Danes se je iz Turčije vrnila slovenska odprava, ki je dostojno zastopala naše barve na 23. olimpijadi gluhih v Samsunu. Olimpijada, bodisi zimska ali poletja, je najpomembnejše tekmovanje gluhih športnikov.

Slovenija je imela predstavnika v treh panogah. Košarkarje, tenisača Marina Kegla in atleta Tadeja Encija. Najvišje se je zavihtel 22-letni Kegl, ki je v tenisu posamično zasedel izvrstno 4. mesto. V boju za bron ga je ugnal Rus Egor Panyushkin. Košarkarji so zasedli 6. mesto, 23-letni Tadej Enci je prišel do polfinala v teku na 400 metrov.

Zbranim so za dosežke čestitali in jih nagovorili Gregor Gračner, podpredsednik Zveze za šport invalidov Slovenije Paraolimpijski komite, Robert Žlajpah, predsednik Športne zveze gluhih Slovenije, Tone Petrič, sekretar Športne zveze gluhih Slovenije, Sašo Sever, predstavnik Zavarovalnice Triglav, in Tina Cipot, predstavnica Lidla Slovenije, ki družno z Zavarovalnico Triglav podpira šport invalidov.

 Marino Kegl je ob vrnitvi povedal: “Glavni sodnik je v polfinalu popravil linijskega in dosodil dobro žogo. Jaz sem out zelo dobro videl in sploh nisem šel na žogo. Pri rezultatu 4:3 in 40:30 zame v tretjem nizu. Moralo bi biti 5:3 zame. Tukaj se mi je zrušil svet. Žal mi je. Nisem se mogel pobrati. Nisem bil dovolj zbran, imel sem prekratko roko in premalo moči.“

Vidno razočaran je bil tudi njegov trener Darko Kegl: “Več kot dve hiši smo vložili v to. Ne vem, kako bova naprej. Hotela sva nadgraditi najino delo. Marino je bil izvrstno pripravljen. Žal so razmere take, kot so… Vztrajala bova, ker sva nora, ne pa neumna. Nora sva na tenis, danes pa imava še vedno spodrezana krila. Upam, da se razmere še popravijo, da bo Marino lahko nadaljeval z delom. Tole četrto mesto pa nama ob vsem spoštovanju do vseh ne pomeni veliko, praktično nič.“

 Zgovoren je bil tudi Miha Zupan, kapetan košarkarske reprezentance: “Nisem razočaran. Napredujemo. Vidi se, da smo v zadnjih štirih mesecih delali vrhunsko. Selektor Nejc Višnikar se je maksimalno angažiral in nam pomagal na vseh področjih. Vsi moji soigralci so bili zelo predani. Žrtvovali so svoj čas in se odrekali, da bi lahko trenirali. Optimistično zrem v prihodnost, mladi pa so dokazali, da so lahko konkurenčni.“

Svoje misli je strnil tudi Tadej Enci: “Z samim nastopom v polfinalu ne morem biti ravno zadovoljen, saj vem, da sem sposoben veliko boljših rezultatov. Še dan pred polfinalom v kvalifikacijah je bila popolnoma druga zgodba. Dosegel sem le za malenkost slabši rezultat kot v polfinalu, ampak s to razliko, da sem zadnjih 100 metrov tekel popolnoma sproščeno na korak in z veliko rezervo, da bi privarčeval čimveč moči za polfinale. To mi je uspelo, v cilj sem prišel spočit in tudi pred polfinalom sem bil nato spočit. Žal pa ni bilo pravega dinamita v zadnji ravnini. Takšen je šport, pride dan, ko enostavno ne gre in tokrat se je zgodilo ob napačnem času. Če ne drugega, je bila to dragocena izkušnja, ki mi bo zagotovo koristila v prihodnje.“