Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V ponedeljek bomo že petič obeležili dan slovenskega športa. Datum ni bil izbran naključno, saj je prav na ta dan leta 2000 v čast veslačev Izotka Čopa in Luke Špika ter strelca Rajmonda Debevca na olimpijskih igrah v Sydneyju prvič zaigrala slovenska himna. Od trojice je še vedno aktiven le Debevec, ki se je v nedeljskem intervjuju za Sportklub med drugim razgovoril o tekmovanju pod petimi krogi in fenomenu, za katerega je poskrbel turški strelec, pa tudi o dopingu, na katerega ni imuno niti strelstvo.
Najuspešnejši slovenski strelec Rajmond Debevec tudi pri 61 letih še ni odložil puške. Čeprav dandanes tudi zaradi poškodbe vratu ne trenira in tekmuje tako intenzivno kot nekoč, ga že konec meseca čaka novo tekmovanje, obenem pa že snuje načrte za prihodnjo sezono.
“Prihodnje leto je na sporedu evropsko prvenstvo na olimpijskem prizorišču v Chateaurouxu, kjer sem že streljal leta 2019, novembra pa še svetovno prvenstvo v Kairu. Sezone so zame zdaj precej bolj lagodne. Časa je sedaj veliko več,” na dejstvo, da je pred časom odšel v pokoj, opozori dobitnik treh olimpijskih odličij.
Kljub zrelim letom je še vedno v sijajni formi, tudi na račun dobre pripravljenosti, ko jo kot velik ljubitelj gora ohranja predvsem s številnimi hribovskimi podvigi. Kot pravi, se v gorah počuti odlično, bržkone tudi zaradi dejstva, da v planinarjenju vidi številne podobnosti s strelstvom.
Kako podrobno ste spremljali letošnje olimpijske igre?
Kar precej. Spremljal sem tudi strelske nastope. Na koncu je vse odvisno, koliko časa si človek vzame. Zdaj je tako ali tako toliko ogromno različnih kanalov, poleg tega pa se da spremljati tako v živo kot z zamikom. Možnosti je nešteto.
Kakšni občutki so vas prežemali ob spremljanju tekem?
Na olimpijske igre imam lepe spomine. Tokrat sem si celo v miru pogledal tudi otvoritveno slovesnost. Kot športnik doživiš vzdušje na stadionu, a vidiš bolj malo. Tokrat stadiona niti ni bilo, saj so se športniki predstavili na ladjah. Bilo je malo drugače, a zanimivo. Kot tekmovalec nisem izpustil niti ene otvoritve, ki je sicer logistično ogromen podvig. Običajno so nas najprej premestili v dvorano, kjer smo nato čakali na mimohod, zato pretirano veliko programa niti nismo videli.
Potem za športnike ni tako pravljično kot za televizijske gledalce?
Ni, a občutek, ko stopiš na stadion in te pozdravi 80.000 ljudi, je nekaj, česar strelci običajno ne doživimo.
Letos mineva 40 let od vaše prve udeležbe na olimpijskih igrah. Z osmimi nastopi ste tudi slovenski rekorder.
Res je. Dolga doba, ki je v življenju ne bo več, a spomini so lepi. Zagotovo sem ponosen, da sem bil na igrah osemkrat, čeprav sem imel željo, da bi nastopil še kdaj. A konkurenca je huda, sistem podeljevanja kvot pa je tudi geografsko pogojen, zato se na igre ne uvrstijo vedno najboljši. A tako je.
Kako bi z vidika same organizacije in razvoja primerjali vaše prve olimpijske igre v Los Angelesu in zadnje v Londonu?
Ko sem bil prvič na igrah, je bil pogoj še amaterizem, čeprav že takrat praktično ni bilo več amaterjev. Pogoj so sprostili šele leta 1992 v Barceloni, ko so nastopili tudi NBA košarkarji. Olimpijske igre so bile sicer že takrat ograjene in je bil nadzor, a zagotovo ni bilo ne tako rigorozno kot pozneje. Verjamem, da je zdaj še bolj sofisticirano. Tehnologija gre dalje, kar sem izkusil leta 2019 v Wuhanu in se prepričal v kitajski nadzor.
Se zaradi vse strožjega nadzora izgublja čar oziroma duh olimpijskih iger?
Ravno zdaj lahko vidimo, da je Nemčija ponovno uvedla nadzor nad svojimi mejami. Evropa brez meja se mi je zdela neznansko dobra pridobitev, a družba se spreminja in vrača k starim načinom nadzora. Težko bi rekel, če se je zaradi tega izgubil tudi olimpijski duh, a s časom gredo stvari naprej. Olimpijske igre pred toliko in toliko leti so bile popolnoma drugačne kot danes.
Če se vrneva še malo v Pariz. Prvič od slovenske samostojnosti se je zgodilo, da nismo imeli predstavnika v strelstvu.
Pravzaprav prvič od olimpijskih iger leta 1976. Bil sem malo razočaran, a tako je v športu. Menjava generacij. Po silnih odličnih nastopih in olimpijskih kolajnah se je podobno zgodilo tudi v veslanju. Vse se spreminja. A letos sem bil izjemno navdušen, ker sta tako Manja Slak z zračno pištolo kot Hana Strakušek z malo kalibrsko puško v trojnem položaju osvojili srebrni kolajni na mladinskem evropskem prvenstvu.
To sta tudi prvi posamični odličji za slovensko strelstvo na mladinskih tekmovanjih po letu 1983, ko sem posamično kolajno osvojil jaz. Podmladek imamo, ta uspeh pa dokazuje, da se v nekaterih društvih dela dobro. Nisem ravno prevelik optimist, da bo stvar šla hitro naprej, sem pa zmerni.
Za enega bolj nepozabnih trenutkov v francoski prestolnici je sicer poskrbel ravno strelec. Turk Yusuf Dikec je navdušil javnost s sproščenim nastopom in dejstvom, da je tekmoval brez kakršnekoli dodatne opreme.
Pravzaprav je to kar običajno. Ne bom rekel, da je ravno prevladujoč pojav, a pri nas strelcih to ne vzbuja nobenega začudenja. Veliko tekmovalcev, ki nastopa s pištolo, to počne brez pokritega očesa in kar z navadnimi očali. A ker smo strelci redko v središču medijske pozornosti, takšna stvar postane viralni hit. Nekomu se je to zdelo zanimivo in slučajno je nato to postalo svetovni fenomen. Prebral sem celo, da je zdaj zaščitil svojo podobo, ker ga vsi posnemajo. Od Armanda Duplantisa dalje.
Tudi Dikec je podobno kot vi ob osovjenem odličju deloval izredno mirno, prav nič evforično. So določene značajske lastnosti, ki so skupne vsem strelcem?
Zelo dobro nadziramo svoja čustva. To moramo znati. V nas je lahko tudi vihar, a ga moramo znati zatreti. Sposobni moramo biti dolgotrajne zbranosti. Glede na to, da je Yusuf osvojil olimpijsko odličje, to obvlada. Po drugi strani pa smo pravo nasprotje videli pri mojih dobrih prijateljih Damirju Mikcu in Zorani Arunović.
Bi se brez dodatne opreme dalo nastopiti tudi s puško?
Brez jopiča in hlač je nemogoče puško tako zelo umiriti, da bi dosegel zahtevano natančnost za visoke rezultate. So pa strelci, ki nastopajo tudi z običajnimi očali. Sam imam strelska, ki imajo zaradi starostne daljnovidnosti progresivna stekla.
Kako velik napredek v opremi je bil storjen, odkar ste vi v strelstvu?
Oprema se spreminja, orožje prav tako. Morda ne toliko v preciznosti, saj gre tu le do določene meje, ko se več ne da izboljšati. So pa zato različni dodatki, ki nam omogočajo nastavitve puške. Na primer zaslonke s polarizacijskimi filtri, možnost nastavitve kopit v trojnem položaju, kjer lahko zamenjaš celotno ramenjačo. Včasih smo jih namreč vijačili s ključi.
Pri dresih so postale hlače izredno trdne, zato na tekmovanjih uporabljajo naprave, ki merijo togost materialov. Indijski proizvajalec je na primer iznašel material, ki ustreza merilnim napravam, a je na otip in tudi v praksi precej bolj trd kot materiali, ki smo jih uporabljali včasih. Podobno kot v ostalih športih poskušajo tudi strelci poiskati prednost pred konkurenco. Tako kot smučarski skakalci moramo imeti tudi mi ustrezen kroj, ki ustreza pravilom. Merijo nam priklop, saj jopič ne sme biti preveč stisnjen, saj posledično nudi dodatno oporo. Mislim, da se bo v bodočnosti pravila spreminjala ravno na tem področju.
Kako naklonjena je uvajanju novitet Mednarodna strelska zveza?
Nekaj časa smo imeli za predsednika in sekretarja Rusa, ki sta si uvajanje novosti razlagala po svoje, na diktatorski način. Zdaj je predsednik Italijan, ki stvari počne drugače, komisije pa so postavljene na novo. A pred nekaj dnevi me je klical predsednik komisije športnikov pri mednarodni zvezi in je potožil, da smo imeli prej Ruse, zdaj pa ljudi, ki mislijo, da vse vedo. Strelci se moramo zato spet boriti ravno glede uvajanja kontrolnih postopkov za opremo.
Že pred časom ste priznali, da se v vlogi trenerja ne vidite. Vas morda bolj mikajo funkcionarske vode?
To pa še posebej ne. Pred več kot desetletjem sem bil član komisije strelcev, a sem odstopil. Mednarodna zveza nas ni upoštevala in nas je imela zgolj zato, ker je tako zahteval Mednarodni olimpijski komite. Preprečevali so nam objaviti tisto, o čemer smo razglabljali, oziroma so želeli imeti politično olepšano izjavo.
Enostavno to ni moj svet. Rad počnem stvari, v katerih uživam. Zdaj uživam kot upokojenec, do določene mere lahko še vedno tekmujem, obenem pa počnem tudi stvari, za katere prej nisem imel časa. Prav tako sem postal tudi dedek.
Nekoč ste dejali, da strelci kot obliko dopinga uporabljajo zdravila za zniževanja tlaka. Kako je pri starejših tekmovalcih, pri katerih se zaradi starosti lahko pojavijo težave s previsokim tlakom.
Meni zdravil za zniževanja tlaka še ni treba jemati. A na tekmovanjih imamo dopinški nadzor in za te primere, govora je o beta blokatorjih, ni terapevtske izjeme. Pri strelcih toliko pripomorejo k umiritvi, da bi bila prednost prevelika.
Torej mora strelec v primeru težav z visokim tlakom zaključiti kariero?
Tako je, razen v primeru, če obstajajo alternativna zdravila, ki so dovoljena. Morda kakšni čaji. A sam že zelo dolgo nisem zasledil, da bi bil kateri od tekmovalcev pozitiven na jemanje prepovedanih poživil. Izobraževanja o tem so po svetu že tako zelo razširjena, da se športniki zavedajo, kaj smejo in česa ne. Mislim namreč, da je do padcev na testih prihajalo ravno zaradi nevednosti. Če se ne motim, se je nazadnje to zgodilo na olimpijskih igrah v Pekingu, ko je Severnokorejec osvojil dve kolajni in jih nato izgubil, ker so v njegovih vzorcih našli beta blokatorje.
Je torej več tehnološkega dopinga?
Kot sem omenil, imamo tudi tu nadzor. Če je ta dovolj strog, to ni mogoče. Tudi če bi kdo poskušal, bi tvegal preveč. Vsi skušajo pridobiti prednost, a v okviru dovoljenega.
Ob prebiranju člankov o vas je vse pogosteje mogoče opaziti pridevnike, kot so zimzeleni, legendarni, neuničljivi. Vam je to moteče?
Sploh ne. Na svoje dosežke sem ponosen in če se še kdo drug veseli mojih dosežkov, nimam prav nič proti. Sem pa tudi zelo ponosen, da je bil za dan športa pri nas izbran datum 23. september, ko smo Iztok Čop, Luka Špik in jaz v Sydneyu osvojili prvi zlati olimpijski odličji za Slovenijo.
V enem od tujih medijev sem zasledil neverjeten podatek, ki sega v leto 2019. In sicer, da ste v svoji karieri bodisi dobili tekmo bodisi podrli rekord na vsakih 99 dni.
Tega nisem vedel, niti izračunal. Morda pa sem pozabil. Včasih sem še vedel, koliko rekordov sem postavil. Bili so svetovni, evropski in tudi s samostrelom, a stvari se izgubijo iz spomina. Zapomnil sem si tiste, ki so najbolj zaznamovali mojo kariero. Od tistega v trojnem položaju leta 1991, pa olimpijskega leta 2000. Zelo vesel sem bil tudi rekorda, ki sem ga postavil lani. Še toliko bolj, ker je bil absoluten rezultat. Sanje vsakega strelca so, da prideš do konca.
Sami ste sicer še vedno na izredno visoki ravni. Poleg že omenjenega lanskega svetovnega rekorda ste letos znova postali tudi evropski prvak.
Resnici na ljubo mi je to uspelo v neolimpijski disciplini, kjer je konkurenca morda malce slabša. Če se izrazim v ekonomskem žargonu, sem poiskal tržno nišo (smeh). Streljam samo še leže, ker imam že od lanskega oktobra težave z vratom. Upam, da bodo minile same od sebe, a so trdovratne. Pravi čas sem se upokojil in moja eksistenca ni več odvisna od tega.
Kako vzdržujete pripravljenost. Izključno s planinarjenjem?
Še vedno opravljam vaje za notranjo muskulaturo, a to je koristno za vsakega. Kar se tiče planinarjenja, pa to počnem zelo intenzivno, zato sem v dobri kondiciji. Planinarjenje ima kar nekaj vzporednic s strelstvom. Moraš se dobro pripraviti, naštudirati vremenske pogoje in biti pri vsakem koraku zelo osredotočen. Ne smeš biti zaletav in bolj kot hiter moraš biti preudaren. V gorah se počutim zelo dobro, čeprav je včasih, ko si deset ur na pohodu, zelo naporno.
Iz strelstva se počasi umikate, se mu boste kdaj popolnoma odpovedali?
Bomo videli. Če bi bila poškodba, da bi moral prenehati kar naenkrat … Treba se je počasi odklapljati, da šok ne bi bil prevelik. Vendar pa zdaj treniram precej manj kot nekoč.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje