Veliki Tomo Česen pomahal v slovo

Tomo Česen pleza že od leta 1975. Foto: Tomo Česen

Bogato kariero je sklenil eden največjih slovenskih alpinistov Tomo Česen. Poleg uspehov na najvišjih vrhovih sveta je bil tudi en od začetnikov športnega plezanja pri nas, temu je na Planinski zvezi Slovenije posvetil velik del svojega življenja.

Da danes 65-letni Tomo Česen odhaja v pokoj, je v torek sporočila Planinska zveza Slovenije, s katero je bil tesno povezan praktično vso kariero. Leta 1988 je v Ospu organiziral prvo slovensko tekmo v športnem plezanju. Osem let pozneje je bil glavni organizator prve kranjske tekme za svetovni pokal v težavnosti. V nadaljevanju je na zvezi deloval kot strokovni sodelavec za področje Komisije za športno plezanje in Komisije za gorske športe.

Da gre za velikana alpinizma, prostega in športnega plezanja, ni potrebno izgubljati besed. O svoji ljubezni do vseh oblik plezanja je nedavno spregovoril tudi v obsežnem intervjuju za Sportklub.

“Skoraj vse moje življenje, nekje od 13. leta naprej, sem povezan s hribi in športom. Kot mulec sem bil v osnovni šoli v planinskem krožku. Učiteljica nas je vozila po teh ’puknlih’ okoli. Tako sem prišel v stik s hribi. Razvijalo se je športno plezanje, pograbili smo vse, kar je prišlo na novo. Zanimalo me je tudi še kaj drugega, a vse v povezavi s hribi in plezanjem. Potem sem prišel v stik s Planinsko zvezo Slovenije, zadnjih 15 let zelo intenzivno, organizacijsko, v prostem času pa te svoje aktivnosti nisem nikoli prekinil. Seveda to počnem primerno emšu, a še vedno plezam,” se je na svoje življenje tik pred 65. rojstnim dnem ozrl Česen.

Številne odmevne prvenstvene smeri

Pred več kot 50 leti ga je sprva vleklo na slovenske očake. “Spomnim se filma, ki se mi je vtisnil v spomin, in sem si rekel: ’Tole pa dobro zgleda in bi poskusil tudi sam’. Šel sem v alpinistično šolo in od takrat je moje življenje tesno povezano s tem,” se je v pogovoru spomnil začetkov. Alpinistični šoli se je pridružil leta 1975, le tri leta pozneje pa je bil kot 19-letni mladenič del odprave v Južno Ameriko, kjer je spoznal, da se želi z alpinizmom ukvarjati profesionalno.

V 80. letih je bil predstavnik generacije slovenskih alpinistov, ki so ta šport dvignili v nove višave. Od nabiranja izkušenj v gorovju Pamir do prve odprave na osemtisočaka leta 1985, ko je osvojil Jalung Kang. Sledila je osvojitev Broad Peaka in nato še preplezana prvenstvena smer v južni steni K2, ko mu je življenje najverjetneje rešila modra odločitev o sestopu. Izjemno odmeven je bil tudi solo vzpon na 7.710 metrov visoki Jannu leta 1989. Leto pozneje je splezal še mogočno južno steno Lotseja.

Zakaj je po bližnjih srečanjih s smrtjo na življenje začel gledati drugače: “Zato, ker sem čutil, da sem povsem blizu. Začutiš, kako nam je tukaj, v normalnem okolju, ’fajn’. Samo tole (tlesk s prsti, op. a.) manjka, pa te ni več. Nesreča, bolezen, karkoli. Hvaležen sem za vsak dan, ki ga lahko preživim. Boriš se zato, da bi živel tako, kot bi si želel. Se strinjam, da pravljice ne obstajajo, a da si vsaj želiš in hrepeniš po tistem, ko čutiš, da res živiš. Ne pa, da delam zato, da jem, potem spim in delam naprej. Po svetu je veliko ljudi, ki tega nima, zato sem hvaležen, da to imam, da to imamo v tem okolju.”

V Sloveniji utiral pot športnemu plezanju

Priključil se je tudi hitro rastočemu svetu prostega plezanja in pogosto obiskoval predvsem Francijo. Preplezal je smeri do težavnosti 8b, najbolj pa je leta 1994 odmevala solo ponovitev smeri Ženska za nagrado (8a) v Bohinjski Beli, ki jo je splezal brez varovanja.

Da si želi poskusiti samostojno, je začutil že zelo zgodaj, nam je pojasnil. “Zanimalo me je, kako je, ko je človek sam. Že prvo leto, imel sem kakšnih 15 let, sem eno smer splezal sam. Bil sem povsem tiho, saj bi me sicer kregali, da se to ne počne. Ugotovil sem, da je to povsem druga pesem. Psihično ni enako, saj nimaš nikogar, ki ti bo pomagal. Začel sem plezati sam, včasih tudi brez varovanja. O sebi sem se naučil ogromno stvari. To mi je prišlo prav pri vseh normalnih življenjskih situacijah.”

Postal je tudi postavljalec smeri z mednarodno licenco. Prav tako se je podal v trenerske vode in sedem let treniral Martino Čufar, ki ji je kot prvi Slovenki uspel preboj v svetovni vrh tekmovalnega športnega plezanja. Prav tako je bil selektor slovenske mladinske in nato tudi članske športnoplezalne reprezentance.

Tomo Česen pleza še danes. Zdaj celo več, kot je na vrhuncu kariere, tudi štirikrat na teden.