Leto 2021 je bilo zaradi različnih ukrepov, omejitev in koronskih pravil znova drugačno kot vsa minula, z izjemo lanskega. Nič drugače pa ni bilo na športnih prizoriščih. Videli smo zmagovalce, poražence, solze sreče in solze žalosti. Na eni strani so se pojavila nova imena, na drugi so svoje izjemne kariere zaključevali prvaki in šampioni.

Leto Tadejeve konstantnosti ter Primoževih vzponov in padcev

Kolesarstvo

28. Dec 2021 4

Kolesarstvo

28. Dec 2021 4

Po pregledu leta smo sestavili kronološki seznam 15 imen, ki jih bomo v naslednjih letih na športnih prizoriščih pogrešali v dosedanjih vlogah, saj so se športno upokojili. Nekateri od njih bodo svoje udejstvovanje nadaljevali na klopi, tribuni ali v pisarni, spet drugi pa so končno dočakali dan, ko je profesionalnega športa za njih končno konec.

Wayne Rooney

Konec kariere: 9. januar

36-letni Anglež je bil v prvi polovici januarja 2021 prvo od zvenečih imen, ki se je odločil končati bogato športno kariero. Nogometaš, ki je največji pečat pustil v dresu Manchester Uniteda, je konec kariere sklenil po tem, ko je z angleškim Derby Coutnyjem podpisal trenersko pogodbo do konca sezone 2023. Rooney je s 120 goli najboljši strelec angleške izbrane vrste, z 208 pa je na drugem mestu po številu golov v angleški premier ligi. Ob petih naslovih angleških prvakov in eni kroni v ligi prvakov je tudi najboljši strelec v zgodovini rdečih vragov (253).

Julien Lizeroux

Konec kariere: 26. januar 

Potem ko mu v zadnjih letih ni šlo več po načrtih, je 42-letni Francoz po nočnem slalomu v Schladmingu smuči pospravil v kot. Vse od začetka 21. stoletja je bil prisoten na tekmah svetovnega pokala, specializiral pa se je predvsem za tekme v slalomu, nastopal je še v veleslalomu in kombinaciji. Zlata leta kariere je doživel v obdobju 2009-2011, ko je bil v slalomskem seštevku tretji in drugi, nabral pa je tudi tri zmage, skupno pa devet uvrstitev na stopničke. Vrhunec svetovnih prvenstvih je doživel leta 2009 doma v Val d’Iseru, ko je bil dvakrat srebrn (kombinacija, slalom), piko na i pa je postavil pred štirimi leti v St. Moritzu, ko je s Francijo na ekipni tekmi osvojil zlato kolajno.

Ted Ligety

Konec kariere: 9. februar

Še bolj trofejno kariero pa ima za seboj danes 37-letni Američan. V 16 sezonah v svetovnem pokalu je zbral 52 stopničk, od tega kar 25 zmag. Kar petkrat je postal svetovni prvak, blestel je sploh v Schladmingu 2013, ko je bil najboljši v treh različnih disciplinah (superveleslalom, veleslalom, kombinacija). Temu je dodal še dve bronasti kolajni s svetovnih prvenstev in dve kroni z olimpijskih iger. V kombinaciji je bil najboljši leta 2006 v Torinu, v veleslalomu pa osem let kasneje v Sočiju. Petkrat je dobil tudi mali kristalni globus za zmago v seštevku veleslaloma, zato se ga je oprijel vzdevek Gospod veleslalom. Kariero je želel zaključiti na februarskem SP v Cortini d’Ampezzo, a ga je poškodba prisilila, da je svojo zgodbo končal še prej.

Jean Baptiste Grange

Konec kariere: 21. marec

Od moške smučarske karavane se je po koncu lanske sezone poslovil še en Francoz. Še za odtenek je bil uspešnejši od svojega rojaka Lizerouxa, v svetovnem pokalu je 18-krat stal na zmagovalnih stopničkah, od tega devetkrat na najvišji. V sezoni 2008/09 je bil najboljši v slalomskem seštevku, v katerem je bil še dvakrat drugi. Dvakrat je v svoji paradni disciplini postal svetovni prvak – leta 2011 v Garmischu in presenetljivo leta 2015 v Beaver Creeku. Podobno kot Lizerouxevo in Ligetyjevo kariero so zaključek športne poti zaznamovale številne poškodbe, zaradi katerih je pri 36 letih profesionalnemu smučanju pomahal v slovo.

Jernej Damjan

Konec kariere: 13. maj

Vedno nasmejani “Jajc” se je pri 37 letih odločil, da ima dovolj skakanja, vsaj na najvišji ravni. Ljubljančan je bil zraven že pri ekipni medalji s svetovnega prvenstva leta 2005 v Oberstdorfu, uspeh pa je z reprezentančnimi kolegi ponovil še leta 2011 v Oslu. Še dvakrat je ekipno snežinko ujel na svetovnih prvenstvih v poletih. Največje posamične uspehe pa je dočakal v svetovnem pokalu, kjer je zbral dve zmagi. Leta 2014 si je nekoliko okrnjeno konkurenco pokoril ob trojni zmagi v japonskem Sapporu, tri leta kasneje pa je bil, tokrat ob prisotnosti vseh najboljših, najboljši še v finski Ruki. Takrat je kot rezerva prišel v slovensko ekipo in zmagal. Damjan je odličen sogovornik ne zgolj za športne tematike, svojo ambicioznost pa od letošnje pomladi izpopolnjuje na drugih področjih.

Vid Kavtičnik

Konec kariere: 9. junij

Dolgoletni slovenski reprezentant se je poslovil po 21 letih igranja rokometa. V jeseni kariere je v izbrani vrsti Slovenije opravljal kapetansko vlogo in na svetovnem prvenstvu 2017 v Franciji prišel do bronaste kolajne. Postal je edini rokometaš, ki je bil zraven tudi leta 2004 na domačem EP, ko je bila Slovenija slabša le od Nemčije. Kavtičnik je kariero sicer začel v Velenju, nato pa ga je pot vodila v tujino. S Kielom (2007) in Montpellierom (2018) je dvakrat osvojil ligo prvakov, prav tolikokrat pa je s slovensko reprezentanco nastopil tudi na olimpijskih igrah. Za domovino je sicer zbral kar 197 nastopov (v njih je dosegel 543 golov), kar ga uvršča na peto mesto večne lestvice.

Arjen Robben

Konec kariere: 15. julij

37-letnik se je v zgodovino zapisal kot eden najboljših in najuspešnejših nizozemskih nogometašev vseh časov. Po igranju za domača Groningen in PSV je priložnost dobil v dresu Chelseaja in Real Madrida, a daleč največji pečat je pustil v dresu münchenskega Bayerna. Z Bavarci je bil kar osemkrat nemški prvak, v sezoni 2012/13 pa jim je prav Robben zagotovil lovoriko v ligi prvakov. V finalu je na londonskem Wembleyju na der Klassikerju v 88. minuti zadel za 2:1 in poskrbel za zmago nad dortmundsko Borussio. Odlično je igral tudi za reprezentanco, s tulipani je na SP 2010 izgubil šele v finalu, štiri leta kasneje so bili Nizozemci tretji. Robben, ki je pri Bayernu skupaj s Franckom Riberyjem tvoril ubijalski dvojec Robbery, je zadnji dve sezoni spet igral za Groningen, poleti pa kopačke dokončno obesil na klin.

Henrik Lundqvist

Konec kariere: 20. avgust

39-letni švedski hokejski vratar je celotno kariero v ligi NHL preživel pri enem klubu – New York Rangers. Ko je bil leta 2000 kot 205. izbran na naboru, se ni zdelo, da bo postal tako pomemben član enega od dveh moštev iz “velikega jabolka”. Čeprav ni nikoli osvojil Stanleyjevega pokala (še najbližje je bil leta 2014, ko je v finalu izgubil proti kraljem Anžeta Kopitarja), se ga je v New Yorku oprijel vzdevek “kralj Henrik”. Lani poleti je sicer podpisal pogodbo z Washingtonom, za katerega pa ni nikoli zaigral. Zaradi težav z aritmijo je moral na operacijo srca, ki jo je opravil januarja letos, nato pa se je odločil končati športno kariero. Kratkočasil se bo lahko s pogledom na dve olimpijski kolajni (zlata 2006, srebrna 2014) in tri odličja s svetovnih prvenstev (zlato 2017, srebro 2003 in 2004), ki jih je osvojil z reprezentanco Švedske.

Luis Scola

Konec kariere: 21. september

V zasluženi pokoj odhaja tudi legenda in zadnji član argentinske zlate košarkarske generacije. Pri 41 letih se poslavlja olimpijski prvak iz Aten 2004, bron na igrah pod petimi krogi je osvojil štiri leta kasneje. Kot olimpionik se je poslovil letos v Tokiu, kjer se je meril tudi s Slovenijo in našim fantom kljub porazu nasul 23 točk. Dvakrat je bil z gavči srebrn na svetovnih prvenstvih, po letu 2002 mu je to uspelo še na zadnjem pred dvema letoma na Kitajskem. Kamorkoli je prišel, povsod so ga imeli radi. Po začetku v Španiji je enajst sezon nastopal v ligi NBA, nato se je preselil na Kitajsko. Za zaključek kariere si je izbral Italijo, kjer je igral za Olimpio iz Milana in Varese. Pri zadnjem je dan po upokojitvi postal direktor kluba.

Gregor Schlierenzauer 

Konec kariere: 21. september

Čudežni deček avstrijskih skokov je na veliko sceno stopil leta 2007, ko je v svetovnem pokalu zbral sedem uvrstitev na zmagovalni oder. Števec se je višal in višal, na koncu pa se je ustavil pri 88 posamičnih stopničkah in kar 53 zmagah, kar je še danes rekordna znamka. Dvakrat je osvojil veliki kristalni globus za skupni seštevek svetovnega pokala, kar šestkrat je postal svetovni prvak na skakalnicah in letalnicah (petkrat ekipno). Dvakrat je ujel tudi zlatega orla novoletne turneje, na olimpijskih igrah pa posamično več kot do brona ni mogel. Kljub temu ima v vitrini tudi zlato olimpijsko kolajno, na moštveni tekmi je bil najboljši leta 2010 v Kanadi. V zadnjih letih se je povsem izgubil v formi, težave so mu povzročale tudi poškodbe kolen. A da vendarle še ima nekaj v sebi, je dokazal leta 2018 v Planici, ko je skočil kar 253,5 metra, a podrsal in svetovni rekord ni obveljal. Pred začetkom letošnje sezone se je odločil, da skakalne smuči postavi v kot.

Pau Gasol 

Konec kariere: 5. oktober

Eden najboljših, če ne kar najboljši evropski košarkar, ki je kadarkoli zaigral v ligi NBA. Na vrhuncu kariere je skupaj z žal pokojnim Kobejem Bryantom osvojil dva zaporedna šampionska prstana (2009, 2010), kar šestkrat je bil član zasedbe na tekmi vseh zvezd. Kar 216 centimetrov visoki (krilni) center je svojo pot začel v domači Barceloni, nato pa bil leta 2001 na naboru izbran kot tretji. Atlanta ga je takoj poslala v Memphis, od koder ga je pot vodila v LA. Nato se je preizkusil še pri Chicagu, San Antoniu in Milwaukeeju, krog pa sklenil v rodni Kataloniji. Vmes je s špansko reprezentanco osvojil kar sedem kolajn na evropskih prvenstvih (tri zlate), leta 2006 si je z rojaki pokoril konkurenco tudi na mundialu. Gasolu v zbirki manjka le olimpijsko zlato, ima dve srebrni in eno bronasto kolajno.

Sašo Bertoncelj

Konec kariere: 20. oktober

37-letni Škofjeločan, mojster konja z ročaji, je v letu 2021 končal z uspehi polno gimnastično kariero. Z evropskih prvenstev je prinesel tri kolajne (srebro 2018, bron 2010 in 2014), manjka mu le tista najžlahtnejšega leska. Blizu odličja je bil tudi leta 2014 na svetovnem prvenstvu v Nanningu, kjer je končal na četrtem mestu. Leta 2018 je postal še četrti slovenski telovadec, po katerem je Mednarodna gimnastična zveza poimenoval telovadno vajo. S tem se je pridružil izbrani druščini – Lojzetu Kolmanu, Aljažu Peganu in Alenu Dimicu.

Valentino Rossi

Konec kariere: 14. november

Slovo sedemkratnega svetovnega prvaka v razredu MotoGP se je napovedalo že več let, letos pa je legendarni Doktor to tudi udejanjil. Čeprav se je poslovil v zatonu in ne na vrhuncu svoje kariere, pa je s svojimi uspehi, karizmo in polomljeno angleščino v svetu motošporta pustil nepozaben pečat. S skupno devetimi naslovi (dva v nižjih serijah), 115 zmagami, 235 stopničkami … je napisal poglavje motociklizma, ki ga bo kdorkoli težko ponovil ali presegel. Med navijači je dosegel kult in priljubljenost, s katerim se lahko v svetu bencinskih športov pohvali le še Ferrari. Rumeno-modra številka 46 bo šla v zgodovino kot ena najbolj prepoznavnih športnih znamk vseh časov.

Kimi Raikkonen

Konec kariere: 12. december

Ljubitelji vonja po bencinu so kmalu za Valentinom Rossijem ostali še brez enega neponovljivega lika. Svojo kariero v formuli ena je še drugič, tokrat dokončno, končal zadnji svetovni prvak s Ferrarijem. Ledeni Finec (Iceman), ki se je navijačem prikupil s svojo iskrenostjo, direktnostjo in nezainteresiranostjo za postransko dogajanje ob dirkanju, ima na svojem kontu ob koncu dirkanja v kraljici motošporta zapisanih 21 zmag, 103 stopničke, 18 pole positionov in 46 najhitrejših krogov. Krona vseh številk je jasno naslov prvaka iz leta 2007, kot je sam dejal, pa ga najbolj veseli, da se kot oseba v 20 letih dirkanja ni nič spremenil.

Sergio Agüero

Konec kariere: 15. december

Ena izmed najbolj žalostnih zgodb letošnjega leta. Argentinski nogometaš je poleti dosanjal sanje, prestopil v Barcelono, nato pa so se začele težave. Najprej je Katalonijo zapustil njegov rojak in veliki prijatelj Lionel Messi, izvrstni napadalec pa se je še pred uradnim debijem za blaugrano poškodoval. Ko je bil nato vendarle pripravljen za igro, je 30. oktobra prišla nesrečna tekma z Alavesom. Po težavah z dihanjem in aritmijo je sledil daljši premor od nogometa, večkrat je bil na obisku pri zdravnikih specialistih. Te so nekdanjemu članu Independienteja, Atletico Madrida in Manchester Cityja, ki je v klubskih majicah dosegel kar 379 golov, svetovali, naj zaključi kariero. In to je petkratni angleški prvak, zmagovalec lige Evropa in od letos poleti tudi prvak Cope Americe (da naštejemo le največje uspehe) v solzah tudi storil.