Za Vasilijem Žbogarjem je izjemna športna kariera. 47-letni Primorec je v športnem jadranju nastopil na petih olimpijskih igrah in se kar s treh vrnil s kolajno okoli vratu. Domačo kuhinjo krasita dva srebra in en bron. Čeprav zelo potiho, je športno pot končal že po zadnjem odličju v Riu de Janeiru pred šestimi leti. Zdaj je pozornost slovenske javnosti pritegnil s kandidaturo za župana domače Izole.

Praznična izpoved Zmaga Sagadina

Košarka

30. Okt 2022

Košarka

30. Okt 2022

Nekoč nočna mora, strah in trepet, danes pa …

Košarka

1. Nov 2022

Košarka

1. Nov 2022

Ko je leta 2016 na olimpijskih igrah v Braziliji prišel do prvega odličja v jadralskem razredu finn (bron v Atenah 2004 in Pekingu 2008 je osvojil v kategoriji laser), Vasilij Žbogar pri 41 letih ni bil povsem prepričan, če je s tem njegove športne kariere zares konec. Puščal je odprte možnosti, da se v Tokiu 2020 ali Parizu 2024 vrne v oceanskem jadranju mešanih parov, a je bila uresničitev te ideje zaradi različnih faktorjev zelo daleč.

Zdaj, po šestih letih od brazilskega uspeha, nam oče desetletnega Talina in petletne Rije zatrdi, da je športnega poglavja zanj dokončno konec. “Iščem nove izzive,” pravi človek, ki je besedo jadranje v Sloveniji postavil na drugo raven, obenem pa tudi našo državo kot morsko predstavil po vsem svetu.

In nov izziv je našel v politiki. V začetku septembra je namreč presenetil z župansko kandidaturo v domači Izoli. Toda kot vse njegove poteze v športnem svetu je bila tudi ta skrbno premišljena in načrtovana. Na to kaže tudi dejstvo, da štiri leta že sedi v občinskem svetu obalnega mesta, zdaj pa si želi še stopničko višje.

Zakaj se je sploh odločil za župansko kandidaturo (v kateri se za naklonjenost Izolanov bori s podpisi volivcev in podporo civilnega gibanja Ponosni na Izolo) ter kako so to sprejeli njegovi najbližji in občani, nam je zaupal v pogovoru v Jadralnem klubu Burja. Tam smo obujali spomine na lepe in manj lepe trenutke športne kariere, pojasnil pa je tudi, zakaj se je umaknil z vidne funkcije na Jadralni zvezi Slovenije.

Srečali smo se v času, ko večino vašega delovnika verjetno zasede delo v pisarni. Kako izgledajo vaši dnevi v tem obdobju?

Zadeve potekajo dokaj mirno. Če govoriva o politiki, smo začeli s stvarmi že zelo zgodaj, tako da naša kampanja zdaj traja že približno tri mesece. Ni preveč stresno, ne želim iz kampanje delati ’cirkusa’. Naša lista je zelo umirjena, glede programa, ki bo objavljen 8. novembra, zaključujemo še zadnje detajle. Na programu smo veliko delali, v celoti pa izhaja iz potreb in želja Izolanov.

Koliko časa vam to pobere in koliko ga ostane za družino, morje, jadrnico … ?

S športno kariero na olimpijskem nivoju sem končal leta 2016. Trenutno delam v tujini kot trener in svetovalec pri jadralnih programih. Pomagam pri svetovanju najboljšim jadralcem v olimpijskih razredih, predvsem v laserju, kjer sem največ časa preživel tudi sam. Drugače pa se mi ne zdi, da bi mi politično udejstvovanje vzelo veliko časa.

Morda to izhaja tudi iz izkušenj, ki jih imam iz športa, in to je organizacija. V športu brez organizacije stvari težko tečejo in težko je priti do uspehov. Z ekipo smo se zelo dobro organizirali in si razdelili delo. Ne občutim nobenega bremena. Po Izoli se srečujem z ljudmi tako kot prej, tudi pogovarjam se z njimi. Verjetno vsi vedo, da kandidiram. Morda imajo nekateri težavo povezati šport in politiko, jaz pa jih želim prepričati, da je moja športna kariera končana. In da v življenju iščem nove izzive.

Omenjali ste delo v tujini. Kje točno, na kakšni funkciji?

Z Irci imam t.i. odprto pogodbo, ki mi poleg dela z njimi omogoča še, da sodelujem z Italijani, Norvežani, Švedi, Portugalci … Tam, kjer me potrebujejo. Pri fizičnem delu na morju glede izboljšave tehnik, analiz regat, svetovanja pri programu, briefingov in debriefingov (sestanki, napotki, poročila, op. p.). Zaposlen sem torej na Irskem, a mi pogodba ponuja možnost sodelovanja še z ostalimi.

Na Jadralni zvezi Slovenije (JZS) niste več podpredsednik?

Bil sem nekaj časa, a se nisem našel (smeh). Mogoče sem bil malce prezahteven in preveč realen za slovenske razmere.

Pa bi vas delo v slovenskem okolju zanimalo?

Absolutno, že takoj po koncu kariere sem rekel, da bi rad bil v domačem okolju. Na krovni zvezi pri nas sem začel pomagati povsem neprofesionalno, a je težko dobiti prave sogovornike, ko veš, kaj pomenijo vrhunski šport, trdo delo in odrekanja. To je zelo zahtevno, mislil sem, da bodo takoj razumeli. Priznam, pri teh zadevah imam malce trdo roko, saj točno vem, kaj je potrebno. A ni bilo dobro sprejeto (smeh).

Zato se je moja pot v slovenskem jadranju žal končala. Sem pa na tem položaju storil nekaj nujnih sprememb – do takrat na zvezi ni bil zaposlen noben trener, jaz sem štiri zaposlil in začeli smo razvijati programe. Vsaj nekaj sem pustil za sabo in še danes deluje, ampak to je v mladinskih kategorijah in v razvojnih razredih.

Je problem, da ni pravih sogovornikov, sistemski, finančen … Kakšen?

Niti ne finančni. Finance ne smejo biti nikoli težava ali razlog, da se v nečem ne bi uspelo. To sem dokazal s svojo kariero. Če obstajata želja in vodja akterjev, se vedno da dobiti denar in ostala sredstva. Kaj pa vem … Pri manjših zvezah, kot je tudi jadralna zveza, večina ljudi gleda svoje, ozke interese. Ti pa poskušaš to uskladiti kot skupen interes. Vsak vleče na svojo stran, vsak, ki mu nekaj ne ugaja, potem meče polena pod noge. To se je dogajalo v mojem času tam, čeprav sem želel skupno dobro in skupen sistem, da bo za vse enako. A hitro vidiš, da imajo ljudje fige v žepu in bi radi le izkoristili sistem ali pa prišli le do finančnih sredstev … Zelo različno, a na žalost je preveč interesov, ki so preveč ozki. Če bi ljudje gledali malce širše, bi bilo vse skupaj lažje.

S tremi kolajnami z OI ste daleč najuspešnejši jadralec v zgodovini Slovenije. A ta šport, podobno kot veslanje, v zadnjem času tako vrhunskih rezultatov na največjih tekmovanjih ne dosega. V ospredje prihajajo drugi športi, kolesarstvo, plezanje … Se vam zdi to kroženje naravno?

Ja, težko je, da bi se vsakih par let rodil Vasilij Žbogar. To so mejniki, ki v svetovnem merilu veliko pomenijo. V jadranju imajo res redki tekmovalci z vsega sveta tri olimpijske kolajne, sploh pa v dveh različnih kategorijah. Prešteli bi jih lahko na prste ene roke.

To kroženje je normalno. Nekateri športi so tako močni in globalno popularni, da bodo vedno pri vrhu – tak je nogomet – ostali pa bodo vedno nihali. S pravimi pristopi se to da prilagoditi, a nihanja bodo vedno obstajala.

Vašo profesionalno kariero ste končali precej potiho. Nekaj časa ste omenjali možnost nastopa v Parizu 2024 v novi disciplini mešanih parov (oceansko jadranje). Ta ideja je torej zdaj povsem opuščena?

Za cilj sem si dal zadnje olimpijske igre v Rio de Janeiru 2016. Skoraj stoodstotno sem bil prepričan, da bo tako. In tako sem tam tudi nastopal, saj je v ozadju res veliko odrekanj. Po nekaj letih pa se je pokazala možnost dvoseda, kjer je koncept jadranja povsem drugačen kot v mojih prejšnjih razredih.

To je ’offshore’ jadranje, torej jadranje od točke A do točke B, ne klasične regate. To me je zanimalo, obenem ni tako zelo fizična disciplina, zraven so še dejavniki meteorologije, saj jadraš na odprtem morju. Razmišljal sem o tej smeri, a nič konkretnega. Ta sfera jadranja se na olimpijskih igrah ni obnesla, zato sem hitro tudi nehal razmišljati o tem. Realno pa ni bilo niti blizu. Že jadrnice so zelo drage, zelo dragi so tudi treningi. Malo sem dal vse skupaj v medije, da bi videl, kje smo glede sponzorjev, a kot pravim, realne podlage ta projekt ni imel.

A slovo po Riu je bilo vendarle tiho, vsaj za širšo javnost.

Ja … Navajen si nekega načina življenja toliko in toliko let. Tudi če pri sebi rečeš, da je to zadnje tekmovanje, nikoli nisi stoodstotno prepričan. Treniraš, treniraš in potem greš na olimpijske igre, narediš svoje in končno konec. Sam pri sebi sem si to govoril že po igrah v Londonu štiri leta prej (smeh).

Nisem bil povsem prepričan, težko je iti iz športnega načina življenja, ki sem ga poznal prej. To sem nato povezal s trenerstvom, kar mi je pomagalo iti čez športno krizo, ki jo imajo nekateri športniki. Sam je nisem imel, sem pa našel druge cilje in ambicije. Kot trener svoje delo dojemam kot neke vrste tranzicijo, da ni prevelik šok, če bi šel iz jadrnice na delo v pisarno. Bal sem se, kako bom uspel. Iskal sem neko vmesno možnost. Po Riu sem vedel, da sem prestar. A reči nasvidenje načinu življenja je veliko težje, kot si kdo predstavlja. Ves čas obstaja neko upanje …

Če bi lahko jadral celo življenje na vrhunskem nivoju, bi. Do smrti. A emšo in šport … Vsaka stvar ima rok trajanja (smeh).

Da ostajate v jadranju, tudi za dušo, skrbi posadka Krpani, katere kapitan ste. Kako se je začel ta projekt?

Trenutno bi morali biti v Bahrajnu na finalu zlatega pokala (Gold Cup, op. p.), a so ga zaradi logističnih težav – jadrnice tja niso prispele v pravem času – prestavili. Morale bi biti tam že 6. oktobra, ni pa jih bilo niti 20. oktobra. Nov datum še ni znan.

Koncept projekta pa je, da se pokaže, katera država na svetu je najboljša v jadranju. V prvi izvedbi je bilo prijavljenih 64 držav, Slovenija je uspešno prestala kvalifikacije in se prebila med 32-erico. Mene so povabili k sodelovanju že ob izdelavi projekta samega, pozneje pa še kot kapitana slovenske ekipe. Pri vsaki državi je namreč kapitan najbolj zveneče ime tamkajšnjega jadranja.

Idejo, ki se mi je zdela dobra, sem sprejel. Zdelo se mi je super, da vse slovenske jadralce povežemo in združimo na eni barki. Slovenci imamo namreč res veliko dobrih tekmovalcev. Dokazali smo, česa smo sposobni. Pri nas so pogoji za jadranje zelo zahtevni, zato smo po svetu zelo spoštovani. Vsi imajo perspektivo, težke pogoje od doma znamo izkoristiti zunaj.

Vse skupaj mi je predstavljalo velik izziv, v prvi vrsti tekmovalni, drugi pa združevalni. Bilo me je strah, ampak stvari se odvijajo zelo lepo, super smo se povezali. Imamo mešanico izkušenih in mladih jadralcev, vzdušje je super. Smo barvita ekipa, na kateri še delamo, saj je sestavljena iz 22 ljudi – 11 na barki in 11 rezerv. Prva ekipa je že, zraven imamo še pet rezerv, potrebujemo še ostale. Pred dvema tednoma smo trenirali v Portorožu.

Se pa projekt razvija, deluje. Imam dobro ekipo na obali in na morju. Sam se v tem najdem bolj kot menedžer, skušam se umakniti z barke in dati mlajšim in bolj izkušenim priložnost. Težko je jadrati in usklajevati vse skupaj. Obenem pa sem v svoji karieri jadral sam, tukaj pa je 11 ljudi na barki. Tako kot nogometna ekipa tudi ta rabi trenerja, meni pa pri tem še manjka nekaj izkušenj.

V posadki Krpani 1860 – ime je dobila po Martinu Krpanu – so pod vodstvom Žbogarja zbrani najboljši slovenski jadralci ta hip. Med njimi so Tina Mrak, Vid Jeranko, Mitja Beltram, Veronika Macarol, Gašper Strahovnik, Tomaž Čopi, Mitja Margon, Igor Lah, nekdanji veslač Jani Klemenčič …

Govorite o tem, kako ste slovenski jadralci cenjeni po svetu. Pod največje uspehe v športnem smislu ste se podpisali vi. Kje pa je slovensko jadranje trenutno, koliko je mladih, potencialnih kandidatov, da ponovijo vaš uspeh?

Potencial je vedno. Jadranje je namreč zelo specifičen šport, kjer konstitucija človeka ni zelo pomembna. Manjši, večji, močnejši, šibkejši … bolj fizično izpopolnjen, boljši taktik … vedno se najde olimpijski razred, ki posamezniku ugaja. Vse telesne značilnosti se da kompenzirati, medtem ko v kakšnem kolesarstvu ali veslanju ne gre tako.

V vsaki generaciji obstaja potencial, težava pa je, kako mu pomagati. Kako narediti sistem, ki bo tistim, ki imajo voljo in željo, omogočal najboljše pogoje. To pa je ključno. In tu mora jadralna zveza narediti sistem, ki bo funkcioniral. Sam sem imel približno narejenega, ga tudi začel izvajati, a kot sem rekel, sem videl, da je bil prezahteven za slovenske razmere. Jadralci so posledično žal bolj kot ne prepuščeni sami sebi, svoji volji in želji, staršem.

Se vam zdi, da so v tem športu preveč cenjeni zgolj uspehi pod petimi krogi, drugo pa širše publike ne zanima toliko?

Treba je biti realen. Jadranje ni najbolj popularen šport pri nas. Vrhunec so pač olimpijske igre. Ob tem pa je jadranje tako zelo raznoliko, da se o njem ves čas govori, le naših tekmovalcev ni prisotnih. Če bi tekmovali na jadranju okoli sveta, bi bilo morda drugače.

Moja želja je, da bi slovenska jadrnica prišla okrog sveta in posadka Krpani je nek začetek. Ko si enkrat tam prisoten, pa si v medijskem prostoru prisoten vsakodnevno. Žal je pri nas vse skupaj fokusirano le na olimpijske igre, ki so edini trenutek, ko boš dobil nekaj pozornosti. Tako sem deloval tudi sam. Že svetovna in evropska prvenstva so bila manj pomembna, že finančno, medijsko pa sploh.

Če se spet vrneva nazaj na vašo športno pot. Po dveh olimpijskih kolajnah v razredu laser ste menjali disciplino. Nastopanje v razredu finn je terjalo veliko sprememb, sploh fizičnih, kar vam je povzročalo zdravstvene težave. To odločitev obžalujete kljub medalji iz Ria?

Ja. Mislil sem, da bo veliko lažje. Pridobiti sem moral približno 20 kilogramov telesne teže, dobil sem jih 25, 26. Žal moje telo za takšno težo ni narejeno. Imel sem veliko bolečin, ne samo v sklepih, ampak na splošno. S 105 kilogrami se nisem dobro počutil. Vse skupaj mi je prineslo veliko prilagajanja in trpljenja. Če bi se lahko še enkrat odločal, tega ne bi storil.

Zakaj pa ste se takrat odločili tako?

Po dveh kolajnah v razredu laser nisem več videl izziva. Rekel sem si, da bom končal, potem pa sem se preizkusil še v drugem. Posvetoval sem se s trenerji, želel sem si poskusiti. V razredu laser so vse jadrnice enake, v razredu finn pa je vse prilagojeno: jadra, jamborji, barke … In pridobivanje tega znanja mi je bilo zanimivo, dovolj, da me je povleklo.

Medalje nekoč …

Foto: Aleš Fevžer

Foto: Aleš Fevžer

Foto: Aleš Fevžer

… in medalje danes

Foto: Uroš Skaza

Foto: Uroš Skaza

Tri olimpijske kolajne, ki jih imate doma, kje so shranjene?

V kuhinji.

Brez posebnega mesta?

Imajo svoja stojala. Zame je to posebno mesto, saj jih vidim vsakič, ko se usedem za mizo. Zaslužne so za to, kar imamo doma in kar imamo na mizi.

Pa ob pogledu nanje kdaj obujate spomine?

Vedno, spominov je ogromno. To je nekaj, kar ostane za vedno. Sploh tisti lepi trenutki, ko dosežeš medaljo. Vse prej je več ali manj trpljenje. Ostaneta pa stik in veselje z ljudmi, ko jim prineseš kolajno. Sebi, najbližjim, potem pa tudi širši publiki. Vse ostalo pozabiš, to pa ostane. Ko stojiš na stopničkah in vidiš, kako so ljudje okrog tebe veseli.

Če bi morali vsako od kolajn opisati s prvo asociacijo. 

Atene – prve se ne pozabi nikoli. Prva ljubezen, prvi seks (smeh), to je vse nepozabno.

Peking – tranzicija, dokazovanje samega sebi, iskanje meja, ki jih lahko premaknem.

Rio – predstavljala je nek zaključek.

V Londonu 2012 sem bil šesti, brez medalje. A tam sem se največ naučil.

Vseh teh jadralnih uspehov verjetno ne bi bilo, če ne bi imeli radi morja. Prihajate z Obale, a vseeno. Izvira to že od otroštva?

Živim ob morju že celo življenje, tako da sem z njim povezan. To vidim šele, ko nisem ob njej. Ko grem kam na potovanje in zdržim tri, štiri dni, potem pa me vleče nazaj.

Drugače pa ga nisem imel vedno tako zelo rad. Sam nisem pravi morjeplovec, ampak športni jadralec. Težko govorim o nekakšni povezanosti z morjem, bolj me zanima, kakšen je naslednji val, kako piha veter … Vsaj na začetku so me morali skoraj malo siliti, da sem ostal v jadranju. Zime so bile mrzle, morska voda tudi, primernih oblek nismo imeli. Celo v kavbojkah sem jadral. Ni mi bilo prijetno, a so me prijatelji prepričali, da sem ostal. Druženje in igra z njimi so me prepričali, saj samo jadranje na morju ni bilo užitek. Voda z enajstimi stopinjami Celzija, zrak s štirimi, močna burja, neprimerna obleka … Ne vem, kdo bi v tem užival.

V zadnjem času ste malce ’izginili’ iz slovenskih medijev, je bilo to načrtno?

(premislek) Možno, kaj pa vem. Tudi zdaj, med kampanjo, se mi ne zdi, da bi bilo tega veliko. Po eni strani je tudi prav. Da se govori in piše o trenutnih športnikih in njihovih zgodbah, o tistih, ki smo s tem končali, pa ne. Vsaka stvar ima svoj začetek in konec. Šport se je zame končal, to poglavje je za mano. Ne želim preostanek življenja živeti zgolj na tem, da sem osvojil tri olimpijske kolajne. To ne pomeni nič. Verjamem, da sem sposoben še kaj več. Bomo pa videli, kaj bo povedal čas. Tudi če bom izvoljen kot župan Izole, ne morem vedeti, ali bom najboljši župan. To je nemogoče napovedati, se bom pa seveda potrudil. Imam nove izzive in jih iščem, če dobim priložnost, se bom skušal dokazati.

Zakaj ste se po štirih letih v občinskem svetu odločili za župansko kandidaturo?

Zelo enostavno: ker stalno govorimo, kaj je treba narediti. No, pa dajmo. Poskusimo. Ne pa samo govoriti. Takšen sem bil tudi v športu. Na morju sem se dokazal z rezultati in to želim tudi v politiki. Ne želim zgolj gledati okoli sebe in kritizirati. Če imam možnost nekaj spremeniti, bom to skušal storiti. Prepoznavnost imam. Če mi bodo ljudje dali možnost, bom skušal stvari peljati tako, kot si občani želijo.

Morda pri tem ciljate prav na to prepoznavnost? Da ljudje razmišljajo: če je bil uspešen v športu, bo pa tudi v politiki.

Težko vem, kaj si drugi mislijo, niti me preveč ne zanima. Do sebe sem zelo zahteven, kritičen, hočem največ. Če si zadam cilje in želje, jih želim maksimalno izpeljati na čim boljši način. Politika je takšna, da nikoli ne bodo vsi zadovoljni. To je tista težava, ki jo vidim kot največjo. A rad bi bil dostopen za ljudi, da ima vsak občan Izole možnost, da se na nekoga nasloni in mu poda roko. Tako kot so mi jih oni podajali v karieri, tudi v trenutkih, ko mi ni šlo. Tudi takrat sem imel ogromno podporo.

Ni pa ta kandidatura slučajna, o tem se razmišljal že dalj časa. Načrtoval sem, da se bom nekoč potegoval za županski stolček. Morda je celo prehitro, lahko bi še en mandat kandidiral le za občinski svet. A tako je prišlo, povsem spontano. Ponudila se je priložnost in rekel sem ja.

Govorite o podpori občanov v času športne kariere. Je vračanje le te tisto, kar bi izpostavili kot točko drugačnosti od ostalih kandidatov?

Mislim, da je tako. Podzavestno si želim nekaj takšnega. Ljudje me sprašujejo, kje je moj program. Z dobrim razlogom ga še ni. Skoraj štiri mesece sem se družil z Izolani in zapisoval njihove želje. In to bo moj program. Ni pomembno, kaj si jaz želim, ampak kaj si želijo oni. Želijo živeti v mirnem mestu, okolju brez drog. Prevečkrat gledamo na te stvari kompleksno, v resnici pa je zelo enostavno. Manj je več. Tako da ja, s to kampanjo skušam vrniti ljudem tisto, kar so oni meni dali.

Kaj pa vam osebno pomeni, da ste jadranje predstavili širši javnosti v Sloveniji, obenem pa tudi našo državo postavili na zemljevid v svetu?

To mi je bilo zelo pomembno, saj sem otrok osamosvojitve. Večina sveta sploh ni vedela, da imamo v Sloveniji morje. Da so mednarodni jadralci in ljudje zaradi mojih rezultatov izvedeli, da imamo morje in pristanišče, da imamo dobre proizvajalce bark … Meni je bilo to ključnega pomena.

Nekakšno nepisano pravilo Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) je, da naj se šport in politika ne mešata. Kako gledate na to ločnico?

Oboje skupaj verjetno res ne gre, zelo težko je usklajevati. Tudi OKS pa je političen, saj mora njegov vrh sodelovati s politiko, da lahko za šport iztrži največ. Dejstvo je, da se težko nekdo rodi kot politik. V to sfero vstopiš po spletu okoliščin, trenutkov, ko moraš gledati širšo sliko.

Šport na splošno je povezan s politiko. Kaj mu politika da. Na nekaterih področjih se to zagotovo prepleta. Mora pa biti športnik v času kariere politično nevtralen. Potem pa lahko naučeno – dober značaj, poštenost, trdo delo – pride zelo prav.

Kar me moti, je, da v politiki ni veliko mladih. Da so politične funkcije zanje necenjene. Enkrat je treba temu narediti konec in se zavedati, da moramo mladi prevzeti vajeti v roke za prihodnost občine ali države. Dokaz za to so kandidature v Izoli, kjer se za župana potegujejo praktično sami upokojenci. Razumem modrost in izkušnje, a ne vem, kdo ima lahko pri spoštljivih letih toliko energije in želje za politiko. Sam bom v pokoju raje igral karte. Zato mi je žal, da ni več mladih.

Na lokalnih volitvah, ki bodo na sporedu 20. novembra (morebitni drugi krog pa 4. decembra), bodo Žbogarjevi protikandidati v Izoli dozdajšnji župan Danilo Markočič (Izolska županova lista), Mojca Mahajnc (SDS), Milan Bogatič (GS), Mitja Kobal (Lista Mitja Kobal) in Romina Kralj (SD).

Kaj pa vprašanje državne politike. Dejan Zavec in Peter Vilfan, le dva nekdanja športnika, ki sta se preizkusila v tem. Bi vas to kdaj zanimalo, tudi sedenje v parlamentu?

O tem še nisem razmišljal. Ne vem, če sem sploh sposoben. Zdi se mi, da se moram najprej izučiti na lokalni ravni. Kot pravim, za župana ne kandidiram slučajno. Začel sem v občinskem svetu, se veliko naučil, spoznal dobre in slabe stvari. Da bi vedel, kako poteka funkcija župana, ne morem reči. To verjetno nihče ne ve, dokler ne nastopi v njej.

Lahko se zgodi tudi vstop v državno politiko. Korak za korakom. Najprej me zanima, kaj se bo zgodilo na lokalnih volitvah. Super bo, če bom izvoljen kot župan. Zadovoljen bom tudi kot občinski svetnik. Ne želim si priti na to funkcijo, ker si želim nekaj več v življenju. Mi pa predstavlja izziv.

Tako kot v športu je tudi v politiki pomembna podpora najbližjih. Kako vaše ambicije sprejema vaša žena, otroci so morda še premladi, da bi dojeli?

Vsi me absolutno podpirajo. A se zavedam težave, da imam majhne otroke. Res se trudim, da ta kampanja ne bi vplivala name kot na njihovega očeta. Znova sem medijsko izpostavljen, ne vem, kako bosta hčerka in sin to sprejela. Za druge ni problem. Le zanju želim, da me ne vidita drugače kot očeta. Tudi zato je vse zelo mirno, ne organiziramo druženj, zabav, zborovanj. Da me ljudje izvolijo na podlagi programa in kredibilnosti.

Če županska kandidatura uspe, kaj boste storili kot prvo stvar, ki bo povezana z morjem in jadrnico?

Celotno občinsko upravo bom peljal na ’team-building’ na jadrnico. Menim, da se moramo povezati. Vsak dela malce po svoje, moramo pa dobiti ekipni duh, da smo lahko na voljo občanom in občankam ter njihove težave rešujemo skupaj.