Slovenski najstnik, ki premika meje: Name gledajo kot na "wonderkida"

Foto: Jan Gregorc

Eden najbolj nadarjenih mladih kajakašev in kanuistov na divjih vodah Žiga Lin Hočevar o velikih pričakovanjih, pritiskih, svojevrstnih izzivih, olimpijskih sanjah in premikanju meja.

“Vožnja po brzicah mu je bila položena v zibko, kakovost in hitrost je dodal sam z zavzetim delom,” je decembra lani, ko je osvojil nagrado za najobetavnejšega športnika Slovenije, o Žigi Linu Hočevarju zapisalo Društv športnih novinarjev Slovenije. Najstnik skupaj s sestro Evo Alino predstavlja že tretjo generacijo kauistov v družini Hočevar. Po brzicah je namreč tekmoval že njegov dedek Tone, sicer udeleženec olimpijskih iger leta 1972 v Münchnu, še uspešenejši je bil oče Simon. Za Žigo Lina, ki je šele pred dobrim mesecem dni dopolnil 18 let, si upamo trditi, da bo prekosil oba.

V ritmih Balkana in barvah Lakersov: Dončić stopil pred novinarje

Košarka

2. Avg 2025 1

Košarka

2. Avg 2025 1

Dončićev podpis zatresel ZDA (FOTO)

Košarka

2. Avg 2025 0

Košarka

2. Avg 2025 0

Seznam dosežkov govori sam zase. Lanskega maja je v Tacnu še kot 16-letnik postal najmlajši evropski prvak med kanuisti, uspeh pa skupaj z Benjaminom Savškom in Luko Božičem ponovil še dan poznej na ekipni preizkušnji. Ko je nedolgo za tem v Augsburgu dočakal tudi prvo zmago v svetovnem pokalu, je konkurenca še toliko bolj zastrigla z ušesi. “Če se ne motim, sem edini, ki je v vseh treh disciplinah (kajaku, kanuju in krosu, op. p.) med najboljših 25 na svetu,” se pohvali Hočevar, ki kljub mladosti presneča s svojo umirjenostjo in premišljenimi odgovori ter prav ta konec tedna v Solkanu navdušuje tudi na evropskem prvenstvu v slalomu na divjih vodah za mladince in mlajše člane.

Čeprav sezona še zdaleč ni zaključena, pa je zaenkrat za vas zelo uspešna.

Sezona je res dobra. Predvsem startal sem zelo dobro. Na evropskem prvenstvu v Parizu sem osvojil tretje mesto in drugo mesto ekipno, kar je vrhunsko. Nekateri tekmovalci imajo eno, dve ali tri medalje, jaz imam že drugo leto zapored odličje na velikem prvenstvu. Tudi nastopi v svetovnem pokalu so bili kar dobri, dva finala od treh.

A malo sem se letos tudi lovil. Še vedno iščem prave nastavitve v čolnu, tako da mi morda tukaj malo zmanjka, da bi prišel na stopničke. Ampak v Pragi sem vseeno osvojil drugo mesto v sprintu. Tu je bilo še mladinsko prvenstvo, ki se skoraj ne bi moglo bolje razplesti. Pet medalj, trije naslovi … Česar nisem osvojil lani, sem letos.

Je bilo pa za vas menda precej stresno pred sezono?

Res je, letos smo malo drugače vstopili v sezono. Mogoče sem se pred sezono še malo lovil, saj se v čolnu nisem počutil, kot bi želel. Poleg tega zdaj ostali malo drugače gledajo name. Prej sem si sam želel, da bom osvajal medalje in bil dober, letos pa so tudi drugi vedeli, da sem lahko uspešen. Ne le jaz, vsa moja družina, punca, trenerji, celotna ekipa vloži ogromno truda in časa, zato nočeš nikogar razočarati.

Torej čutite, da imate po lanskih uspehih tarčo na hrbtu?

Zagotovo. Mogoče je kdo tudi pomislil, kako je nepošteno, ker trenira že celo življenje in ne more priti zraven, nato pa pride nek mulec, ki že prvo leto postane evropski prvak. Zdaj me vsi spremljajo oziroma večina bo preverila, kje sem, ali pa si pogledala mojo vožnjo.

Ko smo lansko leto trenirali pozimi na Reunionu, kjer je bila nato tudi tekma, ki sem jo dobil, sem med drugim ugnal tudi olimpijskega prvaka Nicolo Gestena. Po tekmi je njegov trener prosil mojega očeta za posnetek vožnje, ki smo mu ga seveda posredovali. Zdaj se to ne dogaja več, saj so vsi pripravljeni, me gledajo in snemajo. Zaradi tega je zagotovo težje, a mi hkrati tudi laska.

Torej se pritisk kopiči?

Seveda. Lahko poskušaš odmisliti to, ampak na koncu, ko si na startu, imaš le eno priložnost, ki jo hočeš izkoristiti. Ne želim jih metati skozi okno, čeprav nobena tekma ni zapravljena – iz vsake se nekaj naučiš. Ampak seveda se poskušaš čim bolj potruditi, čim bolj izkazati. Svojemu športu sem zelo predan. Tudi kar se hrane tiče, skušam narediti vse optimalno. Vsak dan poskušam iz sebe iztisniti kar največ. Ne hodim veliko na zabave, ne vzamem si veliko časa zase. Zato, tudi ko v cilj pridem s 14. dosežkom, na koncu vem, da sem storil vse, kar je bilo v moji moči.

Vse večja so tudi pričakovanja domače javnosti.

Pred evropskim prvenstvom sem čutil to breme, nenazadnje sem tudi sam želel dokazati to, kar sem lani. Tudi na novinarskih konferencah in ko srečuješ ljudi, te sprašujejo o evropskem prvenstvu in branjenju naslova. Ne morem reči, da ni pritiska, ker mislim, da ga vsak čuti in je nekaj normalnega. Včasih se je težko spoprijeti s tem, a tu mi moja mama, ki je športna psihologinja, zelo pomaga. Pogovor z njo pred tekmo je zelo dobrodošel.

Bi si pred tremi leti upali napovedati, da boste danes tako uspešni?

Iskreno, ko sem bil star 15 let, sem že nastopil na svetovnem prvenstvu v kajaku in krosu v Londonu. Tedaj je zmagal Benjamin Savšek, a sem bil že takrat prepričan, da lahko osvojim kolajno. Ne bom rekel, da sem jo pričakoval, a sem vedel, da če mi uspe priti v finale in mi tam uspe dobra vožnja, se lahko zgodi, da jo bom osvojil.

Tudi zato, ker je tretje mesto osvojil Paolo Ceccon, ki je precej starejši od mene, vendar, ko smo tekmovali, sem bil na lestvici ICF v Pragi in v Bratislavi vedno boljši od njega. Poleg tega sem tisto leto prvič osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka, zato sem vedel, da sem dober. A na koncu mi je zmanjkal preskok v glavi. Da se moram umiriti pred tekmo, se predihati.

Vas je presenetilo, da je bil prehod iz mladinskih v člansko vrsto tako naraven?

Res nisem čakal in se privajal. Morda je to tudi zaradi sestre, ki je bila leta 2018 svetovna mladinska prvakinja v kanuju in že trikrat tudi v finalu svetovnega pokala. Poleg tega je raven mladincev v zadnjih letih tako visoka, da če ti v tej kategoriji uspe vožnjo za zmagovalni oder, je to zagotovo dovolj za finale v svetovnem pokalu. Mi pravimo, da če letiš po progi, bo to dovolj. Zakaj je bil ta prehod tako tekoč? Zato, ker sem bil pravzaprav že pripravljen na to, samo glava na takih tekmah ni zdržala.

Podobno kot pri smučarskih skakalcih.

Ja, ker telo lahko natreniraš. Na voljo imaš sto in en podatek. Za glavo pa ti podatki ne obstajajo, zato jo je težje natrenirati. Ne veš, kaj se ti plete po možganih v tistem obdobju. Seveda, če nimaš dobro pripravljenega telesa, tudi z dobro glavo nikoli ne boš prišel v finale.

Omenili ste, kako dobri so dandanes mladinci. Je bilo od nekdaj tako, ali je na vidiku izjemno nadarjena generacija?

Dobro vprašanje, ampak se mi zdi, da je bilo podobno tudi včasih. Ko sem začel obiskovati sestrine tekme, se pravi okoli leta 2017 ali 2018, so pri mladincih v kategoriji C1 tekmovali Nicola Gestin, Miquel Trave, Casper Štuba. Vsi so danes zelo uspešni. Gesten je olimpijski prvak, Trave je letos dobil evropsko prvenstvo. A če bi recimo imeli tekmo, kamor bi prišli vsi tekmovalci in imeli iste pogoje, verjamem, da bi vsaj en mladinec prišel med najboljših 20.

Večini mladincev na koncu zmanjka izkušenj na področju mentalnih priprav in priprav na tekmo. Ko gledam francoske ali pa češke izbirne tekme, so mladinci zelo dobri, vendar enostavno ne sestavijo cele vožnje. Poleg tega se nekateri tekmovalci počasi razvijajo in zaradi tega predčasno odnehajo. Težko je priti zraven, za povrhu pa v našem športu ni veliko financ. Gesten se je prebil, vendar je imel ob sebi še tri, ki so bili vsaj tako dobri kot on, vendar so odnehali. Mladinci so bili od nekdaj dobri, ampak vedno nekdo prehitro odneha.

Kakšen je odziv starejših tekmovalcev, ko jih premaguje najstnik?

Zagotovo so malo presenečeni, ampak vsaj v naši ekipi imamo tako velike legende, da imajo in vedno bodo imele moje spoštovanje. A mislim, da je zdaj že enako tudi v obratni smeri, saj se v ekipi vsi zelo spoštujemo. Za tujce pa mislim, da gledajo name kot na nekega “wonderkida”. Velikokrat sem že slišal ta izraz.

Luko Dončića so pogosto imenovali čudežni deček košarke. Se počutite kot čudežni deček kajaka oziroma kanuja?

Se. Mogoče ne samo zaradi dosežkov, temveč tudi zaradi načina veslanja v kanuju in tega, kako vse to združujem še s kajakom in krosom. Če se ne motim, sem edini, ki je v vseh treh disciplinah med najboljših 25 na svetu. To mogoče ni tako zelo odmevno na ICF lestvici, ampak meni osebno pomeni ogromno, ker vem, kako težko je to doseči. Premikam nekatere meje. Nenazadnje je tudi dejstvo, da sem najmlajši evropski prvak, zame poseben dosežek.

Vas tako kot Luko odlikuje tudi izjemna tekmovalnost?

Sem zelo tekmovalen. Mogoče tudi zato, ker imam starejšo sestro in sem vedno želel biti boljši od nje. Celo otroštvo je bila ona boljša in sem se res boril. A tudi zdaj, če igramo namizni tenis, karte ali pa zadnjič, ko smo igrali padel, je to zame kot tekma. Mogoče je to ena boljših stvari, ki jo ima lahko športnik.

Koliko analizirate konkurenco?

Od Slovencev zagotovo najbolj. Temu posvetim kar veliko časa. Ne vem, koliko to počnejo drugi, a glede na to, kako veslajo, predvidevam, da so poskušali posnemati tudi mene. Vsak poskuša pobrati najboljše stvari od drugih in vključiti to v svojo vožnjo.

Vam z nasveti pomagata tudi Benjamin Savšek in Luka Božič, nenazadnje tudi Peter Kauzer?

Če jih vprašaš, boš zagotovo dobil odgovor. Ko sem bil mlajši, sem jih veliko spraševal. Tudi letos sem že velikokrat pristopil do Petra in ga povprašal po mnenju. A med sabo smo si zelo različni. Peter ti zna stvari zelo dobro pojasniti, medtem ko Benjamin na veslanje gleda nekoliko drugače in ti svoj nasvet poda na nekoliko drugačen način.

Verjamem, da bi bil Peter vrhunski trener, tudi Benjamin, a bi moral najti tekmovalca, ki bi mu ustrezal njegov način razlage. Z Luko pa sem si zadnje dve, tri leta delil sobo na tekmovanjih in sva velikokrat debatirala o progah, kar je koristilo obema. Kar se tega tiče, so vsi zelo prijazni in sem jim neizmerno hvaležen. Upam si celo trditi, da brez njih ne bi bil tako dober, kot sem.

Poznate razloge, zakaj ste Slovenci tako uspešni?

Tudi sem se to velikokrat vprašal. Če bi rekel, da imamo Slovenci dobre pogoje, bi lagal. Naš način treniranja je drugačen kot pri ostalih uspešnih narodih, saj pozimi redko veslamo na divji vodi, ker je proga neuporabna. Prvič je premrzlo, drugi problem pa je, da moraš po prihodu v cilj hoditi nazaj na vrh proge. Če pada dež ali pa je megla, je to za mišice zelo slabo, zato pozimi veliko veslamo na mirni vodi, poleti pa običajno v tujini na divji. Tudi z očetom sva se to že velikokrat spraševala. Mogoče razlog tiči v tem, da smo imeli od nekdaj dobre tekmovalce in smo se lahko mlajši učili od njih.

Nenazadnje tudi od vašega očeta, ki je bil sijajen kanuist in je vaš trener. Kakšne izzive to prinaša z vidika vajinega odnosa?

Bili so težki trenutki, ko nisva prišla na isto valovno dolžino in se sprla zaradi določenih odločitev. A po drugi strani vem, da me pozna najbolje in ima enako filozofijo veslanja kot jaz. Če bi morda našel nekoga z identično filozofijo moji, bi razmislil o zamenjavi, saj bi bilo to bolje za najin odnos na relaciji oče – sin.

Profesionalni šport je dobesedno krut, zato najin odnos kdaj tudi trpi. A ko se glave ohladijo in stvari prespiva, prej ali slej prideva do istih zaključkov in dogovora. Morda najino sodelovanje v prihodnosti ne bo tako intenzivno in bom kakšen trening opravil tudi sam. Tako kot to počneta Benjamin Savšek in Luka Božič.

Se v družini uspete povsem odklopiti od športa?

Da bi se v celoti odklopili od športa, se zgodi zelo redko, velikokrat pa odmislimo veslanje. Zdaj, ko je bila dirka po Franciji, smo se veliko pogovarjali o tem, pozimi običajno spremljamo smučanje. Res pa je, da je drugod tako, da se tekmovalec in trener pogovorita na treningu, se poslovita in vidita naslednji dan. Pri nas je seveda drugače. Morda je za glavo to malo težje, a po drugi strani je dobro, ker lahko kadarkoli povprašam, kar me zanima.

Selektor slovenske odbojkarske reprezentance Fabio Soli je nedavno dejal, da je za športnika vedno dobro, da sanja, saj ga to žene naprej. O čem sanjate vi?

Moj cilj oziroma moje sanje so, da bi bil nekoč olimpijski prvak. Še toliko bolj za tako majhen šport kot je naš. Olimpijske igre so en trenutek na štiri leta, ki te lahko izstreli. Pa niti ne toliko z vidika tega, da postaneš znan, pač pa, ker je ta naslov tako prestižen. Tudi življenje zaradi tega postane nekoliko lažje. Seveda je super, če si srečen, a če ne moreš plačati položnic, ni najlepše. Tudi s tega vidika je nato morda malo lažje.

O tem cilju razmišljam vsako jutro, vsak dan, a seveda imam tudi druge cilje. Med drugim želim postati svetovni prvak, kar je cilj v letošnji sezoni. Priložnost bom poskušal izkoristiti, a tudi če mi ne uspe, ne bo nič narobe. Se bom poskušal iz tega nekaj naučiti in znova poskusiti prihodnjič. Si pa želim neke samopotrditve, da sem dovolj dober.

Ob tako močni domači konkurenci se uvrstitev na olimpijske igre zdi skoraj težja kot nastop na njih.

Tako Benjamin kot Luka sta še vedno dobra, zato mislim, da se bosta oba potegovala za nastop na igrah v Los Angelesu in me čaka kar hud boj.

Kako realno oziroma vzdržno je, da nadaljujete s tekmovanjem v vseh treh disciplinah?

Na evropskem prvenstvu za mladince in mlajše člane v Solkanu bom izpustil nastope v kajaku, saj želim prihraniti mentalno moč za članske tekme. To mi vzame največ energije. Zelo težko je vse usklajevati na treningih in tudi na tekmah. Nikoli ne bom v vseh treh disciplinah enako dober, ker kanu treniram najpogosteje. Ko se moram odločiti, ali bi šel trenirati kajak ali kanu, bom vedno izbral kanu. Mi gre pa v kajaku zdaj tako dobro, da se mi zdi škoda, da bi to opustil. Če pridem v člansko ekipo, bi bila škoda, če tega potenciala ne bi izkoristil. V naslednjih letih bom tako zagotovo nastopal tudi v kanuju in krosu.

Torej se nameravate tudi za nastop na olimpijskih igrah potegovati v vseh treh disciplinah?

Prioriteta bo kanu, moramo pa videti, kako bo s kvotami za kros. Ali se bodo delile posebej, ali pa bo tako, da če se boš uvrstil na igre v kanuju, boš lahko nastopil tudi v krosu. Seveda bom poskusil tudi v kajaku, saj vem, da imam možnosti, da mi uspe. Ne bom pa stavil vsega na to. No, mogoče so glede tega mnenja še nekoliko deljena. Bomo videli, kako bo v prihodnosti.