Anže Kopitar v Olimpijo? Trener zmajev pojasnil ozadje

Foto: Denis Sadiković

Tudi po več kot polovici sezone hokejisti Olimpije krojijo vrh lestvice mednarodne lige ICE. Ob finančnih in kadrovskih okrepitvah ima veliko zaslug za rezultatski preporod zmajev tudi glavni trener Ben Cooper, ki se je pod Rožnik preselil iz šampionskega Salzburga. 48-letni Kanadčan je gost tokratnega Sportklubovega nedeljskega intervjuja, v katerem je spregovoril tudi o Anžetu Kopitarju.

Pogled na lestvico razširjenega avstrijskega prvenstva še naprej privablja nasmeh na obraze hokejskih privržencev v slovenski prestolnici. Igralci Olimpije, ki jih danes ob 16. uri v okviru 31. kroga (od 54) čaka gostovanje v Feldkirchu pri Pioneers Vorarlberg, še naprej zasedajo mesta pri vrhu lestvice lige ICE.

Kampl po družinski tragediji prekinja kariero

Bundesliga

7:52 0

Bundesliga

7:52 0

Nadaljevanje norega niza Domna Prevca

Smučarski skoki

17:51 4

Smučarski skoki

17:51 4

Zmajem je uspel sijajen start v sezono, ko so predvsem po zaslugi izjemne učinkovitosti dobili uvodnih šest tekem, kljub številnim težavam s poškodbami v nadaljevanju zime pa so se med najboljšimi ekipami zadržali vse do zaključka decembra. Pred današnjo tekmo so na tretjem mestu, le pet točk za vodilnim KAC-em.

Izjemno pomemben, morda celo ključen kamenček v mozaiku na vseh področjih okrepljenih Ljubljančanov, predstavlja glavni trener Ben Cooper. 48-letni kanadski strokovnjak iz Vancouvra nas je po dogovorjenem terminu za intervju povabil kar v klubsko garderobo, kjer skupaj s svojimi hokejisti in sodelavci kuje načrte za uspešne predstave na ledu.

Zakaj sam ni nikoli treniral hokeja na profesionalni ravni in zakaj mu je pri trenerskem delu najbolj pomembna komunikacija z igralci? Kaj je pogrešal v Salzburgu, kjer je deloval zadnja štiri leta, in kako so na Solnograškem sprejeli njegovo odločitev o odhodu? Kako mu gre slovenščina in kaj mu je na vabilo ob prihodu v Olimpijo odgovoril najboljši slovenski hokejist vseh časov Anže Kopitar?

Intervju: Ben Cooper

Če začneva pri odličnem začetku sezone, čeprav ste bili skupaj z igralci še pred uvodno tekmo zelo previdni pri napovedih. Kaj je ključ do uspehov, do veliko zmag?

Igralci so verjeli vase, v ekipo in v sistem. V tej garderobi res verjamemo. Prvi korak je bil, da imamo v moštvu igralce s pravim odnosom in pravo delovno etiko. Pripravljeni so se učiti in delati. Ko so na začetku malo usvojili sistem, je vse začelo delovati, zaupanje se je povečalo. To je še utrdilo njihovo prepričanje, postajali smo le boljši in boljši.

Pa ste sami pričakovali tako udaren start, sploh na prvih tekmah, ko ste dosegali tudi veliko golov?

Morda nisem pričakoval toliko golov. Sam pa pričakujem oziroma si želim zmagati na vsaki tekmi. Čeprav se zavedam, da je to nemogoče. Ni pomembno, koliko igralcev manjka zaradi poškodb, vedno smo v igri za zmago. In to verjamejo tudi naši hokejisti. Cilj kluba je, da končamo med prvo šesterico. A z izjemo tega sem sam povsem osredotočen na celoten proces. Zmaga ali poraz, držimo se našega sistema: priprava načrta za tekmo in nato njegovo uresničevanje na ledu. Učenje – jaz igralce učim, oni se učijo. Ne glede na rezultat se pogovarjamo, v čem smo dobri in v čem ne. Ta proces se ves čas ponavlja, rezultati so le posledica tega. Nisem osredotočen na besedo moramo. “Moramo zmagati na tej tekmi. Moramo končati kot prvi na lestvici. Moramo …” Trening, tekma, zmaga ali poraz. To je le proces, da smo vsak dan boljši.

Olimpija ima dva najboljša strelca lige, največ doseženih golov, najboljšo igro z igralcem več med vsemi klubi. Kaj pa manjka v obrambi?

Obramba je vedno najtežja, čeprav je zame kot trenerja oziroma učitelja najlažja. V napadu je veliko kreativnosti, reakcijskega časa. V obrambi pa je vse črno-belo, prav in narobe. Seveda tudi tukaj daš neke smernice, kaj in kako. A na ledu je to težje izpeljati, saj niti približno ni tako zabavno kot napadalni del igre, igranje brez ploščkom zahteva več pozornosti in moči. Treba je igrati hitro, agresivno, s strastjo in energijo. Celoten namen je, da čim prej dobimo plošček nazaj v našo posest. Prej ko ga dobimo, prej bomo spet v napadu. Naš način je prav zaradi hitrosti bolj zabaven, pa tudi nasprotnim ekipam je težje igrati proti nam.

IceHL 2025/2026 ice-hockey match between SZ Olimpija and Tiwag Innsbruck — Foto: Aleš Fevžer

November in december sta bila bolj po sistemu toplo-hladno, kar je verjetno prav tako del procesa.

November je v vsaki hokejski sezoni zelo pomemben. Nekatere ekipe padejo v formi, druge se dvignejo. Pojavijo se poškodbe, bolezni, ritem tekem se kopiči. Igralci so tudi že utrujeni, vreme se spremeni, veliko je teme, kar se verjetno pozna pri mentalni utrujenosti. V novembru in decembru se situacija v ligah nekako uravnoteži. Tega se zavedam, tako da je veliko časa posvečenega pravim stvarem – dovolj počitka, dovolj zabavnih in energičnih trenutkov, izogibanje boleznim, dobro prehranjevanje, ostati pozitiven.

V januarju je situacija zelo podobna, včasih še slabša. Po božičnih praznikih se energija poslabša, ni več tega pričakovanja … So pa to zelo pomembni časi v hokejski sezoni. Takrat začetek ni več pomemben, saj lahko zelo padeš v formi in tudi na lestvici.

V tem času se verjetno bolj kot taktiki in sistemu posvečate prav mentalnim vidikom.

Ja, nekako gre za kombinacijo obojega. O tem se veliko pogovarjamo z igralci. Nekateri so utrujeni, drugi niso zadovoljni z osebnim potekom sezone, tretji imajo zasebne težave … Komunikacija je zelo pomembna. Za trenerja je ključno, da si zapomni, da se mora v tem času še bolj pogovarjati s hokejisti, ne pa le čepeti v svoji pisarni. Ne smemo pozabiti, da smo vsi živa bitja s čustvi. Morda so nekateri bolj zaprti, a moraš biti prepričan, se pogovarjati z njimi, biti povezan … Hokej je hokej, vsak pa ima še zasebno življenje.

Kdo je Ben Cooper?

48-letni Kanadčan je svojo pot v svetu profesionalnega hokeja začel v sezoni 2005/06, ko je pri 28 letih postal videotrener ekipe Toronto Marlies v ligi AHL, podružnici moštva Maple Leafs iz lige NHL. Tam je vztrajal tri leta, nato pa se je posvetil sodelovanju s kanadsko reprezentanco – tisto do 20 let in člansko.

V isti vlogi je s hokejisti iz dežele javorjev osvojil tri kolajne na mladinskih svetovnih prvenstvih (zlato in dve srebrni) ter srebro na SP in zlato na domačih olimpijskih igrah (2010) s člani. Od tam ga je pot spet vodila na klubsko področje – prek Victorie Royals do Vancouvra Canucks in Floride Panthers v ligi NHL, kjer je kot videotrener oziroma pomočnik trenerja preživel pet let.

V sezoni 2019/20 se je preselil v Evropo, kjer je pri Herning Blue Fox prvič stopil v čevlje glavnega trenerja. A tudi tam ni ostal dolgo, ponudba iz Salzburga je bila preveč mamljiva. Pri rdečih bikih je kot pomočnik trenerja deloval zadnje štiri sezone (2021-2025) in se na Solnograškem veselil pokra zaporednih zmag v ligi ICE, preden je v želji po novem izzivu spomladi sprejel ponudbo Olimpije in prišel v Ljubljano.

V štirih letih v Salzburgu je bil štirikrat prvak lige ICE. Foto: Guliverimage

Če se vrneva v konec aprila, ko ste bili uradno naznanjeni kot novi trener Olimpije, še preden je ta osvojila državno prvenstvo. Koliko ste takrat vedeli o klubu, o mestu in državi? Nekaj že, saj ste štiri sezone delali v Salzburgu v isti ligi.

Nisem vedel zelo veliko, nekaj pa, saj smo s Salzburgom vsako zimo dvakrat prišli v Ljubljano. Poznal sem ekipo kot celoto, tudi nekaj posameznih igralcev. Vedel sem tudi, kaj se je zgodilo z lastništvom (da je strateški partner postal Kanadčan Alexander Lefebvre, op. p.). Bil sem radoveden, s komerkoli sem se pogovarjal o Olimpiji ali Ljubljani, sem slišal same dobre stvari. Povedali so mi, da so radi živeli tukaj, da gre za čudovito in varno državo. Da imate veliko narave, morje in jezera na dosegu roke. Da je Slovenija zelo močna v športnem smislu. Zelo me zanima zgodovina, tako da sem se tudi o tem pozanimal in naučil marsikaj novega.

Kmalu po prihodu ste novinarjem dejali, da ste v Salzburgu čakali na pravo priložnost kot glavni trener. Bi ostali na Solnograškem, če Olimpija ne bi poklicala?

Ne vem, morda.

Kot glavni trener?

Rad tako razmišljam, ja (smeh).

Kako pa so v Salzburgu sprejeli odločitev, da odhajate? Poleti je odšel tudi Oliver David, glavni trener v zadnji sezoni.

Niso bili preveč veseli, malce sem jih presenetil. A imeli so možnost, tudi že prej, da bi me zadržali tam, a je niso izkoristili. Tam sem preživel štiri uspešna leta, iskal pa sem nekaj večjega, drugačen izziv. Pogrešal sem nekaj komunikacije, nisem vedel, kakšna je moja pot znotraj celotnega Red Bullovega ustroja. Poleg Salzburga je možnost še München, kamor je odšel David. A nihče se o tem ni pogovarjal z menoj, ni bilo neke časovnice. Bil sem malce v temi. Ko je prišla druga ekipa, torej Olimpija, ki je bila zelo zainteresirana in z dobro ponudbo, sem ji prisluhnil. In sprejel.

In s tem ste spisali novo poglavje rivalstva med Olimpijo in Salzburgom, ki se vleče že vse od krstne sezone zmajev v tem tekmovanju (2007/08).

Ja, zdaj se je to še okrepilo, saj ima Olimpija kar nekaj nekdanjih igralcev in trenerja iz Salzburga. Obenem so Salzburžani prvaki lige, vedno si želiš premagati najboljše. Te tekme so vedno zelo zanimive.

Salzburg je ekipa, zgrajena za naslove, tudi denar ni ovira. Morda v Ljubljani pogrešate kaj od tam?

So zelo močna ekipa, tudi letos, čeprav so imeli veliko poškodb in težav. A sem prepričan, da bodo v končnici spet zelo nevarni, nihče si ne bo želel igrati z njimi. A o njih ne razmišljamo, niti o drugih tekmecih. Osredotočeni smo nase. Ne glede na to proti komu igramo, je zmaga vredna tri točke.

Predtem ste delali v ligi NHL in na Danskem. Kaj je z vašega vidika največja razlika, tako v smislu trenerstva kot tudi osebno?

Veliko je razlik, že med vlogami trenerjev – glavni trener, pomočnik trenerja, sotrener, videotrener … Sam sem se preizkusil v vseh vlogah. Drugačne države, drugačne lige … Razlik je preveč, da bi jih lahko opisal, a na koncu vsi igramo hokej. Vsi si želimo zmagati, dati plošček v mrežo tekmeca in ga zadržati stran od svoje mreže. Različne so le načrti in izvedbe. Zdi se mi, da moj sistem deluje v tej ligi, v tem klubu.

V ligi NHL ste začeli kot videotrener pri Vancouvru, svojem domačem mestu. Kako je bilo biti del moštva, katerega navijač ste verjetno še danes?

V tistem času so se mi uresničile sanje, to so bili zelo zabavni časi. To je bil ravno zaključek izjemno močne ekipe Canucksov na čelu z dvojčkoma Sedin (Henrik in Daniel, op. p.), Kevinom Biekso, Alexandrom Burrowsom … A ko si enkrat član ekipe v ligi NHL, nisi več pravi navijač. Ko sem po treh letih odšel na Florido, seveda nisem bil več navijač Vancouvra.

Danes nekako vztrajam, saj je klub iz mojega mesta, veliko mojih prijateljev navija zanj. Iskreno, pa sem bolj navijač trenerjev, imam sedem ali osem prijateljev, ki trenutno vodijo ekipe v ligi NHL.

Močna ekipa Vancouvra z (od desne proti levi): Nickom Boninom, Henrikom Sedinom, Danielom Sedinom in Radimom Vrbato v sezoni 2014/15. Foto: Profimedia

Kaj je bila najpomembnejša izkušnja v najmočnejši ligi na svetu, ki vas je izoblikovala v trenerja, kot ste danes?

Res jih je bilo ogromno. Kot trener se naučiš, kako zelo organiziran moraš biti in kako pomembna je jasna komunikacija. Ostati je treba potrpežljiv, ne pretirano reagirati na določene stvari. Vse skupaj se dogaja zelo hitro, res je ogromno tekem in potovanj. Na vse to moraš biti pripravljen. Na vsako težavo moraš imeti pripravljene tri rešitve, natančen moraš biti vsak dan.

Če govoriva o igralcih, pa se zaveš, da starejši igralci, ki dolgo vztrajajo na tej vrhunski ravni, z leti vase vlagajo še več. Dober primer je vratar Roberto Luongo pri štiridesetih letih, s katerim sem sodeloval na Floridi. Njegovo ogrevanje je trajalo eno uro, enako ohlajanje. Čeprav so že tako dolgo v ligi NHL, vedo, da morajo za ohranjanje te kakovosti delati več od mladih. In drugače kot pred desetimi leti.

Podoben primer je verjetno tudi Anže Kopitar. Zagotovo dela več in bolje kot nekoč. Je velik in močan fant. Verjetno ima težave s kolki, zato mora terapijam, ogrevanju in vsem tem vajam namenjati še toliko več časa. Ljudje bi bili presenečeni, koliko dela je v ozadju.

Ravno o Kopitarju sem vas želel vprašati … Imate nanj kakšne spomine, Vancouvru ste se pridružili sezono po tistem, ko je z Los Angeles Kingsi drugič osvojil Stanleyjev pokal?

On, Aleksander Barkov (Florida Panthers, op. p.), Patrice Bergeron (nekdanji član Boston Bruins, op. p.) in Sidney Crosby (Pittsburgh Penguins, op. p.) so v zadnjih petnajstih letih najbolj dominantni centri v ligi NHL. Vse naredijo prav. So veliki, močni, odlični s ploščkom in v sodniških metih, pred golom, ob igri z igralcem več in manj, opravijo svoj del v obrambi … Če želi nekdo postati dober center, naj gleda njihove predstave.

Kopitar igra zadnjo sezono, potem pa je pred njim novo poglavje življenja. Kot nam je v intervju dejal poleti, ko odločitev o slovesu še ni bila znana, še ne ve točno, kaj bo počel po športni upokojitvi.

Kolikor vem, se bo z družino vrnil v Slovenijo, da bosta otroka obiskovala slovensko šolo. Verjetno bo živel na Bledu, ne bo pa igral za Olimpijo. Sem ga že vprašal in vabil sem (smeh).

Torej sta v stikih?

Poleti sem mu poslal sporočilo. Njegova družina ima enako pasmo psa (goldendoodle, mešanica zlatega prinašalca in pudlja, op. p.) kot jaz. Njegov je star 12 let, moj pa 15 let. Drugače pa je eden od trenerjev pri Kingsih moj prijatelj, on naju je povezal. Dejal mi je, da se bo upokojil, sam pa sem upal, da bo prišel igrat še za Olimpijo (smeh)

Vašo psičko Maggie ste omenili že takoj po prihodu v Ljubljano. Kako zelo pomembna je?

Zelo zabavno je potovati z njo okrog po svetu. Je neke vrste terapevtski pes, veliko je v garderobi, vsi hokejisti jo imajo radi. Prinaša nasmeške na obraze. Ko pridem domov po tekmi, ji je vseeno, ali smo zmagali ali izgubili. Vedno me je vesela, maha z repom.

Ben Cooper s psičko Maggie. Foto: Denis Sadiković

Drži, da nimate družine?

Drži.

Jo je v vašem poklicu težko imeti?

Rekel bi, da ja. Ni se enostavno seliti na tri ali štiri leta, nekateri tega niti niso pripravljeni.

Domov, v Kanado, pa se vrnete vsako poletje?

Ja. Za koliko časa, je odvisno od dolžine hokejske sezone (smeh). Po navadi pa nekje med tremi in štirimi meseci.

Kaj najbolj pogrešate?

Družino in prijatelje. Snega je, vsaj na višjih legah, dovolj tudi tukaj. Smučanje je v Evropi boljše, saj je cenejše, več možnosti in manj gneče. Tudi hrana in zabava na smučiščih sta boljši (smeh). Pogrešam tudi morje, saj živim povsem ob oceanu. In pa jasno, gledanje tekem lige NHL v normalnih terminih (smeh). Od hrane pa najbolj pogrešam suši. Vem, da je dober tudi v Sloveniji, a v Vancouvru je najboljši na svetu, če odštejemo Japonsko. Megla v Ljubljani me ne moti, tudi v Vancouvru je podobno.

Vaša zgodba je zelo podobna kanadskim skakalkam, ki v Sloveniji živijo po deset mesecev na leto.

Poznam to situacijo, nekaj od njih sem jih spoznal po tekmi v lanski sezoni, ko smo s Salzburgom gostovali v Ljubljani. Bil sem presenečen. Drugače sem bil tudi sam leta 1988, ko sem bil star 11 let, na tekmah smučarskih skokov na olimpijskih igrah v Calgaryju. Takrat je bil zvezda Eddie The Eagle, zanj sem navijal najbolj.

Pa sledite tekmam v skokih?

Trenutno ne zares, a drugače rad gledam veliko različnih športov. Vse razen golfa (smeh). Sem velik navijač. Če bi moral izbrati enega poleg hokeja, bi izbral ragbi.

Kako pa kaj vaša slovenščina?

Ne še … Nekaj besed, nobenih stavkov (smeh).

Drži tudi informacija, da sami hokeja niste nikoli igrali na profesionalni ravni?

Drži.

Kako to? Vendarle gre za šport številka ena v Kanadi.

Res je veliko konkurence, število igralcev je ogromno. Preprosto nisem bil dovolj dober, da bi se prebil na profesionalno raven. Seveda pa sem ga igral, nekje od šestega leta naprej pa vse do sredine dvajsetih. To je življenjska strast – ljubim hokej. Igrati, gledati, trenirati, navijati. John Cooper, recimo, dvakratni zmagovalec lige NHL kot trener, ga tudi ni nikoli igral kot profesionalec.

Vam je to morda zdaj z nekega vidika še lažje? Igralcev, ki jih trenirate, ne primerjate s sabo.

Včasih tudi zelo dobri igralci ne uspejo v trenerskem poslu, takšen primer je Wayne Gretzky. Tebi se morda nekatere stvari zdijo enostavne in samoumevne, igralcem, ki jih treniraš, pa ne. Rezervni vratarji, igralci z malo ali nič minutami, so lahko prav tako uspešni trenerji kot tisti z veliko izkušnjami. Ni neke logične in zagotovljene poti.

Kdaj pa ste se zavedali, da ste lahko uspešni kot trener?

Najprej sem se moral zavedati, da je potreben čas. In izkušnje. Bilo je veliko učenja, ne samo lastnega, ampak od številnih trenerjev. V Kanadi je veliko trenerskih vlog, kjer en mesec preživiš z eno ekipo, drug mesec z drugo … To so bili najboljši trenerji v ligi NHL, najboljši trenerji mladincev. In od vseh teh sem se učil. Od vsakega sem skušal potegniti najboljše in zdaj vse skupaj sestaviti v celoto. Ter ob tem ostati jaz, ne se pretvarjati, da sem nekdo drug.

Potem pa je tu še razumevanje igre. Različni sistemi, različne poti. Tudi neuspehi. In pa, kot sem že omenjal, učinkovita komunikacija, znati povedati, kaj želiš in kako. Vse to znanje prenesti na led, na treninge, na videoanalize. Ter zunaj vsega tega še poslušati in razumeti igralce. 15 ali 10 let nazaj to ni bilo tako pomembno, zdaj pa je vse bolj.

Kako bi se opisali sami?

Zelo sem jasen in direkten. Imam poštene zahteve, vedno iščem rešitve in znam hitro nasloviti težave. Obenem pa se rad zabavam, šalim in sem sarkastičen. Želim si, da je garderoba prijeten kraj, da igralci pridejo sem nasmejani in veseli, da se tudi njim ni treba pretvarjati. Nikoli pa ne pozabim na res trdo delo. To je na prvem mestu.

Kje bi rekli, da imate kot trener še največ prostora za napredek?

Z leti sem spoznal, da moram biti bolj potrpežljiv, se bolj povezovati z igralci in ne pretiravati. Da med minuto odmora ali po neuspešnem power-playu ne dajem preveč informacij. Večina trenerskega dela se opravi dan po tekmi – ob videoanalizi, na treningu. Med tekmo so majhne stvari, spodbuda, sestavljanje peterk. Takrat velja geslo manj je več.

Kdo pa je Ben Cooper izven hokeja?

Veliko trenerjev ali igralcev razen hokeja in družine nima ničesar drugega, zato so včasih malce izgubljeni. To sem velikokrat videl. Mene pa zanima veliko stvari, čeprav nimam veliko časa zanje (smeh). Zelo rad imam glasbo, filme, druženje s prijatelji, potovanja z avtomobilom, vodne športe, čas z mojo psičko, hrano … Rad se zabavam in šalim. Nimam težav z iskanjem smisla in zabave izven hokeja.

Pa znate potegniti to ločnico? Nekateri trenerji tudi sanjajo o hokeju ali športu.

Ja, mi kar uspeva. Tukaj v Ljubljani si po navadi po treningu vzamem prosto popoldne, potem ko zapustim Tivoli. Obrok, trening v telovadnici, v zadnjih dveh urah pred spanjem pa se hokeju spet posvetim s kakšnimi idejami za naslednji dan. Ker sem veliko sam, si to lahko privoščim. Nimam pa težave izklopiti, če si tega želim.