožnostmi v tistem času. In samo s tem, da sem poskušal in bil vztrajen, je uspelo. Tako da mislim, da je to še vedno ena tistih stvari, za katero se mi zdi, da sem imel največ sreče, da mi je uspela.
Po pogovoru pa nazaj v gore?
Upam. Upam, da se odpravim na turo in potem plezam še dva ali tri dni. Imam dve različni možnosti, ampak vreme se je spremenilo, tako da moram precej dobro spremljati napoved. In verjetno bo več plezanja, ker kaže, da bo bolj vetrovno, kot bi si želel za letenje. V bistvu je to zdaj zadnje okno, potem pa se bom odpravil nazaj domov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!