Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ana Baumgartner si je s podvigi v letu 2025 prvič v karieri pridobila tudi naziv Planinske zveze Slovenije za najuspešnejšo alpinistko leta. Po prejemu nagrade je spregovorila za Sportklub.
Ana Baumgartner je bila najuspešnejša alpinistka Slovenije v minulem letu. Podpisala se je pod številne podvige, od katerih izstopajo vzpon v Les Droites po Lagardovem ozebniku, uspešna odprava v Kirgizijo in ponovitve slovenskih skalnih klasik, kot sta Čopov steber in Aschenbrennerjeva smer, kar dokazuje njeno vsestransko usmerjenost, pogum, voljo in iznajdljivost, so ob razglasitvi zapisali na Planinski zvezi Slovenije.
Članica alpinističnega odseka PD Ljubljana Matica je tako še nadgradila leto 2024, ko je vrhunec dosegla s prvo pravo odpravo v najvišja gorstva sveta. Skupaj z Anjo Petek, Patricijo Verdev in Uršo Kešar je bila del alpinistične odprave Lalung 2024, ko so v indijski Himalaji preplezale štiri prvenstvene smeri.
Tudi letos doktorici znanosti s področja biomedicine in farmacije ciljev ne manjka, a ji je vsaj v začetku leta načrte nekoliko podrla poškodba gležnja. Tako se je bila na podelitev primorana odpraviti s pomočjo bergel, medtem ko je njen gleženj zaradi zloma imobiliziral mavec.
Intervju: Ana Baumgartner
Ob odhodu na odpravo Lalung ste se v bistvu šele privajali na vse skupaj, še iskali izkušnje. Leto pol pozneje ste najboljša alpinistka leta. Hitro se je odvilo.
Tista odprava mi je res ogromno dala. Predvsem zato, ker sem nekaj takega prvič doživela. Kako se znajti v res velikih hribih in v povsem tujih situacijah. Ko sem prišla nazaj, sem bila še bolj motivirana. Lani sem imela tudi dovolj časa, vse skupaj se je poklopilo. Menjala sem službo, zato sem res veliko hodila in plezala v različnih stilih. Zdi se mi, da je mogoče potem marsikaj narediti.
V tem obdobju ste nabrali kar nekaj dosežkov. Kateri od teh pa je bil glavni cilj leta?
Ne vem, če sem imela en sam velik cilj. Imela sem nekaj manjših, recimo preplezati kakšne klasike v Sloveniji, in mi je uspelo, tako da sem bila res vesela. Veliko sem plezala pozimi, večkrat sem bila v Franciji, v Chamonixu, ti plezalni izleti so mi verjetno najboljši. Predvsem sem zadovoljna, ker sem napredovala. Veliko sem trenirala in to se je poznalo.
Bojan Pollak je po prejemu nagrade za življenjsko delo dejal, da je alpinizem več kot samo šport, da je način življenja in način razmišljanja. Ga tudi vi doživljate tako?
Zagotovo. Prepleten je z mojim vsakdanjim življenjem. S tem, kako organiziram čas in dopuste. S tem, s kom sem v stiku. Postal je pomemben del moje identitete, nekaj, v čemer najdem samo sebe.
Kako pa izbirate naslednje izzive?
Veliko se pogovarjamo s prijatelji. Grem na kakšno predavanje, vidim kaj zanimivega. Pomembno mi je tudi, kako kakšen hrib izgleda, da si ga sploh zaželim. Potem so tu še smeri, klasike, ki me zanimajo, kako so videti pozimi, v različnih razmerah. Vedno se nekaj najde, res ne zmanjka.
Recimo lani, zakaj Kirgizija? Kaj vas je premamilo?
Kirgizijo sta predlagala dva prijatelja. Mene je zanimala že prej, ker so bili tam tudi drugi, slike so mi vedno delovale res dobre. Tudi kot država se mi je zdela zanimiva in res je bila. Takrat, do lani, nisem veliko plezala tega stila, potem pa sem se ga malo lotila, trenirala in se mi je zdelo, da je res zabavno. Saj bi šla povsod. Potem pa je odvisno od časa in denarja.
Leta 2024 ste na odpravi Lalung preplezale štiri prvenstvene smeri. Ko greš v neznano, kot so denimo nepoznana gorstva v Indiji, za kako velik logističen zalogaj gre?
V Indiji smo šle malo zunaj zakona, če tako rečem, ker je težko biti brez zveze. Oni imajo svojo zgodbo. V Kirgiziji je bila logistika bistveno lažja. In ko sodeluje organizacija pri res veliki odpravi, kot je bila tista v Himalajo, in ko gre za območja, kjer je veliko tujih odprav, je vse lažje. Recimo tukaj smo točno vedeli, katero agencijo bomo poklicali, smeri so bile poznane. Tako da je bilo precej lažje.
V Kirgiziji ste bili v navezi z Rokom Janežičem, ki se je poškodoval. Kako se je odvila ta situacija?
Ni bila neka dramatična poškodba, poškodoval si je koleno in potem nisva mogla plezati toliko, kot bi si želela. Meni je bilo bedno, še bolj pa mi je bilo žal zanj, ker smo vsi trenirali za to. Tam sta bila sicer še dva, tako da smo vedeli, da bi lahko plezala tudi z njima, ampak to ni enako. Hotela sem plezati z njim. Z Rokom se res super ujamem kot naveza. Saj bova šla še na kakšno odpravo.
Kaj pa vaša poškodba?
Zlomljen gleženj imam. (smeh, op.a.) Ampak saj se bo zacelilo. Imela sem veliko planov. Zdaj jih je treba malce prestaviti. Cilji ostajajo, samo premaknili so se. Še vedno sem motivirana, da jih uresničim.
Rekli ste, da je recept za uspeh izmuzljiv. Če bi morali sestaviti nek mozaik tega recepta, kaj bi izpostavili?
Ne vem, meni je na koncu najbolj pomembno, s kom plezam. V teh letih sem se naučila, da ne zaupam vsakemu in da sem kar izbirčna pri izbiri soplezalca. Če imaš nekoga, ki mu zaupaš, in veš, da si odgovornost delita, je to ogromno. Pa tudi, da imaš že toliko izkušenj, ko se lahko vedno hitreje in bolje odločaš. Torej kilometrina.
Alpinizem je fizično zelo zahteven šport. Kako dojemate ločnico med moškim in žensko? Dejali ste, da vam za spol ni mar, kako pa alpinistka doživlja ta svet?
To pa čutim. Poskušam, da se s tem ne obremenjujem, ampak se mi zdi, da te kot žensko mogoče ne jemljejo resno tako hitro kot moškega. Alpinizem je bolj moški šport. Imam občutek, da sem potrebovala malce več časa, da so me ljudje resno vzeli.
Se je treba potem še bolj dokazovati?
Na nek način bi rekla, da ja. Žal je še vedno tako.
Kako pa vam zdi mentorstvo v Sloveniji? Imamo močno tradicijo, veliko alpinističnih odsekov, pa tudi ljudi, ki so v tem svetu zelo pomembni.
Glede mentorstva bi rekla, da sem imela velik “zegen”. Najprej moj prvi vodja šole Vid Vilhar, ki je res naredil super šolo in smo iz nje ogromno odnesli. Potem sem veliko plezala z Gašperjem Pintarjem, od njega sem se po moje največ naučila. Potem pa je tako, ko plezaš z nekom, ki je enakovreden, se vsak od nekoga nekaj nauči. Skratka, glede mentorstva sem res vesela, da se je odvilo tako, kot se je.
Letos so se vam torej načrti zamaknili, a ko boste znova v steni, kaj je naslednji cilj, ki vas vleče?
Spet kakšna tujina? Bil je načrt, ni nujno tujina, ampak ne vem, zdaj se bom morala prilagoditi. Mogoče bom letos več športno plezala, ko bom znova lahko, ker bo to mogoče prej. Kar se tiče hribov pa upam, da bom za naslednjo zimo spet pripravljena in bi šla nekam led razbijat.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!