Če je bil finale ženskega športnega plezanja na olimpijskih igrah napet za spremljanje že za vse navijače – tako na prizorišču kot pred televizijskimi zasloni -, pa je vse skupaj še bolj stresno doživljal trener olimpijske prvakinje Janje Garnbret Roman Krajnik. V njem so se čustva nabirala in nabirala, dokler na koncu niso izbruhnila.
Ko je po uspešnem četrtkovem polfinalu v težavnosti v nejevolji razlagal, da zahtevnost niti balvanskih izzivov niti težavnostnih smeri niso vredne olimpijske tekme, je Roman Krajnik, trener Janje Garnbret, vseeno potrdil, da sta z njegovo varovanko pripravljena na vse scenarije. Toda tega, kar se je danes zgodilo na olimpijskem plezalnem prizorišču Le Bourget, ni pričakoval nihče.
“Načrtovala sva vse možne scenarije, ampak ni pa junaka, ki bi kot športnik ali trener načrtoval kakšno poškodbo. Kar se je zgodilo v zadnjem balvanu, ni bilo v načrtih. Še enkrat je dokazala, kdo je Janja Garnbret. Daleč daleč daleč daleč najboljša plezalka na svetu,” se je Krajnik v začetku pogovora z mediji spomnil na nesrečen pripetljaj ob zaključku prvega dela finala, ko si je Garnbret rahlo poškodovala sredinec leve roke.
Zmaga v Parizu morda vredna še malo več
Točnega zdravstvenega stanja takoj po koncu tekme ni poznal nihče od njiju. “Morda si je prst malo izpahnila, težko je reči. Nismo delali panike, fizioterapevt Matej (Bombač, op. p.) je izvedel kratko terapijo. Nismo pa raziskovali, kaj je s prstom, saj bi jo lahko le zmedli. Potem sva šla normalno na steno, kot bi šla sicer. Uspelo nam je hitro pozabiti,” je še razložil Krajnik. In dodal, da bi za marsikatero drugo tekmovalko takšna poškodba pomenila konec olimpijskega nastopa ali pa vsaj veliko slabše plezanje.
Če je kovač dveh zlatih olimpijskih kolajn spet izrazil nezadovoljstvo s prelahkima prvima dvema balvanoma in težavnostno smerjo (“Če se Janji ne bi zgodilo, kar se ji je, bi se z lahkoto sprehodila do vrha,” je dejal), pa je tudi on težko primerjal pariško zmago s tisto izpred treh let v Tokiu. “Prenašati takšen pritisk … To, kar ona počne, ni lahko. Nositi ta pritisk od Tokia do danes. Zato je druga kolajna morda še malce več vredna. Na Japonskem je bila prva, super. Težko bi rekel, katera je več vredna …”
Presenetil je samega sebe
Priznal je, da je celo tekmo zadrževal močna čustva, ki pa so takoj po tem izbruhnila. Če je ob pogovoru za slovensko nacionalno televizijo jokal ’kot dež’, se je do pogovora s pišočimi novinarji že umiril.
“Vse to sem čutil približno toliko kot ona. Vem, kaj to pomeni. Imel sem nekaj tekmovalcev, ki gredo na tekmo zmagat in ne samo sodelovat. Tokrat mi je bilo lažje, ta čustva sem držal v sebi pred tekmo. In med njo. Sam sebe sem presenetil, kako miren sem ostal. Če bi videla kanček panike ali skrbi na mojem obrazu, ne vem, če bi bilo dobro. Potem pa so čustva izbruhnila iz mene, kar je dokaz, da mi ni bilo lahko. Tega se ne da opisati, to moraš doživeti. Skupek sreče, zadovoljstva, olajšanja … Enostavno je bruhnilo,” je še dejal. In zaključil, da mu pogled naprej trenutno seže le proti steklenici piva, s katerim bo proslavil novo veliko zmago.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!