Slovenski velikan, čigar beseda živi naprej

Zgodovinska odprava na Everest 1979. Tone Škarja spredaj levo. Foto: Planinska zveza Slovenije/osebni arhiv Toneta Škarje

Spomin na legendo slovenskega alpinizma Toneta Škarje je še zelo živ. Brez njegovih prizadevanj bi imeli alpinisti iz naše dežele precej manj priložnosti, da svoje sposobnosti ponesejo v svet. Brez njegovih misli, prelitih na papir, pa danes ne bi imeli velike zapuščine. Da se ta še krepi, je poskrbel publicist Žarko Rovšček, ki je o velikanu spregovoril za Sportklub.

Tone Škarja je bil ena največjih osebnosti v zgodovini slovenskega alpinizma. Ne le alpinist, bil je gorski reševalec, vodnik, fotograf, pisatelj in vodja nekaterih najuspešnejših slovenskih odprav v tuja gorstva. Prvič je šel v hribe z očetom, od leta 1951 je bil član planinske organizacije. Z alpinizmom se je pričel ukvarjati leta 1956, le nekaj let po prvem uspešnem vzponu na Everest, pod katerega sta se maja 1953 podpisala Ed Hillary in Šerpa Tenzing Norgay.

S svojim prizadevanjem in neumornim delovanjem je Škarja pustil neizbrisen odtis v slovenskih himalajskih podvigih. Bil je del kar 18 odprav, pri številnih v vlogi vodje, še danes pa odprava na Everest leta 1979 velja za največji organizacijsko-logistični zalogaj v zgodovini slovenskega himalajizma.

Trinajstega maja 1979, 26 let potem, ko je prva človeška noga stopila na vrh 8848 metrov visoke najvišje gore na našem planetu, sta se kot prva Slovenca z uspešnim vzponom na Everest v zgodovino zapisala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Bila sta del kar 25-članske jugoslovanske odprave. Ob 13.51 po nepalskem času je Zaplotnik sporočil veselo vest: “Tone, na vrhu sva! Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi.”

“Tone je alpinistična legenda. Zelo pomemben je bil za organizacijo odprav. Celo sam v enem članku razčleni, da se morda včasih pozablja, kakšno delo je potrebno za organizacijo odprav, da ne govorimo o nabiranju sredstev. Večkrat kritizira odnos družbe do alpinizma. Tudi odnos znotraj Planinske zveze. Boril se je, da bi alpinizem pridobil drugačen status, ki bi omogočal tudi organizacijo še več odprav v tuja gorstva,” se Škarje spominja Žarko Rovšček, ki je pred dnevi na knjižnem sejmu v Ljubljani predstavil svoje zadnje delo Iskrì se beseda.

Iskri se beseda, Žarko Rovšček. Foto: Planinska zveza Slovenije

Gre za izbrana dela Toneta Škarje, s katerimi sežemo v globino njegovih življenjskih modrosti, razmišljanja in iskrivih odzivov na dogajanja okrog sebe. “Ta knjiga me je temeljito posrkala. Bolj sem to prebiral, bolj sem se potapljal v Tonetovo misel in njegov stil pisanja. Vsi članki, ki sem jih obdelal, izražajo tudi težave, s katerimi se je ukvarjal. Alpinizem ne preveva le romantika, ampak je včasih tudi trd boj med osebnostmi, še posebno, ko gre za vprašanje denarnih sredstev za odprave.”

Škarja je le dve leti po zgodovinski odpravi na Everest nov velik podvig slovenskih alpinistov na Daulagiriju, ko je Stane Belak – Šrauf kot prvi Slovenec stal na vrhu tega osemtisočaka po preplezani južni steni, ki povratka ni omogočala, označil za naše najpogumnejše dejanje. “Marsikaj se da hliniti, poguma nikoli. Vsaj tega še imamo,” je takrat dejal Tone. Besede, ki še danes odmevajo.

“Še vedno imamo pogum, imamo tudi srčnost, morda je malce manj srčnosti pri kolektivni usmeritvi za en cilj. Zato tudi Tone sam omenja, da je bila odprava na Everest leta 1979 zadnje takšno veliko skupno dejanje za en cilj. Kasneje so se te sile med alpinisti nekako razbežale, vsak je zasledoval in skušal uresničiti osebne ambicije. Takšno skupino ljudi je bilo težko zbrati za en skupen cilj,” usmeritev nekdanjih in današnjih slovenskih alpinistov primerja Rovšček.

Vse odprave, na katerih je sodeloval Tone Škarja: Kavkaz (1964), Kangbačen (1965, 1974, 2007), Everest (1978, 1979, 1996), Jalung Kang (1985), Tibet (1986), Čo Oju (1988, 2001), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Anapurna (1992, 1995), Sikkim (1994), Daulagiri (1998) in Ama Dablam (2005).

Tone Škarja — Foto: Planinska zveza Slovenije/osebni arhiv Toneta Škarje

Za slovenski alpinizem je žrtvoval ogromno. V pogovoru za Sportklub je Rovšček razmišljal, kaj ga je tako gnalo in motiviralo. “Rekel bi, da predvsem velika mera altruizma in idealizma, da je treba iz alpinizma nekaj narediti. Takega, kar bi nekaj pomenilo v svetovnih razsežnostih. To ga je gnalo. V osnovi pa zagotovo ljubezen do gora, k tej smo nekako vsi zavezani. Med nami pa so nato nekateri, ki se vprežejo v organizacijsko kolesje, drugi pa hodijo bolj sami zase in uživajo v hribih. Tone je bil takšen, ki je bil pripravljen velik del svoje energije žrtvovati za neko širše dobro.”

Pot na alpinistične odprave so mu tlakovali vzponi v Julijskih in Zahodnih Alpah. Opravil je več kot tisoč alpinističnih vzponov, od tega več kot trideset prvenstvenih. Bil je eden od vodilnih plezalcev v šestdesetih letih in skupaj z Alešem Kunaverjem glavni tvorec slovenske himalajske zgodbe.

Tone Škarja se je poslovil leta 2020 pri starosti 83 let kot prejemnik Bloudkove nagrade in plakete za življenjsko delo v športu (2011), svečane listine PZS (2002), častnega znaka svobode Republike Slovenije (2002), zlate plakete za življenjsko delo v športu Občine Kamnik (2007) in nagrade PZS za življenjsko delo v alpinizmu (2014).