Gre za las, a Pogačarju težko oporekamo

Kolesarstvo 13. Okt 202511:39 2 komentarja
Foto: Profimedia

Kolesarski superzvezdnik Tadej Pogačar se je podpisal še pod eno izjemno sezono, ki gre v zgodovino kot ena najboljših vseh časov. Sam pravi, da je bila to njegova najboljša doslej. Pa je bila res?

“Že sedem let se ponavljam, da je bila to doslej moja najboljša sezona v karieri. To lahko zdaj rečem še enkrat,” je po peti zaporedni zmagi na spomeniku po Lombardiji, ko se je še enkrat več zapisal v knjige rekordov, povedal Tadej Pogačar.

Z izjavo je na spletu sicer sprožil precej diskusij, katera sezona je bila boljša, Letošnja ali lanska. Zato smo prečesali vse njegove nastope v zadnjih dveh letih in jih primerjali. Seveda je bil, zaradi lanskega nastopa na dveh tritedenskih dirkah, njegov program v obeh letih precej različen, predvsem v spomladanskem času, a klub temu si poglejmo, kako sta sezoni videti ena ob drugi.

Lani je Pogačar dobil kar dve tritedenski dirki, tako dirko po Italiji kot Franciji, a letos Gira ni branil, temveč se je posvetil spomladanskim klasikam. Različne so bile zato tudi priprave. Na začetku sezone je tako letos odpeljal enotedensko dirko po ZAE, medtem ko je lani vozil po Kataloniji. Obe dirki je dobil.

Giro zamenjal za klasike in Dofinejo

Na belih cestah Strade Bianche je sodeloval obakrat in obakrat slavil. Znova se mu je nato izmuznil spomenik Milano-sanremo. Podobnost je tudi na spomeniku Liege-Bastogne-Liege, kjer je prav tako obranil lansko zmago.

Letos je v program namesto dirke po Italiji dodal Flandrijo, prvič Pariz-Roubaix, Amstel Gold Race in valonsko puščico. Vpisal je dve zmagi in dva druga mesta. Pred Tourom se je udeležil še kriterija po Dofineji in ga kakopak osvojil in nato suvereno še četrtič v karieri dobil francosko pentljo.

Tadej Pogačar
Foto: Profimedia

Podobna mavrična jesen

V zaključku sezone je bil program razmeroma podoben, kakor tudi rezultati. Po Franciji se je znova odpravil v Kanado, še drugič mu je spodletel lov na VN Quebeca, medtem ko bi lahko v Montrealu slavil drugič zapored, a je zmago “podaril” moštvenemu kolegu Brandonu McNultyju.

Sledila je ubranitev mavrične majice, nato je prvič v karieri postal še evropski prvak, ko smo ga lahko na cesti spremljali v unikatnem slovenskem dresu z mavrično zastavo. Lani je pred Lombardijo osvojil še Giro dell’Emilia, letos Tre Valli Varesine.

Števec zmag v profesionalni karieri je “Pogi” letos poleti potisnil čez mejnik 100, sezono pa sklenil pri številk 108, kar ga na večni lestvici uvršča na 24. mesto. Če bo nadaljeval v tem tempu, se bo v roku dveh do treh let približal drugem Marku Cavendishu (165), medtem ko je za zdaj na vrhu na videz neulovljiv Eddy Merckx s kar 279 zmagami.

Lani zmagoval še več

Letos je sicer vpisal 20 zmag, pet manj kot lani. Je pa tudi manj dirkal. Lani smo ga na kolesu spremljali 58 dni, letos 50. Veliko razliko je seveda naredila dirka po Italiji, Grand Tour pomeni kar 21 dni v sedlu.

Če z absolutnih zmag presedlamo na odstotke, je bila sicer lanska sezona prav tako boljša. Lani je v 58 dneh dirkanja vpisal 25 zmag, kar znaša neverjetnih 43 odstotkov. Če odštejemo skupne seštevke večdnevnih preizkušenj, pa je kot prvi skozi cilj pripeljal kar 22-krat, oziroma na 37,9 odstotka vseh voženj.

Letos je v 50 dneh dodal 20 zmag, torej znaša odstotek zmag 40 odstotkov, medtem ko je kot prvi skozi cilj pripeljal na 17 dirkah oz. etapah, na katerih je nastopil, kar znaša 34 odstotkov. Tudi v tem primeru je bil torej lani še bolj dominanten.

Pogačarjev kriptonit

Čeprav se ob ogledu kolesarskih dirk vse bolj zdi, kot bi na delu spremljali supermana, ima tudi ta superjunak svoj kriptonit. To je Nizozemec Mathieu van der Poel. Dve daleč največji Pogačarjevi želji na koledarju svetovne serije ostajata dva spomenika, kjer je že stal na odru za zmagovalce, a ne na najvišji stopnički – Milano-Sanremo in Pariz-Roubaix. Letos mu je obakrat zmago odnesel van der Poel, sicer specialist za enodnevne klasike. Dodajmo, da je Tadej že omenil tudi olimpijske igre v Los Angelesu leta 2028, kjer bo seveda meril na zlato medaljo. V Tokiu je osvojil bron. Zgodbo, zakaj ni nastopil lani v Parizu, pa gotovo dobro poznate.

Mathieu in Tadej na dirki Pariz-Roubaix. Foto: Profimedia

Letos statistično redkejša kombinacija

Čeprav je tako po absolutni kot relativni strani lani zmagoval še bolj pogosto, razlika ni velika. Ne pozabimo na letošnje drugo mesto v Montrealu, ko je zmago podaril kolegu, če bi ob tem letos na Touru dodal le še eno etapno zmago, bi lanske odstotke že izenačil, a je v zadnjem tednu Francije potegnil ročno zavoro, čeprav se mu je ponujal še kakšen uspeh. Ampak saj vemo, kako gre tista, če čebula ne bi imela če, bi bila …

V prid letu 2024 ostaja še en argument, ki še zdaleč ni majhen in bi bi prav tako lahko lansko sezono postavil nad letošnjo. Kaj v resnici pomeni več? Na eni strani Giro d’Italia, na drugi evropski naslov, dirka po Flandriji in kriterij po Dofineji. To je namreč največja razlika med obema sezonama in prav tukaj se najbolj krešejo mnenja.

Lani je sicer resda poskrbel za redko združeni zmagi na Giru in Touru, kar je nazadnje leta 1998 uspelo legendarnemu Marcu Pantaniju. A letos je postal sploh prvi v zgodovini, ki je osvojil tako dirko po Franciji, svetovni in evropski naslov ter hkrati dobil še tri spomenike, s čimer se je tako v sezoni 2025 podpisal še pod redkejšo dobitno kombinacijo. Ko temu dodamo še peto zaporedno zmago na Lombardiji ter stopničke na vseh spomenikih v sezoni, kar sta prav tako dosežka, ki ju svet cestnega kolesarstva do Pogačarja še ni videl, se letošnja sezona morda vendarle malenkost dvigne nad lansko, tako po raznolikosti kot edinstvenosti njegove dominacije.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje

Pošlji komentar Preberi komentarje (2)