Ne, o tem nisem razmišljal. Predvsem iz spoštovanja do sebe, svojega športa in vseh vas, ki me spremljate in ste dali veliko etiketo slovenskemu športu, boksu s tem, da ste realno in nadvse pozitivno poročali o meni. 

Zagotovo bodo olimpijske igre nekaj, kar ne bom doživel kot aktiven boksar, morda pa enkrat kot spremljevalec koga drugega, ki mu bom pomagal do tja. Druga stvar je ta, da ko se ozrem nazaj na mojo prehojeno športno pot, sem se dotaknil vseh srečnih zvezd tega neba. Rekel bi lahko tudi tako, da je bila vsak moj dvoboj kot olimpijske igre, glede na možnosti, ki smo jih imeli sploh priti tja. Ne obžalujem niti z enim korakom, kajti to je dejstvo, to je življenje, lahko pa to spremenimo, da nekomu drugemu pomagam na olimpijske igre.

Jaz na začetku sploh nisem razmišljal, da bi bil to konec. Samemu sebi sem želel odgovoriti, kje in kaj je bilo narobe in ko sem zelo hitro našel te odgovore, sem se odločil. Tudi če bi trener takrat dejal, da naj končam, sam pa bi videl smisel v nadaljevanju, bi šel naprej. Za uspeh je velikokrat potrebno biti slep in gluh, ampak tokrat, ko na obzorju ni možnosti za uspeh, ni dvoma.

To, da bi stopil v ring in poskusil še enkrat, kar nekajkrat, ampak ob zavedanju, da je skozi potrebno dati fazo priprav, mi je pa popolnoma jasno, da tega fizično nisem več sposoben. 

Zato pa sem jaz majhen (smeh). Ni možnosti. Res bi moralo priti v obzir nekaj življenjskega, drugače pa ni možnosti, da stopim nazaj v ring, kajti življenje me je naučilo, da ni vrnitve, ko neko nalogo opraviš z odliko, potem ni prav, da se vračaš, da bi popravil najboljše.

Tu nastopi Dejan Zavec kot boksar. V časih, ko sem bil aktiven, bi me to zanimalo. Dandanes pa me ta zgodba ne zanima, morda bom sedaj zvenel kot nekdo iz komunistične države, ampak meni moje zdravje, moje življenje, moja odločitev in moja družba pomeni več. Deset milijonov je res veliko denarja, sam nimam niti milijona, ampak ne pride v poštev.

Ga ni denarja in ga ni imena. 

V izjemno čast in veselje mi bo pomagati mladim, nadarjenim oziroma bolj delavnim, kot perspektivnim boksarjem, kajti za vsakim delavcem stoji tudi uspeh. Zagotovo bom ostal v boksu in poskušal dati svoj maksimum.

Imamo talente, ampak za mene to pogosto niti ni pravo vprašanje, saj je talent le eden od elementov, ki jih športnik oziroma delavec mora imeti. Jaz v Sloveniji vidim veliko talentov, vidim pa veliko manj delavcev, ki so pripravljeni izkoristiti ta talent, kajti talent ne pomaga nič, če ni dela in jaz menim, da le slednjega. Morda pa ob zavedanju in videnju doživetega skozi mene in druge zgodbe niso prepričani, dovolj samozavestni, da naredijo ta korak drznega razmišljanja in treniranja na poti proti vrhu.

Zagotovo sem pripravljen pomagati, vendar nisem pripravljeni hoditi za njimi in jih prositi, ali jim lahko pomagam. Tudi sam sem šel sam prosit za pomoč. Slednja nikoli ni sama prišla do mene. Če kdo rabi pomoč, ve, kje sem. Sam nikoli ne bi želel biti nedostopen. Je pa treba vedeti, da če posadimo sadež, je najprej potrebno počakati, da zraste, ne moremo ga pojesti še preden ga posadimo. Popolnoma enako je pri športu, pri boksu. Veliko poti mi je znanih, tiste, ki so mi neznanka pa imam prijatelje, s katerimi delim razmišljanje in tisto, kar nekomu manjka. Verjamem, da bom v prihodnosti izkoristil ta potencial, ki sem si ga pridobil skozi leta, da nekomu pomagam priti do vrha.

Zanima me vse to, kar pomeni delo in doprinos športu. Nisem obremenjen s funkcijami, ali je to predsednik ali trener, pomembno je, da vemo, kdo pije in kdo plača ter seveda, kdaj pijemo in kdaj plačujemo. 

Bil sem eden od kandidatov, ampak ker pravila svetovne amaterske tega ne omogočajo, potem tega niti nismo izpeljali. Kot sem prej že omenjal, ali bo to mesto predsedniško ali trenersko, kakršnokoli že bo, če bi prinašalo napredek slovenskemu boksu, sem pripravljen sprejeti tudi delo hišnika. 

V tem trenutku nisem tisti, ki bi spraševal. Ne da me morajo prositi, ampak če rabijo pomoč vedo, kje jo najdejo. Nikoli ne bi želel biti nedostopen, ampak kot sem že dejal vedo, kje me najdejo. Se mi pa zdi, da bi bilo neprimerno, da grem jaz iskati svoje mesto v zvezi, kajti lahko bi in najverjetneje tudi bi razumeli, da bi jaz lahko nekaj boljšega. Ne želim pa da me vidijo kot nekoga, ki bo prinesel vrečo denarja, oni pa bodo ta denar delili med sabo.

Ne, niti pri nas in pogosto tudi v tujini. Ob zavedanju, da veliko mladih boksarjev, talentov razmišlja, da bodo v trenutku živeli na veliki nogi, ko bodo odšli med profesionalcev, je daleč od tega. Vsak, ki za seboj nima blesteče amaterske kariere, in bo lahko prva tri ali štiri leta plačeval svoje položnice, bo lahko zelo zadovoljen. 

Lahko mirno in sproščeno zrem v jutri. Da pa delo obuja in človeka dela živega, je povsem normalno. Jaz osebno si ne zamišljam življenja, da je zjutraj moj edini opravek, kam bom šel na kavo. To bi me porazilo. V življenju je potrebno biti živ, delati, delovati. Nekaj časa sem lahko brez zaposlitve, ampak to ni moj namen. 

Velikokrat sem rekel, da sem pojedel vso srečo tega sveta, Haloz oziroma Slovenije. Ne bi spremenil, čeprav je bilo veliko trnovih poti, kot sem prej omenjal tisto luknjasto, makadamasto, nepregledno, neprehodno cesto. Vse se je moralo zgoditi, da smo danes točno tukaj takšni kakršni smo. Morda bi lahko imel kakšen žep več denarja, ampak to me ne bi obogatilo. Za nazaj gledati in izboljševati stvari, tudi če bi lahko, ne bi naredil, saj me je to naredilo, da smo danes tu.

Zagotovo je presežek presežkov število ljudi sredi Slovenije v Stožicah, torej 13 ali 14 tisoč ljudi na boksu, in seveda tudi naslov svetovnega prvaka.