Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V Mojstrani smo se pogovarjali z Janezom Dovžanom, plezalsko legendo šestdesetih in sedemdesetih let in pionirja slovenskega alpinizma, ki tudi po 80. rojstnem dnevu prekipeva od življenja. Vedno nasmejani član neformalne in elitne skupine Mojstranške veverice se je dotaknil tako prvega stika z gorami kot tudi odhoda v Himalajo in svojega dela pri Gorsko reševalni zvezi Slovenije, pri kateri še danes aktivno deluje. Predvsem je nepozabno njegovo reševanje prijatelja na Makaluju nad 8.000 metri.
Mojstranške veverice so z vstopom v novo leto dočakale izid istoimenske knjige, posvečene njihovim alpinističnim podvigom v prejšnjem stoletju. S knjigo v roki so žareli tako, kot si lahko predstavljamo, da so pred leti s ponosom na rokavu nosili rdečo veverico. Nadeti si pulover z našitkom ljubke živali je namreč nosilo veliko težo.
Čeprav je šlo za povsem neformalno skupino, brez napisanih pravil, se ji še zdaleč ni bilo lahko pridružiti. Prav nasprotno. To je na svoji koži občutil tudi Janez Dovžan, ki se je moral s svojim najtesnejšim soplezalcem Miho Smolejem z uspešno preplezanimi zahtevnimi smermi dokazovati tudi na tujem, da ju je ustanovna četverica, ki so jo sestavljali Janko Ažman, Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler in Janez Brojan, sprejela medse.
Dokončna potrditev je prišla leta 1973, ko sta Dovžan in Smolej kot prva Slovenca preplezala mogočno steno El Capitana v ameriškem parku Yosemite. “Sama stena je bila strašna. Najina naveza je za smer porabila šest dni. Splezala sva tudi smer v Half Domu. To je bil začetek najinega skoka v svet. Nadaljevalo se je s himalajskimi odpravami,” se dogajanja pred več kot pol stoletja danes spominja Dovžan, ki je misel namenil tudi pokojnemu zvestemu plezalnemu partnerju, ki je ta svet zapustil leta 2015: “Miha je bil res prava veverica. Močan, vztrajen, eleganten. Da o ostalih vrlinah ne govorim. Bolj sem mu zaupal kot sebi. Čudovit je bil.”
Leta 1974 je prvič odšel v Himalajo, o kateri je sanjal, in prišel pod vznožje tretjega najvišjega vrha sveta Kangčendzenge (8.586 m). Za cilj so si sicer zadali enega od podvrhov – Kangbačen (7.903 m) – ter ga skupaj z Dovžanom tudi osvojili.
Nad 8.000 metri je prvič stal že leto pozneje. Bil je del odprave na Makalu, ko je danes legendarna sedmerica osvojila prvi jugoslovanski oz. slovenski osemtisočak. Še bolj kot s samim vzponom se je v zgodovino zapisal z nesebičnim dejanjem, ko je rešil življenje soplezalcu Zoranu Bešlinu. Po skupno kar treh dneh v tako imenovanem območju smrti na višini nad 8000 metri, ga je popolnoma onemoglega in pomrznjenega kar dva dni sam spuščal po vrvi čez gromozansko in do takrat še nepreplezano južno steno.
“Reševanje nam je vsem dalo nekaj več. Dalo nam je vedenje, da zmoremo precej več, kot mislimo, da zmoremo. Da lahko presegaš svoje meje. Ko je vsa naveza odvisna od enega, ki zavije klin v sidrišču,” glede življenja v GRZS danes pravi Janez Dovžan, ki bogato znanje še danes prenaša na druge.
Leta 1977 je osvojil tudi vrh v Južni Ameriki, ko je priplezal na Yerupaja Grande (6.635 m) v Peruju. Ob 30. jubileju odprave na Makalu je pri svojih 60. letih stal še na vrhu Ama Dablama (6.812 m) in se tako na najlepši način poslovil od kariere alpinista. Ob tem pravi, da je plezanje vedno sprejemal kot sprostitev in reševanje kot delo.
Intervju: Janez Dovžan
Kako se je sploh začela vaša pot v gore, kaj vas je pognalo v višave?
Doma sem z Dovjega. Če pogledate z Dovjega naokoli, se odpre fantastičen pogled na Julijske Alpe, za hrbtom so Karavanke. Prihajam iz kmečke družine, oče je bil lovec in me že v otroških letih vodil naokoli. Moja duša je že bila napolnjena z vso to lepoto in je logično sledilo. Smučam pa že … Mislim, da so me doma postavili na smuči, preden sem shodil. Že v mladostniških letih sem s prijatelji tudi veliko turno smučal, ker takrat žičnic ni bilo. Na Kredarici sem imel smuči čez vse poletje, saj je takrat ledenik segal še čez ves plato do stene. Vse poletje sem smučal, pri svojih 15 in 16 letih. Šele nato sem začel plezati, glede na ostale veverice pozno, z 20 leti. Ti fantje so me zastrupili z mogočno triglavsko steno in naprej v Dolomitih. Dokler nisva po izpolnitvi njihovih težkih pogojev s soplezalcem Miho Smolejem stopila v njihove vrste. Pa dobila pulover. (smeh, op.a.)
Ta pulover veliko pomeni. Kako težki pa so bili ti pogoji?
To je bil takrat en ponos. Ne glede na to, da so bili ti fantje zelo skromni, so bili znani, še predvsem iz reševanja. Vsa reševanja so potekala takrat iz teh naših dolin. To so bili najmočnejši plezalci in reševalci. Pogoji si bili težki. Treba je bilo splezati nekaj težkih smeri, ampak to resnično težkih v zahodnih Alpah. Plezala sva tudi v Eigerju, pa Matterhorn. Potem je bil še El Capitan, ko sva si zagotovila mesto med vevericami. Nobeden ni rekel nobene besede, sva pa lahko oblekla pulover.
Odhoda v Himalajo ste si močno želeli in ga tudi dočakali leta 1974. Kakšen vtis je pustila?
To je tisto, o čemer vsak alpinist sanja. In sanja potem, ko se že se vzpenja in čuti, da je vedno bolj sposoben in vedno bolj drzen, o osemtisočaku. To je največ za nas alpiniste, doseči en vrh.
Vas je ob prvem obisku teh višav karkoli presenetilo?
Niti ne. Bolj redek zrak je, kisika je manj, a smo bili na to pripravljeni od mladih let naprej. Od otroških let naprej sem bral alpinistično literaturo. Tudi francosko, kar je bilo prevedeno, ki natančno opisuje začetke osvajanja vrhov v Himalajo. K sreči smo tudi tukaj vedeli, kaj nas čaka, doktorji so bili z nami in nas podučili. Vedeli smo točno, kako se aklimatizirati.
Kako se spominjate reševanja Zorana Bešlina?
Prepričan sem, da bi vsak od reševalcev Mojstranških veveric podobno počakal na prijatelja, ki se je s krepko zamudo vračal z vrha. Čakal sem ga en dan in se povzpel nazaj gor, kolikor so mi moči dale, z 8.000 na 8.200 metrov brez dodatnega kisika. Ko sem ga zvečer le slišal nad seboj nad kaminom, sem mu pomagal in ga spuščal do malega šotorčka, kjer sva prespala. Nato sva rabila še dva dni čez celo steno do 7.500 metrov. Vsi tabori so bili že zapuščeni. Le z veliko srečo velike črne, kot se imenuje Makalu, in angelčkov varuhov, sva prišla do Jankota in doktorja Damjana. Njuna zasluga je tudi, da sem jaz odnesel le rahle ozebline, Zoran pa, da je ostal živ, izgubil pa je členke na rokah in nogah.
Podobno kot ste že sami dejali, mi je pred kratkim tudi Tomo Česen, da dokler nisi prisiljen v tako težko situacijo, ne moreš verjeti, česa je človeško telo zmožno. Kako daleč ste to mejo premikali med reševanjem na Makaluju leta 1975?
Drži. Zame je bilo nenavadno to spoznanje, kar je bilo skorajda nemogoče, da lahko držiš na 8.000 metrih brez dodatnega kisika. Prej je bil to tabu. Ko smo se odpravljali na ta vrh, je bilo rečeno, da je to smrtna cona in se je treba takoj vrniti, da tam ni reševanja. Presenetilo me je, da sva oba z Zoranom brez dodatnega kisika zdržala tri dni nad 8.000. On je prespal in preživel noč na 8.200 metrih brez dodatne opreme, jaz pa na 8.000. Nato še ta dva dneva, ko sva se vračala čez vso steno navzdol. Vmes je bila pri taboru IV na 7.500 metrih je še bila ena jeklenka s kisikom, ki mu je pomagala, da je sploh lahko še naprej zdržal. Z aklimatizacijo premikamo tudi meje v svojih glavah, to pa spoznavaš šele takrat, ko je to potrebno. Osnovni pogoj pa je, da te ne zagrabi panika. Če se ti to zgodi, se vse podre in je konec.
Makalu 1975 in legendarni sedem
Vrh Makaluja je pred skoraj 50 leti doseglo sedem slovenskih alpinistov: 6. oktobra Stane Belak – Šrauf in Marjan Manfreda – Marjon (brez uporabe dodatnega kisika), 8. oktobra Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 10. oktobra Viki Grošelj in Ivč Kotnik ter dan pozneje še Janez Dovžan.
Ta odprava na Makalu je bila praktično državen projekt. Šlo je za velike ekipe, za veliko tovarištva. Se je to do danes izgubilo?
Vse se spreminja. Spremenilo se je tudi to, da zdaj takšne odprave niso več pomembne, saj so dostopi lažji. Takrat je bilo treba teh osem ton opreme za našo odpravo preko nosačev spraviti do tja, skupaj pa je takšna odprava s pristopi vred trajala skoraj štiri mesece. Sam vzpon 45 dni. Včasih je bilo treba več materiala, danes je ta tudi lažji. Še vedno se mora alpinist aklimatizirati, a nato vse stori bliskovito. Danes moderni alpinisti splezajo v nekaj dneh. Nepalski šerpa je bil v enem dnevu na dveh vrhovih, a to ni mogoče, če nisi lahek, aklimatiziran in nimaš transporta. Na vrh gredo brez kisika, v taborih pa sem prepričan, da čez noč dihajo dodatni kisik, kajti najhujše so noči. Brez kisika je grozljivo, občutek imaš, da se boš zadušil.
Kot sem slišal, se z vevericami še vedno redno videvate?
Seveda, gorski reševalci se sestajamo najmanj enkrat mesečno. Pri samem reševanju smo v pokoju, smo pa v podporo. Pri gradnji sem sodeloval dve leti, gorski reševalci smo dobili prizidek gasilskemu domu v Mojstrani in sem bil precej zaposlen. Hvala bogu. (smeh, op.a.)
Si Gorska reševalna zveza Slovenije zasluži večjo podporo države?
Zdaj se resnično dogaja, uspelo nam je, da smo sredstva od Uprave RS za zaščito in reševanje lahko pridobili za ta objekt. Odpirajo se boljši časi. Tudi ministrstvo za obrambo, kamor spada Uprava RS za zaščito in reševanje, nas bolj razume in poskuša. Torej Gorsko reševalno zvezo Slovenije.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!