Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Včeraj pozno popoldne je bilo pod Rožnikom zelo čustveno. Pa ne, ker bi navijači Olimpije tako zelo proslavljali zmago proti madžarskemu Fehervarju po podaljšku (4:3) v šestem krogu lige ICE, pač pa ker se je pred obračunom od aktivnega hokeja poslovila klubska legenda Aleš Mušič. Dres z njegovo 16-ico se je pod stropom dvorane Tivoli pridružil 24-ici Tomaža Vnuka.
Da je njegove poklicne kariere nepreklicno konec, je 40-letni Ljubljančan Aleš Mušič sporočil že na novinarski konferenci pred slabima dvema tednoma. Tam je dolgoletni član Olimpije – v celotni karieri le eno sezono ni igral za ljubljanski kolektiv – še enkrat pojasnil, da je bil pripravljen igrati še eno leto, a se kljub drugačnim obljubam ni znašel v igralski križanki trenerja zmajev Mitje Šivica. Ko je nesporazum razčistil s predsednikom kluba Miho Butara in je postalo jasno, da pri Olimpiji zanj ni več prostora, se je odločil za slovo od profesionalne kariere.
“Teh 35 let je res hitro minilo (smeh, op. p.). Ko si v slačilnici kot najstarejši, ko imaš tako mlade okrog sebe, se niti ne zavedaš, da si hokej igral, ko se oni praktično še niti rodili niso. Takšen podatek je kar malo smešen. Hokej je pustil lepe spomine, ki bodo ostali vse življenje,” je dejal ob druženju z mediji ob koncu septembra.
Včeraj je na Celovški 25 še zadnjič z ledene ploskve pomahal navijačem v zelenem. Dres s številko 16 pa so pri Olimpiji, za katero je v članskih vrstah od leta 2000 dalje nastopal kar 21 sezon, dokončno upokojili. In ga dvignili pod strop tivolske dvorane, kjer je pridružil dresu Tomaža Vnuka s številko 24. Večer je bil primeren, saj je 15-minutni slovesnosti sledila tekma zeleno-belih proti Fehervarju, edini ekipi, za katero je Mušič v karieri še igral, in sicer v sezoni 2017/18. Ob tem je še navijaška skupina Green Dragons, ki se je na tekme hokejske Olimpije vrnila v letošnji sezoni, včeraj praznovala svoj 34. rojstni dan.
Na ledu so mu ob dvigu dresa pod strop družbo delali starši, partnerka in otroka: “Zdi se mi prav, da so bili ob tej slovesnosti z mano na ledu. Vedno so mi stali ob strani, tako v slabih kot dobrih časih. Lepo mi je bilo, da so bili tudi v tem zadnjem dejanju z mano.”
Ni bilo slabe sezone
“Zmage in porazi so sestavni del športa. Slabe stvari hitro pozabiš, ostanejo le lepi spomini. Teh je bilo ogromno. Zelo lepo je bilo igrati vsa ta leta. Tudi za reprezentanco. Garderoba je bila vedno super, s fanti smo se tu, na Madžarskem ali pa v reprezentanci super razumeli. To bom tudi najbolj pogrešal poleg polnih tribun. Velike množice na najpomembnejših tekmah ti ostanejo v spominu,” je dejal po včerajšnji slovesnosti in dodal, da čeprav bi se z veseljem še večkrat preizkusil v tujini, v karieri ničesar ne obžaluje.
Kako pomemben člen različnih pravnih subjektov pod imenom Olimpija je bil Mušič, kaže že pogled v njegove karierne številke. V ligi ICE (nekdanji ligi EBEL) je igral 12 sezon, v katerih je zbral kar 511 nastopov in se podpisal pod 92 golov ter 151 asistenc (skupno 243 točk). Z zmaji je kar 11-krat postal državni prvak Slovenije, dveh naslovov se je veselil tudi v alpski ligi, kjer je imel kljub zrelim športnim letom v sezonah 2018/19 in 2020/21 ključno vlogo pri končnem slavju. Na skupno 111 tekmah v tem tekmovanju je v treh letih dosegel kar 113 točk (37 golov in 76 podaj).
“Nikoli ni bilo sezone, ki bi jo najraje pozabil. Tudi ko so bile finance slabe in ni bilo plač, smo stali skupaj. Vedno je bilo veliko heca in veselja. To bom najbolj pogrešal.”
Morda bo trener čez nekaj let
“Vedno sem bil mnenja, da moraš poleg primarnega dohodka v športu ustvarjati še nekaj drugega, saj ti lahko ena sama poškodba odnese vse načrte. Zato sem imel v glavi, da moram narediti šolo in sem tudi jo. Ideja predajanja znanja na mlade mi je zelo všeč, a ne v klasični trenerski vlogi. Trenutno imam doma 11-letnega sina in štiriletno hčerko. Že med trenerjem in igralcem je ogromna razlika. Biti trener mlajših selekcij pa pomeni zasedene popoldneve in konce tedna, kar mi zaradi otrok trenutno ne ustreza,” o nadaljnjih načrtih v življenju pravi 40-letnik.
Velik otroški cilj je Mušič, ki ga pot iz hokejskih zdaj pelje v poslovne vode z investicijami in financami, izpolnil z uvrstitvijo na olimpijske igre. V dresu z risom na prsih je namreč nastopil tako v Sočiju 2014 kot v Pjongčangu 2018. Čeprav v reprezentanci ni nikoli imel vodilne vloge, pa je kot odličen člen ekipe sploh ob igri z igralcem manj vselej veljal za pomemben košček mozaika ob največjih uspehih hokeja v samostojni državi. Za Slovenijo ima ob koncu kariere ob svojem imenu zapisana 102 nastopa.
“Za najtežji trenutek kariere bi označil vse poškodbe, ko moraš soigralce spremljati bo ledu. Najlepši pa so zagotovo nastopi v končnici. Igranje za pokal in prvo mesto, to je tisto, za kar treniraš že avgusta,” o dveh ekstremih športa pravi Mušič.
V hokejske vrste se nekoč morda še vrne, čeprav ga trenersko delo zaenkrat ne zanima. Za nadaljnje sodelovanje so ogreti tudi pri aktualnih slovenskih prvakih, saj je Butara prepričan, da Mušič lahko ljubljanskemu in slovenskemu hokeju še veliko da. Če se kdaj vrne v Tivoli, ga bo pogled pod strop opominjal na vse lepe trenutke v zelenem dresu …
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!