V Tivoliju in Podmežakli sta bila tekmeca na tedaj vročih ljubljansko-jeseniških hokejskih derbijih, v reprezentančni garderobi pa nerazdružljiva zaveznika. Tudi v Sarajevo 1984. Drago Mlinarec in Marjan Gorenc, 40 let pozneje.

Ob nedavnem odprtju razstave Srebrne igre 1984 v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije sta se skupaj s še kar nekaj nekdanjimi soigralci iz tedanje jugoslovanske reprezentance zadržala v hokejskem predelu. ”Spomini hitro oživijo,” sta nam kmalu zatem dejala danes 63-letni Drago Mlinarec in štiri leta mlajši Marjan Gorenc. Prvi je bil dolgoletni član Jesenic, drugi je vrsto sezon nosil dres ljubljanske Olimpije. Tudi v obdobju velikega rivalstva, sprva še v nekdanji jugoslovanski ligi, v kateri sta v boju za vrh štrene mešala še zagrebški Medveščak in beograjski Partizan, po letu 1991 pa v novonastali slovenski ligi.

Drugi, a že zadnji derbi v sezoni? “Kalkuliranja ne bo”

Hokej

30. Jan 2024 0

Hokej

30. Jan 2024 0

”Na lokalni ravni smo bili seveda veliki tekmeci. A to rivalstvo je bilo v trenutku, ko smo prestopili reprezentančni prag, pozabljeno. Dejstvo je, da smo imeli skupnega nasprotnika. Osredotočali smo se nanj. Po drugi strani pa smo se skozi derbije tako dobro spoznali, da smo to v reprezentanci znali obrniti sebi v prid. Rivalstvo nas je v resnici bogatilo,” pripoveduje Gorenc. Še bolj slikovit je bil jeseniški sogovornik. ”Res je, tako izrazitega rivalstva, kakršnega je imel hokej, takrat v Sloveniji nismo poznali. Toda … Če je bil derbi še tako vroč, smo se po tekmi vselej brez težav dobili na pivu,” pravi Mlinarec.

”Danes je povsem drugače. Derbiji niso tako vročekrvni, ne na tribunah in ne na ledu. A resnično tudi takrat težkih besed drug drugemu nismo zamerili. Z veseljem smo združili moči, sprva v jugoslovanski in nato tudi v slovenski reprezentanci,” nadaljuje Mlinarec, zdaj že skoraj tri desetletja nekdanji hokejist. Bil je tudi kapetan slovenske reprezentance. Ob brskanju po spominih pa se izjemno rad ustavi prav v letu 1984 in nastopu na olimpijskih igrah v Sarajevu, kjer je Jugoslavija z zmago nad Italijo in štirimi visokimi porazi osvojila enajsto mesto.

”Takrat smo vsi živeli za olimpijske igre. V Sarajevo smo prispeli že en mesec pred odprtjem. Nastopili smo tudi na predolimpijskem turnirju. Pozitiven utrip smo čutili na vsakem koraku. Kamorkoli smo prišli, ne spominjam se, da bi morali kdaj za kaj plačati. Ljudje so nas sprejeli za svoje. Ko govorim o tem, dobim kar cmok v grlu. To so bili namreč eni najlepših časov v moji karieri,” pripoveduje Mlinarec, ki je sicer jugoslovanske barve branil tudi na osmih svetovnih prvenstvih nižje ravni. A igranje na ledu z olimpijskimi krogi je pač nekaj posebnega.

Prikimal mu je tudi Gorenc. ”40 let je minilo. Čas hitro teče. Morda nam prav šport to prikaže na najbolj slikovit način. Toda spomini, kljub delni zbledelosti, ostajajo. Rad obujam spomine. So bili pa to drugačni časi. Hokejisti smo bili dokaj zaprti. Ni bilo nekega globalnega pretoka znanja. Zato smo že dejstvo, da smo igrali proti velesilam, sprejeli kot poseben privilegij. To je bila za nas posebna nagrada. Poseben draž igram pa je dajali tudi dejstvo, da smo igre resnično dojemali kot domače,” pravi Ljubljančan, ki bo prihodnji mesec dopolnil 60 let.

Izrazitega rezultatskega pritiska domača reprezentanca, ki je bil takrat na meji med drugim in tretjim razredom svetovnega hokeja, ni čutila. Ob izrazito močnih reprezentancah Sovjetske zveze in Češkoslovaške ter kakovostnih zasledovalcih, tako iz Severne Amerike kot tudi Evrope, je bila uspeh že vsaka točka. Sta pa naša sogovornika čutila veliko vznemirjenje ob pričakovanju prve slovenske in jugoslovanske kolajne. Zanjo je naposled poskrbel srebrni veleslalomist Jure Franko.

”Kar nekaj smučarjev sem spoznal že pred igrami. Konkretno, ob služenju vojaškega roka v Tolminu, sem bil kaplar v kasarni. Tam so bili tudi smučarji. Že tam smo stakali tesne vezi,” se nasmehne Mlinarec in doda: ”Bojan Križaj, Jure Franko, Jože Kuralt … To so bili tudi za nas vzorniki. Predvsem pa smo vsi navijali zanje in se veselili prve kolajne. Žal mi je le, da nismo bivali v isti olimpijski vasi.”

Derbi: drugič in morda zadnjič v sezoni

Nocoj ob 19.15 se bosta Olimpija in Jesenice pomerila na drugem, morda pa tudi zadnjem derbiju letošnje sezone. Pred zadnjim krogom drugega dela državnega prvenstva so si Ljubljančani s 14 točkami že zagotovili vlogo nosilca v finalu, medtem ko se železarji (9 točk) za mesto v finalu na daljavo borijo s Celjem (7 točk). Če Olimpija premaga večne rivale, istočasno pa Celjani premagajo kranjski Triglav, bomo v finalu DP po koncu mednarodnih lig spremljali ljubljansko-savinjski obračun. Če pa bi Gorenjci nocoj v Tivoliju presenetili favorizirane zmaje, bi si, ne glede na izid srečanja v knežjem mestu, zagotovili nastop v finalu. Spomnimo, na do zdaj edinem večnem derbiju v sezoni je bila Olimpija v začetku decembra v Podmežakli boljša s 4:3.