Aleš Česen in nov zgodovinski vzpon slovenskega alpinizma

Utrujen nasmeh na vrhu Gašerbruma III. Foto: Aleš Česen; tekst: Planinska zveza Slovenije

Slovenski alpinist Aleš Česen je avgusta letos znova dokazal, zakaj sodi med vrhunske svetovne plezalce. Dvakratni dobitnik zlatega cepina je s prvenstveno smerjo na zahodnem grebenu Gašerbruma III zapisal novo poglavje v zgodovino slovenskega alpinizma. V intervjuju za Sportklub je spregovoril o zahtevni odpravi, vplivu svojega očeta Toma Česna na njegovo kariero, pomenu alpinizma v sodobnem svetu in slovenskih gorah, ki so ga oblikovale.

Seznam vrhunskih dosežkov Aleša Česna je letos bogatejši za izjemen vzpon. Skupaj z britanskim alpinistom Tomom Livingstonom je v alpskem slogu osvojil vrh Gašerbruma III (7952 m) v Karakorumu po strmem in doslej nepreplezanem zahodnem grebenu. To je bil šele tretji vzpon na najvišji sedemtisočak, ki si ta naziv deli z Gjačung Kangom, in prvi uspešen po tej poti.

Prvič sta se z Gašerbrumom III spopadla že leta 2022, ko ju je tik pod vrhom v umik prisililo slabo vreme. Za razliko od prejšnjih neuspešnih odprav je Česen tokrat storil nekaj, kar še ni storil – na isto goro se je vrnil. Tudi v drugo je bila meja med uspehom in neuspehom zelo tanka. Med aklimatizacijo mu je povzročala težave nenavadna vrtoglavica, ki pa na srečo ni bila povezana z višinsko boleznijo. Šele po vrnitvi domov je sploh ugotovil vzrok za težavo. K sreči mu drugega in tokrat tudi uspešnega napada na vrh ni preprečila.

Aleš Česen nadaljuje družinsko tradicijo alpinizma, ki jo je začel njegov oče Tomo Česen, a hkrati sledi svoji poti. Zlata cepina iz let 2015 in 2019 pričata o tem, da ga lahko postavimo ob bok najboljših. Prvič je bil nagrajen za prvenstveni vzpon v severni steni Hagshuja (6.657 m), ki ga je osvojil s soplezalcema Luko Lindičem in Markom Prezljem. Drugi Piolets d’Or je prejel štiri leta pozneje, ko je skupaj z Livingstonom in Luko Stražarjem stopil na vrh Latoka 1 (7.145 m) po prvenstveni 2400-metrski smeri s kitajske strani.

Čeprav se je po koncu študija zaposlil v pisarni, je hitro ugotovil, da je njegov pravi prostor narava. Danes je profesionalni gorski vodnik, ki s svojo strastjo navdihuje številne. Kmalu po intervjuju je že odpotoval na Antarktiko, kjer bo ostal do konca leta. Njegova profesionalna plezalna pot se je začela leta 2003 v Kirgiziji, ko se je v Tjanšanu prvič povzpel nad 7.000 metrov, in ga vodila skozi najveličastnejša gorstva sveta. Od Alp, Severne Amerike in Aljaske do Himalaje ter Karakoruma. Leta 2016 se je povzpel na svoj edini osemtisočak, Broad Peak, kjer je pred tremi desetletji stal že njegov oče.

Intervju: Aleš Česen

Aleš Česen, intervju — Aleš Česen. Foto: Sportklub

Na Gašerbrumu III ste sploh sploh prvič napadli vrh, ki ste ga pred tem enkrat že neuspešno naskakovali. Zakaj ste tokrat poskusili znova?

Ne vem, moja filozofija je, da se ne bi vračal na iste hribe, ker jih je veliko preveč in ne bom vseh niti videl. Po drugi strani pa sva dve leti nazaj, ko sva z gore domov prišla neuspešna, vedela, koliko sva vložila in se tudi mučila, saj sva prišla precej visoko. Nekako se nama je zdelo v redu, če greva še enkrat. Sem zelo vesel, da nama je uspelo. ‘Fajn’ občutek. Imel sem par neuspešnih odprav. Ne, da te to mori, a si še bolj želiš, da bi nekaj uspelo.

Kako težko se je za vrnitev odločiti na višini 7.800 m, ko si tik pod vrhom?

Višje si, težja je ta odločitev, ker si se že tako namučil in toliko v to vložil. Takrat, ko sva se obrnila, je bila odločitev dokaj enostavna. Bila je težja, v smislu, da je bila grenka, a nisva se pregovarjala v smislu: ‘Da ali ne’.

Je v takšnih situacijah težko najti ravnovesje med strahom in pogumom?

Jaz se nimam za preveč pogumnega. Mogoče mi to olajša odločitev in se mi ni tako težko obrniti. Nisem se ne prvič in verjetno ne zadnjič. Največja umetnost je, da vidiš, če je nekaj nevarno. To pride z izkušnjami, filozofijo, opazovanjem. Veliko je tudi odvisno, kako se človek tisto sekundo počuti. Mi se zavedamo, da kar počnemo, je nevarno, a pri sebi moraš to, kaj je sprejemljivo, malce prilagajati.

Prav ta občutek je bil pomemben tudi tokrat, ko ste imeli že med aklimatizacijo težave z vrtoglavico.

To vrtoglavico smo končno sanirali in ugotovili, za kaj je šlo. Ni bilo povezano z višino, kar smo hitro posumili. Zgodilo se je med aklimatizacijo na relativno enostavnem terenu. Razmišljaš, če se bo to še pojavilo ali ne. Komuniciral sem z zdravniki, ki so dejali, da to verjetno nima povezave z višino. Še vedno pa so bile to diagnoze preko SMS-ov. Še vedno ne veš.

Zdaj že veste, kaj jo je povzročilo?

V ravnotežnem organu se je nekaj premaknilo in to tudi ni tako redka stvar. Simptom je vrtenje. Ne boli te glava, ni ti slabo. Vsi najbolj značilni simptomi višinske bolezni ali možganskega edema so bili popolnoma odsotni, kot sta grozen glavobol in zmedenost. Počutil sem se zelo dobro, le, da se je vse vrtelo. (smeh, op.a.)

Vendarle ste se po tednu ležanja počutili bolje in se odpravili proti vrhu.

To je bila seveda zame velika nevarnost, če bi se ponovilo višje. Zato sva šla previdno, jaz sem poskušal sebe ves čas preverjati, kako se počutim. Vedela sva, da če prideva nekje do 7.000, 7.200 metrov, sva imela možnost pobega v dolino. Višje pa bi bila zadeva bolj resna. Potem sva si rekla, da greva do tja in če sem jaz stoodstoten, v redu, če ne pa tudi in greva domov.

Naposled sta prišla do približno 7.000 metrov, ko se začne težji in bolj izpostavljen del.

Do tja je res enostavno, govorim v alpinističnem smislu, sicer si še vedno visoko in si zato utrujen. Tam se začne skalnati zahodni greben Gašerbruma. Plezanje je bolj resno, varovanje je težje, težje je tudi najti prehode, ker ni očitno, kje moraš plezati. Kot ena resna smer pri nas pozimi, le, da je to šest kilometrov višje, kar je bistvena razlika.

Zdaj že znana zgodba o najdbi vrvi škotske odprave, ki je bila leta 1985 neuspešna, a za vaju pomemben vir informacij. Verjamem, da ste bili zelo presenečeni?

Zelo. Ta vrv je bila tam 39 let. Ne v luknji ali jami. Človek bi mislil, da bo veter ali kakšen plaz to pobral.

Je morda vest oz. fotografija prišla do Škotske?

Ja, je! Točno neposredno nisem bil v stiku, je bil pa Tom, ki je Anglež. Smo si dopisovali po spletni pošti. Sta bila zelo vesela. Ona dva sta po temu grebenu prišla zelo visoko, vsaj do 7.600 metrov. Sva ju pred odpravo tudi kontaktirala in dobila ves material, ki sta ga imela. Presenetljivo dober opis, poročilo in kakšnih 10 fotografij.

Malce višje ste morali bivakirati na mali polički na kar 7.800 metrih, ko sta se morala sprijazniti z odprtim sedečim bivakom neugodno visoko. Kako je to sploh videti? Gre bolj za počitek ali uspete tudi zaspati?

Gre bolj za počitek, je pa res, saj to bo vedel marsikdo, ki ima težave z nespečnostjo, če človek slabo spi, ima občutek, da nič ne spi, sicer pa vmes zagotovo zadrema. Zagotovo sva vsaj malce spala, je bila pa dolga noč. Sploh, če je neudobno, kot je bilo tukaj.

Vrh na fotografiji deluje precej majhen, ni veliko prostora zgoraj.

Vrh naju je kar malce razočaral. Tudi v smislu, da ni bil dobro definiran. S satelitskih posnetkov sem mislil, da je na vrhu ena snežna piramida, a je v bistvu snežen greben. Položen, a zelo oster. Posedla sva se tam, kjer se nama je zdelo najvišje.

Koliko časa vam je sicer vzel vzpon od baznega do baznega tabora?

Približno sedem dni, s sestopom vred. Pet gor, dva dol. Bazni tabor sva imela na 5.000 metrih. Do 6.000 je bila hoja po nevarnem ledeniku. Tam sva si pustila večji šotor in opremo.

Kako dolgo trajajo priprave na takšen podvig?

Filozofsko bi rekel, da 20 let. Konkretno pa sem se začel pripravljati z nekim približnim načrtom treninga na začetku januarja. A to sem začel na solidno podlago. Če bi začel z ničle, to ne bi bilo nič.

Trenirate tudi v naših gorah?

Da, predvsem. Največ nad Preddvorom, ker sem tam doma. Storžič, Zaplata in tam okoli. Zadnje par let največ, včasih sem bil zelo veliko v Kamniških, okoli Grintovca, za te klasične kondicijske priprave, ki ne vključujejo veliko plezanja. Čeprav sem to mešal tudi s plezanjem.

Bili ste že skoraj povsod. Plezali ste Alpe, Himalajo, Karakorum, gorovja v Severni Ameriki, na Aljaski, v Kanadi, Islandiji … katero gorstvo vam je pa najljubše?

Doma je najbolj. Tu zraseš gor in ti je najbolj domače. Pri nas so hribi, če govorimo o resnem alpinizmu, povsem zadostni. V resnici ti ni treba nikamor. Resni, z velikimi alpinističnimi turami. Pozimi dodaš še drug spekter. Nimamo pa ledenikov, ki pa sami po sebi niso tako pomembni, pa seveda nimamo višine, kar je ogromna razlika. Čeprav, če sem povsem pošten, ta višina ni nekaj prijetnega. (smeh, op.a.)

“Doma je najbolj. Tu zraseš gor in ti je najbolj domače.”

Ste s stehtali pred odhodom, kakšna je bila končna bilanca?

Se nisem, pa bi se moral. Bilanca je še kar porazna. Ne v smislu, da prideš domov veliko lažji. Saj prideš, a od dne, ko se vrneš s hriba, do dne, ko se vrneš domov, traja kakšen teden, deset dni, lahko kar nekaj poješ. Bolj je težava, da izgubiš mišice. Človek je potem ne le utrujen, temveč ves slaboten.

Kar nekaj izjemnih odprav je že za vami, vključno z dvema, nagrajenima z zlatim cepinom. Čeprav, kot sem zasledil, nagradam ne dajete prevelikega pomena?

Da in ne. Pa tudi z leti se je pogled spremenil. Meni se zdi, da je tovrstno nagrajevanje v alpinizmu vse bolj pomembno v luči tega, da je zdaj v splošni populaciji ogromno raznoraznih bizarnih rekordov na osemtisočakih, ki nimajo veze z resnim plezanjem in alpinizmom. Ki nimajo veze s športom, ker ni pravil. V alpinizmu že tako težko primerjamo dva vzpona. Če gremo te časovne rekorde na Everestu in drugod primerjati, tam ljudje z več kot 90 odstotki uporabljajo pomoč šerp, fiksne vrvi in predvsem kisik. Težko potem primerjaš, ker je morda nekdo imel ventilček malce bolj odprt ali priprt. To je kot bi zdaj kolesarje primerjali, a je eden na gorskem kolesu, eden na specialki, tretji pa ima električno kolo. S tega vidika v vsem kaosu rekordov, ki za moje pojme niso, se mi zdi pomembno imeti zlati cepin ali karkoli drugega, da se malenkost ljudi še opomni, da je plezanje na visoke hribe nekaj drugega.

Slovenski alpinisti so močno zaznamovali zgodovino zlatega cepina, najvišjega priznanja v alpinizmu, ki ga podeljujejo že 32 let. V tem času so ga prejeli kar desetkrat. Prvič sta to prestižno nagrado leta 1992 osvojila Marko Prezelj in Andrej Štremfelj za prvenstveni vzpon po južnem stebru Kangčendzenge (8476 m). Med prejemniki so poleg Aleša Česna še Tomaž Humar, Vanja Furlan, Boris Lorenčič, Pavle Kozjek, Luka Stražar, Nejc Marčič, Luka Lindič, Urban Novak in Silvo Karo.

Reinhold Messner je dejal, da nabiranje osemtisočakov po najlažjih pristopih zanj ni vrhunski alpinizem.

Pa ne, da to zanj ali zame ni alpinizem, to pač ni alpinizem. To je, kot bi se jaz šel na Bled z mulci namočiti v vodo in bi rekel, da je to športno plavanje. Če malce pretiravam.

Sicer še imate željo, da bi znova skočili na kakšnega osemtisočaka?

Je, a ne v smislu, da bi bil na višini 8.000 metrov. Želja je, da še grem v visoke hribe, a tudi 7.500 ali 7.000 metrov je zame več kot dober izziv. Ne morem odgovoriti, če bom še šel na 8.000 metrov, a če grem, ne bom tam samo zato, ker gre za osemtisočaka.

Ste bili na vrhu katere od najvišjih gora, ki jih je pred vami osvojil že oče?

Na Broad Peaku.

Je torej pomagal v pripravi, a sploh sodeluje pri tem?

Ne v smislu, da bi se poglabljala v to. Ko sem začel resno plezati, sva šla kdaj skupaj. Zdaj zelo redko. Nikoli pa nisva imela razmerja v smislu trener – varovanec. Sva imela takšen odnos v športnem plezanju, ko sem kot otrok tekmoval, v alpinizmu pa takšnega odnosa nisva imela.

Za alpinizem se niti niste odločili zaradi očeta?

Težko bi rekel, ker sem to videl doma in je to tudi bistveno vplivalo, da sem šel v hribe. Morda podzavestno. Na prvo žogo pa bi rekel, da ne. Stoodstotno pa sem bil pod vplivom. Pa ne, da bi me kdaj spodbujal, da bi šel v to smer, prej obratno.

Pred prvo odpravo vas je menda celo malce skrbelo, če vas bo spustil.

Ker sem vedel, da ve, kaj to je. Bolje kot sem vedel jaz. Če so starši v drugem svetu, jim lažje prodaš neke bučke.

Veliko razmišljate o družini, ko ste na odpravah?

Pogrešaš družino. Velik minus tega početja je, da te dolgo časa v enem kosu ni doma. Potem je še moja služba podobna v smislu odsotnosti. Morda se bo to kruto slišalo, hudo ti je in pogrešaš družino teden, dva, potem pa nekako ta čustva malce zbledijo. Ne, da bi na njih pozabil, a padeš v rutino. Daleč od oči, daleč od srca.

“Morda se bo to kruto slišalo, hudo ti je in pogrešaš družino teden, dva, potem pa nekako ta čustva malce zbledijo.”

Je bil pa vaš oče precej mlajši od vas, ko se je poslovil od odprav.

On še zdaj veliko pleza, ogromno. Nato je šel v športno plezanje, tudi v vlogi trenerja in selektorja. Ko je bil on aktiven, je športno plezanje, ko še niti ni imelo tega imena, reciva temu prosto plezanje, prišlo v Slovenijo. On je bil eden prvih, a ne edini, ki je začel z organizacijo tekmovanj športnega plezanja. Zelo velik pečat je dal temu. Zdaj se je malce umaknil, veliko let pa je bil zelo aktiven. To mu je bila glavna zaposlitev.

Tomo Česen je s plezanjem tesno povezan že od leta 1975. Foto: Tomo Česen

Vam je športno plezanje dalo veliko?

Ogromno. Plezanje je po moje eden bolj kompleksnih športov za telo in koordinacijo ter se mi zdi za otroka zelo v redu.

Je kakšno obžalovanje, da niste bili kdaj na kakšni odpravi tako z očetom kot bratom Nejcem?

Vaš oče je alpinist. Pa vaš brat je bil. Tudi svojega sina ste že peljali na Triglav čez severno steno. A tudi on športno pleza?

Ne, moj sin oz. oba, imam dva, sta zagrižena smučarska skakalca. Večji ima 13 let, mlajši devet. Večji je že tako resno zagrabil, mislim, da ne bosta alpinista. Pa mi je to povsem všeč. (smeh, op.a.)

Kje največ delate kot vodnik?

V zadnjem obdobju na Antarktiki. V Alpah. Zadnja leta vse več tudi v Sloveniji. Od sezone do sezone se zelo spreminja, kar mi je tudi všeč.

Če se za trenutek še vrneva na Gašerbrum III, kje kotira ta podvig, na katerega ste najbolj ponosni?

Zgolj enega ne morem izbrati. Na tega zdaj, pa Latok. Ta dva bi izpostavil od teh bolj odmevnih. Prej bi našel vzpone, na katere ne morem biti preveč ponosen, a to so tisti začetni, ko smo delali, z mojega današnjega vidika, bedarije. Nevarne bedarije. Verjetno mora vsak skozi to.

Morda kakšen primer nevarne bedarije?

Moja prva odprava v Tjanšanu, kjer smo plezali na Peak Gorky in Khan Tengri. Khan Tengri je bil moj prvi sedemtisočak. Tam smo delali neumnosti. Po nevarnem ledeniku smo hodili nenavezani in takšne stvari. Malenkosti, ki se mi danes zdijo absurdne, da bi jih nekdo počel, a sem bil jaz tisti, ki jih je. Danes bi nekoga nahrulil, če bi to počel.

V alpinizmu se pojavljata tudi zavist in dvom. Če nekaj ni ovekovečeno na fotografiji in to točno na vrhu.

Zagotovo, a recimo, ta fotografija, ki jo imam z Gašerbruma, lahko bi jo naredil kjerkoli, ker je megla. Je z vrha, a to veva le midva. No, imava še koordinate. S tem dokazovanjem nisem imel negativnih izkušenj, morda zato nisem niti pomislil, da bi bilo to treba. Po drugi strani pa, če mi kdo ne verjame, kaj potem? To zame ne spremeni nič. (smeh, op.a.)

Že imate začrtan naslednji cilj, imate kakšen seznam želja?

Ne, ni seznama. Predstavljam si tudi, da podviga tega kova in nevarnosti, ko je bil zdaj, ne bo več. Mogoče bo, mogoče ne. Sem povsem srečen tudi, če ga ne bo. Verjetno bom šel naslednje leto nekaj, a na kakšen manjši in lažji hrib. Morda plezati na kakšnega šesttisočaka. Čeprav to počnem že 20 let, ko to pomislim, se počutim že starega, čeprav se v hribih ne, me to še vedno motivira. Kljub vsemu, da se res aktivno trudim, da si nevarnosti čim bolj zmanjšam, kar je mogoče res precej, ni vse v hribih hazarderstvo. Je pa nevarno. Če rečemo, da ni, si lažemo. Telo bo na tej ravni zdržalo še vsaj 10 let in se lahko kosam tudi z mlajšimi.