Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V torek je bil na slovesnosti v Ljubljani zaslužene časti deležen Bojan Pollak - Bojč, prejemnik priznanja Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo v alpinizmu. V intervjuju za Sportklub je povedal, da ničesar ni delal zaradi nagrad, v dvorani pa je bil vesel predvsem številnih znanih obrazov, ki so mu skozi življenje stali ob strani.
Alpinist, gorski vodnik, gorski reševalec, publicist, avtor, mentor in dolgoletni član Planinskega društva Kamnik. Za njim je več kot 2.500 vzponov, od tega 130 prvenstvenih. Bil je član treh jugoslovanskih alpinističnih himalajskih odprav: Kangbačen (1974), Makalu (1975) in Mount Everest (1979). Prav slednja (JAHO IV) je bila vrhunec tistega časa, ko je pod vodstvom Toneta Škarje za uspeh garalo kar 25 članov. Z odpravo na Everest je povezan tudi eden njegovih najvidnejših prispevkov, ko je ob tragični nesreči nesebično priskočil na pomoč in reševal življenja. Prav žrtvovanje za druge je postalo rdeča nit njegove kariere, ki jo je močno zaznamovalo razumevanje odgovornosti in človečnosti v najvišjih gorah sveta.
Zato ni presenetljivo, da je pomemben del njegovega življenja postalo mentorstvo. Od leta 1975 naprej je sodeloval v vsaki alpinistični šoli v Kamniku in pomagal vzpostaviti koncept dela. Tudi letos bo med predavatelji. V največji ponos si šteje, da so ga številni soplezalci, potem ko so tudi z njegovo pomočjo prišli do znanja, še presegli. Neizbrisen pečat pa je pustil tudi pri izobraževanju gorskih vodnikov Planinske zveze Nepala v šoli Aleša Kunaverja v Manangu. Tam je kot vodja ali inštruktor sodeloval kar osemkrat.
Zaradi izjemnega, dolgoletnega in vsestranskega prispevka k razvoju alpinizma, mentorstva, gorskega reševanja, izobraževanja in planinske kulture v Sloveniji si Bojan Pollak brez dvoma zasluži priznanje za življenjsko delo v alpinizmu, je dejal strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije Matjaž Šerkezi.
Intervju: Bojan Pollak – Bojč
Čestitke za pomembno nagrado. Ste jo počasi že pričakovali, če se malce pošalim?
Ne, jaz nagrad ne pričakujem. Če je ne dobiš ti, si le razočaran. Potem je tu zavist. Nima smisla. Če nekaj delaš, tudi na splošno, moraš iz prepričanja in iz veselja. Pustimo službo, ko se moraš preživeti.
Ob prejemu nagrade ste imeli ob sebi številne stare znance. Ste z njimi še v rednih stikih?
Z nekaterimi še imamo redne stike. Recimo alpinisti veterani se vsako leto dobimo. In tudi ti stari znanci so malo krivi, da sem to priznanje dobil. Oni so mi v tistih časih pomagali. To smo skupaj naredili. Človek ni otok v oceanu, ampak je del kontinenta, del celine. Sam ne moreš ničesar premakniti. Tudi najhujši zločinci na svetu trenutno, če ne bi imeli podpore, kot denimo Trump in podobni, ne bi mogli početi tega, kar počnejo. Enako velja za dobre stvari. Če hočeš ustvariti nekaj dobrega, moraš imeti podporo pri svojem delu in ljudje morajo to sprejeti. To je bistvo.
Ko ste že načeli to temo: svet se spreminja, vi pa ste človek, ki je z nesebičnimi dejanji ogromno posvetil mentorstvu in pomoči drugim. Kako gledate na današnji čas, kako zelo se je svet spremenil in kako drugače je danes sobivati?
Če bo svet šel v to smer, kot gre, bo propadel. To je neizpodbitno dejstvo, ker se bomo ljudje med sabo pobili. Gre za pohlep, kdo bo koga okoli prinesel. Kar je po katoliški veri glavni greh, je danes družbena vrlina. Kdor je bolj pohlepen, kdor ima več, je več vreden in bolj cenjen. To dolgoročno ne more zdržati.
Ravno te vrednote, da se dela za skupno dobro, pa so bile na odpravah zagotovo ključne?
Ključno je, da smo na odpravah, pa tudi v alpinizmu kot takem, povezani z vrvjo. Življenjsko smo odvisni drug od drugega. In dejansko moramo drug drugemu pomagati, delati eden za drugega. Na odpravah je uspeh enega pomenil uspeh celotne odprave, ker smo delali drug za drugega. Ni bilo razmišljanja: “Jaz grem na vrh ali pa nihče.” To je tisto, kar je pozitivno v alpinizmu in pozitivno za družbo. Kot družba moramo držati skupaj, si pomagati. Tudi če nimaš zunanjih sovražnikov, ne moreš sam.
Recimo Diembergerjeva odprava na Everest med drugim ni uspela, čeprav je bilo notri veliko zvezdnikov, ker ni nihče hotel za drugega višje nositi šotora ali hrane. Pri nas je teklo naprej, ker smo si pomagali. Marjona, Dovžana in še druge bi lahko omenil. Zdaj so odprave bolj individualne, po dva ali trije, ampak tudi tam moraš delati skupaj, ker brez drugega ne prideš čez. To je osnova.
Ste član kamniškega planinskega društva že od leta 1955, za vami je več kot 2500 vzponov. Imate ogromno znanja, veliko ste ga delili naprej. Kako pomemben del vašega alpinizma je mentorstvo?
Leta 1975 sem delal izpit za alpinističnega inštruktorja in za gorskega vodnika. Z Malešičem sva pripravila koncept alpinistične šole, program, kompletno zadevo. In po tem konceptu smo v Kamniku to šolo izvajali naprej. Od leta 1975 do letos sem sodeloval v vsaki alpinistični šoli v Kamniku. Enkrat ali dvakrat sem bil vodja ali pomočnik, sicer pa kot predavatelj, inštruktor. Tudi letos imam predavanja.
Še vedno ste fizično videti zelo dobro.
Na žalost nisem več sposoben, kot sem bil. Pred sedmimi leti sem preživel možgansko kap. Imam tudi mitralno insuficienco srca. Pri gorskih reševalcih sem prenehal aktivno sodelovati. Odvijala se je reševalna akcija na Kokrsko sedlo. Fantje so prišli gor v tričetrt ure, jaz sem rabil dve uri in pol. To nima smisla, da si zraven. V steni bi kakšno lažjo smer še splezal, ampak dostop bi soplezalca obremenjeval. Do Kamniškega sedla je zame zdaj en dan gor in en dan dol. To še grem. Včasih pa sem iz Bistrice na sedlo in nazaj dol prišel v dveh urah. To je bil trening za Himalajo.
Drži, da veste, koliko korakov je do Kamniškega sedla?
Okoli 12.000. Od spodaj, od tam, kjer se pot začne. Približno tretjina je do razpotja s potjo z Jermance, potem okoli 4.000 do Pastirjev in od Pastirjev naprej še okoli 4.000. Plus minus deset do petnajst odstotkov.
Ste to sami šteli, ne s pametno uro?
Štel. Pametne ure niso zanesljive. Ura mehansko šteje, jaz pa štejem samo prave korake in ne tistih, ko se samo premikaš na mestu.
Od vseh vzponov je kakšen, ki se ga danes še vedno radi spominjate?
Tega je bilo veliko. Ne morem izbrati tistega “naj, naj”. Ampak recimo konkretno, ko sva s Stanetom Klemencem, ki je tudi tukaj, plezala prvenstveno smer v severni triglavski steni. Tri dni sva bila notri, bilo je slabo vreme, vse sorte. Moral sem bivakirati v votlini. Ponoči je grmelo, treskalo, pol metra dežja, kot rečemo. Ni hudič, da je potem še potok pritekel skozi votlino.
Vedno se spomnim tudi tistih, na katere sem po svoje ponosen, ker nisem do konca splezal, ker sem pravočasno obrnil. Strast te lahko odnese. O tem sva govorila tudi z Nejcem Zaplotnikom na Everestu. Ko te zgrabi strast plezanja, misliš samo na to. In hitro se lahko zgodi nesreča. Potem si rečeš: “Fant, poslušaj, nimaš vrvi, nimaš nič s sabo, prišel si čez, kaj pa nazaj, kaj pa potem?”
Veliko ste bili v Nepalu, kjer ste soustvarjali alpinistično šolo z Alešem Kunaverjem in drugimi. Kakšen pečat ste pustili tam Slovenci in kdaj ste bili nazadnje tam?
Nazadnje sem bil v Nepalu lansko leto, ampak ne zaradi šole, šli smo za obletnico Makaluja. Leta 2015 smo bili tudi ob obletnici in smo šli v Manang pogledat šolo. Nepalci bi radi še sodelovali. So sicer sposobni vsega sami, so gorski vodniki z mednarodno licenco, imajo inštruktorje, tehnično so popolnoma sposobni, so pa po značaju zelo podobni Slovencem. Namreč, če se v Sloveniji dva ne moreta zmeniti, pokličeta tujca, ki arbitrira. In kar reče tujec, drži. Enako je tam.
Francozi so vodili nadaljevanje šole, ker mi nimamo ledenikov, ne moremo jih povabiti sem. Pri cepinih so oni učili drugače kot mi. Okel naprej, lopatka nazaj, mi pa okel nazaj, lopatka naprej. Tehnično je v določenih položajih francoska varianta boljša, ampak v večini primerov je bolje, če imaš okel nazaj. Oni tudi niso imeli cepinov privezanih, mi smo učili, da ga privežeš, da ga ne izgubiš. In potem je vprašanje, kaj je prav. Pa smo predlagali, da je osnovno tako, da je okel nazaj in privezan. Višja stopnja pa je francoska. In to so potem sprejeli. Na takšen način to gre.
Torej ima smisel.
Jaz sem živ primer, da to drži. To je bilo celo v šoli. V Nepalu smo šli na Thorung La Peak. V nekem seraku, približno dva metra visokem, sem šel prvi in zabil cepin, da se zavarujem. Potem sem malce poteptal in se je pod mano utrgala plast snega, plaz je bil širok okoli 300 metrov. Nepalec me je varoval na cepin, ampak cepin je bil lesen, na njegovi vrvi pa sta bila še dva Nepalca, ki nista bila privezana. Plaz jih je potegnil, cepin se je zlomil in so me ti trije Nepalci potegnili dol. Jaz sem imel cepin privezan in sem se lahko začel ustavljati. Dejansko sem se zaustavil trikrat. Če bi bil sam, bi se ustavil, ampak masa treh ljudi je bila velika in me je potegnilo. Vseeno pa smo pridobili dovolj časa, da smo ostali na vrhu plazu. Če bi šli s plazom, bi nas zasulo. Tako smo bili na vrhu in vsi živi.
Na kateri dosežek ste po svoje najbolj ponosni?
Da sem imel več plezalcev, ki so potem, ko so nehali plezati z mano, postali boljši od mene. Stane Klemenc je eden od teh. Pa denimo Marjan Kregar in Marko Prezelj. Pri meni so bili, se nekaj naučili, potem so šli svojo pot in postali boljši od mene.
“Smo imeli dobre učitelje. Kamniška šola je bila dobra, dobro so nas vzgojili. Moraš vračati okolju,” je ob robu pogovora pripomnil Klemenc, ki je prišel pozdraviti dolgoletnega prijatelja.
Pri nas je bilo od začetka tako, že od Toneta Škarje. Preprosto ti daješ meni, jaz dajem naprej. Brez plačila. To je bilo normalno. Šole delamo na svoje stroške ali zastonj. Tudi Marko Prezelj pomaga, če je treba. Ni problema. To so zame zelo pomembne vrednote, ki držijo društvo skupaj. To je perspektiva za naprej. Ko začneš to prodajati, se stvar prej ali slej neha.
Kateri nasvet bi danes dali 20-letnemu Bojč, ki bi vstopal v svet alpinizma?
Pojdi v alpinistično šolo, potem boš preživel vse naprej. Vsak, ki ga to zanima, naj gre v alpinistično šolo. Če hočeš biti alpinist, moraš biti ljubitelj narave, moraš biti navajen hribov. Jaz sem imel srečo, da sem bil prej pri tabornikih, tam sem se naučil bivakiranja, gibanja v naravi, vremena in podobno. To je bila dobra podlaga. Pri alpinizmu gre za doživljanje narave, potem se temu prilagodiš in dobiš tehnično znanje v šoli.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!