Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Pred dvakratno olimpijsko prvakinjo Janjo Garnbret je nekoliko drugačna sezona od minulih. Na tekmah svetovnega pokala bo tekmovala manj, več pozornosti bo namenila skalnemu plezanju. Kljub temu želi ostati, kot sama pravi, "dva koraka pred konkurenco".
Medtem ko se nova sezona svetovnega pokala v športnem plezanju pričenja že ta konec tedna v kitajskem Keqiau, kjer bodo na sporedu tekme na balvanih, bomo najboljšo plezalko na svetu prvič v akciji videli šele konec junija (25. – 29. 6.) v Innsbrucku, kjer bosta tekmi tako v težavnosti kot na balvanih.
To pa bo tudi ena redkih priložnosti, da Janja Garnbret spet pokaže svoje znanje na plastiki. Pred vrhuncem sezone – svetovnim prvenstvom konec septembra v južnokorejskem Seulu – bo namreč tekmovala le še na domači tekmi v Kopru (5. in 6. september). 26-letna Korošica se je po lanskem napornem letu, v katerem je krono predstavljala še druga zlata olimpijska kolajna v Parizu, odločila za nekoliko drugačen in bolj sproščen pristop. Več časa bo posvetila plezanju v naravi, kjer jo v Franciji čaka še nedokončan projekt.
V intervjuju za Sportklub je petkratna najboljša športnica Slovenije razkrila, kako gleda na uspeh prijateljice in tudi tekmice Brooke Raboutou, kako na odločitev Mednarodnega olimpijskega komiteja z ločenimi tekmami posameznih disciplin na OI 2028 in tudi v prihodnost, ko plezanje ne bo več njena glavna življenjska prioriteta.
Intervju: Janja Garnbret
Janja, kako pomemben je za vas čas med sezonami, ko ni rezultatskih pričakovanj, medijskih obveznosti in pozornosti javnosti?
Seveda paše (smeh). Paše, da par mesecev na leto ni tekmovanj, pritiska, lahko sem povsem sproščena in delam stvari, ki me veselijo poleg plezanja. Glava se spočije, ko pride čas, da si v soju žarometov, si potem lahko spet bolj motiviran.
Tudi celotno sezono ste skupaj s trenerjem Romanom Krajnikom zastavili bolj sproščeno, z veliko manj tekmami.
Vse skupaj sem si zamislila na bolj sproščen način. Še vedno bom zraven na nekaj tekmah, da ohranjam stik s konkurenco in tekmovalni občutek. Sem tekmovalka po duši, nisem si mogla dovoliti, da letos ne bi tekmovala na nobeni tekmi (smeh). Po lanski sezoni sem čutila, da potrebujem nekaj več počitka, sploh če si želim biti na olimpijskih igrah v Los Angelesu stoodstotno pripravljena. Zdi se mi, da sem se odločila prav. Včasih je dobro narediti en korak nazaj, da jih potem lahko narediš pet naprej. Verjamem, da bom na tekme spet prišla motivirana, prava jaz.
Treningi potekajo super, po starem. Še vedno treniram tako, kot da bi se pripravljala na tekme, tempiram formo. Lahko rečem, da je že zdaj zelo dobra, zadovoljna sva. Glavni cilj pa bo seveda svetovno prvenstvo v Južni Koreji konec septembra. Veliko kombinirava treninge v skali in na plastiki, v prihodnjih mesecih tudi treninge in tekme. To nama zelo dobro uspeva, tako da sem zelo zadovoljna, kako stvari trenutno potekajo (smeh).
Če ste lahko bolj konkretni, kakšno je to razmerje treningov zunaj na skalah – notri na plastiki.
V odstotkih je to težko oceniti. Naredim en cikel doma na plastiki, recimo tritedenski. Potem pa grem za en teden ali deset dni v skalo, pa potem spet cikel in tako naprej. Veliko načrtujeva naprej. Ni pa polovično. Na steni naredim več treningov kot v naravi. Sploh zadnje čase, ko je bilo kar mraz. Težko mi je plezati, če je premrzlo, saj ne čutim rok ali nog. Šele zdaj, ko je pomlad, se začenja glavna skalna sezona zame (smeh). Glavni projekt pa me čaka v Ceusu v Franciji na 2000 metrih, kjer je mogoče plezati samo poleti, saj je drugače sneg.
V začetku aprila je zahtevno plezalno smer 9b+, kakršna je tudi v Ceusu, v Italiji preplezala vaša velika prijateljica in tekmica Brooke Raboutou. Ji kaj zavidate, da ji je uspelo kot prvi ženski na svetu?
Ne, iskreno, čisto nič. Skale nikoli nisem jemala kot tekmovanje, nisem tekmovala z Brooke. Vedela pa sem, da se to dogaja, da skuša preplezati smer 9b+. Verjetno tudi nisva edini ženski, ki sva to poskušali. Brooke je veliko energije in veliko let vložila v ta projekt, tako je bilo samo vprašanje časa, kdaj ji bo uspelo. Vesela sem zanjo, zame to nič ne spremeni. Nisem razočarana ali kaj podobnega. Jasno je bilo, da ji bo kmalu uspelo. Mene ta glavni projekt čaka šele konec maja oziroma v začetku junija. Vse ob svojem času, to ni tekma.
Obstajajo pa še težje smeri, 9c na primer.
Tako ja, to je pa naslednji logični korak (smeh).
Če se vrneva k Los Angelesu in olimpijskih igram 2028. Tam bodo prvič na voljo trije kompleti kolajn, vsak v svoji disciplini (težavnost, balvani, hitrost). Za specialiste za le eno je to odlična novica, vi ste vrhunski v dveh.
Zame to ne bo veliko spremenilo, saj sem vedno trenirala plezanje tako v težavnosti kot v balvanih. Vesela sem, da so discipline ločene, kar kaže, kako se športno plezanje razvija. Vse sicer še ni znano, kakšen bo kvalifikacijski sistem in kolikšne bodo kvote na državo. Za specialiste je to še bolj vesela novica, saj se bodo res lahko osredotočili samo na eno disciplino. Na olimpijskih igrah bomo res videli najboljše v vsaki.
Vseeno se tudi za vas odpira dodatna možnost za kolajno.
Zelo sem vesela, da se bom lahko borila za dve. To zmanjšuje pritisk, saj imaš dve priložnosti. Če ti mogoče v eni ne uspe – bognedaj (smeh), imaš še eno možnost za odličje. Z mentalnega vidika bo malce lažje. Drugače pa sem vesela, da se plezanje razvija in je dobilo tisto, kar si zasluži. V prihodnjih mesecih bodo jasne še vse podrobnosti.
Boste kombinacijo kaj pogrešali?
Bila je ustvarjena malce na silo, ampak če si želel priti do odličja, si to moral sprejeti. Seveda bi bilo najboljše, da bi imeli še četrti komplet kolajn, torej poleg posamičnih disciplin še kombinacija vseh treh. Da bi bil najbolj vsestranski in univerzalni plezalec še dodatno nagrajen. To bi bilo res sanjsko, upam da se uresniči za Brisbane 2032 (smeh).
Dolgo ste že v plezanju, navajeni ste zmagovati že od začetka športne kariere. Toda vsaka prevlada se enkrat konča, vam misli kdaj uidejo k temu trenutku?
O tem ne razmišljam (smeh). Dokler sem motivirana in dokler imam veselje do, se nimam česa bati. Seveda pridejo vzponi in padci, ampak dokler v plezanju uživam, me nič ne skrbi. Ko bo prišel trenutek in ne bom več čutila prave iskrice, bom globoko v sebi verjetno sama začutila, da si tega ne želim več početi. Ter da je čas za kakšne druge stvari. Ampak trenutno sem polno motivirana, niti pikice misli nisem posvetila razmišljanju, da bi me lahko kdo premagal.
Seveda pa ne podcenjujem konkurence, saj je raven plezanja vsako leto višja. Punce me želijo premagati, sama pa skušam ostati dva koraka pred njimi. Še vedno treniram, kot da nisem dosegla še nič. Ničesar ne jemljem kot samoumevno, vem, da je treba za vsako zmago garati in se zanjo maksimalno potruditi. Če bo katera tekmica boljša, pa le pomeni, da moram iti nazaj na trening, morda tudi kaj mentalno spremeniti. To pa je del športa in osebnosti, prav to je zanimivo, da se vsakič nekaj novega naučiš.
Je pa moja miselnost trenutno enaka kot pred vsako sezono. Želim si zmagati, dati vse od sebe in biti v odlični formi. Seveda pa so vedno prisotne tudi misli, kaj pa če … Ne da bi se moja prevlada končala, ampak kako daleč so tekmice, ali sem dovolj dobra. Ampak po prvi tekmi je hitro jasno, kam pes taco moli (smeh).
Verjetno je tudi zato letošnja sezona lažja. Leta 2023 ste se soočali s poškodbo prsta na nogi, lani je bil pritisk olimpijskih iger. Letos pa manj tekem, vrhunec s svetovnim prvenstvom je še zelo daleč.
Vsaka sezona prinese svoj čar. Letos tega prinaša svetovno prvenstvo. A ko enkrat izkusiš olimpijske igre, na nobeni ni takšnega pritiska. Kljub bolj sproščeni sezoni pa ne bo tako preprosto. Imam projekte v skali, imam nekaj tekem v svetovnem pokalu, tam želim zmagati. In jasno prvenstvo.
S Tadejem Pogačarjem in Luko Dončićem sestavljate vrh slovenskega in svetovnega športa. Katerega vi najraje spremljate?
Če sem iskrena, ne gledam sporeda, da bi morala nujno gledati nekatere tekme. Če sem doma, seveda prižgem televizijo in pogledam. Spremljam in navijam pa ves čas, vem, kaj se dogaja pri Luki, Tadeju, Primožu Rogliču … Fino je, da je Slovenija tako majhna, saj se vsi vrhunski športniki med sabo poznamo. Vsi njihovi uspehi so dodatna motivacija za moje delo.
Tudi izven plezalnega sveta imate ogromno dejavnosti. To leto ste ambasadorka športa OKS, gradite hišo, izšla je vaša osebna plezalna kolekcija … Kako usklajujete vse skupaj?
Veliko se dogaja (smeh). Gradnja hiše pove, da nisem več tako zelo mlada (smeh). Okoli sebe imam res dobro ekipo, ki skrbi za vse naštete dejavnosti. Sem pa pri vseh aktivno vključena. Na koncu vedno dam zeleno luč, saj karkoli počnem, želim, da je narejeno stoodstotno. Tudi sama želim biti zadovoljna z opravljenim delom.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!