Tomo Česen: Le oči bi zaprl in se zdaj ne bi pogovarjala

Tomo Česen. Foto: Egon Parteli

Tomo Česen je živa legenda slovenskega in svetovnega alpinizma. S hribi je tesno povezan že pet desetletij, njegovi podvigi v 80. in 90. letih so se v zgodovino zapisali kot izvenserijski. Zdaj že dolga leta tudi skrbi, da se v Sloveniji razvija športno plezanje. Pred 65. rojstnim dnem je o svoji karieri spregovoril v intervjuju za Sportklub.

“Spomnim se filma, ki se mi je vtisnil v spomin in sem si rekel: ’Tole pa dobro zgleda in bi poskusil tudi sam’. Šel sem v alpinistično šolo in od takrat je moje življenje tesno povezano s tem, s plezanjem v raznoraznih oblikah,” se svojega prvega stika z gorami pred več kot 50 leti danes spominja Tomo Česen.

Začelo se je s planinskim krožkom v osnovni šoli, ko je štel 13 let. Leta 1975 se je pridružil alpinistični šoli, le tri leta pozneje pa je bil kot 19-letni mladenič del odprave v Južno Ameriko, kjer je spoznal, da se želi z alpinizmom ukvarjati profesionalno. V 80. letih je bil predstavnik generacije slovenskih alpinistov, ki so ta šport dvignili v nove višave. Od nabiranja izkušenj v gorovju Pamir, do prve odprave na osemtisočaka leta 1985, ko je osvojil Jalung Kang in se prvič iz oči v oči srečal s smrtjo. Sledila je osvojitev Broad Peaka in nato še preplezana prvenstvena smer v južni steni K2, ko mu je življenje najverjetneje rešila modra odločitev o sestopu.

Primož Roglič in Lora Roglič Klinc: Tudi v življenju ne gre le navzgor

Kolesarstvo

27. Okt 2024 9

Kolesarstvo

27. Okt 2024 9

Zadnje slovo tragično preminule najstnice

Alpsko smučanje

2. Nov 2024 1

Alpsko smučanje

2. Nov 2024 1

Izjemno odmeven je bil tudi solo vzpon na 7.710 metrov visoki Jannu leta 1989. Leto pozneje je splezal še mogočno južno steno Lotseja, ki velja za njegov najbolj kontroverzen podvig. Kot je v intervjuju razložil Česen, se z zlobnimi jeziki že dolgo ne obremenjuje več. Že leta je tesno povezan s Planinsko zvezo Slovenije. Leta 1988 je v Ospu organiziral prvo slovensko tekmo v športnem plezanju. Zdaj na zvezi deluje kot strokovni sodelavec za področje Komisije za športno plezanje in Komisije za gorske športe.

Svoj 65. rojstni dan bo praznoval v torek, 5. novembra. Z nami je obujal spomine na svoje prve gorske podvige, se spomnil na pozitivne in temnejše plati alpinizma, ki so ga naposled tudi oddaljile od javnosti, spregovoril pa je še o vzgoji. Po njegovi poti sta namreč šla dva sinova, Aleš in Nejc. Prvi še danes po njej hodi profesionalno. Starševstvo je bilo zato zanj precej drugačno, saj njegovi starši o gorah niso vedeli veliko, medtem ko sam dobro ve, kakšen svet je na strehah tega planeta.

Intervju: Tomo Česen

Ko dopolnjujete 65 let, kako se ozirate nazaj na svojo kariero in življenje, ki ste ga zgradili okoli gora?

Skoraj vse moje življenje, nekje od 13. leta naprej, sem povezan s hribi in športom. Kot mulec sem bil v osnovni šoli v planinskem krožku. Učiteljica nas je vozila po teh ’puknlih’ okoli. Tako sem prišel v stik s hribi. Na začetku sem se res ogromno ukvarjal s športom. V osnovni šoli smo imeli super učitelja, ki nam je približal šport. Ekipni in individualni. Dobivali smo se po šoli. Danes to ne obstaja. Resno sem začel trenirati alpsko smučanje. Ko sem ugotovil, da to težko treniraš sam, sem se odmaknil in prišel v stik s hribi. Razvijalo se je športno plezanje, pograbili smo vse, kar je prišlo na novo. Zanimalo me je tudi še kaj drugega, a vse v povezavi s hribi in plezanjem. Potem sem prišel v stik s Planinsko zvezo Slovenije, zadnjih 15 let zelo intenzivno, organizacijsko, v prostem času pa te svoje aktivnosti nisem nikoli prekinil. Seveda to počnem primerno emšu, a še vedno plezam. Vmes sem postal tudi gorski vodnik, da sem hribe spoznal še z druge plati.

Torej še vedno redno plezate, kam pa vas najpogosteje zanese in kako pogosto?

V tem času imamo na voljo plezalne centre po Sloveniji. Če nimaš druge izbire, greš po službi tja. Še vedno grem vsaj štirikrat na teden. Za vikend greva z ženo v hribe ali plezati, odvisno od vremena. Mislim, da količinsko plezam celo več kot prej.

Kako se je rodila ta goreča želja po raziskovanju gora?

Zakaj mi je to všeč, ne znam razložiti. Tu smo doma, vidiš te hribe in to je to. Če bi se rodil v puščavi, bi mi bilo to tuje. Kaj tam počneš, je pa odvisno od tega, kaj te veseli. Vsak človek si v vsaki dejavnosti želi nekaj več. Potem je odvisno, koliko imaš motivacije in koliko si za to pripravljen žrtvovati. Nekateri bolj rekreativno, drugi bolj zares. Doma nisem imel nikogar, starši se s hribi niso ukvarjali, da bi mi kdo to predstavil in pomagal. Pri 13 letih sem soseda napravil, da greva v hribe. Sva rekla, ’midva greva tja’, pa sva prišla nazaj čez pet dni. To ni bil današnji svet, v katerem imajo starši svoje otroke skoraj na vrvici.

Če se vrneva na vaš začetek, kdo je bil prvi, ki vas je s seboj vzel na odpravo in vas navdušil za najvišje gore?

Prvo odpravo, na kateri sem bil, je organiziralo kranjsko društvo ob eni obletnici, malce sem že pozabil. Šli smo v Južno Ameriko, star sem bil 19 let. Takrat mi še ni bilo jasno, ali je ta alpinizem tisto. Malce cincaš. Posledica je bila cel kup težav. S fakulteto in vojsko. Odločil sem se, da grem. To je bila neka prelomnica. Seveda sem v očeh staršev deloval kot zguba. ’Kaj boš počel?’ Po tej odpravi sem začutil, da je to tisto, kar bi rad počel. Seveda je bilo treba vmes delati, da imaš od česa živeti, iz zraka ne gre, a vseeno, to te tako vleče in temu posvečaš veliko časa. Za nekoga, ki ima rad življenje urejeno, pa smo bili videti bolj ta levi.

Vaši starši niso imeli stika z gorami, a zdaj vaš sin Aleš hodi po najvišjih strehah sveta. Za razliko od vaših staršev vi zdaj dobro veste, kako je tam.

Svojih otrok nisem nikoli silil, da bodo počeli to, kar je bilo meni v redu. Seveda, če starši nekaj počno in to vidiš, te mogoče v to tudi povleče. Veliko časa smo hodili okoli, povezana sta bila s plezanjem. Kot mulca sta se ukvarjala s športnim plezanjem. Potem sta bila oba čedalje boljša. Nastopala sta za mladinsko reprezentanco, a ju to ni tako potegnilo. Oba, Aleš in Nejc, sta začela plezati po hribih. Kaj to doživlja en starš? Meni je bilo kristalno jasno, da ne pride v poštev, da jima rečem: ’Tole ne bosta počela’. To bi bilo smešno, saj bi mi seveda oba rekla: ’Oče, ti boš nama govoril, sam pa počneš isto’.

Ste pa lahko nanju vplivali z vzgojo?

Zavedal sem se, da je vloga staršev vzgojiti svoje otroke v poštene in korektne ljudi, da jim pomagaš pri temu, kar jih zanima, in jih pri tem podpiraš. Določene stvari sem ju naučil, kako se obnašati pri plezanju in v hribih. Ko sta bila dovolj stara, pa mi je bilo jasno, da morata iti po svoji poti. Kot starš te seveda skrbi. Zavedaš se, a mimo tega ne gre. Sem jima pa rekel, ko se mi je zdelo, da stvari obvladata: ’Naučili smo se, treba je delati po pameti in to je to.’ Zato me ni nikoli preveč skrbelo. Potem je zavil vsak po svoje. Nejc zdaj to počne bolj redko, ima svoj posel. Aleš se je vrgel v drugo stran. Nekaj časa je bil v javni službi, naredil doktorat, od katerega je sam priznal, da neke super koristi ni. Ugotovil je, da on ni človek, ki bi čepel v pisarni. Vrgel se je v to, od tega živi.

Aleš Česen na ledeniku južni Gašerbrum. Avgusta je s Tomom Livingstonom po prvenstveni smeri osvojil Gašerbrum III. Foto: Aleš Česen

Kako pa se spominjate svojega prvega stika z najvišjimi vrhovi tega sveta?

Moja prva odprava v najvišje gore je bila mogoče Rusija, niti ne vem katera država je tam danes, Pamir leta 1983. Vrh ima približno 7.500 metrov. Moj fokus ni bil nikoli, da se po teh hribih sprehajam. Lahko plezaš resne stvari, lahko pa se malce sprehajaš in prideš na vrh. Meni je manjkala izkušnja s takšne višine, kako se človek obnaša nad 7.000 metri. Tam je bila moja prva dilema. Naj poskusim s kolegi plezati resno smer, ali naj najprej pridem na vrh in vidim, kako se moj organizem odziva na te višine.

Kako ste se odločili?

Sem si rekel, da si želim tudi v Himalajo, na osemtisočake, a nisem imel izkušenj. Ko so bile odprave Planinske zveze, mi je to manjkalo, zato so izbrali fante, ki so imeli izkušnje. Zato sem si rekel, bom raje najprej poskrbel, da pridem gor. Nekaj, kar nisem potem nikoli več naredil, da bi si izbral lahko varianto. Videl sem, da mi gre kar v redu. Da ni takšna težava.

Gorovje Pamir leži na stičišču gorovij Tjanšan v Kirgizistanu, Karakorum v Pakistanu, Kunlun na Kitajskem in Hindukuš v Afganistanu. Večina pogorja leži v Tadžikistanu.

Že naslednjič ste torej ubrali precej težjo smer na vrh?

Naslednja odprava je bila leta 1985 na Jalung Kang. To je eden od štirih vrhov Kangčendzenge, ki je tretji najvišji vrh na svetu in ima tri vrhove čez 8.000. Nekaj čez 8.500 metrov ima Jalung Kang. To je bila moja prva prava klasična odprava s temi tabori. Nabiral sem izkušnje in znanje, ker brez tega tam nimaš kaj početi. Takoj se zašiješ z drobnimi stvarmi, opazovati moraš samega sebe, kako se odzivaš. Imel sem srečo, da sem imel ob sebi Boruta Berganta, ki je bil že izkušen. Od njega sem se naučil ogromno. Lahko bi mi rekel, da se ne bo z menoj ukvarjal, a je bil drugačen. Tam sem se vsega naučil.

Kangčendzenga levo in Jalung Kang v sredini fotografije, foto: Guliverimage

Žal se je sestop za Boruta Berganta končal tragično.

Ta odprava je bila po eni strani zelo super, a po drugi zelo tragična. Čita, kot je bil njegov vzdevek, je bil, ko sva se vračala z vrha, totalno izmučen. Na koncu ni več zdržal. Kar mi je bilo zanimivo, ker je bil fizično precej boljši od mene. To je bil znak, da če ima človek slabo psiho, mu nobene mišice ne pomagajo. Saj v športu je enako, lahko si pripravljen, a ko je treba nekaj pokazati na javnem odru, pogoriš, če nisi psihično trden. Ko sva se pripravljala na zadnji spust, mislim, da je tik pred tem umrl, ker ni bilo reakcije ob padcu. Na strmini se je zvrnil in ga ni bilo več. Prvič v življenju sem bil pred situacijo, o kateri nisem vedel nič, nobenih izkušenj. Moral sem preživeti noč, bil sem na višini 8.200 metrov. Temperature so, kakršne so, kisika je toliko, kolikor ga je, in moraš preživeti.

Zame je bila ta odprava najbolj pomembna stvar v tej plezalni in alpinistični karieri, ker sem videl, kaj moj organizem prenese in česa sem zmožen. Nikoli kasneje se takšnih stvari nisem bal. To je bilo v celotni tragiki zame pozitivno, jaz sem tam preživel brez posledic. Pa začel sem na življenje gledati drugače. Verjetno zato, ker sem se znašel zelo blizu tiste meje, ki pomeni, da si še tukaj, na tem svetu in da si tam, ko te ni več. Zelo lahko bi bilo. Le oči bi zaprl in midva se zdaj ne bi pogovarjala. Ko sem pozneje analiziral vse stvari, sem veliko delal na psihični pripravi in ugotovil, da lahko delamo stvari, ki sprva delujejo nemogoče. Treniran organizem lahko doseže rezultate, ki si jih v mirnem okolju ne znaš predstavljati. Za zunanjega opazovalca pa deluješ, kot da si malce premaknjen.

Tisto noč v bivaku v območju smrti ste pred leti označili za enega svojih večjih dosežkov. Kako je sploh videti noč nad 8.000 metri?

Temperatura je okoli minus 40 stopinj Celzija. Pet stopinj gor ali dol. Večja težava kot mraz je pomanjkanje kisika, ki ga na višini 8.000 metrov ni toliko. Kri postane bolj gosta zaradi eritrocitov. Nastane težava prekrvavitve okončin. Posledica so omrzline. Če imaš s tem težave kot organizem, ali delaš manjše napake, kako se boš oblekel, koliko boš zategnil čevlje, koliko rokavice, takšne male zadeve, to je mene vse naučil Čita, potlej boš imel probleme. Lahko tudi zmrzneš. Vedel sem, da ne smem zaspati. Potem je konec, si zaspal za vedno. Celo noč moreš migati. Na tisti polički sem se vso noč premikal in čakal, da bo dan. Govoriš si: ’Še tole morem zdržati, še tole’. Preprosto, a komplicirano.

“To upiranje spancu je na začetku blazno težko, moraš imeti toliko volje, ker je to tako težko početi, po drugi strani pa zelo lahko zapreti oči.”

Se je težko upirati spancu?

Blazno težko. Moram pa povedati drugo izkušnjo, še žena mi ne verjame. Ko sem bil pri vojakih, smo imeli vaje zunaj na terenu. Klatili smo se po tolminskih hribih, bogu za hrbtom. Bil sem v alpskem vodu. Vsa kasarna je bila razmetana po gorah, včasih so se kakšne čete izgubile in smo jih morali iti iskati. Ker sem imel znanje, so vedno poslali mene. Jaz nisem spal od ponedeljka zjutraj do petka popoldne. Ko sem se zvečer želel uleči, je nekdo priletel, da se je kdo izgubil. Potem je bila še kakšna straža. Nihče mi ne verjame, a mi je tudi vseeno. Prva noč, druga noč, katastrofa, misliš, da boš umrl. Potem pa je bilo vedno lažje. Do takrat, ko je bilo konec. To upiranje spancu je na začetku blazno težko, moraš imeti toliko volje, ker je to tako težko početi, po drugi strani pa zelo lahko zapreti oči. Še enkrat, človek zdrži bistveno več, kot si misli.

Zakaj ste na na življenje začeli gledati drugače?

Zato, ker sem čutil, da sem povsem blizu. Začutiš, kako nam je tukaj, v normalnem okolju, ’fajn’. Samo tole (tlesk s prsti, op.a.) manjka, pa te ni več. Nesreča, bolezen, karkoli. Hvaležen sem za vsak dan, ki ga lahko preživim. Boriš se zato, da bi živel tako, kot bi si želel. Se strinjam, da pravljice ne obstajajo, a da si vsaj želiš in hrepeniš po tistem, ko čutiš, da res živiš. Ne pa, da delam zato, da jem, potem spim in delam naprej. Po svetu je veliko ljudi, ki tega nima, zato sem hvaležen, da to imam, da to imamo v tem okolju.

Leta 1986 ste bili del zelo uspešne odprave v Karakorum. Kar 12 se vas je povzpelo na vrh Broad Peaka. Pa seveda vaša odmevna prvenstvena smer Česen route na K2, kjer se je približevalo slabo vreme.

V bistvu je bilo na srečo, da je prišlo slabo vreme. Če bi prišlo tri ure pozneje, bog ve, kako bi bilo. Mogoče bi tudi zvozil, kaj pa vem. Na odpravo smo šli zaradi Broad Peaka, v načrtu je bil še Gašerbrum II, kamor so se štirje člani tudi odpravili, meni pa to ni preveč dišalo, ker sem gledal K2. Ko prideš tja in čeprav si še oddaljen in vidiš ta hrib, te vrže na rit. Rečeš si: ’Mater, kako to dobro zgleda!’ Dobiš preblisk. ’Tukaj sem, zakaj ne bi poizkusil?’ Težava je bila, da nismo imeli dovoljenja, a jaz sem bil vedno, recimo temu, neprilagojen. Res mi gredo na jetra birokratske zadeve. Za dovoljenje sem si rekel, ’kaj mi pa bodo, me bodo ubili? Ne bodo. Izgon iz države? Naj bo, sem pripravljen tvegati.’ Seveda sem govoril z Miškotom (Tomaž Jamnik, op.a.) in ga vprašal, kaj misli, saj bi tudi on lahko imel težave. Rekel mi je: ’Ti kar pojdi.’

Mogočni K2 velja za najbolj smrtonosnega osemtisočaka. Foto: Guliverimage

Pred dnevi me je tudi vaš sin Aleš spomnil na to vašo modro odločitev. Ko ste dosegli ramo na višini 8000 metrov, ste se odločili za sestop po Abruzzijevem grebenu in še ravno ušli neurju. Kaj se je dogajalo?

Uspelo mi je priti na greben, ko se je vreme hitro pokvarilo. Bil sem relativno blizu vrha. Človek si misli, ’morda ne bom več imel priložnosti, ne bom nikoli več tukaj. Treba je stisniti do konca.’ Včasih gredo ljudje preko tega in se potem slabo konča. Tam gor se je težko odločati racionalno, saj je kisika bolj malo in deluješ malce čudno. S Kitajske je prišel oblak, megla, veter, situacija je bila kaotična. Začutil sem, da nekaj ni v redu in se odločil, da ne grem naprej. Pičil sem dol. Na srečo. Mislim, da jih je šest umrlo. Ljudje so se znašli nad slabim vremenom, nad oblaki in plezali na vrh. Med spuščanjem se je cel hrib zakril in sledilo je en teden ’sranja’. Prišli so v zadnji tabor, kjer so čakali, da se bo vreme izboljšalo. To ni bil čas telefonov, ko si gledal radarsko sliko. Ni se izboljšalo, bili so prisiljeni oditi, saj so bili na 8.100 metrih, in so vmes umirali.

Reinhold Messner je ob enem od nedavnih obiskov Slovenije dejal: “Cilj je, da pogum in strah ohranjaš v ravnovesju.” Kako ste to počeli vi, kako ste obvladovali strah, kako uporabljali pogum?

Treba je reči, da so nek strah, vznemirjenje in napetost pred odhodom, vedno prisotni. Meni se to zdi normalno. Ko se podajaš v neko stvar, ki je ne poznaš dobro, ali kjer veš, da je treba biti pazljiv in upoštevati vse izkušnje, se zavedaš, da se nekaj lahko zgodi. Če tega ni, potem si tako butelj. To, kar opažam pri novodobnih planincih. Kot bikci, ki jim odpreš rampo in tečejo, dokler se ne zaletijo v prvo drevo, ker nimajo pojma in jih tudi ni strah. Nismo bogovi, da bi vse predvideli, a imamo izkušnje, ki ti dajejo samozavest. Se pa ne smeš na izkušnje preveč zanašati, da se ti ne more nič zgoditi. Upoštevati moraš vse. V življenju se moramo večkrat odločati o različnih stvareh. Ko si pred dilemo, tuhtaš, vmesno obdobje je zoprno, a ko se enkrat odločiš in greš v to, tega strahu ni. V svoji knjigi sem napisal, na koncu človek vedno ostane sam. Lahko imaš partnerja, otroke, lahko imaš vse. Odločati se boš moral sam.

Leta 1989 ste opravili solo vzpon na 7.710 metrov visoki Jannu po izjemno težki in tehnični južni steni. Sami ste ga označili za enega svojih najtežjih vzponov.

V tako visokih hribih zagotovo, tehnično gledano. Pri teh prvenstvenih smereh, kjer še nihče ni bil, ne veš, kako se bo izšlo. Včasih v steni ni bilo povsem jasno, če je nadaljevanje mogoče. Če se vrnem na bivak na Jalung Kangu, sem si tudi tam rekel, če sem zvozil takrat, imam možnosti, da tudi tokrat. Sva se z Alešem pogovarjala o njegovi zadnji smeri, da bi do 7.000 metrov še lahko zbežal nazaj, od tam naprej pa gre pot le čez vrh. To je psihološko povsem druga dimenzija, kot če se lahko obrneš. Nimaš te izbire. Tukaj je bilo enako. Zato sem rekel, da je bil eden najtežjih. Višina ni bila tako grozna, kot cel paket pa sem moral tam dati največ. Kot ko sem soliral Bohinjsko Belo, ko enkrat začneš, ni vrnitve, treba je iti do konca, druge variante ni.

Ko človek pleza v navezi, se vedno nekoliko zanaša tudi na druge. V solo vzponih si povsem sam. Je šlo tukaj za željo, da svoje zmožnosti preizkusite res do maksimuma?

To se je začelo dogajati že kmalu po tistem, ko sem začel plezati. Šli smo v Paklenico. Zanimalo me je, kako je, ko je človek sam. Že prvo leto, imel sem kakšnih 15 let, sem eno smer splezal sam. Bil sem povsem tiho, saj bi me sicer kregali, da se to ne počne. Ugotovil sem, da ni enako, da je to povsem druga pesem. Psihično ni enako, saj nimaš nikogar, ki ti bo pomagal. Začel sem plezati sam, včasih tudi brez varovanja. O sebi sem se naučil ogromno stvari. To mi je prišlo prav pri vseh normalnih življenjskih situacijah.

V kakšnem smislu?

Da sem se znal zbrati in me situacija ni zbegala ter bi zmrznil. Na zunaj je morda zgledalo, da hočem komu nekaj dokazovati, a meni je šlo le na smeh. Mi ni treba. To me zanima zaradi sebe. Naredil sem veliko solo vzponov, a za njih nihče ne ve. Tudi v samih pripravah na nekaj več. Ko ljudje vidijo, da Janja Garnbret zleze na vrh, a kdo tudi vidi, kaj vse je morala ta punca početi v življenju do danes, kaj je ozadje vsega? Mislijo si, a nihče ne ve. Če smo želeli na odprave, če smo želeli delovati na ta način, si javnosti moral povedati, da si prišel do sponzorjev, sicer tega ni. Je nekaj nečimrnosti, samovšečnosti, da rečeš: ’Glejte, tole sem jaz naredil.’ Ogromno je bilo tur, ki sem jih naredil, a zanje nihče ne ve, saj je bila bolj priprava na zahtevnejše stvari.

Vaša alpinistična kariera je bila relativno kratka. Bili ste denimo precej mlajši od vašega sina Aleša, ko ste se poslovili od najvišjih gora tega sveta. Je to prav zaradi pritiskov, ki pridejo z javnim izpostavljanjem, s pokrovitelji?

To je pa druga plat. Nekaj časa sem res deloval kot profesionalni športnik. Sponzorji so mi omogočali, da se to grem, da imam denar za nočitev in bencin, a to je bilo to. Sponzorji, razen redkih izjem, ti ne dajejo toliko denarja, da bi lahko tudi izven tega funkcioniral. Meni je jasno, da sponzor nekaj od tega želi, a sem na koncu to razumel tako, da te izkoriščajo. Tam si kot maskota. Na začetku se ti zdi super, sčasoma pa ta igra lahko postane tvegana, zato sem razmislil, če se je bom še šel. Nismo zrasli gor, da bi bili slavni. Ko sem videl, da od tega nimam dodane vrednosti, sem rekel, da se ne grem več. In sem se prav odločil. Nikomur mi ni bilo treba odgovarjati, kam sem šel, kaj bom počel drugo leto, občutek je bil mnogo boljši.

Leta 1990 se se povzpeli prek mogočne južne stene Lotseja, vzpon še danes velja za kontroverznega. Je zaradi tega še ostalo kaj grenkega priokusa?

Nič več. Seveda ni bilo prijetno obdobje, ko ti nekdo reče, da nekaj ni res. Predvsem zato, ker veš, koliko si vsa leta vlagal. Energije, denarja in časa. Zato sem se težko boril z ljudmi, ki česa takšnega nikoli niso počeli. Ko ti rečejo, da je to nemogoče. Z nekom, ki tega ne počne, se ne morem pogovarjati in govoriti, kako je to mogoče. Že dolgo se ne sekiram več. Tega, kar sem naredil, nimam za ne vem kako pomembno. Zame je to le lep spomin. Čez 500 let nihče ne bo več vedel, če to poveževa s tem, da sem na življenje začel gledati drugače. Rad bi živel naprej. Niti nisem nečimrn človek, da bi moral ves čas razlagati, kaj sem naredil. Ti, ki to v sebi čutijo, se mi kar malce smilijo. Sem se pa nekaj naučil, ko se javnost spravi nate, si mrzel. Nimaš možnosti.

Mount Everest levo in Lotse desno. Foto: Guliverimage

Podobnih primerov je sicer bilo že precej.

To se je v alpinizmu vedno dogajalo. Tudi takrat, ko so bili argumenti dosti trdni, za nekatere to ni nič štelo. Za mano sta prišla na vrh dva Američana. Z druge strani, a zadnji del vzpona je enak. Jaz sem zadnji del vzpona ženski opisal. Tam je bila ena kisikova bomba, za katero sem točno povedal, kakšna je. Ko sta Američana prišla za mano in ju je intervjuvala, sta to potrdila. Sem bil tam, ali smo se vsi zlagali? Bilo je več primerov v alpinizmu. Ko nekdo reče, ’tole pa ni čisto tako’, pa vsi skočijo. Ne vem, a je to človeški ego, neprivoščljivost. Ogromno slik z vrhov ne dokazuje ničesar in bi lahko bilo posnetih kjerkoli. Tudi Ueli Steck, ki je bil super kvaliteten alpinist in športnik, ko je splezal južno steno Anapurne, je doživel enako. Ob tem, da je delal ture, ko so ga snemali s helikopterji. Torej ni bil od včeraj.

“Rad bi živel naprej. Niti nisem nečimrn človek, da bi moral ves čas razlagati, kaj sem naredil.”

Če se vrneva na vaš zadnji medijsko izpostavljen podvig v prej omenjeni Bohinjski Beli. Leta 1994 solo ponovitev smeri Ženska za nagrado (8a).

To sem imel v načrtu že nekaj časa. Za ta vzpon sem treniral tri leta, psihično in fizično. Od takrat, ko ti šine v glavo neka nora ideja. Včasih, ko zdaj gledam nazaj, si rečem, ’si bil res usekan.’ A hudič, ko te to tako potegne. Veš, da je izjemno nevarno, a imam toliko izkušenj, da sem želel poskusiti. Ko se odlepiš od tal, ni več povratka nazaj. Ta občutek popolne koncentracije, ko ne smeš storiti napake, a ko začneš, tega nimaš v glavi. Začnem, končam in gremo domov. Pozneje sem splezal še kakšne smeri, ki jih nisem razlagal, saj sem tudi v Beli doživel negativne komentarje.

Kakšne?

Tja so vsak dan prihajali plezalci, a zdaj se je pojavil nekdo, ki si želi tam plezati sam. Za njih je to nelagodna situacija. Če nekdo pade dol in se razbije kot ’kanta’, to za njih tam ni prijetno. A sem moral iti čez to. Nejc Zaplotnik, sin od Nejca, je bil vedno zraven in pripravil vrv. Da sem na lažji in malce težji smeri plezal za ogrevanje in pripravo. Razlika je bila le v tem, da ko je šlo zares, ni bilo več vrvi. Trajalo je sedem minut. Pozneje sem bral komentarje, spet od ljudi, ki niso nič počeli, kako je bilo to neumno in neodgovorno. Zdaj nisem več v tem svetu, v katerem sem bil. Lahko objektivno rečem, da je bilo noro, a to je bila moja odločitev. To sem želel zaradi sebe, nikomur nisem škodoval, je pa res, da doma nisem povedal.

Izjemen podvig, ko je leta 1994 prosto preplezal smer Ženska za nagrado (8a) v Bohinjski Beli, si lahko ogledate TUKAJ.

Čeprav se je zgodil že prej, je bil to nek vaš prehod v svet športnega plezanja. Vas lahko danes označimo za očeta tega športa v Sloveniji?

Tega si ne bi dovolil, ker je mnogo ljudi, ki so pri tem sodelovali. Leta 1979 je ta duh športnega plezanja, kot ga danes razumemo, počasi prihajal iz ZDA. Takrat sta prišla k nam dva Američana. Še prej pa sta Tomazin in Bergant – Čita odšla v Ameriko. Američana sta v Dovžanovi soteski splezala prosto, kot danes rečemo. Takrat sem bil tam s fanti, ki smo tam trenirali in smo imeli odprte oči, kako je to mogoče. Takrat se je začela miselnost spreminjati, da je mogoče tudi to, kar smo mislili, da ni. Več nas je, ki smo prinesli ta duh. Me je pa zanimalo še kaj drugega in sem začel z organizacijo tekmovanj. Leta 1988 smo v Ospu organizirali prvo tekmo v Sloveniji, takrat še v naravni steni. Potem so se začele pojavljati umetne in sem začel sodelovati na Planinski zvezi Slovenije ter to razvijali naprej.

Zadnja leta je ta šport izjemno popularizirala Janja Garnbret.

Na tem planetu se je pojavila ena punca, ki je s svojim odnosom do dela, rezultati in osebnostjo navdih vsem mladim. Doslej se v tekmovalnem športu še ni rodil nihče v zgodovini, ki bi imel takšno statistiko, čeprav je težko primerjati. V Sloveniji je plezanje absolutno popularizirala tudi z rezultati, k temu je seveda pripomoglo tudi, da je to postal olimpijski šport. Zanimanje medijev in širše športne javnosti je veliko. Dve zlati kolajni sta scenarij, ki bi si ga le napisal. Želja. Večkrat se tukaj dobiva na kavi in malce podebatirava. Pravi, da trenira tako, kot da ni dosegla še ničesar. Nič ji ni stopilo v glavo, točno ve, da brez dela ni nič. Ko bo ugotovila, da ne more biti čedalje boljša, ker to se bo enkrat zgodilo, ne bo več tega počela, do takrat pa je to garancija za uspeh.

Kje bi pa ljudem predlagali kakšen potep po naših hribih?

Kam drugam, kot na Triglav. Ta hrib postaja preobremenjen. Ko poleti občasno delam kot vodnik, tam gor srečam vse živo in se čudim, zakaj ni več nesreč. V Sloveniji je sicer še en kup hribov. Najbolj pomemben pa je občutek, da si tam rad in ne zato, da se boš slikal. To bi bil moj nasvet. Pa da ni bližnjic. V hribih jih ni. Izkušnje moraš nabirati postopoma. Potrebuješ ponižnost do okolja, v katerega se odpravljaš.