Kar se nasmiha Tadeju Pogačarju, ni uspelo še nikomur

Tadej Pogačar. FOTO: Profimedia

Če bosta zadnji dve etapi minili brez neprijetnih presenečenj, bo Tadej Pogačar jutri na Elizejskih poljanah v Parizu še četrtič okronan za velikega zmagovalca dirke po Franciji. S tem se bo v zgodovinskih knjigah Toura še bolj približal najboljšim – z vsemi možnostmi, da jih že v naslednjem poletju preseže.

Čeprav kolesarje na 112. izvedbi Toura de France do cilja v francoski prestolnici loči še točno 316 kilometrov in pol (184,2 km danes od Nantue do Pontarlierja in 132,2 km jutri od Mantes-La-Villa do Elizejskih poljan), pa trasi zaključnih etap in velika prednost v skupnem seštevku že namigujeta, da bo Tadej Pogačar še četrtič okronan za kralja rumene majice. Če bo le varno prestal še zadnje pasti francoske pentlje in srečno prepeljal ciljno črto v središču Pariza.

Pogačar se je vnovič obregnil ob Vingegaardov način dirkanja

Kolesarstvo

25. Jul 2025 16

Kolesarstvo

25. Jul 2025 16

Iskreni Roglič: “Vsaj na televiziji sem bil”

Kolesarstvo

25. Jul 2025 26

Kolesarstvo

25. Jul 2025 26

S tem se bo najboljši kolesar na svetu še dodatno utrdil med najboljšimi kolesarji na dirki po Franciji, saj bo v šestih nastopih na francoskih cestah zbral štiri zmage (2020, 2021, 2024, 2025) in še dve drugi mesti (2022, 2023). S pokrom slavij se bo na petem mestu večne lestvice izenačil z Britancem Chrisom Froomom, pred slovenskim šampionom pa bo le še četverica, ki je rumeno majico osvojila petkrat.

Prav lov na Jacquesa Anquetila, Eddyja Merckxa, Bernarda Hinaulta in Miguela Induraina bo spet v ospredju v prihodnjih sezonah, če bi Pogačarju uspelo že v naslednjem poletju, pa bi vse naštete tudi presegel. Poglejmo, zakaj.

Jacques Anquetil (1957, 1961, 1962, 1963, 1964)

Prvi, ki je na dirki po Franciji zmagal petkrat, je bil domači junak Jacques Anquetil. Uvodne zmage se je veselil kar ob debiju že davnega leta 1957, ko je bil star 23 let. Na naslednje slavje je moral nato čakati kar štiri leta, a ko je prišel na okus, tekmecem ni pustil blizu.

Od leta 1961 do 1964 je bil nepremagan, ko je osvojil četrto rumeno majico, je štel 29 let, ob zadnji pa še leto več. Dvakratni zmagovalec Gira in enkratni zmagovalec Vuelte je sicer na Touru zbral 16 etapnih zmag, ob tem pa je bil še enkrat skupno tretji.

Eddy Merckx (1969, 1970, 1971, 1972, 1974)

Dosežek gospoda kronometra, kakršen je bil Anquetilov vzdevek, je le deset let pozneje izenačil Eddy Merckx. Belgijec, ki se ga še danes drži naziv najboljšega kolesarja vseh časov, se je sicer prve zmage na dirki po Franciji veselil pri 24 letih (leta 1969), četrte pri 27, pete pa še dve leti pozneje.

Legendarni Kanibal bi verjetno peto zmago osvojil že leta 1973, a v tistem letu po zmagi na Giru ni sledil receptu izpred ene sezone prej – ko je osvojil dvojček grandtourov – in na Touru ni tekmoval. Rekorder po številu osvojenih spomenikov (19) in trikratni svetovni prvak je zaenkrat še vedno najmlajši kolesar s štirimi rumenimi majicami, a se bo to očitno spremenilo že jutri. Dolgo časa je bil rekorder Toura tudi s 34 etapnimi zmagami, a je njegov dosežek lani presegel Mark Cavendish.

Bernard Hinault (1978, 1979, 1981, 1982, 1985)

Zelo podobno zgodbo kot Merckx je spisal tudi Bernard Hinault. Francoski Jazbec, še vedno zadnji domači zmagovalec na Touru, je do prve rumene majice prišel pri 23 letih, do četrte pri 28 in do pete pri 29 letih. Tudi on je rad pogledoval čez mejo in bil še trikrat najboljši na Giru.

Verjetno ga je prav lov na rožnato majico Apeninskega polotoka stal še kakšne rumene več, danes 70-letni gospod pa v čakanju na rojaka naslednika ne skriva navdušenja nad Pogačarjem. “On je edini, ki je podoben Merckxu in meni. Zmaguje na klasikah, zmaguje na tritedenskih dirkah, potem pa ima še vedno dovolj energije, da tekmuje na ‘finalu’ sezone in postane svetovni prvak. Je najbolj kompleten kolesar, obenem pa ima tudi velike ambicije. Zelo mi je všeč njegov entuziazem, ki se odseva v njegovem stilu dirkanja. Res uživa v zmagovanju in prav zato ima potencial, da preseže moje in Mercxkove dosežke,” je velik privrženec slovenskega zvezdnika, ki je na domačih cestah pobral tudi 28 etapnih zmag – dejal pred zadnjim tednom letošnje dirke.

Miguel Indurain (1991-1995)

Kot zadnji se je četverici petkratnih zmagovalcev pridružil Miguel Indurain. Pa čeprav je Španec do prve zmage prišel zelo pozno – šele pri 27 letih. A odlični kronometrist – Bask je bil tako svetovni kot olimpijski prvak v vožnji na čas – je vseeno spisal zgodovino.

Postal je še vedno edini kolesar, ki je osvojil pet rumenih majic zapored. Njegova prevlada je trajal od leta 1991 do leta 1995. Lov na šesto se mi ni posrečil, takrat je končal šele kot 11. v skupnem seštevku. Na Touru je sicer osvojil tudi 12 etapnih zmag.

Kaj pa Chris Froome in grešni Armstrong?

Tudi Britanec, ki ga bo Pogačar jutri ujel pri štirih zmagah, je do prvega slavja čakal zelo pozno – uspelo mu je šele pri 28 letih. Po letu brez končne uvrstitve zaradi padca in odstopa je bil potem na vrhu še trikrat zapored (2015-2017), zadnjič torej pri 32 letih.

Froome ob četrti zmagi 2017. Foto: Christian Hartmann/Reuters via Guliverimage

Dolgo časa je za rekorderja Toura sicer veljal Lance Armstrong, ki je dirko dobil kar sedemkrat zapored (1999-2005), a kot se je izkazalo nekaj let pozneje, na nedovoljen način. Američan, ki je poskrbel za največjo dopinško afero v zgodovini športa, je sicer prav tako na prvo zmago čakal zelo dolgo (do 27. leta). A so mu bile te vse naknadno odvzete, dirka pa na prelomu tisočletja uradno nima zmagovalca.

Hinault, Merckx, Armstrong in Indurain ob peti skupni zmagi Američana leta 2003. Pozneje mu je bilo vseh sedem odvzetih.

In zdaj nazaj k Tadeju Pogačarju. Tudi njemu je uspelo Tour osvojiti že ob debiju (2020), ko je v predzadnji etapi presenetil rojaka Primoža Rogliča in se v zgodovino zapisal kot drugi najmlajši zmagovalec vseh časov. Mlajši je bil le Francoz Henri Cornet, a pred več kot stotimi leti – leta 1904 v drugi izvedbi. Da je Slovenec res nekaj posebnega, se je izkazalo že naslednje leto, ko se je kljub že drugi zmagi še vedno uvrstil v najmlajšo deseterico – na sedmo mesto.

V letih 2022 in 2023 je na francoski pentlji dobil resnega tekmeca. Jonas Vingegaard je kolesarju s Klanca pri Komendi vrgel rokavico in ga dvakrat tudi premagal. A Dančevo slavje je bilo očitno zgolj odlična motivacija, da je Pogačar treniral še bolj močno, še bolj zavzeto in še bolj odločno.

Pogačar in Vingegaard — Foto: Profimedia

To se mu je izplačalo že lani, znova pa se je uresničilo tudi letos. S četrto zmago v žepu še pred dopolnjenim 27. rojstnim dnem, ki ga bo praznoval septembra, kar ni uspelo še nikomur, je že spisal zgodovino, obenem pa je na odlični poti, da že prihodnje poletje poseže na vrh zgodovinskega poglavja – kot sorekorder in najmlajši petkratni zmagovalec Toura v zgodovini. V naslednjih sezonah pa postane osamljen na vrhu lestvice.